Matjaž Kek: "Sposobni smo več"

Če se bo kdo spravil v širši regiji iskati inspirativne like, bo težko našel boljšega od našega nogometnega selektorja. Od popljuvanega in že povsem odpisanega peka do vizionarja, ki mu je uspel najbolj suveren kvalifikacijski ciklus v zgodovini slovenske reprezentance - to je pravzaprav nič manj kot dramaturški lok hollywoodskega filma. Ne spomnim se, da bi bilo kdaj tako lepo biti Slovenec kot takrat, ko je Slovenija zasluženo nagačila ruskega medveda. A naš selektor trenutka, ko je njegov status eksplodiral vse do Olimpa, v nasprotju z dobro staro slovensko navado ni izkoristil za to, da bi svojim dotedanjim pljuvačem priredil en tak manjši Kočevski rog. Nasprotno, izkazal se je za skrajno konstruktivnega, prizemljenega in povezovalnega možaka, ki je vso svojo energijo usmeril v prihajajoče izzive. Tudi zato je slovenska reprezentanca na mundialu osvojila gromozanske štiri točke. Ravno zato je bilo toliko bolj skrb zbujajoče, ko je v teh zadnjih mesecih Matjaž Kek dal par izrazito mračnih intervjujev. Iz njih je bilo moč slutiti, da so vezi med samo reprezentanco in nekaterimi strujami znotraj Nogometne zveze nacefrane huje, kot smo mislili. Ob koncu takega leta, kot nam ga je podarila naša udarna dvajseterica, se sicer delajo feelgood intervjuji, in tudi ta je seveda tak - a začne se vseeno s prevetritvijo trenutnih kolobocij.

Zdi se, kot da vam je zdaj malo prekipelo. Kot da so vas zdaj zakulisne zdrahe in rovarjenja okrog reprezentance toliko sprovocirali, da ste si tudi javno dovolili biti kar malce zlovoljni.

Bo kar res, ja. Ker mislim, da to, kar se zadnje leto dogaja - to ni to. Da se je treba sploh ukvarjati s takimi konflikti, in to po tem, kar smo v tem letu s fanti dobrega naredili za državo in splošni filing ljudi ... Ne. Ni prav.

Tu gotovo mislite predvsem na konflikt med igralci in predsednikom-v-odhajanju.

Tako, pa še na kaj drugega. Ampak to, kako se ti daje vedeti, da si skušal v bistvu izsiljevati ... In to po tem, kaj vse smo s fanti goltali, kaj smo vložili - ni prav. Kot da smo zdaj neki cinični liki brez vsake mere, ki jih zanima samo denar, ki hočemo nagrabiti, kar pač lahko ... Bom postavil takole: koliko je dobil včeraj Činč, ki je zmagal v Big Brotherju? Sem si prav zapomnil, da 90 tisoč evrov? In kaj je dejansko naredil? Kaj je prispeval? Nas pa zdaj gledajo skorajda kot neke prevarante, ker smo glede na veljavni vnaprejšnji dogovor pričakovali, da bomo vsaj tisti najzaslužnejši dobili podobno vsoto - in to pri tem, da smo samo z uvrstitvijo v blagajno prispevali šest milijonov evrov. Ampak dobro: polemike na to temo sem zaključil, jasno sem izrazil svoje mnenje, in to naj bo to. Me pa potre, da se je treba s takimi rečmi sploh ukvarjati, ker lahko čisto samo motijo koncentracijo in te oddaljijo od bistva.

Lepo povedano.

Take reči mi vzamejo ogromno energije. Upam, da se ta faza bliža koncu. In predvsem upam, da bomo novega predsednika izvolili čim prej, ne pa tam nekje marca, ko bo nujno 120 odstotkov vseh naših združenih moči usmeriti na teren. Ker če se bodo nekateri ljudje takrat na veliko ukvarjali z lobiranjem in s tem, kdo bo komu dal glas - e, takrat mi zna pa resnično počiti film. In potem se lahko zgodi marsikaj.

Kdo je že ondan napisal, da se Slovenci zelo dobro razumemo, dokler izgubljamo - ko se nam začnejo dogajati zmage, se pa takoj skregamo? Ampak saj prav zato se mi zdi toliko dragocenejši vaš konstruktivni can-do pristop. Ker ta zdajšnja generacija ima v sebi še tak neznanski potencial, da bi bila za nas nič manj kot kozmična tragedija, če bi se iz čiste zagovednosti razkantali. Ker enkrat smo se že, in če se bomo še enkrat, potem mislim, da bom res za zmeraj nehal navijati za nas.

Veste, koliko energije sem potrošil v Južni Afriki čisto samo zato, da se ne bi slučajno skregali? Samo, da ne bi bili taki bumbarji kot oni takrat! Če bi imel možnost še enkrat začeti priprave na Afriko, bi se jih lotil čisto drugače. Predvsem ne bi toliko energije zapravljal za take skrbi. In potem morda tudi rezultatsko ne bi bili neuspešni.

Kako lahko vendar rečete kaj takega? Štiri točke so bile realno izjemen rezultat.

Sposobni smo več. Najbolj od vsega me veseli, da neka celotna generacija pravzaprav šele prihaja v najboljša leta.

Med poznavalci nasploh prevladuje mnenje, da je vaš največji trenerski genij v tem, da ste tem srčnim, veščim in odgovornim fantom dovolili velikansko količino svobode.

Svobode jim res puščam veliko. Saj to se vidi tudi v igri - nismo šli v šablono, šli smo v igro. Mi, s temi našimi NovakoviĆI, HandanoviĆI, LjubijankiĆI - ta naša ekipa ima strašno veliko balkanskega šarma. Joj, kako me razkuri, ko slišim koga natolcevati, kako tisti in tisti trije takrat niso peli slovenske himne ... Pa kaj je s temi ljudmi, ki s takim veseljem iščejo tovrstne male lopovščine? Daleč od tega, da bi nam v širšem aparatu okrog reprezentance primanjkovalo kurjih tatov - ampak med fanti jih gotovo ne boste našli! Pa saj je treba vendar samo videti, kaj so tisti trije ali dva ali kolikorkoli jih je že bilo, pustili na igrišču! Kaj so ti fantje vedno znova pripravljeni tvegati, kako svet jim je ta dres ... Hvala Bogu, da so to take vrste fantje, da jim lahko z mirnim srcem pustiš svobodo. Kaj me briga, če grejo ven in spijejo tri piva - kaj me ima to sploh brigati? Če bi se nanje ob taki igri usajal zaradi tovrstnih neumnosti, potem bi bilo to svaštarjenje - svaštaril pa nikoli nisem, in tudi ne bom.

Ste bili takrat na tekmi z Angleži toliko Slovenca, da je vaš želodec ves čas vedel, da ga bodo Ameri zabili?

Moj občutek pred tekmo je bil slab - in sicer v smislu, da sem jasno slutil, da si lahko pomagamo čisto samo sami. Da nam ne bo pomagal nihče drug. In takrat se mi je en tak lep nula-nula z Angleži zdel zelo realen. Ampak ko so mi povedali, da je tam padel gol, takrat sem pa res zabrisal tisto flašo, čeprav je to kontra vsem mojim prepričanjem ... Danes mi je žal.

Dobro, pa kdo bi vam to vendar lahko zameril? Tisto je bila huda masovna psihoza, takrat smo bili vsi malo moteni. Meni, recimo, je podzavest dva dni pred tekmo iz čistega samoohranitvenega nagona sintetizirala neko čisto novo osebnost, ki ji je bilo vseeno za nogomet. Res, bilo mi je povsem in globoko vseeno, kaj se bo zgodilo. In potem sem vso tekmo gledal zelo hladno in akademsko, si v zadnji minuti hladno in akademsko čestital, da sem bil tako pameten, da nisem investiral nobenih čustev, nakar sem mirno in trezno dajal podporo ranjenim prijateljem, ki so se opotekali po Ljubljani in se penili na usta ... Potem sem šel domov in mirno in sladko zaspal, nakar sem naslednji dan fasal hudo gripo.

Ha ha ha.

Ampak povejte mi tole: naslednji dan so časopisi objavili naslov MATJAŽ KEK: NAJ GRE VSE K VRAGU! Takrat smo nekateri stavili, da gotovo niste uporabili tako sterilnega knjižnega izraza.

Ne, pa ga prav res nisem - uporabil sem vse kaj drugačne besede! Tako sem zaklel, da se je kar kadilo. Res sem verjel, da gremo lahko naprej. Nisem si predstavljal, da nas je tisti drugi polčas tekme z Ameriko mentalno tako iztrošil. Mislim, da je bilo najhujše tisto prepričanje, da nam je tako ali tako pomagal sodnik. Da je Američanom razveljavil regularni tretji gol. Kar, mimogrede, sploh ni res.

Kako ni res?

Kdor bo pazljivo pogledal počasni posnetek, bo videl, da ni res. Ker ko je oni izvajal prosti strel, ko je žoga poletela kakih deset metrov, se na posnetku čisto lepo sliši sodnikov
pisk. To pomeni, da je vse, kar se je zgodilo po tem, neregularno. Ker je bila igra že prekinjena.

Okej, ampak Slovenija : Anglija, 86. minuta, kaj točno pravi vaš želodec? Se pametno pripravlja na bolečino?

No, seveda me je strašno zanimala informacija, kaj se na tisti drugi tekmi dogaja - in seveda sem se ves čas fantom trudil dajati vtis, da me to sploh ne zanima. Da me zanima samo, kaj se dogaja na naši tekmi. Ampak seveda te strašno skrbi - vedno, tako kot recimo takrat v San Marinu, ko me je v resnici zanimala samo tekma na Poljskem.

Joj, Poljska : Slovaška, kako je bila tisto bizarna tekma ...

Ja, bizarna, ampak slovensko nogometno reprezentanco take bizarne situacije spremljajo že dolga leta.

Res je. In v bistvu se nimamo kaj pritoževati, ker gre ta bizarnost pogosteje kot ne nam v prid.

Recimo tudi tale zadnji spor, ki smo ga imeli ... Mislim, to se mi je tudi zdela ena taka situacija, ki je ne bi mogel nihče napovedati.

No, žal moram zlobno reči, da bi jo bilo glede na narodni karakter precej lahko napovedati.

Zdaj bom pa jaz takole vprašal: kaj, a zdaj se bomo s tem kar zadovoljili? A zdaj nam bo pa vsak uspeh dovolj dober, in potem gre lahko vse k vragu? Ne, prav proti temu se bom najbolj boril! Kar imam znanja, ga bom najbolj usmeril prav v sanacijo take miselnosti. In v sanacijo tega, da se mi ne bo treba ukvarjati s tisoč in tisoč obrobnimi neumnostmi, ko pa vendar vso mojo pozornost zahteva igrišče. Ta naš, kot vi pravite, ''karakter'' ... To je nekaj, kar delamo sami sebi! V resnici sploh nismo takšni!

Nismo?

Nismo. Po mojem ne. A zdaj bomo pa kar kupili Slovenceljne od Svetlane Makarovič, ali kaj? Naredil bom vse, da ne bomo! Da bomo čim bolj kot kaki hladnokrvni Nemci, ki pri 2 : 0 še dodatno pritisnejo, da zabijejo še tretjega in četrtega. In ko bo 4 : 0, boš tri menjal - in sicer tri take, ki ti bodo hoteli dokazati, da bi v resnici morali igrati oni, in bojo zato dali še petega in šestega. Vidite, to je moj ideal! To, ob tem pa ne smemo nikoli pozabiti na korenine naše šole, ki segajo nazaj v staro državo. Zato mi gre tako na bruhanje, ko še vedno slišim koga reči, češ da je naša reprezentanca druga reprezentanca Bosne ali kaj takega. Mislim, ne moreš verjeti. Pa komu morajo ti naši IĆ-i še sploh kaj dokazovati? Komu bi moral naš Novaković kaj dokazovati? Človek se je vendar hotel maltene stepsti z Meierjem v Kölnu, da je lahko igral za reprezentanco! Za slovenski narod je zastavil svoje zdravje, svojo kompletno kariero - pa daleč od tega, da bi bil edini ... Ko vidim, kako so pred tekmo trije ali štirje naši fantje v sekundi pripravljeni na protibolečinsko injekcijo, samo da bodo lahko igrali ... In ko potem slišim tiste bedarije o tem, kako niso peli himne ... Ma, dajte no. Mogoče jih je pa samo malo sram peti v javnosti! Mogoče imajo pa pač samo malo drugačen način koncentracije! Ker povem vam: ti fantje so tako ponosni, da igrajo za slovensko reprezentanco ... In jaz tudi. Pogosto me vprašajo, kdaj sem bil najbolj ponosen, in lahko odgovorim samo: vsak trenutek. Čisto vsak trenutek, ko sem selektor te reprezentance, sem najbolj ponosen na to.

Nimate najljubše tekme?

Vse jih nosim s sabo - Rusijo in Alžirijo in San Marino. To so vse kamenčki v mozaiku končnega rezultata. Seveda so tekme na splošno vrhunec tega mojega selektorskega življenja - in goli so vedno naši orgazmi. Ha ha ha, saj vem, da moram paziti, ko govorim take reči - ker žuti to potem tako radi dajo v mastne naslove in iz tega izpeljujejo ne vem kaj vse ... Ampak moja poanta je: tekme so sicer vrhunec, a vse tisto okoli je čisto enako pomembno. Predvsem to naše reprezentančno druženje in pa naši čudoviti navijači. Rad bi to priložnost izkoristil, da se jim še enkrat zahvalim - po Srečkotovo bom rekel: trikrat kapo dol. In do nobenih ne čutim večje hvaležnosti kot do tistih mariborskih, ki so nas ponesli tudi takrat na začetku, ko nam res ni šlo, ko nismo in nismo zabili gola ... Pa so v naših fantih vseeno začutili neko željo in neki profesionalni pristop, in so to kljub slabim rezultatom znali nagraditi.

Saj v tem kontekstu sem vas tudi hotel vprašati glede Stožic. Ste jih bili dejansko veseli ali ...?

Dajmo Stožicam čas, prav? Kaj ni to pošteno? Na tekmi s Ferskimi otoki in z Avstralijo sem začutil zelo dobro atmosfero.

Okej, ampak to sta bili lahki uživantski tekmi. Navijaški input pa se zares ocenjuje takrat, ko izgubljaš, ko ti ne gre.

To je ena zelo velika in zelo pomembna resnica. Nikoli ne bom pozabil, kako so nas takrat v Ljudskem vrtu Bosanci vozili kot vole, 4 : 1 je bilo zanje, pa nisem na koncu s tribun slišal enega samega žvižga. To je tista energija, to je neprecenljivo.

No, saj ravno zato vas tudi sprašujem glede Stožic. Namreč, čisto s strateškega vidika: če imaš neko trdnjavo, kjer se počutiš doma, kjer je vzdušje popolno in kjer zelo težko izgubiš, mar ni potem nespametno riniti kam drugam? Ker tveganja so ogromna, obenem pa ne razumem, kaj točno lahko sploh pridobiš. Mar se ta faktor familijarnosti - torej poglavitna prednost, da igraš ''doma'' - ne razvodeni, če takole malo skačeš naokrog?

Se strinjam. Prav s takimi debatami pridemo do bistva nekih zelo realnih problemov, na katere skušam opozarjati. Razmišljanja zveze so bila, žal, drugačna od tvojega. Razmišljalo se je: zdaj so pač tukaj te Stožice in zdaj moramo zadovoljiti tudi njih. Saj lahko razumem tudi to, ampak bomo videli. Po tekmi z Italijo bo marsikaj bolj jasno. Avstralija je bila otvoritev, Ferski otoki so bili itak rokenrol, kjer se vsi zabavamo ... Z Italijo bo šlo pa zares. Ampak imam zaupanje v ljubljanske navijače - Bežigrad je imel recimo neko spet čisto svojo čarobnost. Je pa s čisto strateškega vidika tako, kot si zastavil, zelo res. V Stožicah imam recimo velik problem, kje sploh trenirati.

O ježeš, kako to mislite?

Ja, nimam kje trenirati! Kje naj treniram? Resno vprašam. V okolici Ljubljane preprosto še ni dovolj primernega igrišča za trening! To pomeni, da moramo ostati v Kidričevem - to pomeni, da se takoj pojavi problem vožnje do Stožic. Pri naših cestah iti v rizik, da se boš odpravil dve uri pred tekmo, pa da potem ostaneš v zamašku kje tam pri Trojanah ... Tega si preprosto ne upam. In to so tisti problemi, za katere se mi zdi res za malo, da jih moram imeti. Ampak, kot rečeno: dajmo Stožicam čas, dokler se seveda ne pozabi na Maribor. Vsekakor bi si želel, da bi se pri teh kupčkanjih med Ljubljano in Mariborom vprašalo predvsem nas, torej mene in fante, kje nam bolj ustreza igrati.

Če je osnovno izhodišče uspeh reprezentance, potem bi moralo biti to vendar itak samoumevno!

Ja, faktor domačega terena je eno tvojih glavnih orožij. Spomnim se, ko so prišli Rusi, ko so tiste velike svetovne zvezde videle tiste male uboge slačilnice ... Ma, popizdili so in so ogromno energije potrošili že tam. Meni se je to zdelo super. Kar naj se trošijo, sem si rekel. Potem jim to frustracijo na različne načine seveda še malo potenciraš ... Kaj češ, to so taktike, v katere so male ekipe, ko igrajo s kolosi, absolutno prisiljene ... Meni se to ne zdi nič spornega, dokler seveda zadeve ostanejo v mejah fair playa.

Zdajle jeseni smo se po tisti nesrečni kataklizmi s Severnimi Irci v bistvu zelo dobro izvlekli.

Res je. Je pa tudi res, da - vsaj zame - igramo v neregularni skupini.

Tako radikalno bi to zastavili?

Ja, kaj pa? Kaj se to pravi, da nekdo dobi tri pike in gol diferenco, ne da bi za to prelil eno samo kapljo znoja?

Zanimivo: vas dejansko najbolj skrbi nefer prednost, ki so jo dobili Italijani kot naši rivali za prvo mesto. Ker naša večinska reakcija, se mi zdi, je bila: fino, da so nastradali Srbi kot naši rivali za drugo mesto.

Glejte: če je nekdo naredil pizdarijo, je prav, da je kaznovan. Toda zakaj bi moral biti za to še nekdo tretji nagrajen? Naj kaznujejo, ampak naj se tekma odigra. V Beogradu sem krvavel, tam sem dobil in kartone in še kaj drugega ... Italijani pa takole elegantno, brez kaplje znoja? Kakšno je sporočilo FIFE? Sporočilo je to, da bi bilo pametno pred gostovanjem Srbov zelo oslabiti varnostno službo na stadionu - naj tisti divjaki med njimi na stadion pretihotapijo čim več bakel, petard in nožev! No, čeprav sporočilo FIFE je v resnici še bolj grozljivo. Ker pazi: če bi se identična zgodba zgodila med srbskim gostovanjem pri nas, ali bi mi dobili te tri pike? Ne. Nikoli jih ne bi dobili.

Heh, najbrž res. Ampak, ali se strinjate, da bi morali biti Srbi kaznovani huje?

Seveda. Ma dajte, to je vse špil. Najbolj mi je dvignil pulz tisti njihov generalni sekretar, ko je rekel, da bodo še razmislili, ali se bodo pritožili. To je vse špil, in ti čisto nič ne moreš. Vse, kar lahko storiš, je, da še izboljšaš svojo igro. Da poskrbiš, da gola takrat, ko ga ne daš, vsaj tudi ne dobiš. Recimo zdaj se veliko ukvarjam s tem, da fante malo bolje pripravim, kako loviti rezultat. Da bodo znali malo bolje reagirati na to, da dobijo gol. V tem nismo vedno najboljši, kot se je izkazalo tudi zadnjič na tekmi z Gruzijo. Gotovo bomo kmalu spet prišli v situacijo, ko bomo morali napadati in napadati - konec koncev opažam, da z nami zadnje čase itak skoraj vsi igrajo na kontre. (Selektor se ob tem prav uživaško zareži.)

Če se še malo pomudiva pri trenutnem ciklusu ... Nasploh so analitiki to označili za vaše ''slatke brige'', ampak v bistvu morate biti v kar hudi dilemi glede Iličiča. Ker ta povsem zunajserijsko nadarjeni fant v Italiji igra kot elementarna sila in poznam nekaj kolegov novinarjev, ki so vanj zaradi tega prav malo erotično zaljubljeni ... A v tem ciklusu je bil po mojem njegov prispevek za zdaj precej obupen. V Beogradu nas je njegov vstop zelo verjetno stal marsičesa, na tekmi z Estonijo je bil katastrofalno slab, tudi na tekmi z Gruzijo je prej odlična igra kmalu po njegovem vstopu preprosto razpadla. Res je, da ni igral na svojem položaju, ker je Birsinho na svojem boku za zdaj nedotakljiv ... Ampak saj ravno zato vas kot zaskrbljen laik moram vprašati: ga mislite na ključnih spomladanskih tekmah še naprej tako forsirati?

Glejte: to, da se ti takoj po svetovnem prvenstvu zgodi, da kar naenkrat najdeš vsaj pet takih mladih fantov, ki so nič manj kot fundament za naprej ... To je za nas gromozanska reč. Vsak tak mlad igralec pa bo seveda potreboval nekaj časa, da si pridobi zaupanje soigralcev in da ponotranji filozofijo reprezentance. Ki je gotovo drugačna kot filozofija v klubih. Moj namen s takimi eksperimenti je, da tem izvrstnim mladim igralcem omogočim toliko nujne aklimatizacije, da bomo pridobili neko dodatno širino predvsem za šestdeseto in sedemdeseto minuto.

Imam prav, če pravim, da nam po tej pomladitvi konkretnejše širine najbolj manjka predvsem zadaj?

Pogojno bom rekel: ja. Ampak tu je treba dodati dve reči. Prvič: da smo v prejšnjih kvalifikacijah dobili vsega skupaj štiri gole, kar je izjemen dosežek.

Kaj izjemen: nezaslišan, nepojmljiv ...

In drugič: da se zame slovenska obramba začne pri Novakoviću in Dediču. Koliko onadva prešprintata, na kaj vse onadva štartata ... Opažam, da malokdo razume vso veličino njunega prispevka. In če jima kdaj slučajno zmanjka za naprej, je to izključno samo zato, ker sta se tako nesebično iztrošila za nazaj.

Morda najbolj krasna stvar pri tej reprezentanci je, da se resnično nikogar ne boji.

Strahu pa res nimamo več nič. Ker strah je bremza. Če te je strah, potem ne moreš pokazati vsega, kar znaš. Jaz že danes vem, da bom Italijane napadel ne samo tu, ampak tudi tam gori pri njih. Pa kar bo, bo. Niti jaz niti fantje nimamo takega karakterja, da bi se zaprli. Mi včasih kdo reče, da sem v kakem konkretnem primeru naredil napako, da bi se moral zapreti in čakati na kontre ... In ne rečem, najbrž bi me na ta račun kdaj poljubil tudi rezultat ...

Ampak včasih bi vas pa ta rezultat gotovo tudi ugriznil!

Ja. Ampak tudi če bi me poljubil, bi bil ob neki grdi bunker igri nezadovoljen, neizpolnjen. Seveda je res, da je, ko zmaguješ, vsaka igra gledljiva. Tudi bunker je takrat gledljiv. Ampak sam v sebi bi bil vseeno nesrečen. Pa saj si videl zadnjič v Beogradu, ko smo vodili ena nula ... Ko bi se mogoče dejansko moral odločiti za kako drugo reakcijo, ampak sem vseeno dal noter Iličiča.

Ja, tisto je bila res ena taka prav revolveraška poteza. Mi smo se takrat vsi malo prijeli za glavo. Je pa res, da bi poteza čisto lahko tudi delovala.

V takih trenutkih gre predvsem za to, kaj hočeš sporočiti svoji ekipi. Če daš noter dva obrambna igralca, se avtomatično potegneš nazaj in daš nasprotniku prostor. Poleg tega, kot sem nakazal prej: v mojem konceptu je tudi Iličič zelo pomemben obrambni igralec. Obrambni igralec, ki nasprotniku sporoča: ne zajebavajte se, ker vas čakamo.

Morda najpomembnejša reč je, da se čim prej uredijo vse te postranske neumnosti okrog Nogometne zveze.

Ja, moram reči, da je slovenska reprezentanca glede svoje nadaljnje poti na zelo pomembnem razpotju. Nujno je, da se vse skupaj prevesi v pozitivno smer - da zmaga vizija, ki bo v korist vsem. Najslabša možna reč bi bila, da se po teh uspehih uležemo pod lipo in rečemo: zdaj pa ladovina! V tem primeru bi bilo treznjenje hitro in brutalno. Upam, da bomo znali dovolj spoštovati to, da nam je uspelo tisto, kar mnogim ni uspelo tudi po trideset ali štirideset let. Belgijcem, Avstrijcem, Madžarom - da ne bom preveč našteval. Po službeni dolžnosti sicer moram verjeti, ampak težko bomo obdržali ta nivo.

No, saj to. Petnajsti na svetu - to je na dolgi rok najbrž vseeno nerealno. Ker če si bomo postavljali cilje, vredne ministra Križaniča, potem bomo verjetno po svetu veliko časa hodili malo objokani?

Oh, zdaj bomo šli skoraj gotovo malo dol. To je normalno. Ampak sukali se bomo okrog dvajsetega mesta, mesto gor ali dol, in to je po mojem tudi naša realna vrednost. Reciva nekje med dvajsetim in petindvajsetim mestom. Če pa nam sreča nakloni en tak čisto zmeren poljub, potem lahko naredimo tudi še kak strahovit šus.

Še višje od petnajstega?

Ja, z malce sreče lahko pridemo tudi do desetega mesta. Če bi se tudi nam kdaj kaj takole zlahka poklopilo. Ker kdo nam je konec koncev v teh kvalifikacijah in na tem prvenstvu kaj poklonil?

Na igrišču prav gotovo nihče nič, smo imeli pa dvakrat gromozansko srečo pri žrebu.

Poljaki: z evropskega prvenstva. Čehi: z evropskega prvenstva. Slovaki: izpadli v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Severni Irci: vodili celo skupino v kvalifikacijah ... Vse to je bila neka kvaliteta.

Ne rečem, da je bila lahka skupina - samo večina drugih je bila še težjih ali precej težjih. Poleg tega smo potem tudi na mundialu dobili dve povsem premagljivi reprezentanci.

Dobro, ampak katera reprezentanca pa danes za nas ni več premagljiva?

To je pravi duh, selektor, seveda imate povsem prav!

Samo da fantje ostanejo taki, kot so - pogumni in zagnani. Mislim, čisto mirno se lahko tudi zgodi, da bomo v tem ciklusu tretji ali četrti. Take reči se dogajajo. Ampak kar bi si želel, bi bilo to, da tak scenarij enkrat za spremembo ne bi vplival na kompletno filozofijo ... Da to ne bi pomenilo kompletnega prevrata slovenskega nogometnega izročila. V športu malo zmaguješ in potem malo izgubljaš - tako pač je. Ampak dajmo, prosim, doumimo že, da to, če parkrat izgubiš, ne pomeni, da je treba avtomatično vse zamenjati in vse podreti in štartati s čistega pogorišča. Ker potem pa je težko, potem pa je problem. Če imaš neko nosilno misel, ki je podkrepljena s tradicijo in z izkušnjo, potem se ti vedno lahko zgodi, da padeš ven - a lahko tudi vedno takoj vskočiš nazaj noter! S pogorišča pa ne moreš. To mora biti naš srednjeročni cilj. Naši porazi so po navadi bistveno prevelike tragedije, zmage pa ... No, naše zmage naj kar ostanejo tako evforične, kot so bile do zdaj, he he he.

He he he.

Nad vsem drugim si moramo prizadevati, da se nehamo deliti. Na leve in desne, na rdeče in črne, na tiste nad Trojanami in tiste pod Trojanami ... Ker če je to tisto, kar definira naš nogomet in našo družbo, potem ... potem smo siromaki.

Kako bi realno ocenili slovensko ligo? Ker že dolgo vlada v javnosti apriorno prepričanje, da je prva slovenska liga definicija ničvrednega blata, po katerem sopihajo devetnajstorazredni prosluleži, ki ne morejo nikamor drugam. Ampak v zadnjem času sem se pogovarjal s par dobro obveščenimi ljudmi, ki so v življenju drugače zelo kritični, pa so mi rekli, da je ravno v zadnjih nekaj letih liga naredila nekaj zelo pomembnih korakov naprej. Glede infrastrukture in glede kvalitete moštev.

Jaz pravim, da je liga idealna za mlade igralce, ker pritisk nanje ni prevelik - ne od medijev ne na terenu. Ta liga je v zadnjem času vrgla ven ogromno kvalitetnega mladega produkta. Velika reč je, da ti kar naenkrat prodajaš mlade igralce v Serio A, kjer potem tudi takoj začnejo igrati - torej ne potrebujejo več dveh ali treh let aklimatizacije. Največji problem slovenske lige je zame v tem, da jo mediji zelo slabo pokrivajo. Tisti, ki so odgovorni za to, da ligo primerno zapakirajo, svojega posla očitno ne obvladajo. Ob tem, da je seveda velik problem, da lahko gledalec danes na vseh teh kanalih vsak trenutek gleda kak vrhunski derbi iz tujine. Ampak jeseni sem v slovenski ligi videl par zelo zelo gledljivih tekem - in nobenega razloga ni, da jih ne bi gledali tudi drugi.

Za konec: ali kdaj sanjate o moldavskem Zimbruju?

Joj, Jure, vedel sem, da me boš to vprašal. V bistvu si še dolgo počakal, kajne? Seveda sanjam. Kako ne bi?

V bistvu sprašujem zato, ker ste bili takrat tudi osebno čisto neki drug Matjaž Kek. Zdaj, po tem vašem resnično zgodovinskem uspehu, se mi zdite neprimerno bolj vljuden in ponižen človek, če besedo ponižen uporabimo v njenem najžlahtnejšem pomenu. Ker takrat, ko ste kot neznan in zelo neizkušen trener v ključnem trenutku prevzeli Maribor, takrat ste name naredili vtis precej problematičnega frajerčka - narobe obrnjena baseballska kapica, žvečilni in vedno na robu jebi-se attituda. Spomnim se, kako sva se s fotografom na poti nazaj iz Maribora strinjala: tale tip naj raje zelo hitro sproducira kake zelo odmevne rezultate, če ne bi ga veljalo prodati v Albanijo. In potem je prišel potop po imenu Zimbru.

Po koncu igralske kariere potrebuješ čas, da dozoriš, preden si lahko dober trener. Preprosto potrebuješ tri štiri klofute, da se strezniš in objektivno oceniš svoje znanje. Nakar sprevidiš, da se moraš začeti zelo zagrizeno izobraževati. Šele potem lahko začneš sčasoma dobro delati. Veliko sem pretrpel, veliko sem vložil in zdaj sem na srečo dobil vse nazaj. Ampak vedi, da če se takrat ne bi zgodil tisti nesrečni Zimbru, danes zelo verjetno ne bi bil tu, kjer sem. In potem ti po tekmi z Rusijo ne bi mogel napisati, da si zdaj po vseh pljuvanjih in žalitvah želiš, da bi imel malega plišastega Matjaža Keka za v posteljo ... Čeprav, no, ta metafora se mi je zdela morda vseeno malo čez.

Selektor, prvič: to ni bila metafora. In drugič: zagotavljam vam, da je bila mišljena skrajno spoštljivo in brez vsakih latentnih podtonov.

Ha ha, potem pa v redu.