18. 11. 2010 | Mladina 46 | Kultura
Pristnost ali narejenost?
Trickyjev odgovor na neumestna pričakovanja
© Miha Fras
Sodeč po razprodani veliki dvorani Kina Šiške in burnih pokoncertnih odzivih je bil nastop bristolskega posebneža eden letošnjih bolj pričakovanih domačih glasbenih dogodkov. Ob vsem poveličevanju njegove temačne izraznosti iz sredine devetdesetih in skoraj doslednem zanemarjanju njegovega kontinuiranega ustvarjanja v novem tisočletju je bilo napihovanje Trickyjevega premiernega slovenskega koncerta nekoliko presenetljivo, dasiravno je res, da si je s svojima zadnjima albumoma spet pridobil simpatije številnih privržencev, ki so ga vmes že povsem odpisali. Se je pa v Šiški kljub temu najbrž zbralo več tistih, ki so ga preprosto morali videti zavoljo svežih idej z začetka njegove kariere, ko je skupaj s še nekaterimi someščani populariziral počasen, hipnotičen in predvsem samosvoj hibrid mnogoterih glasbenih vplivov. Kako zelo je na razočaranje dobršnega dela občinstva vplival predkoncertni pomp medijev, ki so o Trickyju ustvarili precej nerealno, pavšalno podobo, lahko le ugibamo. So pa imeli prav vsaj glede njegove pregovorne kontroverznosti, saj se že dolgo ni zgodilo, da bi kakšen koncert tako zelo razdelil mnenja, kar pa ob običajnih apatičnih pokoncertnih odzivih vsekakor govori Bristolčanu v dobro.
Prej kot kontroverznost bi mu sicer lahko pripisali svojeglavost, navsezadnje ga je prav izogibanje uniformiranosti izstrelilo v skupinico najbolj prepoznavnih ustvarjalcev. Po ustaljeni praksi nekdanjih članov kolektiva The Wild Bunch je Tricky kot predvsem studijski glasbenik vse vajeti prepustil spremljevalni zasedbi z vokalistko Franky Riley v ospredju. Tej je v soulovsko obarvanih skladbah pošteno zmanjkovalo glasu, je pa vtis popravila z rapanjem in v delih, kjer se ji je na vokalu nekajkrat, žal precej rezervirano, pridružil tudi Tricky. Repertoar je zaobjel večinoma skladbe s prvenca Maxinquaye (1995) in zadnjih dveh albumov, glasba pa je bila pričakovano postavljena v nekoliko tršo rockovsko podobo. V užitek je bilo opazovati, s kakšno lahkoto je šesterici uspevalo družiti izročila jamajških in britanskih muzik, soulovske senzibilnosti na eni in punkovske ostrine na drugi strani. Zvočno podobo in odrsko prezenco je narekovala prepoznavna narkotičnost, ki se je paradoksalno opirala na živahno, igrivo razpoloženje.
Prav zanimivo, intenzivno poigravanje s številnimi kontrasti Trickyja že petnajst let postavlja med najbolj zanimive glasbenike. Sicer je res, da je bil v preteklosti sposoben sestaviti precej bolj osredotočen koncert, s katerim je še bolj izpostavil atribute svoje izvirne glasbene vizije, toda v zadnjih letih vendarle prevladuje mnenje, da so njegovi nastopi v živo bolj lahkotni, sproščeni. Pa to ne pomeni nič slabega, saj tudi njegov ljubljanski nastop zlahka postavim ob bok letošnjih zanimivejših koncertov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.