9. 12. 2010 | Mladina 49 | Svet
Hitra sodišča za lastnike nepremičnin
Banke so bile najprej prevelike, da bi jih lahko pustili propasti, zdaj so očitno prevelike, da bi jih lahko obsodili zaradi goljufij
Ob polomu, povezanem s hipotekami, zaradi katerih ljudje izgubljajo domove, se postavlja resno vprašanje, ali so ZDA sploh pravna država, opozarja dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo Joseph Stiglitz. Pravna država, ki je na splošno priznana kot del napredne, civilizirane družbe, bi morala šibke varovati pred močnejšimi in vsakemu človeku zagotavljati pošteno obravnavo. V ZDA se ob sedanji hipotekarni krizi ni zgodilo nič od tega. To, da ljudje tam zaradi hipotek izgubljajo domove, Stiglitza spominja na Rusijo, kjer so predpise, zlasti zakon o bankrotu, uporabljali kot legalni mehanizem za zamenjavo ene skupine lastnikov z drugo. Sodišča so bila podkupljena, dokumenti ponarejeni in procesi so potekali gladko. V ZDA se to dogaja na višji ravni. Podkupljeni niso sodniki, ampak so zakoni prirejeni kot usluga tistim, ki financirajo volilne kampanje, in lobistom; to se imenuje »ameriški način korupcije«. V sodobni Ameriki je visoko moralno pravilo »pravica za vse« nadomestilo pravilo »pravica za tiste, ki si jo lahko privoščijo«. In tistih, ki si jo lahko privoščijo, je vse manj in manj, v članku v Project Syndicatu piše Stiglitz.
Kako hitra sodišča v ZDA legalizirajo bančne goljufije, v članku v reviji Rolling Stone opisuje Matt Taibbi. Na Floridi, kjer so ustanovili stanovanjsko sodišče s posebnim mandatom za hitro potrjevanje pravno spornih zaplemb in prodaj na pritisk bank, kot sta Deutsche Bank in JP Morgan Chase, je na svoje oči videl, da te postopke vodijo upokojeni sodniki, ki, kot kaže, ne vedo nič o noro zapletenih finančnih instrumentih, o katerih odločajo, saj jih pred njihovo upokojitvijo še ni bilo. Njihova naloga ni odločiti, kaj je prav in kaj narobe, ampak reševati primere in kolikor je mogoče hitro lastnike vreči iz njihovih domov. Sodnik v Jacksonvillu A. C. Soud je za krajevni časopis dejal, da je njegova naloga v uri rešiti 25 primerov. To pomeni, da naj bi vsaki 2,4 minute vrgel iz hiše na cesto po enega človeka. Taibbi ugotavlja, da namen hitrih sodišč nikakor ni priti do dna skrivnostnemu kriminalnemu breznu, sodobnemu velikemu ameriškemu nepremičninskemu balonu, ampak ta kriminal po pospešenih postopkih oprati krivde in uničiti dokaze, da bodo isti goljufi te nepremičnine lahko kasneje spet prodali z urejenimi dokumenti.
Vse kaže, da je to ravnanje kot ledena gora in da se pod površjem skriva tako velikanska goljufija, da si je vodilni sploh ne upajo videti, ker bi morali priznati, da je ameriški finančni sistem korumpiran vse do temeljev, saj so poleg velikih bank tudi oblastniki svoje blagajne polnili z vrednostnimi papirji in finančnimi instrumenti, ki so zdaj brez vrednosti. Banke so bile najprej prevelike, da bi jih lahko pustili propasti, zdaj so očitno prevelike, da bi jih lahko obsodili zaradi goljufije. To je ekonomska plat zgodbe.
Moralna pa kaže kulturo, ki počasi sprejema prihodnjo ideologijo nočne more računalniškega pohlepa (vse več poslov na borzi sklepajo super hitri računalniki) in nezadržnega finančnega nasilja. »Pošast pri zaplembah in prodajah nepremičnin upnikov nima ne obraza ne možganov. Hipoteke, ki so bile zaplenjene in prodane, nimajo dejanskega lastnika. Sodniki, ki vodijo postopke za preganjanje dolžnikov, nimajo dejanskih strank. To je popoln pravni in ekonomski kaos,« opozarja Taibbi. Pri tem nihče ne ve za drugega, kaj dela, zato se je proti temu početju težko boriti, je pa videti strašno kot pekel.
Kakor vse, kar je povezano s sodobnim gospodarstvom, postopki zaplemb in prodaj na pritisk bank v bistvu potekajo »v nerazumljivem jeziku«, to je v žargonu, ki ga navaden državljan ne more razumeti. Matt Taibbi piše, da je dramo na teh obravnavah mogoče razumeti šele po nekaj dneh pogovorov z izvedenci, ker pa so permutacije in triki v svetu zaplemb in prisilnih prodaj dejansko brezmejni, je ena ura na sodišču in nekaj primerov dovolj, da opazovalec ugotovi, kako ti postopki dejansko potekajo.
Lastnike nepremičnin recimo zastopa tožilec James Kowalski, ki se je včasih ukvarjal s samomori. Na drugi strani mize so zastopniki bank, odvetniki iz velikih pisarn. Če bi bilo vse po pravilih, bi morali za vsak postopek imeti vso dokumentacijo od dodelitve posojila do danes. Tega tako rekoč nobena banka nima. Ena od pravnic na sodišču v Jacksonvillu je Taibbiju povedala, da je med več sto primeri našla manj kot pet takšnih z urejenimi dokumenti. »Goljufija je norma,« je priznala. Novinar sam pa je v dvorani opazil, da obramba lastnikov nepremičnin dobi priložnost, da privije banko, le enkrat, odvetniki bank pa imajo na voljo neomejeno število poskusov ne glede na to, kako pomanjkljivi so njihovi dokumenti. Umazana skrivnost teh hitrih postopkov je omogočiti posojilodajalcem (bankam), da lahko vedno znova prihajajo z novimi prevarami, dokler smradu toliko ne razkadijo, da jim sodnik zadevo potrdi, opozarja Taibbi.
Kar se dogaja na hitrem sodišču na Floridi, nima nič skupnega s površnostjo, vsi ti ponarejeni dokumenti so dejansko ključni del nepremičninskega balona, ki je omogočil, da so velike banke gnile kredite in hipoteke (hipotekarno posojilo za hišo je dejansko lahko dobil vsak, ki je imel osebno izkaznico) prodajale naprej z najvišjo bonitetno oceno AAA, ki pomeni, da tveganja, da posojilojemalec posojila ne bo odplačal, tako rekoč ni. Ko so bile banke v ZDA še stare klasične banke, so ljudje enako kot v Sloveniji najeli posojilo za nakup hiše pri lokalni banki. Če so izgubili službo ali iz katerega drugega razloga niso več mogli odplačevati posojila, so telefonirali v banko, sedli z uslužbencem in se dogovorili za spremembo pogojev odplačevanja dolga, kajti veljalo je, da je bolje vrniti nekaj kot nič.
To se je pred desetimi leti z uvedbo novih finančnih instrumentov spremenilo. Takrat so vse hipoteke čez noč postale pomembne investicije. To pomeni, da je družba, ki je posamezniku odobrila hipotekarno posojilo, to nemudoma prodala naprej eni od velikih bank (Deutsche Bank ali Goldman Sachs ali JP Morgan), kjer so na tisoče takšnih hipotek zložili v škatlo in jo poimenovali vrednostni papir, bonitetna agencija pa ga je ocenila z najvišjo oceno. Te vrednostne papirje so nato prodali pokojninskim skladom in drugim investitorjem. Banke so seveda že pred izbruhom krize vedele, da so ti vrednostni papirji gnili. Družba Clayton Holdings je analizirala milijon posojil, ki jih je 23 bank leta 2006 in 2007 pripravilo za prodajo, in skoraj za polovico hipotek ugotovila, da niso izpolnjevale standardov, ki so jih banke obljubile investitorjem. Prvi mož družbe Clayton Holdings D. Keith Johnson je bil zaradi te ugotovitve tako zaskrbljen, da je odšel v glavne bonitetne agencije Moody's, Standard and Poor's in Fitch's, da bi jih prepričal, naj sporna posojila pošteno ocenijo. Vse tri so njegovo zahtevo zavrnile, menda zato, ker so se bale, da bodo izgubile posel.
Ker so gnili vrednostni papirji z bonitetno oceno AAA zagotavljali bistveno višje dobičke kot klasični vrednostni papirji z enako bonitetno oceno, je bilo povpraševanje po njih ogromno. Nekatere banke so celo prodajale hipoteke, ki jih sploh še niso imele. Zaradi tega in zaradi preprodaje hipotek banke zanje zdaj nimajo ustreznih dokumentov. Lastniki nepremičnin, ki jih mečejo na cesto, bi svoje nepremičnine zaradi tega lahko brez težav obdržali, če bi le imeli denar, da bi si najeli dobre odvetnike. Večinoma pa sploh nimajo odvetnikov, ker zanje, drugače od bank, nimajo denarja. Banke se skušajo čim več nepremičnin, ki so obremenjene s hipoteko, na hitro znebiti, kajti če lastnik ne more več odplačevati posojila, mora banka skladom, ki jim je ta posojila preprodala, denar nakazati s svojega računa.
Matt Taibbi pravi, da ni dvoma, da bi številni Američani, ki so hipotekarno posojilo najeli pred izbruhom krize, morali biti odgovornejši. Nekateri so vedeli, da so si sposodili več, kot so bili zmožni vrniti. Pravilo »pograbi čim več« ni bilo omejeno le na borzo Wall Street. A številni državljani so bili tudi zavedeni. A nepravično je, da ti veljajo za neumne in neobveščene, banke, ki so jih izropale, pa so najprej potegnile denar iz žepov davkoplačevalcev in se tako rešile pred bankrotom, zdaj pa jim za prevare niti ni treba odgovarjati.
Banana republika je kolumnist New York Timesa Nicholas D. Kristof naslovil eno od svojih zadnjih kolumn. V njej pojasnjuje, da pogosto potuje v banana republike, ki so znane po neenakosti, in poroča iz njih. V nekaterih od teh plutokracij si je odstotek najpremožnejših prebivalcev nagrabil do 20 odstotkov nacionalnega bogastva. Toda zdaj opaža, da ima takšno banana republiko tudi doma, v ZDA. Najpremožnejši odstotek Američanov danes prinese domov skoraj 24 odstotkov nacionalnega prihodka, leta 1976 je bil ta delež le 9-odstoten. Danes je v ZDA več neenakosti pri razdelitvi bogastva kot v tradicionalnih banana republikah, Nikaragvi, Venezueli ali Gvajani.
Predsedniki uprav največjih ameriških podjetij so leta 1980 zaslužili 42-krat več od navadnega delavca, leta 2001 se je ta količnik povečal na 531. Od leta 1980 do 2005 je odpadlo več kot štiri petine povečanja nacionalnega prihodka na odstotek najpremožnejših Američanov, je v seriji člankov o neenakosti v spletni reviji Slate ugotovil Timothy Noah. Robert H. Frank z univerze Cornell, Adam Seth Levine z univerze Vanderbilt in Oege Dijk z European University Instituta so v svoji študiji Kaskade izdatkov opozorili, da ne-enakost v družbi vodi do večjih finančnih težav. Največji porast bankrotov so po njihovih podatkih imeli v tistih ameriških zveznih državah, kjer se je neenakost najbolj povečala. Kajti če se neenakost poveča, bogataši dodatne zaslužke porabijo za nakup razkošnejših avtomobilov in večjih hiš. Tisti, ki se jim prihodek zmanjša, skušajo razliko nadomestiti tako, da porabijo prihranke ali se dodatno zadolžijo, zaradi tega pa se poveča verjetnost finančne krize.
Povečanje neenakosti nima le gospodarskih učinkov, ampak vpliva tudi na človeško dostojanstvo in srečo. Na kratko rečeno, povečanje neenakosti pusti ljudi na nižjem klinu družbene lestvice, počutijo se kot hrček, ki vse hitreje vrti kolo, torej nimajo nikakršnega upanja in ne vidijo izhoda, piše Kristof. In nadaljuje, da gospodarska neenakost povzroča razkol tudi na političnem področju. ZDA so po njegovem postale banana republika, kjer so razmere zaradi neenakosti ekonomsko nezdrave in moralno odvratne.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.