2. 12. 2010 | Mladina 48 | Kultura
Darkerski postpunk za mladino
White Lies v Kinu Šiška
White Lies: za bend, ki tako rad poje o smrti, so presenetljivo optimistični.
© Miha Fras
Koncerti v ljubljanskem Kinu Šiška pogosto spominjajo na loterijo, saj je njihovo doživljanje skoraj vedno odvisno od izbrane pozicije v dvorani in srečne roke tonskega mojstra. Navadili smo se že, da publika včasih zlahka preglasi bend, pa tudi tega, da nastopajoči enostavno ne zmore zadovoljiti pričakovanj publike. A na koncertu londonskih neškodljivcev White Lies k sreči takšnih težav ni bilo.
Trio White Lies, ki se jim na koncertih pridruži klaviaturist in še kakšen Scheissarbeiter v ozadju, je nekoliko mlajšega datuma tako po nastanku, ki sega v leto 2007 (čeprav so prej obratovali pod imenom Fear Of Flying), kot po starosti članov benda, ki so v zelo zgodnjih dvajsetih, temu primerna pa je bila tudi starost občinstva. Sodeč po zvokih, ki smo jih pri White Lies vajeni s prvega albuma To Lose My Life ..., bi fante lahko primerjali z Joy Division in občasno z Depeche Mode, le da je glas pevca Harryja McVeigha na koncertih malo manj globok, njegova pojava pa precej bolj vedra, kot bi pričakovali. Tokrat se je na koncertu prikazal v srajčki, v kateri bi mirno oddelal osemurni delavnik v centru Londona, njegovo navdušenje nad kriki publike, ko jim je v zahvalo dvignil obe roki, pa je bilo že kar malce smešno.
White Lies tako v živo veliko bolj kot darkerji iz osemdesetih zvenijo kot njihovi sodobniki tipa The Editors ali, če smo malce zlobni, morda celo Biffy Clyro. Retro klaviature in melodični bas dopolnjujejo s himničnostjo, ki se je ne bi sramovala niti zasedba Keane, pri vsej temačnosti in vizualni dorečenosti (preostali člani benda so imeli enake črne majčke, vsi z odpetim zgornjim gumbom, in sveže pričeske), pa ne utrujajo. Za bend, ki tako rad poje o smrti, so presenetljivo optimistični in v ključnih momentih celo malo pocukrani (“Let’s grow old together and die at the same time.”).
Koncert so sicer začeli z verjetno svojim najbolj joydivisionovskim komadom A Place to Hide, nadaljevali s Holy Ghost z novega albuma, ki izide januarja, in nato takoj postregli z naslovnim hitom prvega albuma To Lose my Life, kjer pa se basistov back vokal v finalu z refrenom niti približno ni zlil tako dobro, ko bi si želeli. Sledila je serija komadov z albuma Ritual, ki še ni izšel in ga za zdaj lahko slišimo zgolj na YouTubu, a so kljub temu zasedli skoraj dve tretjini repertoarja. Novi komadi so morda za odtenek manj živahni, a še vseeno dovolj spevni, da niso pokvarili vzdušja v polni dvorani.
Zaključek je bil kratek, a sladek, s hitom Farewell To The Fairground, novim komadom The Power and Glory, ki naj bi ga tokrat zaigrali šele drugič (s tem podatkom se strinja tudi YouTube) in ki po svojem ritmu vokala spominja na komade Kate Bush, ter seveda finalnim komadom Death, ki se je kljub naslovu izkazal za najživahnejši komad koncerta. Čeprav White Lies s publiko niso pretirano komunicirali, so koncert odigrali svojemu imenu primerno: neškodljivo in brez resnih posledic. Odlično za še en bend v Kinu Šiška, a premalo, da bi jih lahko uvrstili med koncerte leta.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.