Kaj je narobe s Kalifornijo?

Marcel Štefančič, jr.

6. 1. 2011  |  Mladina 1  |  Komentar

Arnold Schwarzenegger je odšel, toda ne tako kot Ronald Reagan. Ko je leta 2003 kandidiral za guvernerja napol bankrotirane Kalifornije, je napovedal, da bo zgradil novo Kalifornijo, da jo bo reformiral, da jo bo vodil kot podjetje, da bo končal z noro javno porabo, da bo ustavil lobije in da bo zrušil prepad med ljudstvom in politiko. Potem je bil izvoljen - v guvernerski palači je zamenjal demokrata Graya Davisa, sovražnika Busheve »energetske mafije«, ki so mu očitali, da je Kalifornijo zavozil in ugonobil ter jo pahnil v fiskalno agonijo, proračunsko brezno, kaos, zadolženost, recesijo, revščino. Republikanci, ki so skušali pred predsedniškimi volitvami '04 ugrabiti Kalifornijo, deželo z največ elektorskimi glasovi (55), so rekli, da ga rušijo zaradi »finančne neodgovornosti«. Davis je imel tako ekstremno nizke rejtinge, da so ga volivci Kalifornije na referendumu odpoklicali.
Toda ironično: ko je Schwarzeneggerju 1. januarja potekel guvernerski mandat, je imel take rejtinge kot Davis, ko so ga odpoklicali. Specifično: v zadnji sondaži ga je podpiralo le 23 % Kalifornijcev. Prepada med ljudstvom in politiko ni zrušil. Ah-nold je bil le rimejk Davisa: stalni fiskalni alarmi, stalne težave s proračunom, ki ga ni in ni mogel zapreti, stalno življenje na robu bankrota, stalni deficit, stalna zadolženost - in to epska. Kalifornija je bila v minusu, ki bi Grčijo in Irsko že zdavnaj pognal na cesto. Ko je Ah-nold končal mandat, je minus znašal 25.400,000.000 dolarjev. Vmes je bil že višji. Mnogo višji. Ko so odpoklicali guvernerja Davisa, je bil minus več kot dvakrat manjši.
Ne, Schwarzenegger ni odšel tako triumfalno kot Reagan, ki je bil najprej guverner Kalifornije, potem pa še ameriški predsednik. In prav v času Reaganove vladavine je Amerika privzela najhujšo obliko kapitalizma - Reagan je bil pač slavilec neoliberalnih vrednot, kot so deregulacija trga, privatizacija vsega in demontaža socialne države. Schwarzenegger je bil produkt »Reaganove revolucije« oz. »reaganomike«: prav v osemdesetih so ga filmi Conan barbar, Terminator, Komandos, Predator in Rdeča vročica prelevili v globalnega zvezdnika. Schwarzenegger je tako postal poster boy Reaganove revolucije, maskota reaganomike, najboljša reklama za neoliberalizacijo Amerike - liki, ki jih je igral, so bili jeklene metafore deregulacije. Toda eksperiment je spodletel. Prav Kalifornija je namreč potem postala žrtev tega ekstremnega, neoliberalnega kapitalizma - najprej je leta 2000 srhljivo počil dot.com balon, produkt deregulacije trga, leto kasneje pa so energetski giganti à la Enron, junaki totalne deregulacije, povsem izropali kalifornijsko državno blagajno. Kalifornija ni več prišla k sebi. Ni se več premaknila z roba bankrota. Gray Davis je padel, Schwarzeneggerju pa niso pomagale niti stalne neoliberalne injekcije: vsakič, ko je v proračunu zazevala luknja, je skrčil socialno državo - sredstva za socialne programe, šole, zdravstvo, otroke in invalide je stalno rezal, bogatim in korporacijam pa je stalno nižal davke.

Štirje jezdeci apokalipse

V očeh desnice je Kalifornija grešna, dekadentna, liberalna - in ker je grešna, dekadentna, liberalna, oh, in prodemokratska, ji grozi apokalipsa, ki je neizbežna. Mit o neizbežnosti kalifornijske apokalipse so dodatno podžgale lanske kongresne volitve. Ne pozabite: Ameriko so tedaj osvojili republikanci, ne pa tudi Kalifornije, ki je ostala čvrsto v demokratskih rokah. Ali natančneje: po zadnjih kongresnih volitvah je Kalifornija še bolj čvrsto v demokratskih rokah kot prej. Demokrati so svojo premoč še okrepili. V Kaliforniji je bilo tokrat osem bitk za izvolitev v kongres - toliko je bilo namreč prostih mest: kar sedem so jih dobili kandidati demokratske stranke. Republikancem je uspelo v kongres spraviti le enega kandidata, tako da je v kalifornijski kongresni delegaciji trenutno 34 demokratov in le 19 republikancev. To, da je Kalifornija v senat izvolila Barbaro Boxer, ne pa Carly Fiorina, nekdanjo direktorico korporacije Hewlett-Packard, in to, da je za guvernerja izvolila zelo liberalnega Jerryja Browna, ne pa Meg Whitman, nekdanjo direktorico korporacije eBay, ki je v predvolilno kampanjo investirala 150 milijonov dolarjev (in to iz lastnega žepa!), pove vse o demokratski premoči, pa tudi o nemoči mogočnih korporativnih kandidatov oz. kandidatk, še toliko bolj, ker sta obe, tako Carly Fiorina kot Meg Whitman, gladko izgubili. Meg Whitman je le ponavljala stare Ah-noldove slogane (»zgradili bomo novo Kalifornijo«, »državo je treba voditi kot podjetje«), obenem pa je volivcem govorila, glejte, kako lepo je bilo v Kaliforniji pred tridesetimi leti - ironija je le v tem, da je bil tedaj, pred tridesetimi leti, guverner te »magične« in »sanjske« Kalifornije Jerry Brown, njen protikandidat, novi guverner Kalifornije.
Za republikance - in za otožni, mrki, mračni, svetopisemski pogled desnice - je Kalifornija izgubljena bolj kot kadarkoli. Kar je kakopak neodpustljivo. Izkrcanje tistega besnega, krutega, sadističnega, krvoločnega, nestrpnega, maščevalnega Boga Stare zaveze je zato neizbežno. Kalifornija je pač izgubljena - stari Rim, ki je tik pred propadom, otok, ki se je odcepil od »prave« Amerike, malopridna država, ki ji ni mogoče vladati, utopija, ki se spreminja v antiutopijo, distopijo. Nič, za desnico je izgubljena vsaka država, ki na vsakih predsedniških volitvah podpre demokratskega predsedniškega kandidata. In Kalifornija to počne že dobrih 20 let.
Kdo je kriv za apokalipso Kalifornije? Desnica, prepojena z neoliberalnim popom, pravi, da je kriva država, ki je preveč socialna, že kar socialistična: davki so previsoki, zaposleni v javnem sektorju - v transportu, prosveti ipd. - so predobro plačani (bistveno bolje kot zaposleni v zasebnem sektorju), zaposleni v javnem sektorju imajo prevelike socialne in pokojninske ugodnosti, glavne veje kalifornijskega gospodarstva - kmetijstvo, turizem, tehnologija, software in entertainment - so v zatonu, ker jih država preveč omejuje in ustavlja, realni sektor se duši pod spletnim biznisom in hudimi regulacijami, država je predraga, preveč troši. In tako dalje. Skupni imenovalec vseh teh »katastrof« je torej država, ki je prevelika, ki duši, davi in stiska podjetništvo, ki obremenjuje pravo gospodarstvo, realni sektor, in ki preveč regulira trg. Ergo: za zaton Kalifornije je kriva država, ki se preveč vmešava v gospodarstvo. Saj veste: bolj ko država omejuje in zateguje bogataše, večja je revščina. Kot bi rekel Reagan: država ni rešitev, ampak problem!
Neoliberalni evangelij plutokratske elite, ki slavi popolno deregulacijo trga in biznisa, privatizacijo vsega ter pocenitev in drastično zmanjšanje javnega sektorja, se vedno »čudežno« ujame s svetopisemsko apokaliptiko ruralnega six-pack proletariata, ki slavi svobodo, patriotizem in Boga in ki v brezbožni Kaliforniji vidi Sodomo. Če vprašate neoliberalca, potem je Kalifornija daleč od svobode - kdor hoče ekonomsko svobodo, kdor hoče torej prosperirati, naj zbeži iz Kalifornije! V Arizono, Nevado ali Teksas. Ali pa v Alabamo - ali Kansas. In to ljudje, predvsem kakopak republikanci, množično počnejo: iz Kalifornije, ki je s 1. januarjem dobila 725 novih zakonov (spolni delinkventi in starši otrok, ki neopravičeno zamudijo 10 % šolskega leta, so na slabšem, zavarovanci in podnajemniki pa na boljšem), trumoma bežijo! Okej, statistike pravijo sicer drugače, toda to je le državna propaganda, pravijo desničarski konspirologi. Hollywood in Silicon Valley sta le še kulisi! V resnici je ravno obratno: republikanci ne bežijo iz Kalifornije, ampak se, kot kaže, množično spreobračajo v demokrate. Po vsakem volilnem porazu jih je manj. A po drugi strani, če vprašate ruralnega six-pack proletarca iz kake bolj konservativne ameriške zvezne države, recimo Alabame ali pa Kansasa, potem je Kalifornija daleč od Boga. Tako daleč kot od svobode.
Kar nas pripelje do absurda: ruralni six-pack proletarec iz Kansasa ima občutek, da deli iste vrednote kot neoliberalni bogataš, pa četudi je tega proletarca razvrednotila, ponižala, deklasirala in zagrenila prav neoliberalizacija Kansasa - prav deregulacija trga, privatizacija vsega, erozija socialne države. Ta proletarec potem vedno voli republikance, ker ima občutek, da z njimi deli iste vrednote - hja, vedno glasuje proti svojim ekonomskim in socialnim interesom. Proletarec iz propadajoče regije vedno glasuje prav za tiste, ki so regijo opustošili, jo sprivatizirali in obenem ubili vse socialne programe.
Ta absurd je Thomas Frank briljantno popisal v knjigi Kaj je s Kansasom? (What's the Matter with Kansas?), ki je izšla leta 2004 in vmes - leta 2009 - doživela tudi dokumentarno ekranizacijo, tako da je še drugič razjezila desnico, ki pa zdaj cinično, privoščljivo in maščevalno sprašuje: Kaj je s Kalifornijo? What's the Matter with California? Glejte, Kalifornija je zdaj ta, ki propada - Kalifornija tone, umira in polzi v morje - Kalifornija je na robu bankrota, na robu kolapsa? Kdo zdaj izgleda retardirano! Zakaj ljudje v Kaliforniji volijo demokrate - tiste, ki so jo opustošili in spravili na rob bankrota? Kdo zdaj glasuje proti svojim interesom? Kdo je zdaj nekonkurenčen, nedinamičen, nefleksibilen in neinovativen?
Desnica v resnici ponavlja le to, kar je Jack Cashill zapisal v knjigi Kaj je s Kalifornijo? (What's the Matter with California?), ki je izšla kot odgovor na knjigo Thomasa Franka. Cashill je Kalifornijo skiciral kot deželo katastrofe: kriminal, nasilje, ulične tolpe, posilstva, seks, droge, nezakonske matere, spolne bolezni, otroci brez očetov, disfunkcionalne družine, beg belcev in možganov, ločitve, hedonizem, ilegalni imigranti, brezbožnost, nespoštovanje tradicije, hibridizacija in balkanizacija kulture, kaos. Z eno besedo: katastrofa. In ta kalifornijska katastrofa je posledica pretirane liberalnosti - prebivalci Kalifornije se spominjajo šestdesetih, seksa, drog in rokenrola, ne pa tudi junaške bitke za Alamo, v kateri se je peščica ameriških patriotov mučeniško spopadla z mogočno, premočno mehiško vojsko. Kalifornijska katastrofa zato ni le posledica pretirane liberalnosti, ampak tudi antipatriotizma - ne, prebivalci Kalifornije niso patrioti. Hej, če bi bili, potem bi branili svoje meje in izgnali ilegalne imigrante! In ker svojih mej ne branijo, v Kalifornijo stalno pritekajo množice ilegalnih Mehičanov, pa tudi drugih Latinoameričanov, ki kužijo »pravo« Ameriko, tako da ameriško kulturo zamejujejo latino hibridi.

Ameriški “komunisti” in “domobranci”

Kot veste, se na slovenskih spletnih forumih vse debate vedno končajo s psovanjem - debaterji se na koncu vedno razdelijo na »komuniste« in »domobrance«. Nič drugače ni na ameriških spletnih forumih, ko začnejo debatirati o Kaliforniji - jasno, vlogo »komunistov« prevzamejo prebivalci Kalifornije in drugi prokalifornijci. Antikalifornijci, ki prevzamejo vlogo »domobrancev«, vpijejo: Podrimo mostove na reki Kolorado! Zaprimo jim vodo! Ustavimo jim dobavo elektrike! Amerika ni Evropska unija - in Teksas ne bo Nemčija za kalifornijsko Grčijo! Kalifornije ne bodo reševali z našim davkoplačevalskim denarjem! Ne hodite k nam - tu niste dobrodošli! Pozabite na bailout! Kar sami se rešite, svinje komunistične! Ali pa naj vas reši Mehika! Kalifornijo itak prepuščate Mehičanom, ki jo spreminjajo v Mehiko! Iz Kalifornije odhajajo možgani - vanjo pa prihaja le mehiška revščina! Mehičani zapuščajo Mehiko, ker nočejo več živeti v Mehiki! Če bo Kalifornija postala Mehika, potem Mehičani tudi v Kaliforniji ne bodo več hoteli živeti, zato bodo emigrirali v druge ameriške zvezne države! Tu pa jih nočemo! V očeh desnice se Kalifornija spreminja v Mehiko, heh, v Meksifornijo. To ni več »prava« Amerika. Je to sploh še Amerika?
Vam vse skupaj zveni noro, groteskno in iracionalno? Pozabite: v očeh desnice je vedno vse povezano in logično. Zakaj v Kaliforniji vedno izvolijo demokrate? Ker je v njej toliko imigrantov. To je tudi razlog, da ima Kalifornija tako visoke davke ter tako drago in tako razsipno državo: imigranti se lepijo na socialne programe države. Od njih so odvisni. In ker država skrbi za njih in ker državo enačijo z demokrati, volijo demokrate. Desnica zato stalno poziva: izženite ilegalne imigrante! Zakaj, boste rekli - saj ilegalni imigranti nimajo volilne pravice. Seveda je nimajo, bodo odvrnili desničarji - toda vsak ilegalni imigrant prej ali slej postane legalni imigrant. In potem voli demokrate. Vsak ilegalni imigrant je potencialni volivec demokratske stranke.
Spletni »domobranci« ne puščajo nobenega dvoma, da si liberalna, hedonistična, brezbožna, »socialistična« Kalifornija to katastrofo zasluži, obenem pa ne puščajo nobenega dvoma, da si Kalifornija zasluži tudi vse ostale katastrofe in vse ostale jezdece apokalipse - požare, plazove, potrese in množične pokole. Kot pravi neki spletni »domobranec«: »Lahko se sprostimo in uživamo v teh katastrofah, saj v svojih srcih čutimo, da Kalifornija zasluži vse, kar jo doleti.« Vsi ti spletni »domobranci« pa stalno pozabljajo, da je v zadnjih šestindvajsetih letih Kalifornijo le štiri leta vodil demokrat - ostalih 22 let so jo vodili republikanski guvernerji. Drži, Schwarzenegger je republikanec. In drži, v kalifornijskem kongresu imajo večino demokrati, tako da sam ni mogel ničesar storiti (zavrgel je lahko le tožbo proti Enronu!), toda demokrati nimajo dvotretjinske večine, ki je potrebna za sprejem proračuna, kar pomeni dvoje: prvič, da so za sprejem proračuna vedno potrebni tudi republikanski glasovi, in drugič, da republikanci svoj glas pristavijo šele, ko izsilijo svoje popravke. In tipično: proračun so sprejeli šele, ko so izsilili rezanje socialnih programov, recimo sredstev za šolstvo. V Kansasu bi jih izvolili - v Kaliforniji ne.

Populizem ni rešitev

Ah-nold, ex-Governator, ima zdaj na voljo nekaj opcij. Prvič, lahko napiše avtobiografijo, pri čemer tvega, da se bodo vsi smejali, ko bo izpustil največje antihite svojega življenja (občudovanje Hitlerja, druženje s Haiderjem, podpiranje predsedniške kandidature Kurta Waldheima, nekdanjega generalnega sekretarja Združenih narodov z nacistično preteklostjo, spolno nadlegovanje, štafetno »posilstvo« črnke ipd.). Drugič, lahko se vrne v Hollywood, pri čemer tvega, da ga po comebacku ne bodo pričakali s takimi honorarji kot nekoč (za tretjega Terminatorja je dobil 30 milijonov dolarjev!), pa tudi ne s takimi slavospevi kot Slya. In tretjič, lahko se - tako kot Al Gore - prelevi v potujočega klimatologa, pri čemer tvega, da bodo začeli iz njegove okoljske omare padati okostnjaki, tudi ribji, ki so posledica njegovega čudnega odnosa do rečne in morske favne. Ja, Schwarzenegger je pobral serijo ekoloških nagrad in priznanj, ki so ga prelevile v »zelenega guvernerja«, in ja, to, da je sprejel zajetno okoljsko zakonodajo, s katero je napovedal vojno podnebnim spremembam, vsi razglašajo za mesijanski vrhunec njegove kariere, toda to zgodovinsko okoljsko zakonodajo je podpisal šele v zadnjem trenutku. In ko jo je podpisal, je takoj izdal izvršno povelje, s katerim jo je omejil in omilil - v korist korporacij, lobijev. Dodal je tudi člen, ki guvernerju omogoča, da vsako leto izbere 25 novih projektov, za katere stroga okoljska zakonodaja ne velja.
Cybernegger, ves karizmatičen in fotogeničen, plastificiran in depiliran, odločen in ne ravno konservativen, vešč javnega nastopanja in pritegovanja pozornosti, mojster samopromocije, entertainer, imigrantski self-made man in populistična personifikacija ameriškega sna, je v politiko stopil s filmskega platna in postal guverner pete gospodarsko najmočnejše države na svetu. Sliši se čudno, toda povsem logično: ljudje so ga videli v preveč filmih, da ne bi videli h'woodskega konca, happy enda. Hej, ko bo izvoljen Arni, bomo živeli kot v filmu - srečno ... do konca svojih dni! Dovolj je bilo, da so ga videli - ostalo so dodali sami. V politiko je stopil v času, ko so se ljudem politiki tako gabili, da so odrešitev videli v filmskih zvezdnikih. Še več: v filmskih likih. Je kaj bolj populističnega? Arni je skušal »novo Kalifornijo« ustvariti z replikami iz svojih starih filmov, posnetih v času Reaganove revolucije. Je kaj bolj demagoškega?
Schwarzenegger je prišel v času, ko je marketing delal čudeže, ko bi lahko na volitvah zmagal tudi digitalni lik, ko je bilo ljudem tako malo mar za razliko med fikcijo in realnostjo, da so bili voljni verjeti, da lahko instant heroj, ki v filmih polomi barabe in reši svet, reši tudi Kalifornijo, ko so filmski zvezdniki lahko nastopali kot utelešenje načelnosti, ko je bila slava isto kot kredibilnost, ko razlike med politiko in entertainmentom ni bilo več, ko za politika ni bilo več važno, kaj ima v glavi, ampak kaj ima na obrazu, ko je množice lažje zapeljal h'woodski zvezdnik kot pa politik in ko je h'woodski zvezdnik lahko izgledal kot sočutni prerok, ki je nad politiko. A po drugi strani - še dobro, da je prišel: prišel namreč ni le kot znanilec konca politike, ampak kot glorifikacija tega konca. In še dobro, da mu ni uspelo: tako lahko ljudje vsaj vidijo, da populizem ne more rešiti države. Au contraire: Kalifornijo lahko spremeni v Grčijo.