Osebnost leta: Julian Assange

Tisti človek, ki svetovni diplomaciji sporoča: Kaj se greste, če boste pa na koncu vsi izgubili?

Osebnost leta 2010 je Julian Assange, avstralski heker, disident, digitalni idealist, skvoter, geek, aktivist, neo-Che, borec za svobodo interneta, anarhist, državljan-novinar, Neuromancer in pirat, ustanovitelj, duhovni vodja, filozof in tiskovni predstavnik neprofitnega, nizkobudžetnega, neomedijskega WikiLeaksa, organizacije brez stalnega naslova, ki naj bi jo leta 2006 ustanovili »kitajski disidenti, novinarji, matematiki in tehnološki eksperti iz Amerike, Tajvana, Evrope, Avstralije in Južne Afrike«.
Toda vprašanje ni, zakaj potem ni dobil Nobelove nagrade za mir, ampak: zakaj revija Time pravi, da je osebnost leta 2010 Mark Zuckerberg, ustanovitelj Facebooka? Ni čudno, boste rekli, revije Time, pa naj si bo še tako prestižna in referenčna, ni bilo med mediji (Der Spiegel, Le Monde, El País, The Guardian), ki jim je Julian Assange posredoval tajne depeše ameriške diplomacije - niti je ni bilo med mediji, ki jim je Assange posredoval tajno dokumentacijo o afganistanski in iraški vojni (The Guardian, The New York Times, Der Spiegel). Le zakaj bi Time za osebnost leta razglašal osebo, ki je proslavila konkurenco? In če pomislite, da je Zuckerberg letos že dobil film, prestižno h''woodsko biografijo, Socialno omrežje, boste rekli: logično - osebnost leta 2010 je pač ta, ki je prej dobil film! Toda če upoštevate, da Assangea nekateri ameriški politiki razglašajo za terorista, se zdi, da Time ni hotel, da bi za terorista ali pa za sponzorja terorizma razglasili tudi njega - zato je za osebnost leta 2010 raje izbral Zuckerberga, potemtakem bolj »varno«, manj »sporno« osebnost. Nič, Time je skušal biti le politično korekten. Kar je presenetljivo, če pomislite, da je v preteklosti za osebnost leta razglasil tako Stalina kot Hitlerja. Kaj to pomeni? Da je Assange hujši od Hitlerja in Stalina? Da je bolj sporen od Hitlerja in Stalina? Da bi bil izbor Assangea bolj politično nekorekten od izbora Stalina ali Hitlerja? To kakopak govori o presežnosti Assangea in njegovega dosežka, ki ga je težko misliti - in še težje požreti.

In res, ko primerjate oba dosežka, Assangeevega in Zuckerbergovega, se pokaže čudna diskrepanca. Je bil Facebook ustanovljen letos? Ne. Točno, tudi WikiLeaks ni bil ustanovljen letos, toda: ali je Facebook svet premaknil letos? Ne, premaknil ga je že prej - letos ni Facebook nič dramatično novega ali pa prelomnega. Letos je svoji spletni utopiji dodal le novo gmoto »prijateljev«, tako da imajo uporabniki Facebooka zdaj že toliko prijateljev, da sovražnikov sploh ne potrebujejo. Tudi Assange je z razkritjem tajnih depeš ameriške diplomacije pokazal, kako tanka je meja med prijateljem in sovražnikom: Savdska Arabija ni prijateljica Irana, Italija, ki hlini, da je prijateljica Amerike, je v resnici prijateljica Rusije, Amerika, ki vedno prihaja kot prijateljica, pa ni nikogaršnja prijateljica. In tako dalje. Toda Assange je svet premaknil letos. Najprej z videoposnetki pokola nad civilisti, ki ga je v Bagdadu zagrešil ameriški helikopter (Collateral Murder), potem pa še z razkritjem pikantnih skrivnosti afganistanske (Afghan War Diary) in iraške vojne (Iraq War Logs) ter ameriške diplomacije.

Facebook je letos postal le še bolj to, kar je že - WikiLeaks je šele letos postal to, kar je. In to, kar je, ni malo. Hočem reči: to, kar je, je več od »dopolnitve«, ki jo je letos doživel Facebook. Če bi dali oba na tehtnico, potem bi lahko rekli, da je WikiLeaks lanski Facebook - da je torej letos storil to, kar je lani storil Facebook. WikiLeaks je Facebook leta 2010. Če bi bil Facebook res to, kar je, oz. če bi bil res to, za kar se predstavlja, potem bi bil WikiLeaks. WikiLeaks je letos naredil korak, ki ga Facebook ni mogel. WikiLeaks je prava dopolnitev Facebooka. In prava nadgradnja Facebooka. To, kar je letos storil WikiLeaks, ni bil korak, ampak velik skok. Velik skok za človeštvo. Facebook letos ni skočil.

Facebook svet spreminja v mrežo prijateljev. WikiLeaks po drugi strani kaže, da je svet mreža sovražnikov, ki prijateljstvo le hlinijo. Kar pomeni, da je WikiLeaks resnica Facebooka, njegov mučni, neznosni, nelagodni alter ego, pravi prijatelj - prijatelj, ki vedno pove resnico. In ki lahko dokaže avtentičnost te resnice: z dokumentom. In če pomislite, da se je interneta oprijel sloves dereguliranega odlagališča vsemogočih smeti, laži, polresnic, nepreverjenih podatkov, fabrikacij, špekulacij in konspiroloških napletanj, potem je veličina Assangea prav v tem, da je internetu vrnil kredibilnost - WikiLeaks ni lansiral lunatičnih konspiroloških špekulacij, ampak dokumente, fakte. Brez filtrov. Ko ste na internetu, se vedno vprašate: je to, kar berem, avtentično ali ne? WikiLeaks je vse te dvome razblinil: to, kar je razkril, je avtentično, celo hiperavtentično. Assange je letos za internet naredil več kot Zuckerberg.

Severna Koreja je v Iran preselila kopico raket, ki lahko dosežejo Evropo - ameriški diplomati zbirajo biometrične podatke o tujih voditeljih - jetnikov iz Guantanama noče nihče vzeti, nekateri voditelji celo pravijo, naj jih pustijo kar umreti - Savdska Arabija hoče, da Amerika napade Iran - Jemen se podpisuje pod likvidacije in pokole, ki jih izvajajo ameriška brezpilotna letala - Afganistan je izgubljen - Rusija je mafijska država - Pakistan razpada - če v Afganistanu pade le en belgijski vojak, se bo Belgija umaknila iz Afganistana - Mehika izgublja vojno z narkokarteli - Castro je nor na Obamo - Sarkozy je proameriški - Berlusconi je proruski in neučinkovit - Amerika se ne zanese na nikogar več - Merklova je teflon, ki se boji tveganja - Cameron je brez globine - Pahor se hoče le slikati z Obamo - in tako dalje: WikiLeaks to ve. Facebook ima toliko prijateljev, pa tega ne ve.

Toda to naj vas nikar ne zavede: obema, Facebooku in WikiLeaksu, gre za isto reč, toda iz drugih razlogov. Kaj izkorišča Facebook? To, da se ljudem zasebnost ne zdi več nič svetega ali pa absolutnega - na Facebooku z veseljem in prostovoljno razkazujejo svojo zasebnost, svojo intimo, svoje skrivnosti, svoje osebne podatke. Vsi jih lahko vidijo - vsi lahko vdirajo v njihovo zasebnost. Povsem legalno, po mili volji, brez greha. Prijateljem pač vse zaupamo. Problem je le v tem, da imajo ljudje zdaj na tisoče in na milijone prijateljev, ki lahko opazujejo in nadzorujejo vsak njihov premik. Facebook Places: hej, povejte in pokažite svojim prijateljem, kje točno ste! Niti mejla vam ni treba več poslati. Facebook je rekalibriral svet, ko je ljudi prelevil v največje kršilce svojih lastnih pravic. Hja, Facebook ljudi sili v transparentnost. In WikiLeaksu, ki ga nasprotniki razglašajo za orodje ameriških tajnih služb, za sredstvo dezinformacijske, psihološke vojne, gre za isto reč: za transparentnost. Le da hoče v transparentnost prisiliti vlade, politike, upravljavce naših življenj. Zuckerberg je izpolnil sanje Velikemu bratu - Assange je najhujša nočna mora Velikega brata.

Mark Zuckerberg je menda vreden 10 milijard dolarjev. Julian Assange bi moral biti bogatejši. V resnici bi moral biti najbogatejši človek na svetu. Samo pomislite: v roke je dobil več kot 250.000 tajnih depeš ameriške diplomacije, skoraj 400.000 tajnih dokumentov o iraški vojni in 92.000 tajnih dokumentov o afganistanski vojni - noben medijski tajkun, noben medijski imperij ni še nikoli imel v lasti take količine tako občutljivih dokumentov. Assange bi lahko z njimi manipuliral. Z njimi bi lahko taktiziral in izsiljeval - in mastno služil. Lahko bi jih prodajal - in bajno služil. Toda ne: Assange je informacije, ki so pravi zaklad, posredoval brezplačno. V nasprotju z logiko trga in kapitala. V nasprotju z logistiko kapitalizma. Kar je tako, kot da bi začel OPEC ljudem nafto dostavljati brezplačno.

Dosežek epskih dimenzij

Kaj je letos - v pol leta! - dosegel Assange?

• * v javnost je spravil največjo količino tajnih podatkov v zgodovini (vse je objavljivo, do vsega je mogoče priti, ničesar ni več mogoče skriti),
• * razkrinkal je zakulisje iraške in afganistanske vojne,
• * pokazal je, da vojaki in civilisti umirajo v vojni, v katero nihče več ne verjame,
• * demonstriral je eksplozivno, revolucionarno moč digitalne tehnologije,
• * pokazal je, da je odprta, transparentna družba že na dosegu klika,
• * razkril je nered novega svetovnega reda, groteskno in dvolično delovanje diplomacije ter nemoč Amerike,
• * osmešil je koncepte à la »Imperij« in »država nacionalne varnosti« (to je huje od vojaškega napada na Ameriko, so vpili Američani),
• * zamajal je neznosni status quo sodobnih geopolitičnih fikcij,
• * vlade je prisilil, da bodo poslej dvakrat premislile, preden bodo svoje srce pustile na ameriških ambasadah (ameriška diplomacija ima že težave s kontakti),
• * spremenil je standarde žurnalizma (po starih načinih dela take količine podatkov ne bi bilo mogoče niti objaviti niti obdelati),
• * pokazal je, kaj so to prave novice (če bodo depeše objavljali v trenutnem ritmu, jih bodo objavljali kakih 10 let!),
• * pokazal je, da je prihodnost lažje napovedati kot preteklost in Amerika verjame le v realnost, ki jo sama ustvarja (poznavanje geografije je zato nepotrebno).

In seveda: zaprtim, avtokratskim režimom, ki jih pri življenju držijo vojaške skrivnosti in policijsko-varnostni aparati, je jasno pokazal, kaj jih čaka, medtem ko je odprte, demokratične družbe prisilil, da so pokazale svojo totalitarno, fundamentalistično, antidemokratično resnico. Američani so rekli: vidite, mi smo demokrati - če bi tajne depeše kitajske ali ruske diplomacije razkril kak Kitajec ali Rus, bi ga kitajske oz. ruske tajne službe že zdavnaj likvidirale! Toda potem so ravnali natanko tako kot Kitajci: ne le da so vsem zveznim uslužbencem in podizvajalcem vlade prepovedali brskanje po WikiLeaksu in depešah (v Kongresni knjižnici je dostop do WikiLeaksa blokiran!), ampak so pozvali celo k linču Assangea! K likvidaciji! Eksekuciji! Še huje: ravnali so kot ajatola Homeini, ki je pisatelja Salmana Rushdieja s fatvo obsodil na smrt. Je Assange novinar? Absolutno. Le kako drugače bi lahko rekli človeku, ki je zbral tako količino zaupnih informacij? Okej, lahko bi mu rekli vohun, toda vohuni nikoli ne zberejo take količine zaupnih informacij - novinarji pač. In novinarji so vedno počeli to, kar počne Assange. Je kaj bolj totalitarnega in fašistoidnega od poziva k likvidaciji novinarja?

Američani so Assangea razglasili za izdajalca - pa četudi ni Američan. Oznanili so, da je kršil vse ameriške zakone - pa četudi v Ameriko sploh ni stopil. Razglasili so ga tudi za terorista, WikiLeaks pa za teroristično organizacijo. Odsekajte WikiLeaksu glavo, pa se bo WikiLeaks sesul, so vpili. Natanko v tej iluziji so živeli nemški teroristi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja: rafovci - pripadniki skupine Baader-Meinhof - so mislili, da se bo kapitalizem sesul, če bodo zadeli njegovo »srce«, njegov »center«, če bodo torej likvidirali direktorja kake multinacionalke ali banke. Toda kapitalizem se ni sesul, ko so likvidirali kakega direktorja - direktorja je zamenjal drug direktor. Vse je ostalo po starem. Nič se ni spremenilo. Sistem, ki so ga hoteli zrušiti, je bil brez centra, brez glave. Zdaj, na začetku 21. stoletja, v tej »teroristični« iluziji živi ameriška vlada: če bomo odstranili Assangea, bomo zrušili WikiLeaks! Ne bo šlo: Assange je tajne depeše razpršil med množico ljudi, med množico Assangeev. Assange je decentrirano gibanje, sistem brez glave. Če likvidiraš Assangea, to še nič ne pomeni. Ali bolje rečeno: Assangea lahko ubiješ, ne moreš pa ga več ustaviti. Če bi hoteli ustaviti Assangea, bi morali ugasniti internet, s čimer bi se kakopak vrnili v sedemdeseta leta, tako da bi država lahko spet mirno in brez strahu pred »leaksi« prevzela vlogo terorista.

Vojna, ki jo vsi izgubljajo

Strah pred »leaksi« - pred odprto, transparentno družbo - je največji strah sil novega svetovnega reda. Ko je Assange pred časom rekel, da bo WikiLeaks na začetku leta 2011 razkril tajne komunikeje neke »velike ameriške banke«, in ko so se vsi spomnili, da je lani v nekem intervjuju izjavil, da imajo »pet gigabajtov o Bank of America,« so delnice Bank of America takoj padle. Ha.
Vprašanje je le: ali je Assange sprožil III. svetovno vojno? Spomnite se hladne vojne. To je bil čas strahov, paranoje, globalnih napetosti, atomske bombe in strašljive napovedi: če bo kdo - magari pomotoma - lansiral atomske rakete, se bo začela III. svetovna vojna! In če se bo začela III. svetovna vojna, je ne bo nihče dobil! Atomsko orožje bo povzročilo vzajemno uničenje vseh vpletenih, globalno apokalipso, konec človeštva. Ergo: v III. svetovni vojni bi vsi izgubili. Jasno, hladna vojna je šla potem mimo - brez atomskega epiloga, brez vzajemnega uničenja, brez apokalipse. Prišli so novi časi, novi strahovi, nove paranoje, nove globalne napetosti in nove strašljive napovedi: III. svetovna vojna se ne bo odvrtela na klasični fronti, med tanki, bazukami, katjušami, tomahawki in daisy-cutterji, ampak v virtualni realnosti, v cyberspaceu, na spletu! Atomsko orožje bodo zamenjali računalniki, programi, virusi.

Zdaj pa pomislite: mar to, kar sta storila Assange in WikiLeaks, ne ustreza prav opisu III. svetovne vojne? Katera stran je pridobila z WikiLeaksovim razkritjem tajnih depeš ameriške diplomacije? Je katera država s tem pridobila? Ne, vse so izgubile. Amerika, Rusija, Italija, Nemčija, Kitajska, Irak, Savdska Arabija, Pakistan in tako dalje. Oh, in Slovenija. Vse so šibkejše, kot so bile. Vse so bile razkrinkane, kompromitirane, ponižane, izigrane, razorožene, osramočene. O vsaki smo izvedeli reči, ki bi hladno vojno prelevile v III. svetovno vojno. Ali bolje rečeno: če bi take reči »pricurljale« v času hladne vojne, potem bi se že stokrat začela III. svetovna vojna. V času hladne vojne bi tako masivno in tako globalno razkritje svet tako destabiliziralo, da bi za ponovno stabilizacijo potreboval III. svetovno vojno.

Ergo: WikiLeaksovo razkritje je briljantna simulacija III. svetovne vojne, v kateri vse strani izgubijo. Kar nas seveda spomni na Vojne igre, sloviti film, ki ga je leta 1983 - na novem vrhuncu hladne vojne in paranoje, v času Reaganove »Vojne zvezd« in ameriškega boja proti komunističnemu »imperiju zla« - posnel John Badham. Ko 17-letni heker (Matthew Broderick) vdre v Pentagonov megaračunalnik, ugotovi, da se hoče ta megaračunalnik igrati z njim, ali natančneje - z njim hoče igrati igrico Globalna termonuklearna vojna. Heker je Sovjetska zveza, megaračunalnik pa Amerika. Igrica se začne, toda Pentagon misli, da gre zares - da je torej »imperij zla« začel termonuklearno vojno. Ko jo enkrat začneš, je ne moreš več končati. Ko so vsi skupaj skriti v Noradu, poveljstvu ameriškega raketno-obrambnega sistema, lahko le nemočno gledajo simulacijo III. svetovne vojne, misleč, da je vse to res in da je zunaj apokalipsa. V resnici je ni - le megaračunalnik je igrico odigral do apokaliptičnega konca. In ko je igrice konec, megaračunalnik sporoči: Nihče ni zmagal! Vsi so izgubili.

In Assange svetovni diplomaciji sporoča natanko to: Kaj se greste, če boste pa na koncu vsi izgubili? Kaj se greste, če pa ne morete zmagati? Kaj se žrete, obrekujete, šikanirate, izsiljujete in ubijate, če pa lahko le izgubite? V tajnih depešah ameriške diplomacije, ki jih je razkril WikiLeaks, je resda vse polno strahov pred nuklearnim orožjem, predvsem ameriških strahov, da bi do nuklearnega orožja prišla kaka »malopridna« država (v ameriških očeh je »malopridna« vsaka država, ki skuša priti do nuklearnega orožja), toda prav iz časov hladne vojne dobro vemo, da je edino jamstvo, da nuklearno orožje ne bo uporabljeno, to, da ga nima le ena država. Nuklearno orožje je bilo v vojne namene uporabljeno le enkrat: ko ga je imela le Amerika. Ko ga je imelo več držav, ni bilo več uporabljeno, ker bi uporaba nuklearnega orožja za sabo potegnila nuklearno retaliacijo in vzajemno uničenje vseh vpletenih. Assange je s spletno simulacijo III. svetovne vojne pokazal, da III. svetovne vojne ni mogoče dobiti. Že prej, z razkritjem tajne ameriške dokumentacije o afganistanski in iraški vojni, pa je pokazal, da tudi afganistanske in iraške vojne ni mogoče dobiti - in da vse strani, vpletene v afganistansko oz. iraško vojno, izgubljajo. Ni čudno, da so nekateri WikiLeaksovi strežniki parkirani v švedskih protiatomskih zakloniščih, ki so preživeli hladno vojno. In ni čudno, da Assange pravi, da bo WikiLeaks, če se bo prisiljen braniti, razkril informacijo, ki ima težo »termonuklearne bombe«.

Čakajoč na WikiLeaks

Assangea, ki mu je uspel dosežek epskih dimenzij, so potem prijeli: dve Švedinji ga obtožujeta posilstva (= seks brez kondoma). No, kaj se je zares zgodilo, zakaj sta Švedinji vložili tožbo in kaj ima s tem švedska vlada, bomo izvedeli, ko bo WikiLeaks, ki je v zadnjih letih z razkritji tajnih dokumentov kompromitiral mnoge (nekdanjega kenijskega predsednika, Camp Delta v Guantanamu, ugledno švicarsko banko, scientološko cerkev, Saro Palin, britansko Nacionalno stranko, perujsko politično in poslovno elito, Iran, islandski bančni sistem ipd.), enkrat razkril tajne depeše med švedskim tožilstvom in Cio - tedaj bo postalo tudi jasno, ali Švedinji res delata po direktivi ameriških proticastrovskih, protikomunističnih skupin in nekdanjega agenta Cie. In dalje, zakaj je revija Time za osebnost leta 2010 izbrala Marka Zuckerberga in ne Juliana Assangea, bomo izvedeli, ko bo WikiLeaks razkril tajne stenograme uredništva revije Time. Zakaj je Mladina za osebnost leta 2010 izbrala Juliana Assangea, pa ste lahko razbrali v tejle depeši in prejšnjih depešah Mladine.