Prihodnost, kot jo vidi WikiLeaks

Vsi - tudi pri nas - se zgražajo nad vsebino tajnih depeš ameriških ambasad, toda te tajne depeše so v resnici le povečava Slovenije, le povečana verzija Slovenije. Samo pomislite: kaj je mogoče razbrati iz depeš? Da vsi stalno vohunijo za vsemi, da vsi stalno vse šikanirajo in obrekujejo: Američani obrekujejo vse po vrsti, savdski kralj obrekuje in šikanira iraškega premiera in pakistanskega predsednika, nemški ministri se obrekujejo in šikanirajo kar med sabo. In tako dalje. Je pri nas kaj drugače? Ne. Vsi stalno drug drugega obrekujejo in šikanirajo - vsi stalno drug za drugim vohunijo. Ista reč, le v pomanjšani, bolj zgoščeni obliki.
Kaj še razkrivajo tajne depeše ameriških ambasad? Da Američani trumo tujih dežel, tujih vlad in tujih vladarjev sumijo ali pa obtožujejo korupcije - »skorumpiranost« je ena izmed ključnih besed ameriških tajnih depeš. Afganistanska vlada je povsem skorumpirana (kolo vodi klan Karzaj!), turška vlada je skorumpirana (premier Erdogan ima v Švici osem bančnih računov!), Kenija pa je močvirje korupcije. In seveda: Rusija je »mafijska država«. Je pri nas kaj drugače? Ne. »Skorumpiranost« je tudi v Sloveniji ena izmed ključnih besed - tako kot Patria in TEŠ in SCT in Merkur in Istrabenz in tako dalje. Splošno prepričanje je, da so vsi počez in povprek skorumpirani, tako da bo pred Klemenčičevo protikorupcijsko komisijo zdaj stopil tudi premier Pahor, ki ga ameriške tajne depeše sicer ne sumijo skorumpiranosti, toda v Sloveniji, pomanjšani, zgoščeni verziji ameriških tajnih depeš, se je hitro - da ne rečem avtomatično - vklopil v splošno sliko. Očitke, da je Slovenija »mafijska država«, pa itak zelo dobro poznamo, resda ne iz tajnih depeš, ampak iz ust slovenskih politikov, recimo Zmaga Jelinčiča: »Slovenija postaja mafijska država.« Vidite, ista reč.
Tajne depeše ameriške diplomacije je na dan spravil Julian Assange, kombinacija hekerja, digitalnega idealista, skvoterja, geeka, Cheja, borca za svobodo, anarhista, državljana-novinarja, Pandore in pirata - Avstralec, ki je šokiral svet. Točno, tudi Slovenija ima svojega Juliana Assangea, le da ni Avstralec, ampak Finec, finski novinar Magnus Berglund - Finec, ki je šokiral Slovenijo. Njegov dokumentarec o aferi Patria je bil WikiLeaks pred WikiLeaksom, pomanjšana verzija tajnih depeš ameriške diplomacije. Ista reč. Berglundov dokumentarec je zgrozil Slovenijo, predvsem tedanjo slovensko oblast - sledili so kakopak pozivi k linču. Berglundu je treba soditi! To je napad na Slovenijo! Berglund je državni sovražnik! Hej, če bi to storil kaki drugi državi ali pa premieru kake večje države, ga ne bi pustili pri miru! Slovenski politiki so imeli kar nekaj idej o tem, kaj bi bilo treba početi z Berglundom. In tudi ameriški politiki imajo kar nekaj idej o tem, kaj bi bilo treba početi z Assangeem: nekateri bi mu sodili, nekateri bi ga mučili, nekateri bi ga obsodili na smrt, nekateri bi ga likvidirali po hitrem postopku, nekateri bi ga preganjali kot Osamo bin Ladna, nekateri hočejo, da ga uradno razglasijo za terorista, spletno stran WikiLeaks pa za teroristično organizacijo. To je napad na Ameriko! Assange državni sovražnik! Treba ga je ustaviti, pa naj stane, kar hoče! Hej, če bi razkril tajne depeše ruskih ambasad, bi ga dal Putin takoj likvidirati! Ni kaj, ista reč. V pomanjšani obliki. Mini Me!
In tipično: razkritje tajnih depeš ameriške diplomacije sicer zdaj mnogi obsojajo, celo številni novinarji, toda vsi po vrsti so, kot pravijo, fascinirani nad količino tajnih informacij (its sheer volume), ki so ušle. Vsekakor, tajne depeše so kot h''woodski film: v njih je za vsakega gledalca nekaj. Ali bolje rečeno: za vsako deželo nekaj. Vsaka dežela lahko v teh depešah najde in prepozna svojo pomanjšano verzijo, svoj Mini Me. Italija, Nemčija in Francija. Rusija, Kitajska in Mehika. Pakistan, Savdska Arabija in Iran. Katar, Kiribati in Dagestan. Slovenija. Prav res, za vsakega nekaj - v tajnih depešah, ki šele prihajajo, naj bi bila omenjena tudi zunajzemeljska bitja ... ee, neznani leteči predmeti. Razlog več, da je v teh depešah več priložnosti za identifikacijo kot v vseh letošnjih h''woodskih filmih skupaj.
A to še ni vse. Assangea, ki je WikiLeaks spremenil v največjo tiskovno agencijo na svetu (in ki ga dolžijo ogrožanja nacionalne varnosti, internacionalne varnosti, življenj, diplomacije, koalicij, mirovnih procesov, demokracije in svetovnega reda), so zdaj v Britaniji prijeli - ne direktno zaradi tega, kar je obelodanil, ampak zato, ker naj bi na Švedskem posilil neko žensko. To dobro poznamo: ko je začel Scott Ritter, nekdanji inšpektor Združenih narodov, tik pred ameriško invazijo na Irak objavljati dokaze, da Irak nima orožja za množično uničevanje (niti ga ne razvija), so mu takoj naprtili pedofilijo. Ne da je bilo kaj drugače v Sloveniji: ko je Berglund posnel dokumentarec o aferi Patria, iz Slovenije ni priletel očitek, da je koga posilil, ampak da je v resnici gej, ki dela v spregi z geji na slovenski strani! In jasno, mi naj bi verjeli, da je Berglund dokumentarec posnel zato, da bi relativiziral svojo »homoseksualnost« - tako kot naj bi zdaj verjeli, da je Assange vso tisto tajno dokumentacijo o afganistanski vojni, iraški vojni in ameriški diplomaciji razkril zato, da bi relativiziral svoje »posilstvo«. Saj veste, da bi lahko rekel: Posilstvo mi očitajo le zato, ker sem do golega slekel Ameriko!

Naj ubijajo, da nam ne bo treba!

V resnici je ravno obratno: vsi so le iskali razlog, da bi lahko čim bolj relativizirali to, kar je obelodanil Assange (ki je Orwella postavil na glavo, kot pravi Umberto Eco, tako da lahko zdaj državljani nadzorujejo oblast, ki nadzoruje državljane). Vsi so le čakali, da bi lahko rekli: Aja, v tem je torej štos! Posilstvo! To je pa zdaj čisto nekaj drugega! Kaj ne poveste! Če je Assange posiljevalec, potem to, kar je obelodanil, ni tako hudo! Gremo naprej! Zakaj bi gledali nazaj! Obrnimo list! Posilstvo? Obtožbe so resne, je dahnila Amerika - kot da tisto, kar je obelodanil Assange, ni resno. In kot da je tiste tajne depeše napisal Assange. Ne, ni jih napisal Assange, ampak ameriška diplomacija. Potrebovali so pač trušč, ki bi preglasil trušč tajnih depeš. Nasa je sicer na hitro oznanila, da je odkrila dokaze o obstoju zunajzemeljskih bitij - vesoljsko bakterijo. Pa ni vžgalo. Hočem reči: bakterija, ki sicer v Vojni svetov pobije kompletno zunajzemeljsko zalego, ni preglasila, kaj šele ubila trušča tajnih depeš. Zdaj očitno računajo, da ga bo preglasila in ubila aretacija Juliana Assangea. Depeše bodo curljale dalje - še nekaj mesecev, permanentno. Tak je koncept. Ne bo jih mogoče preglasiti. Tudi če bi Nasa odkrila Boga, ne bi preglasila depeš. Trocki bi temu rekel: permanentna revolucija. Revolucija, ki naj bi spremenila svet - revolucija, ki naj bi ustvarila transparentni svet, kot so v svojih internih komunikejih upali aktivisti WikiLeaksa.
Več kot očitno je, da so vsi iskali le dovolj tehten in dovolj legitimen razlog, da bi lahko pogledali stran - da bi torej lahko čim bolj kredibilno ugodili ameriški politiki, ki jim je zapovedala: Poglejte stran! Ameriška vlada je začela ameriške strežnike pozivati, naj odklopijo WikiLeaks, začela je sesuvati strežnike, ki gostijo WikiLeaks, študente, ki obiskujejo Columbia University''s School of International and Public Affairs, so posvarili, naj na spletu - kaj šele na Facebooku ali Twitterju - ne komentirajo tajnih depeš, če hočejo kdaj - v prihodnosti, po diplomi - delati v diplomaciji, vsem zveznim agencijam pa so naročili, naj uslužbencem blokirajo dostop do spletne strani WikiLeaks in razkritih tajnih depeš. Kar je seveda popolna traparija, če pomislite, da je imelo pred razkritjem dostop do vseh teh tajnih depeš okrog tri milijone zveznih uslužbencev, toda iskreno rečeno, tudi ta traparija, sicer tipična ameriška nesorazmernost, ne more tekmovati z ono drugo absurdno in teatralično nesorazmernostjo - z direktivo, da naj ameriške ambasade vohunijo za biometričnimi podatki, DNK in prstnimi odtisi tujih državnikov.
Ergo: Amerika je pogledala stran, pa četudi lahko le sanja, da ji bo Evropa izročila Assangea - državi, v kateri obstaja smrtna kazen, ga pač ne more izročiti. Toda stran je potem pogledal tudi svet: svetovni državniki so drug za drugim ponavljali, da to njihovih odnosov z Ameriko ne bo poslabšalo ali pokvarilo, da ni nič narobe, da je treba obrniti list, da je treba naprej, da ne smemo gledati nazaj - turški zunanji minister Davutoglu se je slikal s Hillary Clinton. Zakaj je svet pogledal stran? Zakaj o teh depešah noče ničesar vedeti? V čem je trik? V samih depešah. Ne pozabite namreč, kaj nam razkrivajo tajne depeše. Za začetek: razkrivajo nam, da še vedno vsi hodijo k Ameriki - da še vedno vsi živijo za 20 minut z Ameriko. Še huje: razkrivajo nam, da so vsi že od nekdaj povsem odvisni od Amerike. Še huje: razkrivajo nam, da druge države Ameriko skrivaj pozivajo, naj opravlja umazano delo. Še huje: razkrivajo nam, da druge države Ameriko skrivaj pozivajo, naj opravlja umazano delo namesto njih. Recimo: zalivske države Ameriko, ki v Zalivu ni ravno priljubljena, skrivaj moledujejo, naj napade Iran. Kar pomeni: druge države od Amerike pričakujejo in zahtevajo, da bo opravila umazano delo - namesto njih. Amerika počne svinjarije, da tega ne bi bilo treba početi drugim državam. Naj mučijo, da nam ne bo treba! Naj ubijajo, da nam ne bo treba! Naj vojaško intervenirajo, da nam ne bo treba intervenirati! Vi to opravite, mi pa bomo pogledali stran! Delali se bomo sicer, da smo zaradi vojaškega napada, ki ga boste izvedli, zaskrbljeni in zgroženi, morda bomo celo malce protestirali in zahtevali sklic Varnostnega sveta, toda to bo le običajni humanistični teater za naše volivce, ki kri in krivice slabo prenašajo!
Perverznost tega »gledanja stran« se še posebej lepo vidi pri Guantanamu. Svet se, kot veste, že ves čas moralistično zgraža nad Guantanamom, ki da je sramota, nekaj nehumanega, samovoljnega in pravno spornega - tuje vlade Ameriko pozivajo, naj Guantanamo zapre. Hja, vsi so proti Guantanamu. Toda: tajne depeše so pokazale, da zapornikov iz Guantanama noče nihče prevzeti. Če bi jih prevzeli, bi lahko Guantanamo zlagoma zaprli. Hočete, da ga zapremo? Tu jih imate - vzemite jih! Toda nihče jih noče. Okej, nekateri so hoteli kupčevati - eni so v zameno za sprejem zapornikov hoteli kredite, drugi, recimo premier Pahor, pa so hoteli 20 minut z Barackom Obamo. Toda Pahor je Američane, kot kaže, nategnil: 20 minut z Obamo je dobil, zapornikov iz Guantanama pa potem ni vzel. Čudno, da ni vzel vsaj zapornikov libijskega rodu. »Pustite jih, naj umrejo,« je ameriškemu diplomatu cinično odvrnil kuvajtski šejk Džaber al Khalid al Sabah, s čimer je nehote povzel vso »humanistično« perverznost mednarodne skupnosti. Depeše so lepo pokazale, da Guantanamo ni le ameriški problem, ampak tudi naš - evropski, slovenski.

Vera v Ameriko ne zadošča več

Zdaj je bolj jasno, zakaj je treba pogledati stran: stran je treba pogledati natanko zato, da ljudje ne bi opazili, da njihove vlade v resnici že ves čas gledajo stran. Toda resnica je hujša, še bolj obscena - to je namreč le eden izmed dveh glavnih razlogov, zakaj je treba pogledati stran. Če pogledate tajne depeše ameriške diplomacije, lahko ugotovite, da vsebina teh depeš ni demonstracija ameriške moči, še manj ameriške vsemogočnosti, ampak - ravno nasprotno! - demonstracija ameriške pešajoče moči ali pa že kar nemoči. V teh depešah je pred nami Amerika, ki je vse bolj osamljena, ki se vse bolj izgublja v imperialni paranoji, ki svoj globalni birokratski aparat pri življenju ohranja z nemogočimi direktivami, ki se ne more več na nikogar zanesti in ki ne more več nikomur zaupati, niti svojim zaveznicam.
Francija: Nicolas Sarkozy sicer obljublja, da bo Francija v Afganistanu ostala do konca, toda njegovi ratingi so tako slabi, da bi jih lahko skušal dvigniti s predčasnim umikom iz Afganistana. Pakistan: nuklearno orožje in materiali za izdelavo nuklearnega orožja niso na varnem - država je tako nestabilna, da lahko pristanejo v rokah Al Kaide ter se prelevijo najmanj v »umazane bombe«. Turčija: premier Erdogan ima božji kompleks, vlada pa je pod prehudim vplivom islamistov. Mehika: vlada je tako nesposobna, da ne bo dobila niti vojne z narko karteli niti vzpostavila javnega reda in miru. Italija: Berlusconi paktira s Putinom. Rusija: mafijska država, demokracija izginja, oblast prevzema oligarhija, ki jo vodijo tajne službe. Nemčija: Merklove se nič ne prime, poleg tega pa tudi ni ravno kreativna. Savdska Arabija: ostaja največji sponzor islamističnih terorističnih organizacij. Haiti: predsednik Preval je preveč »trmast« in »pasiven«, poleg tega pa ne bere niti domačih niti tujih časopisov. Argentina: predsednica Cristina Fernandez ima »mentalne probleme«. In seveda, Kuba in Venezuela spletata »os zlobe« (za razliko od »osi zla«, ki so jo spletali Irak, Iran in Severna Koreja).
Zdaj je končno na dlani, zakaj je bilo treba pogledati stran: vlade, ki računajo, da bo Amerika zatirala in ubijala namesto njih, nočejo videti ameriške nemoči. Vlade gledajo stran, ker nočejo videti, da ameriška moč peša in da Amerika nič več ne more. Vlade gledajo stran, ker hočejo še naprej živeti v iluziji, ker hočejo še naprej verjeti v Ameriko, ker nočejo izgubiti svoje vere v Ameriko. Raje pogledajo stran, kot pa da bi nehali verjeti v svojo iluzijo. Kitajci in Arabci so pač za Zahod preveč strašljivi - da bi ti zamenjali Ameriko: nepredstavljivo! Amerika je bila vsemogočna, dokler so drugi verjeli, da je vsemogočna - zdaj vera v Ameriko ne zadošča več. Ameriškim zaveznicam in »zaveznicam«, ki same, kot kažejo depeše, nimajo kake resne zunanje politike, preostane le še iluzija iluzije, le še vera v svojo vero. »Ne bojimo se WikiLeaksa,« je kriknil Robert Gibbs, tiskovni predstavnik Bele hiše: »To je le en tip s tipkovnico in prenosnikom!« Kajti: »Mi smo močnejši od njega!« Problem je le v tem, da niso.
In WikiLeaksovo razkritje depeš je le zadnji simptom pešanja ameriške moči. Tudi vsi prejšnji simptomi so bili bombastični - tudi vsi prejšnji tektonski udarci so razkrili epidemično notranje razkrajanje ameriške potence. Za Ameriko je fatalna dekada, ki ne kaže, da bo to stoletje »novo ameriško stoletje«. Najprej je leta 2000 prišla izvolitev Busha, ki je razkrila vse bolj srhljivo disfunkcionalnost ameriške demokracije - Amerika ne potrebuje več demokracije. Leta 2001 je prišel 11. september, ki je razkril popolno disfunkcionalnost ameriškega varnostno-obrambnega sistema: Amerika je bila napadena doma, sredi Amerike, varnostno-obveščevalne službe so odpovedale, nemoč je bila očitna. Sledila je vojna proti terorju, ki je razkrila agresivnost, aroganco in zmotljivost ameriške vojske - Abu Grajb je bil le najbolj dekadentni in najbolj perverzni izraz ameriške impotence. Potem je prišel zlom ameriškega finančnega trga, ki je svet potopil v krizo in razkril nevarnost pretirane odvisnosti od Amerike. In takoj zatem je prišla izvolitev Baracka Obame, prvega ameriškega temnopoltega predsednika, ki je velik del Amerike tako šokirala, da se je rodilo množično patriotsko, nativistično, konspirološko gibanje Tea Party, ki je oznanilo vrnitev k »pravi« Ameriki, tradiciji, duhovnim očetom Amerike in Republiki, ki je kakopak le sinonim za Imperij.

Konec Imperija

Ne pozabite: že duhovni očetje Amerike - recimo George Washington ali pa Thomas Jefferson - so v novi Republiki videli bodoči Imperij. Imperiji ne ločijo med humanitarnimi in imperialnimi pohodi, svoje misije imajo za nekaj povsem naravnega, vse počnejo v imenu »velike ideje«, podredijo si kopico kolonij, svojemu početju skušajo vedno prilepiti legitimnost, svoje interese vedno maskirajo v vrline, tuje kulture in družbe skušajo vedno preoblikovati, center in kolonije povežejo z masivno birokracijo in kameleonskimi lokalnimi posredniki, marionetnimi lokalnimi veljaki - ko vezi med centrom in kolonijami počijo, poči tudi Imperij. In Amerika, ki je kot »veliko idejo« prodajala Svobodo, sebe pa kot Usodo sveta, je bila ves čas tak Imperij, le da po svetu ni imela sistema kolonij, ampak sistem ambasad, ki je zdaj počil. Depeše, ki so prikimale ameriški desnici in teapartijskemu gibanju (Amerika je sama na svetu, izgublja moč, na nikogar se ne more več zanesti, tam zunaj je kaos ipd.), pa so obenem razkrile, da so počile tudi vezi med Ameriko - centrom Imperija - in njenimi »kolonijami«, njenimi marionetami, njeno periferijo.
Ni kaj, depeše so odlično ujele duha časa - in odlično napovedale preteklost. Očitki desnice, da hoče Assange z razkritjem tajnih depeš uničiti Ameriko, niso povsem nesmiselni. Ko začne Imperijem enkrat kazati res slabo, hitro razpadejo, pravi ameriški zgodovinar Alfred W. McCoy, ki ameriškemu Imperiju ne napoveduje ravno prihodnosti - do leta 2030 utegne biti že preteklost. Kar je napovedal tudi Ameriški nacionalni varnostni svet, ki je v svoji »futuristični« študiji Global Trends 2025 zapisal, da se bosta globalno bogastvo in gospodarska moč preselila z Zahoda na Vzhod in da bo to Ameriki vzelo moč. Jasno, Ameriški nacionalni varnostni svet je računal na mehak pristanek ameriškega Imperija.
McCoy po drugi strani napoveduje precej bolj brutalne scenarije propada ameriškega Imperija. Možni so štirje scenariji.
* Prvič, ekonomski zaton. Trgovinski primanjkljaj, konec tehnološke premoči in degradacija dolarja, ki se že kažejo, se zvijejo v popolni vihar, nihče več ne verjame, da se Amerika najbolje spozna na ekonomijo, Amerika deficitov ne more več plačati, zato drastično zmanjša vojaški budžet, svoje drage vojaške baze, razkropljene po vsem svetu, pa evakuira - oceane, vesolje in cyberspace prevzamejo Kitajska, Indija in Rusija. Amerika izgine. Zahod pogleda stran.
* Drugič, naftni šok. Kitajska postane največja potrošnica energije, skoraj polovico svetovnih zalog zemeljskega plina kontrolirata Rusija in Iran - ustvarijo se nove koalicije (npr. savdsko-iransko-katarska), ki ameriški vojaški mornarici in tankerjem blokirajo ali pa vsaj močno otežijo plutje po Perzijskem zalivu, po katerem po novem patruljirajo kitajske letalonosilke. Cene bencina v Ameriki poskočijo, ekonomija je paralizirana, ameriški način življenja izginja. Zahod pogleda stran.
* Tretjič, spodletela vojaška avantura. Krčeviti finančni, ekonomski in energetski pritiski Ameriko ohranjajo v vojnem stanju, tako da jo na koncu pogoltneta Afganistan, kjer ostane še naprej, in eksplozivna kombinacija različnih kriznih žarišč (Iran, Koreja, Izrael), v katera se - pač kot vsi načeti Imperiji - samomorilsko zarine. Ameriški tip svobode izgine. Zahod pogleda stran.
* In četrtič, III. svetovna vojna. V zahodnem Pacifiku se začnejo napetosti med Ameriko in Kitajsko, ki se potem najprej preselijo v cyberspace, kjer Kitajci onesposobijo ameriški obrambni softver, in na koncu še v vesolje, kjer Kitajci onesposobijo ameriški satelitski sistem. III. svetovne vojne je s tem konec - konča se brez ene same človeške žrtve. Kitajci zmagajo. Zahoda ni več.
Fikcija? Vsekakor, tudi tajne depeše ameriških ambasad bi veljale za fikcije, če jih ne bi razkril WikiLeaks in če jih ne bi videli. In če bi šlo vse po normalni, rutinski poti, potem bi jih javnost itak videla šele čez kakih 20 let. Leta 2030.