Ukrepajte, preden bo večina volivcev stara petdeset let!

Nemška kanclerka Angela Merkel je najprej sicer izrazila nestrinjanje s trditvami o popolnem polomu politike vključevanja priseljencev v nemško družbo, ki jih je nekdanji član izvršnega odbora nemške centralne banke Thilo Sarrazin zapisal v svoji, med Nemci vse bolj priljubljeni knjigi, a nato tudi sama priznala, da državi zaradi mlačnosti vseh dosedanjih politik ni uspelo vzpostaviti medkulturnega dialoga med Nemci in priseljenci. Italijanski ministrski predsednik Silvio Berlusconi in francoski predsednik Nicolas Sarkozy iz svojih držav pospešeno izganjata »nezakonite priseljence«, državljane članic EU. V nasprotju s tem se slabemu milijonu in pol priseljencev na Švedskem pred letošnjimi septembrskimi parlamentarnimi volitvami ni bilo treba bati ničesar. Ne le da jim ob morebitni zamenjavi oblasti ni grozil izgon, čeprav je v nekaterih primestnih občinah Stockholma, Göteborga in Malmöja gospodarska kriza med priseljence tako zarezala, da tam vlada tudi do 70-odstotna brezposelnost, ni jim bilo treba trepetati niti pred izgubo že pridobljenih socialnih pravic. »Švedski model« politike priseljevanja je namreč tako trdno vsajen v družbo, da je bilo popolnoma vseeno, ali bi na letošnjih septembrskih parlamentarnih volitvah mandat dobila vlada dotedanjega desnosredinskega premiera Fredrika Reinfeldta ali njegovi tekmeci z levice. Seveda je tudi na Švedskem zadnja leta nekoliko pogosteje opaziti pojav nestrpnosti, predvsem do muslimanov: mošeja v Malmöju je zagorela že tretjič, na mošeji v stockholmskem predmestju Haninge so neznanci že petkrat v nekaj letih razbili šipe, temnopoltemu občinskemu svetniku Sahirju Drammehu so poskušali zažgati hišo, junija letos je zagorelo v nekem mladinskem centru. Voditelj švedske nacionalistične stranke Sverigedemokraterna (Švedski demokrati, SD) Jimmie Åkesson je lani večkrat ponovil, da so muslimani največja grožnja državi, temnopolta ministrica za integracijo Nyamko Sabuni, katere starši so se leta 1981 na Švedsko priselili iz Demokratične republike Kongo, pa zagotavlja, da posameznih sovražnih dejanj ni mogoče povezovati z domnevno splošnim islamofobnim razpoloženjem v državi. Tako očitno mislijo tudi politične delegacije iz tistih evropskih držav, ki se morajo spoprijemati z veliko večjimi težavami, saj si vseeno podajajo kljuke vrat pristojnih švedskih ministrstev, kjer bi rade izvedele za kako bližnjico za učinkovito rešitev teh težav. A kar je zamujeno, je zamujeno, hitrih rešitev pa na tem področju ni.

“Švedski model” integracije

Švedska politika je že ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja doumela, da je vključevanje prihajajočih delavcev, najprej iz evropskih držav, nato z Bližnjega vzhoda in v sedemdesetih letih iz Južne Amerike, v vsakdanje življenje nujno. Že pred štirimi desetletji so uvedli brezplačno triletno učenje švedskega jezika za vsakega priseljenca, za ta program je vlada še leta 2009 namenila 160 milijonov evrov, v državi pa ni domala nikogar, ki bi se spraševal o upravičenosti tako izdatne finančne injekcije. Jerry Lasota, učitelj švedščine v mestu Södertälje, kjer ima več kot polovica od 60 tisoč prebivalcev tuje korenine, največ je Asircev in Sircev, kristjanov, ki so jih doma preganjali, je novinarja francoske javne televizije France 2, ko ga je ta spraševal o smiselnosti takšnega pouka, le začudeno gledal: »Pravzaprav ne razumem dobro vašega vprašanja: ja, kako pa naj se uspešno vključijo v družbo? Kako naj si najdejo zaposlitev, če ne znajo švedsko? Bi se vi dobro počutili v državi, katere jezika ne bi razumeli?« Ta nekdaj majhna občina, v kateri eno od četrti imenujejo kar Mali Bagdad, je zaslovela po tem, da je sprejela več iraških beguncev kot Združene države Amerike in pregovorno gostoljubna Kanada skupaj. V šestdesetih letih je Švedska na široko odprla vrata na tisoč družinam iz Turčije in Sirije ter jim zagotovila stanovanja; v njih zdaj živijo že njihovi otroci in vnuki. Sedemdesetletna Fahima Baresso se spominja, da so jih Švedi zelo lepo sprejeli, dali so jim vse, kar so potrebovali za novo življenje, ko so vstopili v avtobus, so potniki vstali, da so številne turške družine lahko sedle. Pravi, da je bil to čudež, ki ga ne bodo nikoli pozabili.
Da je Švedska danes država, ki na število prebivalcev sprejme največ beguncev na svetu, je najbrž vplivalo tudi to, da je v letih od 1850 do 1930 zaradi lakote doživela pravi eksodus svojih državljanov. V Severno Ameriko se je odselil milijon Švedov, skoraj četrtina takratnega prebivalstva. Z odpiranjem vrat priseljencem pa naj bi si Švedska poskušala tudi olajšati vest zaradi svojega ravnanja v drugi svetovni vojni, ko se je razglasila za nevtralno, Nemčiji pa vseeno prodajala surovine za njeno vojaško industrijo. Po vojni je zdrava švedska industrija »pomagala« pri obnovi evropskih držav, zato ji je domačih delavcev preprosto primanjkovalo.
Kako Švedi razumejo večkulturnost, najslikoviteje pojasnjuje izjava Magnusa Hahna, vodje oddelka za človeške vire proizvajalca tovornjakov Scania, ki ima proizvodnjo prav v mestu Södertälje: »Če zaposlimo dva delavca iz dveh različnih kultur, se dokopljemo do kakovostnejšega znanja, kot če bi bila delavca iz iste kulture. Če hočemo ostati vodilni na tem področju, potrebujemo vse znanje, kar ga lahko dobimo. Zato te delavce nujno potrebujemo.« V tovarni je tako zaposlenih kar 40 odstotkov tujcev. Na vprašanje novinarja, kako bi bila videti Scania brez priseljencev, je Hahn brez razmišljanja odgovoril: »Ne bi je bilo.«
Odnos švedske družbe do priseljencev, predvsem političnih beguncev, zgovorno izpričuje tudi zgodba Somalke, ki je iz domovine pobegnila leta 2008. Zamzam Abdullahi Abdi je muslimanka, lase in vrat si zakriva z naglavno ruto. Ko je prišla na Švedsko in zaprosila za politični azil, je nemudoma dobila stanovanje v prestolnici, v četrti, kjer živijo številni priseljenci, v njem sta bila poleg pohištva in gospodinjskih aparatov še osebni računalnik in velik televizijski sprejemnik z LCD-zaslonom. V stanovanju biva zastonj, upravičena je do brezplačnega javnega prevoza in zdravstvenega zavarovanja, na dan dobi še 11 evrov socialne pomoči za hrano. Po treh letih bivanja na Švedskem bo smela, kot vsi priseljenci, voliti predstavnike na lokalnih volitvah. Edina obveznost, ki jo ima do države, je intenzivno učenje švedskega jezika, dobro se zaveda, da si bo tako lažje našla zaposlitev, a tudi, da ji bo država, če obvezni triletni tečaj neha obiskovati, odvzela vse naštete ugodnosti. Zamzam pravi, da je sistem popoln, saj s socialno pomočjo in z brezplačnim stanovanjem z ulic pomaga vsem, ki bi sicer najbrž beračili in kradli. Najneverjetneje v tej zgodbi pa je, da ji država dodeljenih ugodnosti po zakonu ne more več vzeti, tudi če si nikoli v življenju ne bi našla zaposlitve.
Da so v devetmilijonski državi, kjer je priseljencev več kot 15 odstotkov prebivalstva, vsa družbena prizadevanja usmerjena v uspešno vključevanje njihovih otrok v družbo in kasneje na trg dela, priča tudi zakonsko zagotovljena pravica, da se sme vsak otrok v osnovni šoli brezplačno učiti jezika svojih staršev, saj naj bi zato bolje napredoval. Na nekaterih šolah je tako zaposlenih tudi do dvajset učiteljev različnih jezikov: Škotov, Armencev, Irancev, Srbov, Turkov, Italijanov, Poljakov, Kitajcev in drugih. Alžirec Nabil Belkacem, ki v eni takih osnovnih šol poučuje francoščino, pravi, da se država ne boji tujih jezikov in da učenju namenja ogromno sredstev, saj zaposli najboljše učitelje in jih tudi zelo dobro plača. V izobraževalnem sistemu država otrokom priseljencev zagotavlja še ustrezno prehrano, tako muslimanskih otrok nihče ne sili s svinjino, deklice smejo tudi v šoli nositi naglavne rute.
Z muslimanskimi naglavnimi rutami švedska družba tudi sicer nima težav: v največjem prodajnem središču svetovno znane Ikee so za muslimanske prodajalke zasnovali rumeno-modro uniformo, katere del je tudi to tradicionalno pokrivalo. Na naglavno ruto so se morali prav tako privaditi sodniki sodišča v prestolnici, saj jo odvetnica Sherin Awad, ki jo uslužbenci sodišča pogosto zamenjajo za stranko, nosi med razpravami. »Naglavna ruta je del švedske sodobne kulture,« pripominja.
Islam je na Švedskem v polnem razcvetu, število mošej in molilnic se je v zadnjih dveh desetletjih podvojilo, vseh skupaj jih je že skoraj 170. Pojavilo se je vprašanje, kako v laični državi, kjer je bil protestantizem do nedavnega državna vera in kjer je verska vzgoja še vedno obvezni predmet v šoli, zagotoviti versko svobodo, hkrati pa ne posegati v že pridobljene pravice žensk in v enakost med spoloma. Novinar in pisatelj Carl Hamilton v zvezi s tem opozarja, da lahko preveč strpnosti uniči strpnost: prepričan je, da morajo otroci priseljencev postati del švedske družbe, Švedi. Švedski naj dajejo njen sodobni, večkulturni videz, zato pa morajo tradicionalne »vrednote« iz njihovih izvornih družb ostati doma, ne smejo negativno vplivati na socialne pridobitve sodobne države.
»Švedski model« integracije je uspešnejši od večine znanih modelov na svetu: v proračun se stekajo davki na tisoče uspešnih malih in srednje velikih gospodarskih družb, ki so jih ustanovili potomci priseljencev, v njih pa danes ne zaposlujejo, tako kot v evropskih državah, kjer so bili pri integraciji manj uspešni, svojih komaj pismenih bratrancev, temveč pripadnike vseh etničnih skupin, tudi svetlolase Švede.

“Švedski model” omejitve javne porabe

Nekateri se še spominjamo umora nekdanjega švedskega premiera Olofa Palmeja, ki so ga 28. februarja 1986 pokosili streli sredi prestolnice, ko sta se z ženo brez spremstva varnostnikov vračala iz kina. Še bližje nam je smrt švedske zunanje ministrice Anne Lindh, ki jo je na ženskem oddelku blagovnice Nordiska Kompaniet 10. septembra 2003 večkrat zabodel sin srbskih staršev Mijailo Mijailović. Pri nas je bilo manj pozornosti posvečene sedanji predsednici levosredinske socialnodemokratske stranke Moni Sahlin, ki je morala novembra 1995 odstopiti s položaja podpredsednice vlade, ker je nekaj svojih izdatkov poravnala s službeno kreditno kartico. Vsi trije so bili žrtve v švedskem narodu zakoreninjenega prepričanja, da so vladni ministri povsem navadni državljani, ki morajo znati davkoplačevalcem vsak trenutek položiti račune in jim dajati zgled skromnosti.
Tudi če govorimo o skoraj obsedenem omejevanju javne porabe, se je »švedski model« izkazal za učinkovitega. Kako pa naj bi si sicer razlagali to, da ima Švedska kljub gospodarski krizi skoraj 4-odstotno gospodarsko rast in najboljše javnofinančno stanje v Evropi, 95 odstotkov njenih prebivalcev pa v anketah odgovarja, da so zadovoljni? Država varčuje na vsakem koraku, ministri morajo na službena potovanja po Evropi leteti z rednimi linijami v ekonomskem razredu, prenočevati v hotelih z zmernimi cenami, v službo večinoma hodijo peš, čeprav jim je vlada, zaradi omenjenih umorov, dala na voljo službene avtomobile, pogosto si sami fotokopirajo dokumente in kuhajo kavo, pijejo vodo iz pipe, za seboj pomivajo posodo in plačujejo obroke v vladni menzi. Gunilla Carlsson, ministrica za razvojno sodelovanje, je oblazinjeno pohištvo za svoj urad ob prevzemu funkcije pred štirimi leti podedovala od finančnega ministrstva. Precej zdelane fotelje je dala obnoviti, nekaj stvari je dokupila v Ikei, vse skupaj davkoplačevalcev ni stalo več kot nekaj sto evrov. V kabinetu, ki domuje v povsem navadni zgradbi, nad trgovinico s spominki, ima le deset sodelavcev, službenega mobilnika ne sme uporabljati za zasebne pogovore, gostujočim tujim delegacijam sme postreči le z najnujnejšim, saj premier od ministrov zahteva skromno in transparentno porabo, ki mora biti vsak trenutek na vpogled medijem. Nedavno je v recepcijo ministrstva vkorakala novinarka tabloida Expressen Karin Eriksson, od receptorja zahtevala vpogled v račun za hotelske storitve v Pragi, kamor je ministrica službeno potovala, in zadovoljna odšla, saj je račun za sobo znašal zmernih 85 evrov. Že nekaj evrov več, ki bi jih ministrica s službeno kreditno kartico plačala za pijačo iz minibara v sobi, bi lahko v tretji najmanj skorumpirani državi na svetu, ki odstotek svojega bruto domačega proizvoda namenja mednarodni pomoči, povzročilo pravi škandal. Ministrica ima sicer 10 tisoč evrov mesečne plače, kar je približno polovico manj, kot zaslužijo ministri največjih evropskih držav, ki so jim poleg plače na voljo še številne ugodnosti, denimo službeno stanovanje. Carlssonova prebiva v svoji hiši, prosti čas preživlja s hčerjo in konji, kidanje gnoja pa ji ne povzroča nikakršnih težav. Čeprav se zaveda, da bi v zasebnem sektorju zaslužila znatno več, si želi po petnajstih letih v politiki švedski sistem uspešno »izvoziti« v druge zainteresirane države.
A da je danes tako, je moralo biti nekoč drugače: levičarski premier med letoma 1996 in 2006 Göran Persson pripoveduje, da je Švedska sredi devetdesetih let zabredla skoraj tako daleč, kot je danes Grčija. Njegova vlada je privatizirala javni promet, železnice, celo pošto je, prva na svetu, izpostavila konkurenci. Postavila je temelje za 20-odstotno zmanjšanje števila javnih uslužbencev v zadnjih petnajstih letih, reforme so obrodile sadove. Prepričan je, da niso imeli izbire, morali so zmanjšati porabo in zvišati davke, v enakem položaju kot Grčija pa se bodo po njegovem znašle tudi Italija, Španija, Francija in Velika Britanija, če ne bodo dovolj hitro ukrepale. »To nikakor niso priljubljene reči, v času reform sem bil najbolj osovražen švedski premier vseh časov, znižal sem socialne prejemke, zvišal davke in privatiziral najbolj javne od vseh javnih služb. A uspelo nam je v treh letih, gospodarstvo smo ponovno zagnali, brezposelnost je začela upadati. Naša zadolženost je prišla tako daleč, da si sredstev nismo mogli sposoditi od nikogar več, razen od mladih ameriških podjetnikov. Takrat mi je postalo jasno, da o prihodnosti države ne odloča več švedski parlament, temveč oni. Kdor je zadolžen, ni svoboden, to velja za posameznike, za družine, za podjetja in za države.« Po njegovem so evropski predsedniki vlad preveč sramežljivi pri izvajanju pokojninskih reform - če jih ne bodo izpeljali dovolj hitro in dovolj radikalno, bodo morali računati s stalnim socialnim konfliktom. Izpeljati jih morajo hitro, preden bo večina volilnega telesa starejša od petdeset let.
Švedski mediji pa življenja vladnim ministrom ne grenijo nič manj kot članom kraljeve družine; ko se je prvorojenka kralja Karla XVI. Gustava, prestolonaslednica Viktorija, junija letos poročila, so državljani zmajevali z glavami, ker je kralj iz svojega žepa plačal le 40 odstotkov od 2,5 milijona, kolikor je stalo slavje. Polemika se je še zaostrila, ko sta mladoporočenca na jahti nekega švedskega milijonarja odpotovala na razmeroma skromno poročno potovanje; ko sta se vrnila, so bile na tožilstvu že vložene tri kazenske ovadbe zaradi suma prejemanja nedovoljenih daril. Tudi ob državnih praznikih kraljevi družini kajpak ne pade na pamet, da bi si privoščila vojaške parade ali potratne ognjemete, saj bi jo državljani, ki so ji sicer precej naklonjeni, najbrž izžvižgali.

“Švedski model” javnega zdravstva

Čeprav švedskim nosečnicam javno-zdravstveni sistem med nosečnostjo omogoča le en brezplačni pregled z ultrazvokom, je Švedska država z najmanjšo umrljivostjo novorojenčkov in njihovih mater na svetu. Ginekologinja Elisabeth Nordlander z univerzitetne klinike Karolinska v Stockholmu pripoveduje, da kolegi iz tujine kritizirajo švedsko prakso, da pri pregledih nosečnic in med porodom ni prisoten zdravnik, saj vse to opravijo kar babice. »Kljub temu in čeprav lahko naše mamice z novorojenci porodnišnico zapustijo že šest ur po porodu, imamo najboljše rezultate na svetu,« dodaja.
Švedi so se morali ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je javnim financam grozil zlom, sprijazniti z občutnim klestenjem izdatkov za zdravstvo. Sleherna država bi se v takšnem položaju odločila za krčenje socialnih pravic, Švedska je raje reformirala samo sebe. Bo Könberg, tedanji minister za socialne zadeve, je izpeljal zdravstveno reformo, zaradi katere je sistem danes vzdržen, eden najboljših na svetu, država pa zanj namenja manj kot večina evropskih držav. Zaprli so tretjino od devetdesetih bolnišnic v državi, število bolniških postelj pa prepolovili. Res je, da morajo biti državljani precej manj mehkužni in bolj potrpežljivi, saj zdravstvo zanje ne naredi ničesar, kar ni zares nujno; zdravniki zdravila predpisujejo le, če res ne gre drugače (Švedi zato zaužijejo dvakrat manj zdravil kot drugi Evropejci), ležalne dobe so skrajšali na minimum. Pri takšnem omejevanju sredstev so najkrajšo seveda potegnili prebivalci podeželja, ki morajo na primer zaradi 15-minutne operacije sive mrene v prestolnici na trajektu isti dan prebiti dvakrat po več ur. Vodja ortopedskega oddelka omenjene bolnišnice Arne Lundgren pravi, da nobena storitev ne sme stati več kot le najnujnejše: poleg dneva v bolnišnični postelji za največji izdatek javne blagajne velja obisk pacienta pri zdravniku. Številni zdravstveni domovi po državi so zato uvedli 24-urne klicne centre, kamor lahko bolniki telefonirajo za nasvet - odgovarjajo jim medicinske sestre, ki so usposobljene bolje kot v drugih zdravstvenih sistemih. Zdravnik tako bolniku recept pogosto v elektronski obliki pošlje kar v najbližjo lekarno, zaradi česar dela 16 ur na teden manj kot povprečen evropski zdravnik, ima za tretjino boljši osebni dohodek, na dan pa podrobneje pregleda le 12 bolnikov, trikrat manj kot njegovi evropski kolegi. Čeprav je Švedska država z največjim številom starostnikov glede na število prebivalcev (ti v povprečju doživijo zavidanja vrednih 80,7 leta), in za njihovo oskrbo namenja skoraj 3 odstotke BDP, trikrat več kot druge evropske države, skoraj 95 odstotkov prebivalcev umre doma, v Franciji pa jih, denimo, skoraj 70 odstotkov umre v bolnišnici. Lokalna skupnost skrbi za to, da patronažne sestre in gospodinjske pomočnice starostnike na domu obiskujejo toliko časa, kolikor je le mogoče. Pa saj si tudi starostniki ne želijo od doma.
Švedska je javnozdravstveni sistem racionalizirala do skrajnosti - odpravila je vse oblike udobja, zato lahko zdaj zdravstveno varnost, tako kot zahteva zakon, zagotavlja vsem. Se bodo državljani drugih evropskih držav, katerih zdravstvene blagajne imajo v času krize rekordne primanjkljaje, pripravljeni sprijazniti s tako okleščenimi zdravstvenimi storitvami? Zdi se, da ne bodo imeli izbire.
“Švedski model” enakosti med spoloma
Na glavnem mestnem pokopališču v Stockholmu že od oktobra 1946 počiva Per Albin Hansson, človek, čigar ime le redkim Evropejcem kaj pomeni. In vendar je Hansson, večkratni ministrski predsednik in oče naroda, utemeljitelj slovitega »švedskega modela« socialne države, ki od zibke do groba, ne glede na raso, starost, izvor ali spol, »ob poti ne pusti nikogar«. Da so Združeni narodi Švedsko razglasili za prvo na svetu glede enakosti med spoloma in da jo je ameriški tednik Newsweek za Finsko in Švico uvrstil na tretje mesto med »najboljšimi državami na svetu« (Slovenija se je za Singapurjem, Španijo, Izraelom in Italijo uvrstila na solidno 24. mesto), se mora zahvaliti prav Hanssonu.
Ne le da so Švedinje že leta 1921 dobile volilno pravico in si že pred osemdesetimi leti bolj kot druge Evropejke prizadevale znatno izboljšati svoj položaj v družbi, zaradi česar so gospodinjska dela vse bolj prevzemali moški, danes jih v parlamentu sedi kar polovica. Zasedajo tudi najbolj neverjetne položaje, že pred tridesetimi leti so vozile tramvaje in vlake, Sofia Edoff je denimo vodja gradbišča največjega projekta v državi, 160 milijonov evrov vredne nove železniške postaje v prestolnici. Čeprav si je še v srednji šoli želela postati frizerka, so učitelji v njej prepoznali nadarjenost za ta poklic in jo prepričali, da se je odločila zanj. Švedska je prva na svetu še v enem pogledu: tam je zaposlen največji odstotek žensk, njihovi zaposlitvi so zato prilagojene tudi delovne razmere. Zaradi družine jih večina dela največ do 16.00, po 17.30 ni več spodobno klicati sodelavke zaradi službenih zadev. Poslanka Anna Kinberg - Batra pravi, da marsikdaj ne bi mogla biti navzoča na seji parlamenta, če v njem ne bi deloval vrtec, saj je tudi mož pogosto službeno odsoten, drugega varstva za otroka pa nimata. Nekateri očetje se tako odločijo za šestnajstmesečni porodniški dopust, do katerega so upravičeni ob rojstvu vsakega otroka, če želi njegova mati medtem nadaljevati kariero. Država jim plača 80-odstotno nadomestilo dohodka, zaradi te možnosti naj bi ženske zaslužile vse več, statistike pa kažejo, da je z uvedbo takšnega sistema znatno upadlo tudi število razvez.
Res je, da se Švedska lahko postavi z razmeroma učinkovito upravo, z visokotehnološkim, izvozno naravnanim gospodarstvom, da je delovna sila dobro izobražena, da skoraj vsi Švedi tekoče govorijo angleško in da je večji del prebivalstva računalniško pismen. Res je tudi, da je Švedska ena redkih bogatejših evropskih držav, ki so znale učinke globalizacije obrniti v svoj prid. A med tistimi poznavalci »švedskega modela«, ki evropske države svarijo pred pretiranim oziranjem na sever, velja prepričanje, da je Švedska dosegala najboljše rezultate nazadnje pred petdesetimi leti, ko je pobirala nizke davke in imela liberalno zakonodajo, da je bilo le eno od petdesetih največjih podjetij ustanovljeno po letu 1970 in da je Švedska posebno izvirna v prikazovanju brezposelnih, vključenih v socialne programe, kot zaposlenih. Britanski The Economist je pred štirimi leti navajal, da švedska brezposelnost še zdaleč ni le 6-odstotna, vlada naj bi s predčasnim upokojevanjem, toleriranjem neskončnega trajanja bolniških odsotnosti in prikazovanjem dela željnih študentov kot zaposlenih prikrivala dejansko, od 15- do 17-odstotno brezposelnost. Vlada naj bi spretno prikrojevala tudi cel kup drugih podatkov, celo integracija zadnje generacije predvsem muslimanskih priseljencev naj še zdaleč ne bi bila tako uspešna, kot jo prikazujejo.
Kakorkoli že, dejstvo, da le 5 odstotkov švedskega prebivalstva ni zadovoljnih s svojim sedanjim življenjskim položajem, je zagotovo cilj, h kateremu bi morala težiti vsaka vlada. Pa naj se ozira po takšnem ali drugačnem modelu.