Neil Young: Le Noise

Ko človek posluša novo studijsko ploščo kanadskega rockovskega veterana, se vpraša, kaj za vraga ni jasno njegovim mlajšim kolegom, ki iz ustvarjanja glasbe pogosto delajo znanost, kot da se ne bi zavedali, da se formula za uspeh skriva preprosto v dobrem pisanju pesmi. OK, gospod, ki je pravkar dopolnil petinšestdeset pomladi, je na svojih petintridesetih studijskih albumih priložnostno resda kdaj zabrenkal na sumljive strune, toda te ekscentrične izlete lahko razumemo v širšem kontekstu njegove sedaj že polstoletne kariere. Zdi se, da je Young na teh razvratnih glasbenih ekskurzijah le nabiral sveže ideje, ki jih je pozneje mojstrsko uporabljal na svojih uspešnejših ploščah. In teh je bilo veliko. Vizionarska Everybody Knows This is Nowhere (1969) in After the Gold Rush (1970), mehkobna Harvest (1972) in Comes a Time (1978), katarzični Tonight's the Night (1975), arhetipski Rust Never Sleeps (1979), povratniški Freedom (1989) in brezčasni Harvest Moon (1992) so le nekateri od albumov, ki so se za vselej zapisali v zgodovino rockovske in folkovske glasbe, Youngu pa prinesli sloves enega najvplivnejših sodobnih pevcev in piscev pesmi. Z novo ploščo Le Noise ostaja zvest svoji izvirni estetiki, ki jo zaznamujejo prepoznaven kitarski slog, njegov falzet in tenor ter intimna osebnoizpovedna besedila.

Toda v preteklosti je albume izmenično delil na z električno kitaro zaznamovane trše, rockovske, in na akustičnokitarske mehkobne folkovske plošče, sedaj pa je oba izraza združil v koherenten, celovit paket. Za nekatere njegove privržence presenetljiva poteza potrdi, da se je Young obema skrajnostma navkljub pravzaprav vselej ukvarjal z zelo sorodnimi idejami. Že res, da je z zasedbo Crazy Horse gojil precej bolj raskavo zvočno podobo, ki na prvi posluh ni imela veliko skupnega z uglajeno folkovsko mehkobnostjo, toda osnovno, tesnobno, introspektivno razpoloženje je stalnica, s katero se ukvarja na vseh svojih ploščah. Enkrat pač bolj optimistično in drugič brezizhodno, žalujoče, ujeto v zanko tragičnih življenjskih izkušenj. Zdi se, da prav ta široka, razgibana razpoloženjska paleta Youngovi glasbi vliva tisti ključni čar, ki zaznamuje tudi album Le Noise. Melanholični vokal, sugestivna besedila, v odmevu potopljena distorzirana kitara, subtilno akustično strunanje in studijska manipulacija pod taktirko Daniela Lanoisa (Bob Dylan, U2) ukrojijo dramatično, navdihujočo izkušnjo, ki potrdi Youngovo izjemno glasbeno vitalnost. Medtem ko njegovi sodobniki uživajo sadove uspešnih karier, on še naprej zvedavo širi potencial svoje vplivne glasbene govorice, s katero mimogrede navdihuje številne cenjene mlajše avtorje. Le Noise najbrž sicer ne bo dobil mesta med Youngovimi najbolj priljubljenimi albumi, bo pa skoraj zagotovo naletel na posluh pri publiki, ki pogreša vznemirljivost v novodobnih rockovskih muzikah.