Kako umre demokracija
Madžarska je našla zdravilo proti krizi: odhajajo na pot k avtoritarnemu kapitalizmu
Namesto da se slovenska levica in desnica ob 20. obletnici plebiscita sprašujeta o tem, kako naprej po krizi in kako premagati politično razcepljenost v državi, bi se lahko v iskanju vizije zgledovali po Madžarski, ki je to vprašanje rešila hitro in učinkovito. Vse madžarske javne institucije so morale v zadnjih mesecih po sklepu vlade, ki sama sebe imenuje vlado »nacionalne enotnosti«, izobesiti prvo zapoved novega režima, tako imenovani manifest o nacionalni kooperaciji. Manifest mora biti uokvirjen, velik vsaj 50 krat 70 centimetrov, izobešen na javnih mestih in redno očiščen, v njem pa med drugim piše, da je z volitvami aprila 2010, »po gospodarski in duhovni krizi«, sklenjena nova družbena pogodba, nov režim z novo vlado, ki bo po koncu tranzicije nepopustljivo vztrajala pri novem sistemu sodelovanja.
Na Madžarskem se je aprila 2010, ob zadnjih parlamentarnih volitvah, začela revolucija, piše v manifestu: »Po 46 letih okupacije in po 20 negotovih letih tranzicije si je Madžarska spet priborila pravico do samoodločbe.« Tranzicija je prinesla »izkoriščanje namesto svobode« in »dolg namesto avtonomije«, zaradi česar parlament priznava in spoštuje »ustavno revolucijo«, ki bo v prihodnosti ponovno združila raznoliko Madžarsko ter zgradila prihodnost, utemeljeno na »delu, domu, družini, zdravju in redu«. Takšna uokvirjena revolucionarna sporočila danes visijo v vseh madžarskih šolah, na fakultetah, poštah, trgih, v upravnih enotah in celo vrtcih. Morda se utegnemo s kakšnim od zapisanih stavkov celo strinjati, a gorje tistim, ki se ne. V zadnjih mesecih so sankcije že začutili novinarji, akademiki, kulturniki ali odvetniki. Primer odvetnika Petra Daniela, ki je neko jutro v manifest zabrisal svoj zajtrk (solato z jajcem), so že prevzeli madžarski državni tožilci, ustavnemu sodišču, ki manifesta ni hotelo nabiti na svojo steno, pa je koalicija odvzela pristojnosti odločanja o zakonih z ekonomskega področja.
Madžarska, ki je v skupini vzhodnoevropskih držav tranzicijo začela najhitreje, po nasvetih zahodnoevropskih neoliberalnih gurujev s temeljito razprodajo državne srebrnine, popolno sprostitvijo ekonomije v začetku devetdesetih, spet postaja avantgarda nove, posttranzicijske vzhodnoevropske države. Ogorčenost njene desnice zaradi laži bivše leve vlade - kako nas to spominja na Slovenijo! - je aprila lani vodila do plebiscitarne zmage nacionalistov in v postopno, a hitro spremembo režima. Kakšen obraz bo imela Evropa po koncu zadnje krize? Kakšna je vizija novega sveta? Kaj nas čaka? »Poglejte nas,« odgovarjajo zadnje mesece odpuščeni madžarski intelektualci na to vprašanje. Dr. Janos Rainer, direktor inštituta 1956 v Budimpešti, pravi, da v tem trenutku na Madžarskem prihaja do velike centralizacije moči in na drugi strani do načrtnih akcij proti najrazličnejšim civilnim avtonomijam ali nadzornim, neodvisnim institucijam. »Vzrok je ekonomska kriza, razlog, da ljudje te ukrepe podpirajo, pa je po mojem mnenju zgodovinski. Izkušnje 20. stoletja so Madžare naučile, da so svoboda in ostali z njo povezani ideali manj pomembni kot na primer materialne razmere, materialna varnost ali red,« pravi.
Zadnji ukrep, razvpiti medijski zakon, ki je na Madžarskem začel veljati z dnem, ko je ta država začela predsedovati EU, je pravzaprav le vrh ledene gore. Na njegovi podlagi lahko poseben svet z visokimi denarnimi kaznimi oglobi medije zaradi poročanja, ki ni »politično uravnoteženo« ali žali človeško dostojanstvo. Svet ima tudi pravico do vpogleda v dokumente medijev, novinarji pa jim morajo razkriti svoje vire v primeru vprašanj, povezanih z nacionalno varnostjo. Ironično ali simptomatično ta svet vodi konservativna političarka, ki je pred desetletjem urejala neko erotično revijo. Že prvi dan veljave zakona je svet za medije sprožil preiskavo na neki zasebni radijski postaji zaradi predvajanja pesmi »It''s on« ameriškega raperja Ice-T-ja, ker bi po oceni sveta lahko škodila mladim. »Vi v Sloveniji ste lahko srečni, da nimate takšnega kulturkampfa,« nam je dejal dr. Andras Pap, profesor s katedre za nacionalizem na Srednjeevropski univerzi. »Predstavljajte si, ta medijski zakon ima 200 strani, napisal pa naj bi ga uradno kar en sam poslanec, brez sodelovanja državne administracije,« nam je dodal zgroženo.
Preobrazba Madžarske se je začela aprila lani, ko je za Fidesz, najmočnejšo stranko madžarske desnice, glasovalo približno 30 odstotkov volilnih upravičencev. Na volitvah je stranka dobila 52 odstotkov glasov, a na podlagi večinskega volilnega sistema, vpeljanega zaradi večje stabilnosti, je desna koalicija dobila dvotretjinsko večino v parlamentu, ta ji sedaj omogoča vsakomesečno prikrojevanje ustave: »Ustavna revolucija,« pravijo sedaj na Madžarskem svoji drugi republiki. Njihov prvi ukrep je bil ekspanzionističen. Za začetek so obsodili trianonske državne meje in v spornem zakonu madžarski manjšini, ki živi v sosednjih državah, ponudili dvojno državljanstvo. Nekaj podobnega smo videli že na Balkanu, potem ko teritorialno razkosanje Bosne ni uspelo; a Slovenija proti temu ni protestirala. Septembra lani, na lokalnih volitvah, je podpora madžarski desnici še narasla. Kar 93 odstotkov vseh izvoljenih županov, vsi župani razen enega, so bili izvoljeni na listi stranke nacionalne enotnosti - Fidesz.
Lista ukrepov, ki jih je v tem času sprejela nova koalicija, je zares impozantna. Spremenili so volilni zakon in tako manjšim strankam otežili vstop v parlament. Potem so vzeli pooblastila ustavnemu sodišču, zamenjali so vodilne v pravosodju, na računskem sodišču, v policiji, davčni upravi, carini, vojski in na univerzah. Nova vlada je v tem kratkem obdobju pripravila tudi reformo šolstva, s katero želijo povečati disciplino in otežiti vstopne pogoje ter s tem zmanjšati drago študentarijo. Lotili so se tudi socialne politike. Danes lahko socialno podporo na Madžarskem dobijo le tisti, ki živijo v »urejenih razmerah«, o čemer presoja lokalna samouprava. Zakaj bi socialno podpirali določene manjšine, ko pa vemo, da nimajo odnosa do denarja? In seveda so v skladu z zahtevami po večji disciplini poostrili tudi kazni. Tudi za manjše kraje ali kraje nepolnoletnih oseb. Nekoč zapuščeni zapori na Madžarskem danes ponovno odpirajo svoja vrata.
Precej zgovorni so ukrepi na kulturnem področju. Nov vladni »kulturni komite« je denimo že priporočal črtanje neodvisnih gledališč in sodobnih art centrov z liste akreditiranih umetniških organizacij, vlada pa ukinja že dodeljeno pomoč neodvisnim umetnikom. Umetniške organizacije dobivajo vsebinska priporočila vlade o tem, kako naj njihova dela odsevajo bistvo nacije, z mednarodno priznanim direktorjem madžarskega narodnega gledališča Robertom Alfoldijem pa je obračunalo kar ljudstvo, potem ko so ga člani parlamentarne večine označili za »nevarnega« in »protimadžarskega«, ker je nameraval prirediti koncert ob romunskem državnem prazniku. Parlamentarna skrajna desničarska stranka Jobbik je pred gledališčem organizirala proteste proti Alfoldiju kot ultralevičarju, v madžarski javnosti pa so zaokrožile liste še z drugimi imeni nezaželenih. Na primer znanih Judov, »boljševikov« in homoseksualcev. Po novem v gledališčih danes namesto avantgardnih del na spored prihajajo operete, je v začetku tega meseca zapisal Gaspar Miklos Tamas, eden izmed znanih madžarskih disidentov.
Tamas je za nemški TAZ napisal esej in ga končal z zanj ključnim vprašanjem ob teh dogodkih pri naših vzhodnih sosedih: »Zakaj so pri vsem tem ljudje tako mirni?« Zakaj so ljudje mirni, zakaj ne besnijo, ko desničarska vlada odpravlja celo osnovne nadzorne mehanizme, samoumevne za t. i. liberalno demokracijo? Kdor te ukrepe kritizira, razlaga Tamas, ga označijo za podpornika biv-še, neokonservativne, neoliberalne koalicije, ki je vladala z liberalno fasado in ki so jo Madžari dojemali kot perverzno predstavo odtujene elite. »Demokracija je tako na Madžarskem dokončno umrla, nihče pravzaprav zaradi tega ne toči solza, ker nihče ne verjame, da so Madžari v njej kadarkoli živeli. Pa čeprav šele sedaj policija postaja nepravična, brutalna, neučinkovita,« je zapisal Tamas, potem ko so ga odpustili z univerze. Znanemu konservativnemu komentatorju, prav tako profesorju na eni od madžarskih univerz, ki zagovarja tezo, da je antifašizem danes zločin, pa je ugled kvečjemu še narasel.
»Šokiran sem,« nam je dejal Pap, »ko danes vidimo, kako malo cenijo ljudje 20 let demokracije.« Nadzorni mehanizmi liberalne demokracije se razgrajujejo in celo takrat, ko je nova vlada podržavila drugi, zasebni steber madžarskega pokojninskega sistema, ni bilo protestov. »Če vidite posamezne ukrepe, ne razumete vsega. Morate gledati celoto,« pravi Pap. A s čim ta nova, avantgardna politična sila upravičuje svoje radikalne ukrepe, ga vprašamo. »Jih ne upravičuje,« odgovarja. »Retorika vladajočih se osredotoča na grehe in moralne prestopke bivše vlade. V njihovi argumentaciji ni toliko racionalnosti. Jezik se osredotoča na moralo. Govorijo o tem, da so dobili izjemno podporo in da ljudje hočejo njihove ukrepe.« Enako, kot odgovarjajo notranjepolitičnim kritikom, nova vlada napada tudi mednarodno javnost. Le Monde in The Times, ki sta madžarsko vlado kritizirala zaradi medijske zakonodaje, sta dobila etiketo »komunističnih medijev«. Da pa je bil poslanec, ki je napisal sporni madžarski medijski zakon, v času komunizma sodelavec romunske tajne policije Securitate, očitno ni težava.
Dr. Jutka Rudaš, slovenska Madžarka z mariborske filozofske fakultete, pravi, da jo madžarske politične razprave obremenjujejo. Politika, cepitev na leve in desne, naj bi na Madžarskem že vdrla v zasebna življenja. »V primerjavi s Slovenijo je to res neverjetno. Na Madžarskem se tisti, ki so na strani desnice in levice, med seboj sploh ne pogovarjajo več,« pravi. Rušenje madžarske ustavne demokracije, pravi, se je začelo po tem, ko je levica izgubila vso kredibilnost. Ko je bivši predsednik leve vlade Ferenc Gyurcsany priznal, da je o gospodarskih razmerah lagal ponoči in podnevi. »Levica je zaradi tega danes izgubljena, ljudje ji več ne verjamejo, zapravili so vso kredibilnost. Takrat bi moral Gyurcsany odstopiti,« je prepričana.
Ekonomski kolaps Madžarske in pomoč IMF-a sta bila tako podlaga, na kateri sedaj raste potencial za novo avtoritarno državo. Ali se bo Madžarska v tej smeri tudi zares razvila, dodaja Pap, bo odvisno od letošnjega leta. Če bodo nenavadni ekonomski ukrepi tudi zares obrodili sadove, bo madžarski model morda postal alternativa še za katero drugo državo, v kateri se bodo ljudje zaradi materialnih obljub pripravljeni odpovedati liberalnim checks and balances. Sicer pa filozof Slavoj Žižek že dlje časa svari, da bo v prihodnosti zmagal kitajski razvojni model. Saj kapitalizem deluje še bolje, če ga ločimo od demokracije. Morda pa je to tista nova vizija, tisti novi razvojni model, na katerega že ves čas čakamo?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.