Zaskrbljeni in utrujeni

Kakšne posledice je dosedanji način zaposlovanja mladih pustil na sedanjih generacijah odraslih?

Državni svetniki so prejšnji teden glasovali, ali naj zahtevajo referendum o zakonu o malem delu. Gre za zakon, ki je nastal, da bi ponudil nove ukrepe na trgu dela, s katerimi bi reševali nekatere stare sistemske težave, kot je denimo študentsko delo, hkrati pa bi omogočili nove oblike zaposlovanja v obdobju visoke brezposelnosti. Reforma trga dela je seveda eno ključnih orodij za izhod iz sedanje krize, a ureditev malega dela, kakršno si je zamislil minister za delo dr. Ivan Svetlik, je kljub temu naletela na nasprotovanje. Med kritiki so izstopali študenti in sindikati, eden najvidnejših predstavnikov slednjih, Dušan Semolič, pa je celo predlagal, naj zakon po sprejetju v državnem zboru ustavi državni svet, in to z zahtevo po razpisu referenduma. S pobudo ni uspel, saj so svetniki, ki so imeli sicer nekaj pomislekov glede nekaterih delov zakona, presodili, da so predpisi o zaposlovanju tako strokovna tema, da ne bi bilo primerno, če bi o njej odločali vsi volivci. Referendumske pobude se je zdaj lotila še Študentska organizacija Slovenije, in če ji uspe do 6. februarja zbrati 40.000 podpisov somišljenikov, bomo morali prihodnje leto zaradi zakona o malem delu vseeno na volišča.
Zakaj je zakon o malem delu tako razburil študentske organizacije in sindikate? Eden od razlogov je, da naj bi bilo malo delo namenjeno predvsem reševanju vprašanja študentskega dela, manj pa celoviti sistemski ureditvi malega dela in dodatnemu zaposlovanju brezposelnih in upokojencev. Sindikati denimo ne verjamejo, da bo zakon zares uredil razmere na trgu dela. Sami si želijo več zaposlitev za nedoločen čas, zakon, ki ureja kratkotrajne in fleksibilne zaposlitve, pa naj bi imel po njihovem prepričanju ravno nasprotne učinke.
Vendar najbrž študentsko delo res še najočitneje kliče po reformiranju. Čeprav je bilo sprva orodje za občasno izboljšanje življenjske ravni študentov in tudi za prvo pridobivanje delovnih izkušenj, se je z leti izrodilo v najhitreje rastoč segment slovenskega trga dela. Na njem mrgoli netransparentnosti, kot je posojanje študentskih napotnic neštudentom, kljub temu pa vsako leto izdajo več kot milijon napotnic. Bruto vrednost izplačil študentom in dijakom je leta 2008 presegla 340 milijonov evrov. S tem je postalo študentsko delo najbolj razširjena oblika fleksibilnega zaposlovanja mladih, hkrati pa je tudi izgovor, zaradi katerega delodajalci mladim ne omogočajo stabilnejših oblik zaposlitve. Računica je vsem znana: če mlad človek dela prek napotnice, so stroški za delodajalca pač bistveno nižji, kot če bi ga redno zaposlil. Spremembe v ureditvi študentskega dela so torej nujne, študentske organizacije pa so se zakonu o malem delu vseeno uprle. Kot trdijo, bi bilo treba najprej poskrbeti za dodatne štipendije, več študentskih domov in boljše možnosti za študij. To sicer drži. A gotovo imajo študentske organizacije, pa tudi zasebniki, ki upravljajo študentske posredovalnice dela, še druge razloge za nasprotovanje reformam. Eden ključnih je brez dvoma ta, da se finančno napajajo ravno iz študentskega dela in da bi reforma njihove prihodke korenito zmanjšala.
Pomen stabilne zaposlitve
Čeprav se je zadnje mesece veliko razpravljalo o reformi študentskega dela, je bilo veliko manj povedanega o posledicah, ki jih je dosedanji način zaposlovanja mladih pustil na sedanjih generacijah mladih in tistih, ki so medtem že odrasli. Dejstvo je, da se mladi danes vse pozneje ekonomsko osamosvajajo. V članicah EU gredo po podatkih Eurostata najhitreje na svoje otroci na Finskem, najpozneje pa se poleg Slovakov osamosvajajo prav mladi Slovenci. Fantje pri nas v povprečju zapustijo dom staršev pri 31,5 leta, dekleta pri 29,6 leta. Razlog za vse daljše bivanje pri starših seveda ni zgolj ta, da je takšen način življenja za mnoge najlagodnejši, temveč predvsem, da se mladim finančno nikakor ne uspe osamosvojiti in si zagotoviti lastnega bivališča. Mladi imajo pač velike težave na trgu dela, tudi zaradi razpasenega dela prek študentskih napotnic pogosto ne dobijo redne zaposlitve, če pa jo že dobijo, je praviloma vezana na določen čas. Pri zaposlitvah za določen čas Slovenci prekašamo celotno EU. Po Eurostatovih podatkih je delež teh pogodb pri prebivalcih EU, ki imajo od 15 do 24 let, 40-odstoten, v Sloveniji pa skoraj 67-odstoten. Z vsem tem se mladost podaljšuje, odraslost se prelaga na obdobje po prvi polovici tridesetih let, s tem pa se spreminjajo tudi partnerske in družinske navade mladih.
S podobnimi težavami se danes sicer spoprijemajo mlajše generacije v vsem zahodnem svetu, zato zanje niti približno ne moremo kriviti zgolj slovenske zaposlovalne politike. Gotovo pa je tudi ta pomembno sooblikovala sedanje razmere. Brez dvoma negotovost na trgu dela med mladimi že leta povzroča strah. Raziskava, ki so jo leta 2008 med študenti naredili Uletova, Tivadarjeva, Kurdija in Rajšpova, je pokazala, da se študenti najbolj bojijo brezposelnosti, pa tudi vse večjih socialnih razlik. Skrbi jih, da bodo imeli težave pri zaposlovanju, ker nimajo pravih zvez in poznanstev, ker po njihovem poklicu ne bo povpraševanja in ker bodo delodajalci zaradi krize tudi sicer vse manj zaposlovali. A ne gre le za strah. Vprašanja, povezana z zaposlovanjem, imajo tudi čisto konkretne učinke na to, kdaj se bodo mladi odselili iz izvorne družine in kdaj se bodo vselili v gospodinjstvo skupaj s partnerjem. Mednarodna raziskava Zaposlitvena nestabilnost in spremembe v družinskih in gospodinjskih trendih, ki je bila opravljena leta 2006 in je vključevala po okoli 1000 respondentov, starih od 25 do 44 let, iz Ljubljane, Rima, Hamburga in Varšave, je denimo pokazala, da sta bila pri oblikovanju partnerskega gospodinjstva v vseh mestih, razen v Hamburgu, najpogosteje zaposlena oba partnerja. V Ljubljani je to potrdilo 64,3 odstotka žensk in 61,4 odstotka moških. Pri tem pa ni pomembno le, da sta partnerja zaposlena, temveč predvsem, da imata stabilno zaposlitev. V Ljubljani je imel v 77,2 odstotka partnerstev vsaj eden od partnerjev pri selitvi v skupno gospodinjstvo zaposlitev za nedoločen čas.
V raziskavo je bila sicer vključena le urbana populacija, zato ni reprezentativna za Slovenijo, a ker so urbana središča pogosto nosilci trendov, njenih izsledkov nikakor ne smemo spregledati. Še zlasti ne zato, ker razi-skava ni pokazala le, da se za partnerske zveze odločajo tisti, ki imajo stabilne zaposlitve, temveč tudi, da je zaposlenost še pomembnejša pri odločanju za prvega otroka. V vseh mestih, vključenih v raziskavo, je bil pri prvem otroku vsaj eden od partnerjev zaposlen, najpogosteje pa sta bila zaposlena oba, pri čemer sta izstopali Ljubljana in Varšava (zaposlenih je bilo okoli 75 odstotkov vprašanih). Pri tem ni presenetljivo, zakaj se starost žensk pri rojstvu prvega otroka vztrajno zvišuje, rodnost pa zmanjšuje. V Sloveniji se je od leta 1980, ko je imela ženska v rodni dobi v povprečju 2,11 otroka, povprečje leta 2009 spustilo na 1,53 otroka.
Preobremenjenost žensk
Omenjena raziskava je sicer odstrla pogled na še eno zanimivo temo, in to je družinsko življenje, ki je pri nas že dobro leto v središču pozornosti javnosti zaradi nastajanja novega družinskega zakonika. Kot je znano, naj bi ta na novo uredil družinsko politiko pri nas, ena ključnih novosti pa je, da bi Slovenija med prvimi državami v Evropi enake družinske pravice kot heteroseksualno usmerjenim priznala tudi istospolno usmerjenim. Prav zaradi te novosti je družinski zakonik že nekaj mesecev povsem zablokiran, obravnava v pristojnem parlamentarnem odboru že od maja tako rekoč stoji, v ozadju zavlačevanja pa je najverjetneje načrt opozicije, da bi gospodarske in politične razmere v državi spomladi izkoristila za razpis več referendumov. Poleg prej omenjenega morebitnega referenduma o malem delu je eden od predvidenih referendumov tudi referendum o družinskem zakoniku ali, bolje rečeno, o pravicah istospolno usmerjenih.
Kakorkoli že, raziskava, ki so jo opravili v štirih urbanih središčih v štirih državah, se je med drugim osredotočila tudi na to, kako tisti, ki so si že ustvarili družine, usklajujejo službo in družinsko življenje. Izkazalo se je, da je večina ne glede na spol menila, da ji to uspeva razmeroma dobro. V Rimu in Varšavi je sicer več vprašanih menilo, da jim to uspeva težko, v Hamburgu in Ljubljani pa naj bi bilo, kot so zatrjevali anketiranci, nekoliko lažje. Zanimivo je, da je v Ljubljani celo najmanj vprašanih menilo, da jim je težko usklajevati službo in družino, čeprav nekatere druge raziskave pričajo o nasprotnem. Mag. Zorana Medarić iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper na Univerzi na Primorskem, ki je rezultate raziskave skupaj z dr. Matejo Sedmak predstavila na nedavnih dnevih Slovenskega sociološkega društva, pri tem opozarja, da velja vsekakor upoštevati, da respondenti včasih odgovarjajo skladno s pričakovanji oziroma glede na družbeno sprejemljive vzorce. »Neuspešno usklajevanje dela in družinskega življenja bi se lahko razumelo tudi kot 'neuspešno' starševstvo,« dodaja Medarićeva.
Trditve, da Slovenci uspešno usklajujejo delovne in zasebne obveznosti, torej ne držijo nujno. Če se osredotočimo zgolj na družine s starši različnega spola, se ta težava nanaša predvsem na ženske, ki naj bi po tradicionalnih družinskih vzorcih prevzemale levji delež skrbi za družino. Razmere se sicer spreminjajo in zadnja leta so tudi znanstvene raziskave zaznale večji angažma očetov ali pojav, ki mu pravijo novo očetovstvo. Na že prej omenjenih dnevih Slovenskega sociološkega društva je dr. Alenka Švab, predavateljica na koprski Fakulteti za humanistične študije in ljubljanski Fakulteti za družbene vede, spregovorila prav o tej novi obliki očetovstva, saj so izsledki aplikativnega raziskovalnega projekta o novih usmeritvah v starševstvu, ki je potekal med letoma 2004 in 2008 ter pri katerem je sodelovala tudi sama, podali precej zanimive ugotovitve. Ra-ziskava je pokazala, da je tradicionalna delitev dela v družini sicer še prisotna, a se vse bolj uveljavlja drugačna delitev dela, pri kateri se starši bolj usklajujejo. Kljub vsemu pa očetje še vedno pogosteje opravljajo prijetnejša dela, povezana z otroki, kot so pogovori, branje, poslušanje ali igra, matere pa pogosteje neposredno skrbijo zanje, to pomeni, da jih negujejo, hranijo, umivajo ali oblačijo. Moški doma pogosteje opravljajo fleksibilna dela, ženske pa tista, ki jih je treba opraviti ob točno določenem času. To pomeni, da je novo očetovstvo neredko razumljeno zgolj kot asistentska vloga materi. Pogosto gre torej še vedno samo za besede in ne tudi za dejanja.
O tem, da so slovenske ženske, ki morajo usklajevati službeno in družinsko delo, praviloma še vedno bolj obremenjene od moških, pričajo tudi rezultati drugih mednarodnih raziskav. Zanimivo pa je, da so v krajih, ki so bili vključeni v anketo štirih mest, zaznali precejšnje razlike med oblikami zaposlitve anketiranih žensk, pri čemer je Slovenija izrazito izstopala po visoki vključenosti žensk na trg delovne sile. Ta je pri nas že tradicionalno visoka, pri tem pa so ženske navadno zaposlene tudi za polni delovni čas. V drugih državah je bilo bistveno več žensk zaposlenih za krajši delovni čas, v Ljubljani pa je bil delež takšnih zaposlitev najmanjši, le 4,7-odstoten. A kot opozarja Medarićeva, so prav zaposlitve za krajši delovni čas poleg fleksibilnih oblik zaposlovanja eden od načinov dela, ki naj bi omogočal lažje usklajevanje dela in družinskega življenja. Pri slednjem bi bilo lahko družinam v veliko pomoč tudi najemanje plačane pomoči pri opravilih na domu ali pri skrbi za otroke, a za to se pri nas še vedno odloča le majhen delež družin, deloma tudi zato, ker takšno pomoč še vedno spremlja stigma, da naj bi po njej posegali le premožnejši.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da razprava o študentskem delu in nadomestitvi tega dela z malim delom nima nikakršne zveze z zasebnimi življenjskimi odločitvami mladih in s trendi, ki jih pri tem upoštevajo, je res, da imamo v Sloveniji danes veliko skupino mladih, ki si želijo stabilne zaposlite, in se tudi zato, ker je nimajo, vse pozneje osamosvajajo. Ravno tako imamo veliko skupino tistih, ki že imajo redno zaposlitev in družino in ki to dvoje, če to priznajo ali ne, pogosto zelo težko usklajujejo. Vprašanje je, ali in koliko lahko uvedba malega dela vpliva na to, da bi se razmere na tem področju vsaj nekoliko spremenile, a brez dvoma trg dela že zaradi kriznega gospodarskega dogajanja kliče po reformah. Sedanje razmere poleg tega teh usmeritev ne bodo obrnile, temveč jih bodo kvečjemu krepile.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Naroči