Warpaint: The Fool
2010, Rough Trade
+ + + + +
Če bi moral v času množičnega ocenjevanja lanske glasbene bere v vodilnih svetovnih glasbenih medijih odločati o najzanimivejšem ali enem izmed najzanimivejših albumov lanskega leta, bi se odločil za plošček The Fool kalifornijske skupine Warpaint. Zakaj? Iz več razlogov. Warpaint je skupina štirih deklet, ustanovljena leta 2004 v Los Angelesu, ki je bila do izdaje prvega EP-ja Exquisite Corpse (2009) razmeroma neznana. Ko se je po številnih menjavah ustalila v sedanji zasedbi Emily Kokal (kitara, vokal), Theresa Wayman (kitara, vokal), Jenny Lee Lindberg (bas, vokal) in Stella Mozgawa (bobni) in posnela material za prvenec, ga je brez večjih pričakovanj poslala založbi Rough Trade in ta je brez odvečnega odločanja privolila v objavo plošče. Primerov, da legendarna založba brez kakršnih koli pomislekov objavi prvenec neznanega benda, je malo, to pa samo dodatno potrjuje kakovost tega albuma. Glasbeni izraz skupine Warpaint temelji na dolgih, zasanjanih, psihedeličnih skladbah, v katerih je čutiti vplive progresivnega ro-cka, postpunka in na trenutke odličnih postrockovskih vložkov, ki bi brez vokalov najbrž zveneli zdolgočaseno. A ravno vokali so tista komponenta tega ženskega kvarteta, ki bogato nadgrajuje nekoliko temačno razpoloženje celotnega ploščka in prispeva k značilni svežini. To je razvidno že iz uvodne skladbe Set Your Arms Down, ki nas v izrazito spokojnem razpoloženju popelje na pota, kjer so se nekoč sprehajale skupine, kot je na primer Cocteau Twins ali Slowdive. Album se nadaljuje v podobnem, izrazito intimnem vzdušju, ki bi ga brez težav lahko umestili na začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se v Veliki Britaniji rojevali glasbeni slogi, kot je denimo shoegaze ali go-thic rock, ki jih Warpaint pogosto umešča v svoje skladbe.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + + +
Če bi moral v času množičnega ocenjevanja lanske glasbene bere v vodilnih svetovnih glasbenih medijih odločati o najzanimivejšem ali enem izmed najzanimivejših albumov lanskega leta, bi se odločil za plošček The Fool kalifornijske skupine Warpaint. Zakaj? Iz več razlogov. Warpaint je skupina štirih deklet, ustanovljena leta 2004 v Los Angelesu, ki je bila do izdaje prvega EP-ja Exquisite Corpse (2009) razmeroma neznana. Ko se je po številnih menjavah ustalila v sedanji zasedbi Emily Kokal (kitara, vokal), Theresa Wayman (kitara, vokal), Jenny Lee Lindberg (bas, vokal) in Stella Mozgawa (bobni) in posnela material za prvenec, ga je brez večjih pričakovanj poslala založbi Rough Trade in ta je brez odvečnega odločanja privolila v objavo plošče. Primerov, da legendarna založba brez kakršnih koli pomislekov objavi prvenec neznanega benda, je malo, to pa samo dodatno potrjuje kakovost tega albuma. Glasbeni izraz skupine Warpaint temelji na dolgih, zasanjanih, psihedeličnih skladbah, v katerih je čutiti vplive progresivnega ro-cka, postpunka in na trenutke odličnih postrockovskih vložkov, ki bi brez vokalov najbrž zveneli zdolgočaseno. A ravno vokali so tista komponenta tega ženskega kvarteta, ki bogato nadgrajuje nekoliko temačno razpoloženje celotnega ploščka in prispeva k značilni svežini. To je razvidno že iz uvodne skladbe Set Your Arms Down, ki nas v izrazito spokojnem razpoloženju popelje na pota, kjer so se nekoč sprehajale skupine, kot je na primer Cocteau Twins ali Slowdive. Album se nadaljuje v podobnem, izrazito intimnem vzdušju, ki bi ga brez težav lahko umestili na začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se v Veliki Britaniji rojevali glasbeni slogi, kot je denimo shoegaze ali go-thic rock, ki jih Warpaint pogosto umešča v svoje skladbe.
Warpaint prepriča s psihedeliko pod vplivom progresivnega rocka. © Mia Kirby
A Warpaint ne sodi med skupine, ki so se v preteklih desetih letih zgledovale po nekdanjih postpunkovskih herojih iz prejšnjega tisočletja; zvok je bistveno drugačen, glasba intimnejša in hkrati sodobnejša, čeprav temelji na osnovnem rockovskem instrumentariju. Minimalistična, a učinkovita ritemsekcija je v večini skladb nadgrajena s psihedeličnimi zvoki dveh kitar, ki se jima pridružijo izrazito sugestivni vokali. Čeprav so dekleta iz skupine Warpaint iz Los Angelesa, očitno nadaljujejo tradicijo enega vidnejših obdobij britanskega underground rocka, pri tem pa uporabljajo svoje, izvirne glasbene prijeme: kombinacije večglasnega petja, surovega zvoka kitar, trdnih in mogočnih basov in udarnih bobnov, z na trenutke opaznim (a nemotečim) feminističnim angažmajem v besedilih (npr. skladba Undertow). In kot najpomembnejše - dokazujejo, da ženske v popularni glasbi niso vedno instantni proizvod glasbene industrije. Prvenec minulega leta.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.