2. 12. 2010 | Mladina 48
Vsem prihaja na Ameriko
Spletna stran WikiLeaks je razkrila tajne depeše ameriških ambasad z eksplozivno vsebino, toda - ali nismo vsega tega že nekje slišali?
Borut Pahor je imel fototermin s predsednikom Obamo letos, 8. aprila, na ameriškem veleposlaništvu v Pragi ob srečanju ameriškega predsednika z voditelji iz srednje Evrope
© Reuters
Iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad ima enkrat za spremembo prav: tajne depeše ameriških ambasad, ki jih je z velikim pompom objavila spletna stran WikiLeaks, izgledajo kot ameriška propaganda. Kot dolga reklama za Ameriko, za moč in premoč njene diplomacije. 250.000 tajnih depeš - 250.000 reklam. Vzemite le tajno depešo, ki nas najbolj zadeva - depešo o zaupnih pogovorih med slovenskim premierom Borutom Pahorjem in Bradleyjem Frednom, začasnim odpravnikom poslov ameriške ambasade. Še toliko bolj, ker so o tej tajni depeši poročali tudi svetovni mediji - in še toliko, toliko, toliko bolj, ker jo je CNN, pa ne le CNN, stalno navajal kot najboljšo sliko sprevrženosti ameriške diplomacije. Če hočete dobiti vpogled v delovanje ameriške diplomacije, si poglejte to »sramotno« depešo! Ta depeša naj bi jasno kazala, kako deluje in kupčuje ameriška diplomacija: prijateljska srečanja, kramljanja in poziranja s predsednikom Obamo ponuja v zameno za različne - večje ali manjše - strateške usluge. Slovencem naj bi tako rekli: Vzemite nekaj jetnikov iz Guantanama, pa se bo vaš premier lahko za 20 minut srečal z Obamo!
Problem je kakopak v tem, da je bilo ravno obratno. Ko namreč preberete tajno depešo, ki popisuje pogovore med Pahorjem in Frednom, ugotovite, da ni bil Freden ta, ki je ponujal srečanje z Obamo v zameno za manjšo strateško uslugo, ampak da je Pahor ponujal manjšo strateško uslugo za srečanje in poziranje z Obamo. V resnici niti ni ponujal male strateške usluge, ali bolje rečeno - po ameriških standardih je morda res ponujal malo uslugo, toda po naših, slovenskih standardih je za bežno srečanje z Obamo ponujal kraljestvo. Pahor in Freden sta na srečanju 30. decembra 2009, do katerega je prišlo na željo samega Pahorja (!) na ameriški ambasadi (!), debatirala o različnih prioritetah, tudi o relokaciji jetnikov iz Guantanama in ameriški korporaciji Westinghouse, ki da hoče sodelovati pri gradnji drugega bloka krške nuklearke. Pahor je rekel, da ima Westinghouse njegovo podporo: hej, Francozi so že dobili svoje (Renault oz. Revoz v Novem mestu), Nemci pa tudi (Deutsche Bahn je tik pred investicijo v Slovenske železnice in Luko Koper), tako da bo Westinghouse v Krškem brez konkurence. Obenem pa je rekel, da bi Slovenija lahko pripomogla tudi pri zapiranju Guantanama - da bi torej lahko vzela kakega jetnika iz Guantanama, če bi »politični« in »finančni« vidik te operacije ostala ločena. Kriza je, varčujemo, zategujemo - sprejem jetnikov iz Guantanama nas finančno ne bi smel bremeniti. Potem pa je Pahor Fredna očitno potegnil na stran in mu rekel, da bi jetnike iz Guantanama lažje sprejeli, če bi mu odobrili 20-minutno srečanje z Obamo. Ergo: jetniki v zameno za 20-minutno srečanje.
Pahor na tej točki ne izgleda le domišljavo, mitomansko in krošnjarsko, ampak tudi pohlepno: ni mu dovolj, da mu je Amerika pomagala pri reševanju mejnega spora s Hrvaško, ampak hoče še 20-minutni randi z Obamo! V zameno za jetnike iz Guantanama. Toda Freden se zaveda nečesa, česar se Pahor, kot kaže, ne zaveda: če bi Slovenija hotela vzeti jetnike iz Guantanama, bi morala najprej spremeniti zakonodajo. Po zdajšnji zakonodaji tega ne more storiti. Ameriška ambasada in slovensko ministrstvo za notranje zadeve se tega očitno zavedata - Pahor pa ne. Nič hudega, bomo pa spremenili zakonodajo - v zameno za 20-minutno srečanje z Obamo. Če vse to seštejete in preračunate, potem ugotovite, da je Pahor ameriški ambasadi v zameno za 20-minutno poziranje z Obamo bodisi direktno ali pa indirektno ponujal sprejem jetnikov iz Guantanama, spremembo zakonodaje in posle pri gradnji drugega bloka krške nuklearke. Z eno besedo: za randi z Obamo je bil pripravljen storiti vse. Več kot tropski otoček Kiribati.
Ne rečem: poziranje z Obamo bi mu v Sloveniji gotovo dvignilo ratinge. In seveda - s sprejemom jetnikov iz Guantanama bi Slovenija pripomogla k zmanjšanju jetniške populacije Guantanama. Še več: pripomogla bi k zaprtju Guantanama. Ena izmed velikih Obamovih predvolilnih obljub je bila, da bo zaprl Guantanamo. Še vedno ga ni zaprl, toda Slovenija bi mu lahko pripomogla pri izpolnitvi velike predvolilne obljube, s čimer bi ugled Obame pri ameriški levici - in levici nasploh - spet zrasel. Toda kot kaže, ima Pahor s svojim levičarstvom večje težave kot Obama: če bi bil pravi levičar, potem bi jetnike iz Guantanama sprejel - in to brez pogojev, brez zahtev, brez protiuslug, brez trgovine, brez koncesij, brez provizij, brez poziranj z ameriškim predsednikom. Ne pozabite, Belgiji so Američani rekli, da bi si s prevzemom jetnikov iz Guantanama »na izredno lahek način pridobila ugled v Evropi«. Tudi Slovenija bi si ga. Pahor bo zdaj lahko rekel, da je 20-minutno srečanje z Obamo v resnici potreboval le za PR-«kritje«: Glejte, predsednik Obama me je povabil v Belo hišo in me prosil, če bi Slovenija vzela nekaj jetnikov iz Guantanama, saj bi to odločilno pripomoglo k zaprtju Guantanama! V resnici pa je iz depeš razvidno, da je zamudil »zgodovinsko« priložnost, da bi izgledal dobro. Ni vedel, da ga snemajo. Ni vedel, da bo to nekoč objavljeno - in to človek, ki se stalno obnaša tako, kot da ga snemajo. Nič, podcenil je Ameriko. Podcenil je internet. Podcenil je WikiLeaks. Podcenil je čas, v katerem živi. To, da se je poskušal z jetniki iz Guantanama mimogrede še sam malce okoristiti, mu v očeh levice ratingov zagotovo ne bo dvignilo. Au contraire. Toda to je le začetek: ko bo WikiLeaks na dan spustil še preostale depeše o Sloveniji, bomo videli, kateri slovenski diplomati, slovenski premieri in slovenski zunanji ministri so še podcenili Ameriko, internet in WikiLeaks. Pahor se lahko tolaži le s tem, da nič od tega, kar je ponujal v zameno za slikanje z Obamo, še ni postalo meso - prejšnji premieri in zunanji ministri morda te sreče ne bodo imeli. Kdo ve, kaj so Ameriki dali v zameno za... - v zameno za... obisk Busha?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.