Reševanje evra

V Bruslju so datumi za zasedanja in pogosto tudi dnevni redi v normalnih razmerah znani več mesecev vnaprej. A zdaj je drugače. V zadnjih tednih od danes do jutri ni znano, kdaj bo sklicano kakšno izredno ali neformalno zasedanje ministrov za finance ali celo vrh EU, na katerem se zberejo voditelji. Ministri za finance so oktobra že razpravljali, da bo treba posodobiti sistem za videokonference, ker bo v prihodnjem letu še veliko potreb po hitrih sklicih sej. Vse več je tudi neformalnih pogovorov na izrednih večerjah, dvostranskih srečanjih.
Več kot se evropski politiki in funkcionarji pogovarjajo, bolj razglašeni so. Spreminjajo izjave, govorijo drug mimo drugega, v zadnjem času vse bolj drug proti drugemu. Bolj kot se evrska kriza zaostruje, bolj kot je potreben hiter in usklajen odziv, bolj njihov dialog postaja pogovor gluhih. In zato jim danes nihče več ne verjame, evrska kriza pa se širi iz države v državo kot virus. A da ne bo dvoma: to igro »Ulovi novo žrtev« vodijo špekulanti. Razglašena evropska politika jim to le omogoča.
Da evropski funkcionarji in politiki razmer ne obvladujejo, je v ponedeljek zvečer očitno pokazal predsednik evroskupine in predsednik luksemburške vlade Jean-Claude Juncker.
»Zasedanje je bilo težavno,« je začel konferenco za novinarje. Težavno je bilo zaradi tehničnih razlogov, ker je francoska ministrica za finance Christine Lagarde sodelovala prek telekonference iz Indije. Že to je pomenljiv podatek. Sicer pa tudi nobene odločitve, »ki bi jo lahko predstavili, nismo sprejeli«. Na podlagi Junckerjevih pikrih izjav je bilo mogoče dobiti vtis, da je zasedanje evroskupine bolj kot resni obravnavi vse bolj resnih problemov podobno prerekanju gostilniškega omizja, kjer se druščina vsak mesec enkrat dobiva, ker so se tako navadili.

EU potrebuje močnega Delorsa

Tisti, ki bi moral zastopati evropski interes, to je predstavnik evropske komisije oziroma evropski komisar za ekonomske in monetarne zadeve Olli Rehn, je s svojim ravnanjem pokazal, da je z omenjeno druščino sedel, ker je to njegova služba. Suhoparno je razlagal model za pomoč Irski - pa je ta znan že več kot teden dni. O Junckerjevem predlogu, da bi evro poskusili reševati z izdajo evropskih obveznic, je izjavil, da je »intelektualna zamisel«, ki jo je treba preučiti. A kaj več tudi ni mogel reči, saj je že nekaj ur prej njegov nadrejeni predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso povedal, da se mora o tem posvetovati z državami članicami. Barroso je pač človek, ki že drugi mandat zaseda mesto predsednika evropske komisije zgolj zato, ker je servilen do velikih držav članic. Poznavalci bruseljske birokracije pravijo: EU bi nujno potrebovala za predsednika komisije Jacquesa Delorsa. V njegovem času ni bilo dvoma, kdo ima glavno besedo.
Pod Barrosom je evropska komisija vse bolj sekretariat, prek katerega nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy drugim članicam pošiljata v potrditev sklepe, za katere se dogovorita na dvostranskih srečanjih. Ampak tudi ti dogovori so prazni, saj jih potem, ko so sprejeti, vsak razlaga po svoje in na koncu v najboljšem primeru končajo kot gnili kompromisi, največkrat pa kar v košu za smeti. Tudi Nemčija in Francija nimata voditeljev, ki bi bila sposobna sesti skupaj in evro potegniti iz krize. Prav zdaj je minilo leto dni, odkar v Bruslju sedi še en predsednik, še nekdo, ki naj bi videl širše od nacionalnih interesov in poskrbel, da bi EU vendarle pri ključnih vprašanjih govorila z enim glasom.
To je Belgijec Herman van Rompuy, predsednik evropskega sveta. Novembra je v govoru na bruseljskem inštitutu EPC celo pokazal, da se zaveda resnosti razmer, ko je izjavil, da se je EU znašla v krizi preživetja. Ko je že kazalo, da je vsaj on ugotovil, da je treba stopiti pred voz in ga potegniti naprej, je začel pojasnjevati, da ni bil pravilno razumljen.
In v čem je glavni spor, zakaj se voditelji ne morejo dogovoriti? V grobem so države članice razklane na dve skupini. V prvi so tiste, ki se zavzemajo za varčevanje in fiskalno disciplino, kar bi posledično pomenilo tudi strogo kaznovanje držav, ki predpisov ne bi spoštovale. Vodja te skupine je Nemčija. V drugi skupini so članice, ki bi na račun zadolževanja, ki bi ga plačevale varčnejše članice, še naprej živele nad svojimi možnostmi. Njihov cilj je zato, da bi pravila še naprej veljala zgolj na papirju, o sankcijah pa bi kršiteljice še naprej soodločale - kršiteljice bi še naprej same odločale o lastnih kaznih. V tej skupini je večina južnih članic EU, pa tudi Francija.

Spopad za prihranke

Treba je vedeti, da se države razvitega Zahoda, zlasti ZDA in države iz Evrope, pri iskanju prihrankov za financiranje svojega javnega dolga, nastalega s protikriznimi intervencijami, spopadajo za isti in omejen del svetovnega varčevanja. Po izračunih iz leta 2009 bi za financiranje tega dela svojega javnega dolga vsaj do leta 2014, če ne dlje, vsako leto potrebovale najmanj četrtino privarčevanih svetovnih sredstev.
Gneča za omejeni kos svetovnih prihrankov je velika, spopad zanj pa neusmiljen, s prekrški in diskvalifikacijami.
Američanom so »prirojene« in dodatno napihnjene težave evra v korist, saj odvračajo pozornost od njihovega orjaškega proračunskega primanjkljaja v višini 14 odstotkov BDP-ja, veliko višjega, kot ga ima, če izvzamemo Grčijo in Irsko, večina domnevno problematičnih evropskih držav. Odvračajo tudi pozornost od dolgoletne odvisnosti od tujih prihrankov in s tem povezanega šibkega dolarja.
Američani so evro že začeli primerjati z Društvom narodov. Analitik Roger Cohen se je v svoji kolumni v New York Timesu vprašal, ali je evro v začetku 21. stoletja tisto, kar je bilo Društvo narodov v začetku 20. stoletja: dobra ideja, ki je postala politična sirota in je bila obsojena na propad? Oba, Društvo narodov in evro, sta bila po njegovih besedah vzpostavljena za svet, ki je izginil. Društvo narodov je leta 1919 nastalo na pogorišču prve svetovne vojne z namenom, da bi preprečilo novo vojno. Toda njegov idealizem je bil med prvimi žrtvami Hitlerjevega nasilnega nacionalizma. Spremembe sil v Evropi z zavezami Društva narodov ni bilo mogoče ustaviti.

Paradoks Estonija

Podlaga za uvedbo skupne evropske valute je poročilo o ekonomski in monetarni uniji, ki ga je nekdanji predsednik evropske komisije Jacques Delors dal na mizo v začetku leta 1989. To je bilo v času, ko se je v Evropi ravno res vse popolnoma spremenilo. V nekaj mesecih je padel berlinski zid in združila se je Nemčija, razpadla je Sovjetska zveza, vzhodnoevropske države so dobile možnost, da postanejo članice EU. In Unija se je razširila na 27 članic. Vse seveda niso postale članice evroobmočja.
Teh je še vedno samo 16, a Estonija, ki bo z novim letom postala 17. članica, bo dejansko prva, ki bo res dosledno izpolnila vsa merila. Vse druge, vključno z Nemčijo in Francijo, so pogoje izpolnile s triki. In nekdo, ki je sam na tak vprašljiv način prišel v klub, ne more od drugih zahtevati, da igrajo povsem po pravilih. Ta domačnost pri vzpostavitvi evroobmočja je zdaj glavni problem. Zaradi nje sta Grčija in Italija postali članici evroobmočja, pravila o spoštovanju določb pakta stabilnosti in rasti, ki je temeljni dokument za zagotovitev stabilnosti evra, so bila zgolj na papirju in jih nihče ni resno upošteval. Nobena članica zaradi prevelikega zadolževanja doslej še ni bila kaznovana, saj bi kršiteljice morale kaznovati same sebe.
K sedanji krizi je pomembno vplivalo tudi nerazumevanje resnosti razmer. Ko je finančna kriza že izbruhnila in so v ZDA že reševali banke, so evropski politiki in funkcionarji še vedno poudarjali, da je evropsko gospodarstvo drugačno od ameriškega, da je dovolj trdno, zato ga kriza ne bo prizadela. Zaradi teh zmotnih ocen je Evropa zaspala in ukrepala, ko je bilo že prepozno, v paniki, in tako ukrepa še danes. Države so za reševanje bank zaradi te zamude zmetale precej več davkoplačevalskega denarja, kot bi ga, če bi pristojni znali hitreje oceniti, da je sodobni svet tako povezan, da bo virus prišel tudi v Evropo, predvsem pa bi nekatere banke pustili tudi propasti.

Slovenija je na piki špekulantov

Ker se špekulantom že takrat niso postavili po robu, jih imajo ti v šahu še zdaj. Prej so žonglirali z bankami, zdaj žonglirajo z državami. Število držav, ki so zrele za reševanje, raste predvsem zato, ker špekulanti pri velikem številu držav vedno lahko najdejo razlog, zaradi katerega se lahko zaženejo v napad na obveznice, ki jih razglasijo za problematične. Najprej prek govoric, potem pa tudi z nakupi ali prodajami, kar sproži čredno obnašanje na finančnih trgih. Pri tem jim pomagajo tudi tri bonitetne agencije, ki - kakšno naključje - vse po vrsti izvirajo iz ZDA.
Ob takšnem obnašanju je vse bolj v nevarnosti tudi Slovenija. Ključni razlog, zaradi katerega je gotovo že na očeh špekulantov, so težave pri sprejemanju pokojninske reforme. Vlada to seveda ve, Desus pa tudi, zato si lahko privošči veliko bolj grobo izsiljevanje, kot bi si ga, če tveganja za napad špekulantov na Slovenijo zaradi možnosti propada pokojninske reforme ne bi bilo.
Kakšno vlogo imajo špekulanti pri državnih obveznicah? Tako kot nimamo več klasičnih bank za opravljanje bančnih poslov, ne obstaja več klasična borza za trgovanje z vrednostnimi papirji, kjer se natančno ve, kaj kdo kupuje in prodaja, zakaj se je neki vrednostni papir podražil, zakaj pocenil. Sodobno trgovanje je računalniško in še najbolj podobno običajni stavnici, na kateri razni finančni posredniki, investicijski in drugi skladi stavijo, da bo bonitetna ocena Slovenije padla, ker ni bila sprejeta pokojninska reforma. Hkrati tudi stavijo, da se bo obrestna mera za slovenske obveznice zato povečala, ker se bo povečalo tveganje, da državi dolga ne bo uspelo vrniti, ker se bo morala za pokrivanje luknje v pokojninski blagajni dodatno zadolžiti. Ti posli se sklepajo prek računalnikov in obračajo ogromne vsote denarja. Kdo so špekulanti? To so razna majhna podjetja, različni skladi, pa tudi investicijske banke.
Če bi reforma res padla, bi špekulanti, ki so na to stavili, pobrali denar za to stavo, kmalu zatem pa še za stavo, da bo narasla obrestna mera za slovenske obveznice. Za to, da v posamezni državi najdejo napako, obstaja vsaj dvojni interes špekulantov. Zaradi takšnih poslov je ameriški nobelovec Joseph Stiglitz že pred letom dni povedal, da je eden od pogojev za izhod iz krize zmanjšanje finančnega sektorja na raven, ki zadošča, da je servis realnemu gospodarstvu. V začetku letošnjega leta, torej kmalu po napadu špekulantov na Grčijo, pa je Stiglitz evropske voditelje tudi pozval, naj se jim takoj odločno postavijo po robu, sicer se ne bodo ustavili, saj vedno iščejo najšibkejši člen oziroma novo žrtev. Dejal je, da je špekulantom treba takoj dati lekcijo, kajti v Aziji so v času krize napadali tudi zdrava gospodarstva. Evropski voditelji ga seveda niso poslušali, saj so se o tem, ali in kako pomagati Grčiji, prerekali vse do maja.

Ni več nemogoče, da bi evro propadel

Evropska komisija skupaj z Mednarodnim denarnim skladom (IMF) od držav članic zahteva vedno nove strukturne reforme. Posebej ostre programe, ki predvidevajo zmanjšanje plač v javnem sektorju, zamrznitev pokojnin, dvig davkov in druge ukrepe, ki udarijo po žepu državljane, so morale že predložiti in začeti izvajati Grčija, Portugalska, Španija in Irska. Tudi program, ki ga je po naročilu evropske komisije pripravila slovenska vlada, po oceni predsednika fiskalnega sveta Marjana Senjurja, sorazmerno bolj prizadene ljudi z nizkimi in srednje visokimi dohodki. Občutljiv je tudi politično, saj bi ljudje lahko ocenili, da bremena recesije niso razporejena sorazmerno in pravično. »To so seveda politična vprašanja in naj jih kot zunanji opazovalci ne bi ocenjevali. Vendar je dobro opozoriti, da so zahodne države občutljive pri vprašanju, kdo nosi breme stabilizacije,« opozarja Senjur. Njegove besede potrjujejo demonstracije v državah članicah proti varčevalnim ukrepom.
Zaradi počasnega odločanja o pomoči državam članicam, prerekanja politikov, pa tudi zaradi izjav samih politikov, ni več nemogoče, da bi nekatere članice zapustile evroobmočje oziroma bi evro sploh propadel. Nobelovec Paul Krugman sicer trdi, da so problematične države dejansko ujetnice evra. Če bi Španija še imela pezeto, bi lahko znižala njen tečaj in tako svoji industriji spet zagotovila konkurenčnost. Ker pa ima evro, tega ne more narediti. Tako ji ostane le »notranje zmanjšanje vrednosti tečaja«, to pa pomeni, da mora konkurenčnost vzpostaviti z nižanjem plač in cen, dokler njeno gospodarstvo ne bo konkurenčno z gospodarstvi sosednjih držav. Krugman piše, da je notranja devalvacija odvratna zadeva. Je počasna, saj je brezposelnost leta visoka, preden se plače ustrezno znižajo. Hkrati pa nižanje plač pomeni zmanjševanje prihodka, dolg pa ostaja enak. Notranja devalvacija poveča probleme zasebnega sektorja z zadolženostjo. Ali bi bilo bolje, če bi se Španija odločila zapustiti evroobmočje? Krugman pravi, da bi to povzročilo veliko bančno krizo. Španija je zato ujetnica evra. Enako lahko rečemo tudi za Italijo, Grčijo in Portugalsko, navsezadnje tudi Francijo. Te države so z zniževanjem tečaja namreč pred uvedbo evra vseskozi svoji industriji zagotavljale konkurenčnost.

Dokler bodo Nemci plačevali

Jacques Delors je leta 1989 v svojem poročilu o ekonomski in monetarni uniji napisal, da bi bilo treba z uvedbo skupne valute moč odločanja na področju monetarne politike in makroekonomske politike prenesti z držav članic na EU. Skupna valuta potrebuje enotno oblast, v razširjeni EU pa to ni bilo več izvedljivo, ker nove članice niso hotele svoje suverenosti spet takoj prenesti na Bruselj. No, tudi Britanci, ki sicer nimajo evra, in Francozi se vseskozi trdovratno borijo proti prenosu suverenosti v Bruselj.
Zaradi tega vsaka država sprejema svojo gospodarsko politiko in svojo fiskalno politiko, njihovi programi so si v navzkrižju, vsak misli na svoje nacionalne interese, nihče na skupnega evropskega. Namesto načela sodelovanja je prevladalo načelo štetja kovancev za lasten žep. Direktor bruseljskega inštituta CEPS Daniel Gros je že spomladi povedal, da bodo reševalni svežnji za problematične države mogoči toliko časa, dokler jih bo Nemčija pripravljena plačevati.
Nemška kanclerka Angela Merkel je v zadnjih dneh že izjavila, da Nemčije v takšnem klubu, kjer bodo eni samo plačevali, drugi pa zapravljali, ne bo. Čez nekaj dni je to svojo izjavo sicer umaknila, ne glede na to pa jo je treba vzeti zelo resno, saj največji bulvarski časopis Bild kanclerko že sprašuje, »ali bomo morali plačati prav za vso Evropo«. Po dogovoru s francoskim predsednikom Sarkozyjem v Deauvillu pred oktobrskim vrhom EU je Merklova še lahko odgovarjala, da bo leta 2013 začel veljati stalni mehanizem za reševanje problematičnih članic, ki bo preprečeval nove špekulacije, saj bodo morale banke in drugi investitorji tudi plačevati za reševanje držav. Obljubljala je tudi stroge sankcije za kršiteljice pravil pakta stabilnosti in rasti. Čez mesec dni Sarkozy o tem ni hotel več nič vedeti in finančni ministri so sklenili, da bo sodelovanje zasebnih vlagateljev odvisno od primera do primera. Ta odločitev je samo še korak do tega, da zasebnikov v končnem dogovoru ne bo več. O sankcijah se tudi še prerekajo, predloga odvzema glasovalnih pravic pa že ni več na mizi, ker menda zahteva preveč temeljit poseg v lizbonsko pogodbo, zato bi postopek trajal predolgo.
Predsednik evroskupine Jean-Claude Juncker je pred ponedeljkovim zasedanjem evroskupine skupaj z italijanskim finančnim ministrom Giorgiem Tremontijem predlagal, da bi špekulantom porezali peruti z izdajo evropskih obveznic. To pomeni, da bi se vse članice evra do 60 odstotkov lahko zadolžile z evroobveznicami, za 40 odstotkov pa bi morale izdati svoje nacionalne obveznice. Evropske obveznice bi omogočile, da bi se Grki do 60 odstotkov lahko zadolževali pod enakimi pogoji kot Nemci, Avstrijci, Nizozemci, Slovenci in druge članice z evrom. In špekulanti ne bi več mogli napadati najšibkejših članic. Za članice, ki so v boljšem položaju, bi to pomenilo, da bi se jim zadolževanje podražilo, za članice v težavah pa pocenilo. Nemci ta predlog odločno zavračajo, ker zavračajo novo breme za svojo denarnico.
Toda če hočejo ostati v evroobmočju, bodo še morali seči v žep in plačati. Od njih je odvisno, ali bo evro ostal ali bo padel. Kaj bodo naredili, ko bo tako daleč, bo odvisno od izračuna, kaj se jim bolj izplača.
Roger Cohen pravi, da je Društvo narodov sicer propadlo, a nasledila ga je OZN. Evro se tudi lahko sesuje, a ideja je predobra, da bi jo zavrgli. Med Društvom narodov in OZN se je zgodila katastrofalna druga svetovna vojna. Tudi prehod s sedanjega na nov evro ne bi bil prijeten.