Dr. Marjan Senjur: “Govorjenje o zniževanju davkov se mi zdi populistično in fiskalno neodgovorno”

Prof. dr. Marjan Senjur je predavatelj na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in predsednik fiskalnega sveta, ki formalno deluje v okviru sekretariata vlade, a je neodvisen organ, ki skrbi za pripravo mnenj o fiskalni politiki vlade. Mnenje tega organa ima zato veliko težo ali pa bi jo vsaj moralo imeti.

Če se bomo še naprej zadolževali tako hitro, kot smo se v zadnjih dveh letih, bodo samo obresti na javni dolg do konca mandata te vlade znašale že skoraj milijardo evrov ali toliko, kot znašajo trije proračuni ministrstva za gospodarstvo. Bi morala biti vlada bistveno bolj zaskrbljena, kot je?

> To je ključno vprašanje. Predlani in lani smo pridelali približno štiri milijarde evrov primanjkljaja. Tudi letos primanjkljaj ne bo bistveno manjši od zadnjih dveh let. To ne more trajati v nedogled. Če se bo zaradi povečevanja javnega dolga zadolženost še naprej povečevala, bo do leta 2013 letni strošek dolga znašal že okrog dva odstotka BDP-ja, kar je precej velik strošek. Slovenija bo razmeroma hitro dosegla 45 ali celo 50 odstotkov javnega dolga v BDP-ju, kar je skrajna meja. Od vlade zato poleg postopne konsolidacije javnofinančnega primanjkljaja že zdaj pričakujem tudi program razdolževanja, to pa zato, da bomo finančno javnost prepričali, da imamo javne finance pod nadzorom.

Velik del krivde ima prejšnja vlada, ki se je pretirano zadolževala, ta dolg pa je padel na ramena sedanje vlade.

> To je res. Prejšnja vlada je v letih 2006 in 2007 tako močno znižala davke, da je s tem ustvarila ogromno trajno luknjo v saldu javnih financ, ki je ni mogoče odpraviti zgolj s krčenjem javnih izdatkov. Po podatkih Eurostata je naš ciklično očiščen delež davkov v BDP-ju leta 2005 znašal 38 odstotkov, v letu 2008 pa 34 odstotkov. To je ogromen padec. Zato sedanja vlada nima nobene možnosti za spodbujanje gospodarstva z nadaljnjim zniževanjem davkov. Po drugi strani pa ima zaradi nasprotovanja javnosti zvezane tudi roke pri povečevanju davkov. Edina možnost, ki je tako ostala na voljo finančnemu ministrstvu, je bilo zviševanje trošarin na energente, kar je s pridom uporabilo. Značilnost trošarin na energente pa je, da so degresivne, se pravi, da relativno bolj prizadenejo revne kot bogate. Vsako gospodinjstvo troši za plin, elektriko, bencin. Energenti imajo vse večji delež v strukturi potrošnje gospodinjstev z nižjimi dohodki. Po mojem je Slovenija že dosegla zgornjo mejo uporabe trošarin kot vira dodatnih prihodkov proračuna.

Kako zamašiti to ogromno luknjo strukturnega primanjkljaja?

> Deloma, za približno eno odstotno točko, jo je zmanjšala že prejšnja vlada, smo pa dolgoročno še vedno soočeni z luknjo v višini okrog treh odstotkov BDP-ja. Dejstvo je, da bomo morali strukturni primanjkljaj prej ali slej odpraviti. Če tega ne bomo naredili, se bomo morali samo zaradi tega vsako leto na novo zadolžiti za približno 700 do 900 milijonov evrov. To pa ni vzdržno. Brez povečanja DDV-ja te luknje ne bo mogoče zamašiti, razen če bi korenito znižali javne izdatke. Vlada se lahko odloči za znižanje javnih izdatkov s povprečnih 44 na 42 odstotkov BDP-ja, nato pa v okviru tega razmisli, kako bi lahko javni sektor naredila učinkovitejši in s tem cenejši. Seveda bi morala tak načrt jasno predstaviti javnosti, saj sicer zanj ne bi dobila podpore. Problem te vlade je, da javnosti politično ne pripravi na svoje ukrepe. Prav zato predlagam, da naj ciklični primanjkljaj deloma odpravi z začasnim povečanjem davkov. Sedanja vladna konsolidacija javnih financ je sicer realistična, ni pa prepričljiva za širšo javnost in za finančne analitike. Za finančne analitike je neprepričljiva, ker vlada ustvarja vtis, da primanjkljaj ni žgoče vprašanje in zato zadostuje zmanjševanje primanjkljaja zgolj z omejevanjem javnih izdatkov na postopen in dolgotrajen način. Za splošno javnost pa konsolidacija ni prepričljiva, ker je enostranska, saj zgolj z omejevanjem javnih izdatkov in s povečevanjem trošarin na energente sorazmerno bolj prizadeva ljudi z nizkimi in srednjimi dohodki. Če bi vlada za konsolidacijo cikličnega primanjkljaja uporabila tudi začasno povečanje davkov, predvsem na visoke dohodke, bi finančnim analitikom pokazala, da meni, da je problem primanjkljaja žgoč in da se je zato odločila uporabiti tudi ukrepe, ki niso zgolj popularni. Javnosti pa bi sporočila, da jo zanima tudi socialna pravičnost ukrepov in bi s tem lažje pridobila podporo javnosti za malo bolj grenke ukrepe. Trenutno ni videti, kako bomo iz primanjkljaja prišli v presežek, ki ga potrebujemo, da bomo lahko odplačevali del javnih dolgov, ki smo si jih nakopali.

Če pokojninska reforma pade, bo dvig DDV-ja še bolj nujen.

> To je del iste zgodbe. Vladi ni uspelo prepričati javnosti, da bodo s pokojninsko reformo in z zakonom o malem delu bremena krize pravičneje porazdeljena. Da ti ukrepi niso samo učinkoviti, ampak tudi socialno pravični. V demokraciji brez podpore javnosti ne gre. Zato je zdaj glavna naloga vlade, da večino domače javnosti prepriča o pravilnosti svojih ukrepov. Tako delajo vse evropske vlade, le da je naša pri tem precej neprepričljiva. Pa še nekaj bi dodal. Če pokojninska reforma na referendumu pade, bo EU zahtevala strožje ukrepe za konsolidacijo slovenskega proračuna. To pomeni, da bo proračunsko zalogo treba povečati tako, da bo iz nje mogoče financirati povečane izdatke za pokojnine. Naša vlada je načrtovala, da bo proračunski primanjkljaj srednjeročno znašal en odstotek BDP-ja. Če bi pokojninsko reformo izvedli, bi nam EU tak primanjkljaj priznala kot vzdržen. Namen pokojninske reforme je namreč, da se izravna pritoke v pokojninsko blagajno in odtoke iz nje. Če pa pokojninska reforma pade, bo EU to obravnavala kot porast tveganja, zato bo od Slovenije na srednji rok zahtevala nižji primanjkljaj ali celo presežek. Opozarjanje, da slovenske javne finance niso vzdržne, se prenaša na mednarodno finančno javnost. Če si stalno na tapeti opozoril, to ni dobro. Morda so zahodnjaki res pretiravali s poudarjanjem potrebe po pokojninski reformi v Sloveniji, da bi nas tako spodbudili k ukrepanju. Zdaj, ko smo nekaj naredili, bi to morali speljati do konca, saj bomo sicer občutili posledice.

S padcem pokojninske reforme in zakona o malem delu bi vlada izgubila tudi legitimnost za uvedbo vseh drugih reform. Bi v tem primeru moralo slediti glasovanje o zaupnici?

> To je velika zadrega. Če ta reforma pade, je govorjenje o drugih reformah brezpredmetno. Do konca mandata bi vladi preostalo le še krpanje predpisov. Zato mora narediti vse, da zmaga, če pride do referenduma. To je odločilna prioriteta. Države, ki nimajo možnosti naknadnega zakonodajnega referenduma, npr. Nemčija ali Francija, imajo med enimi in drugimi volitvami možnost zatišja, ko lahko vlada sprejme tudi neprijetne ukrepe, za katere odgovarja šele na naslednjih volitvah, ko se morda že poznajo pozitivni učinki teh ukrepov. Če bi šla Nemčija pred desetletjem s takratno Schröderjevo reformo na referendum, bi ta verjetno tudi padla, ker so bili ukrepi vlade zelo nepopularni. Vlada je sicer padla, ukrepi pa so bili sprejeti. Sadove te reforme žanjejo zdaj, potem ko so bili skoraj deset let poprej ekonomski bolniki Evrope. V Sloveniji pa smo uvedli sistem, ko mora biti podpora vladi stalna in ne samo na štiri leta. Vlada mora imeti za vsak pomembnejši ukrep sočasno večino v parlamentu in javnosti. Ker ni vmesnega političnega zatišja, mora vlada za vsak, posebej še neprijeten ukrep, pridobiti večinsko podporo javnosti, saj sicer lahko pride do referenduma. S tem smo si zelo zapletli vodenje države.

Slovenija ni edina evropska država s primanjkljajem, druge imajo še bistveno večje luknje in bodo morda še težje priplezale na zeleno vejo.

> Ta argument sicer drži. Vprašanje je samo, kako na naše ukrepe glede tuja finančna javnost. Če bi nas ocenila kot javnofinančno problematično državo, bi se ocena tveganja povečala, kar pomeni, da bi se nam povišale obrestne mere, zaradi česar bi nam takoj narasli stroški financiranja primanjkljaja, pa tudi stroški vseh kreditov, najetih v tujini ali domovini.

Javnost se premalo zaveda, da to ne bi pomenilo le dražjega zadolževanja države, pač pa tudi podjetij in posameznikov.

> Vse to je prepleteno. V času sedanje krize se je pokazalo, da ostre ločnice med javnim in zasebnim dolgom ni. Kar se dogaja z javnim dolgom, se takoj prenese na zasebni dolg in obrnjeno. Če se zasebni sektor, torej banke in podjetja, nesmotrno zadolžujejo, se to prenese na javni dolg. Finančna javnost pričakuje, da bo država reševala zasebni bančni sektor, če je to potrebno. To je novost sedanje velike recesije.

Bodo bonitetne agencije Slovenijo kot majhno, odprto gospodarstvo kaznovale prej kot neko veliko državo?

> Gotovo smo kot majhna država občutljivejši na asimetrične šoke, ki prihajajo iz tujine, saj imamo manj gradiva, da bi te šoke amortizirali. Res pa je, da bi naše javne finance lahko postavili tudi tako, da bi bili proti zunanjim šokom odpornejši. Bonitetne agencije ne gledajo samo na stanje, torej samo na delež javnega dolga v BDP-ju, ki je pri nas v primerjavi z drugimi državami EU še kar ugoden, ampak tudi na dinamiko tega dolga. Naš trenutni problem je, da bomo v razmeroma kratkem času, do leta 2013, iz 25 odstotkov javnega dolga v BDP-ju prišli na približno 45 odstotkov. To je primerjalno sicer še vedno malo. Toda če se nam zgodi, da bomo čez tri leta še vedno imeli dvoodstotni ali skoraj triodstotni primanjkljaj, nas bodo takoj obravnavali kot državo, ki ni javnofinančno konsolidirana. Če bomo pokazali šibkost, nas bodo prej ocenili negativno. Zato je tako pomembno, da tudi pri javnih financah pokažemo odločnost in sposobnost ukrepanja. Nekateri moji kolegi pravijo, da bi še nekaj časa lahko imeli primanjkljaj. Ja, ampak to po eni strani pomeni večje zadolževanje, po drugi strani pa kaže na šibkost, zaradi katere nas bo tuja finančna javnost kaznovala. Zato zagovarjam stališče, da moramo v razmeroma kratkem času preiti v presežek, tudi zaradi demonstrativnega učinka. Pokazati moramo, da smo javne finance sposobni voditi tudi s presežkom, če je potrebno, kar bi nam omogočalo ustvariti zalogo za slabe čase in razdolžitev javnega dolga.

Sindikalist Dušan Semolič pravi, da bi vlado morala bolj skrbeti bonitetna ocena državljanov kot pa bonitetnih agencij.

> Za bonitetne agencije je res značilno, da težave še poglabljajo. Ko neka država zaide v javnofinančne težave, ji agencija ocene zniža ali ugotovi negativne trende, kar poslabša finančno kredibilnost države in to potem vleče državo v negativno smer. Slovenijo je ena bonitetna agencija že uvrstila na črno listo, kar se tiče trendov. Naslednje leto pa se lahko zgodi, da nam bo še znižala bonitetno oceno in bomo na finančnih trgih v slabšem položaju, kot smo sedaj. Agencije s svojim sprotnim spremljanjem negativnih tokov torej krizo gospodarstva lahko še poglabljajo. Poglejte, kaj delajo s Portugalsko. Toliko časa jo bodo negativno ocenjevali, da bo res morala vstopiti v krizni mehanizem reševanja svojih dolgov. Slovenija še ni v tej fazi, se nam pa to lahko zelo hitro zgodi.

Sliši se skoraj kot zarota.

> Ne verjamem v zarote, zato tudi ne verjamem, da za ravnanjem bonitetnih agencij obstaja negativen interes. Agencije pač spremljajo dogajanje, in ko vidijo neko negativno gibanje, ga javno razgalijo, s tem pa negativno gibanje še poglobijo. Finančni trgi slonijo na pričakovanjih. Gre za to, kaj finančni subjekti pričakujejo od neke države. Če pričakujejo, da se bo njeno stanje poslabšalo, bodo iz nje začeli bežati. Ne bodo ji dali kreditov ali pa jih bodo dali pod težjimi pogoji. S tem se položaj države še poslabša. Zato je boljše, da država ravna preventivno, se pravi, da skuša javnofinančne težave čim prej odpraviti. Ko se namreč snežna kepa enkrat začne valiti v črno smer, se ta črna smer tudi uresniči.

Finančno ministrstvo je vladi v zadnjih dveh letih večkrat predlagalo razmislek o dodatni obremenitvi višjih dohodkovnih razredov, pa je ta predlog zaradi nasprotovanja drugih pristojnih ministrov vedno znova padel v vodo. Finančni iztržek tega ukrepa bi bil razmeroma skromen. Zakaj kljub temu menite, da je potreben?

> Ker nam prav pride vsak milijon, še bolj pa zato, da se breme konsolidacije javnih financ enakomerneje porazdeli med vse premoženjske sloje v državi. Treba je vedeti, da so zahodne države zelo občutljive pri vprašanju, kdo nosi breme stabilizacije. Vse se poskušajo izogniti temu, da bi glavno breme nosili predvsem ljudje z nizkimi in srednje visokimi dohodki. Običajno države kombinirajo omejevanje javnih izdatkov in večanje davkov. Vprašanje je samo, v kakšnem razmerju. Velika Britanija razpravlja o svojem programu konsolidacije, ki predvideva razmerje 80 proti 20 v korist znižanja izdatkov, tako da napoveduje dvig DDV-ja za 2,5 odstotne točke. V Avstriji govorijo o razmerju 60 proti 40, podobno je v Nemčiji. Irski program fiskalne sanacije vsebuje razmerje 70 proti 30 in dvig DDV-ja na 23 odstotkov. Glede na izkušnje drugih držav je slovenski predlog odprave cikličnega primanjkljaja zgolj s krčenjem javnih izdatkov enostranski. Verjetno gre za presojo vlade, da slovenski primanjkljaj ni tako visok, da bi bili potrebni korenitejši posegi fiskalne konsolidacije. Osebno se mi zdi smiselna rešitev, da bi obdobje fiskalne konsolidacije raztegnili za dodatni dve leti, torej do leta 2015, ko pričakujemo, da bo gospodarstvo popolnoma okrevalo. Nominalno rast javnofinančnih odhodkov bi vse do leta 2015 omejili na ravni okrog dveh odstotkov, kar bi nekako ustrezalo realni rasti blizu nič. Na strani prihodkov pa bi lahko začasno, to je do leta 2015, povečali davke, in sicer bi lahko uvedli dodatno dohodninsko stopnjo na ravni 45 ali 50 odstotkov za tiste, ki prejemajo letne bruto prejemke 70 tisoč evrov in več. Hkrati z uvedbo višje dodatne dohodninske stopnje za zelo visoke prejemke bi lahko uvedli tudi dodatno stopnjo obdavčenja dividend, in sicer 25 odstotkov na dividende, ki presegajo petsto evrov na leto ali pa tisoč evrov na leto. Začasno višja progresivna obdavčitev dividend bi bila smiselna v širšem kontekstu konsolidacije cikličnega primanjkljaja. Poudarek pri tem je na začasnosti, saj si želim, da vlada začne bolj fleksibilno uporabljati davke kot instrument fiskalne politike. Govorjenje o zniževanju davkov se mi zdi populistično in fiskalno neodgovorno. Po letu 2015 bi na novo določili fiskalno pravilo javnih izdatkov. Takrat bi lahko odpravili dodatne davke, ki bi jih uvedli zaradi odprave cikličnega primanjkljaja. Začasne spremembe davčnih stopenj se vse bolj uporabljajo. V Evropi je tak primer Združeno kraljestvo.

Ekonomist dr. Mojmir Mrak se načeloma strinja, da je treba bremena krize enakomerneje porazdeliti, opozarja pa, da bi morali natančneje opredeliti, kdo so tisti, ki spadajo v kategorijo najpremožnejših. Pri nas namreč v najvišji razred dohodninske lestvice pade že srednji sloj, ne pa tako kot npr. v Nemčiji, kjer v najvišji razred padejo samo tisti res mastno bogati.

> To je res. V Sloveniji skoraj vsi zavezanci plačujemo maksimalno dohodnino, tako da pravzaprav težko govorimo o progresivni dohodninski lestvici. Zato pa pravim, da bi bilo nov dohodninski razred smiselno uvesti za tiste, katerih letni dohodki presegajo 60 ali 70 tisoč evrov bruto.

Najbogatejši si večino premoženja ne naberejo s plačo, ampak z obrestmi, dividendami in kapitalskimi dobički, pa tudi z rentami in najemninami. Torej bi morali hkrati nujno povečati tudi obremenitev pasivnih dohodkov.

> Zato pa pravim, da bi morali sočasno uvesti dodatno stopnjo obdavčenja dividend. Slovenija ima v primerjavi z drugimi evropskimi državami razmeroma nizko obdavčitev dividend in dobičkov. Kljub temu nisem za to, da bi povečali obdavčitev dobičkov, saj bi bil demonstrativni učinek tega negativen. Seveda se popolnoma zavedam, da višja davčna stopnja lahko pomeni večjo verjetnost izogibanja plačilu davkov. Zavedam se tudi nevarnosti, da ljudje ne bi bili več tako zelo motivirani za dodatne napore, kar bi lahko zmanjšalo davčno osnovo. Zato je pri uvedbi teh sprememb potrebna skrajna previdnost. Toda hkrati je treba vedeti, da smo doživeli eno najhujših recesij, kar jih je mogoče doživeti v mirnodobnem času. Iz te recesije lahko pridemo samo tako, da pokažemo javnofinančno moč in odgovornost, to pa med drugim pomeni, da moramo biti sposobni vidneje obremeniti tudi premožnejše sloje. Po mojem bi večina v Sloveniji te ukrepe prepoznala kot dovolj resne in pravične in bi jih podprla. Vlada pa bi zaradi večje javne podpore lažje speljala nekatere druge nujne strukturne reforme. Tako ravnajo tudi druge vlade po Evropi.

Bi bilo smiselno razmisliti tudi o višji obdavčitvi luksuznih dobrin, kot so jahte ali slike?

> Obdavčitev luksuznih plovil bi obravnaval podobno kot obdavčitev luksuznih avtomobilov. Obdavčitev dragih slik in podobnih stvari pa se mi zdi nesmiselna in nepraktična.

Sindikati pravijo, da bi precej dodatnih sredstev v proračun lahko dobili tako, da bi postopoma dvignili prispevno stopnjo delodajalcem za pokojninsko blagajno na raven pred letom 1996, ko je bila izenačena s prispevno stopnjo delavcev. Ali bi gospodarstvo ta dvig preneslo?

> Kako je skupna obremenitev s prispevki razporejena med delodajalce in delojemalce, je bolj računska kot vsebinska operacija. Bistveni so skupni prispevki za socialno zavarovanje, ki znašajo 38,2 odstotka. To so stroški dela, ki bremenijo faktor delo in gredo v kalkulacijo cen proizvodov. Upam, da kdo ne razmišlja o zvišanju tega odstotka. Medtem ko smo v Sloveniji že zelo razbremenili faktor kapital, je faktor delo še vedno razmeroma močno obdavčen, zaradi česar je delo pri nas drago, brezposelnost pa večja, kot bi sicer bila. Ko je govor o davkih, se je treba zavedati, da posamezni ukrepi nikoli niso tako učinkoviti, kot je lahko učinkovito celovito prestrukturiranje davkov. Povečanje DDV-ja je smiselno le ob prestrukturiranju davkov. Najprej se moramo dogovoriti, ali je naša trenutna davčna obremenitev prava ali ne, nato temu prilagoditi izdatke, šele potem pa davke prestrukturirati tako, da razbremenimo faktor delo. V tem primeru moramo imeti namestilo v drugih davkih in eden takšnih davkov je DDV. Pri čemer bi se DDV lahko dvignil za največ dve odstotni točki, saj bi se že s tem dvigom uvrstili med države z relativno visoko davčno stopnjo.

Nekateri ekonomisti opozarjajo, da DDV bolj prizadene revnejši kot bogatejši sloj prebivalstva, se pravi, da bi z njegovim dvigom še dodatno prizadeli tiste, ki so že zdaj blizu socialnega dna.

> To do določene mere drži. DDV je res degresiven davek, na kar sedaj v razpravah v Veliki Britaniji opozarjajo laburisti. Po drugi strani pa je DDV od vseh davkov najmanj destimulativen za gospodarsko dejavnost. Zato je tudi tako razširjen.

Minister Gaspari zagovarja postavitev zgornje meje prispevkov za socialno zavarovanje tistih, ki imajo zelo visoke osebne prejemke. Jože Mencinger pa pravi, da bi bila takšna socialna kapica za socialdemokratsko vlado sramotna.

> Uvedba socialne kapice bi bila smiselna pogojno, če bi zmanjšane prihodke zaradi takega ukrepa povsem nadomestili s povečanjem drugih davkov na isto skupino davkoplačevalcev. To bi bilo mogoče doseči s povečanjem progresivnega obdavčenja visokih prejemkov in dividend. Taka prerazporeditev davkov je seveda predvsem politična odločitev.

V EU se brezposelnost umirja, pri nas pa se razmere iz meseca v mesec slabšajo. Koliko je za to kriva vlada z napačnim ali prepočasnim odzivom?

> Dejstvo je, da se Slovenija z zamikom odziva na dogajanje v tujini. Tako kot je kriza k nam prišla z enoletnim zamikom, je do zamika prišlo tudi pri izhodu iz krize. Ključno je seveda vprašanje, ali je vlada s sprejetjem ukrepov za omilitev brezposelnosti v času recesije, torej v letih 2009 in 2010, kaj prispevala k temu, da je okrevanje gospodarstva počasnejše. Po mojem je bilo ukrepanje vlade v osnovi dobro. Podobno so ukrepali Nemci. Pri nas je prilagajanje podjetij na krizo sicer res nekoliko počasnejše, vendar lahko upravičeno pričakujemo, da bo po krizi prišlo okrevanje. Bistveno večja težava je, da so zaradi recesije močno upadle investicije in izvoz. Naše okrevanje bo trajalo dlje časa zlasti zaradi zastoja pri investicijah. Dokler ne bomo razčistili vprašanja gradbeništva, se bo kriza vlekla naprej. Gre za naš notranji problem, ki smo ga povzročili sami, ker vlada ni sposobna sprožiti novih investicijskih projektov.

Vlada bi na to morala misliti vnaprej. Že v času konjunkture bi morala prejšnja vlada pripraviti investicijske projekte, da bi jih ob krizi lahko nemudoma zagnali.

> To bi bilo seveda nujno, ampak katera vlada pa razmišlja za tri leta vnaprej? Pri nas je vsak nov projekt zelo težko vzpostaviti zaradi raznoraznih predpisov in interesov, ki so s tem povezani. Ker velikih investicijskih projektov nismo sposobni izpeljati, sem že v začetku krize predlagal, naj se pospešijo vsaj manjši projekti na ravni lokalnih skupnosti. Seveda je to težje, saj zahteva bistveno večji angažma vlade in občinskih oblasti pri organizaciji takih majhnih projektov.

Gradnja stadiona v Stožicah je bila torej vsaj z vidika gospodarskega zagona pametna odločitev.

> To je bil ukrep v pravem času, čeprav v osnovi ni bil namenjen gospodarskemu zagonu. V letih 2009 in 2010 bi potrebovali še več takih projektov. Pa tudi danes bi prišli prav, če bi jih bili seveda sposobni izvesti.

Opozicijska SDS vladi svetuje, naj zaradi naraščajoče brezposelnosti zagotovi večjo prožnost na trgu dela. Je to res prava rešitev?

> Ekonomisti običajno rečemo, da je večja prožnost rešitev. To vsaj deloma drži. Ima pa večja prožnost žal dva konca. Na eni strani lažje odpuščaš, kar pomeni, da se lažje poveča brezposelnost, po drugi strani pa lažje zaposluješ, se pravi, da se hitreje odpravlja brezposelnost. Večja prožnost ima nedvomno učinke, vendar so ti dolgoročni, zato je težko reči, da gre za ukrep, ki omogoča izhod iz krize. Značilen ukrep večje prožnosti je zakon o malem delu, ki trenutno visi v zraku. Če ga vladi ne bo uspelo politično ubraniti v javnosti, bo nesmiselno razmišljati o kakih novih zakonih o večji prožnosti, ker enostavno ne bodo šli skozi. Okrepitev gospodarstva je v izvozu in investicijah. Dokler se to ne bo premaknilo, nam tudi večja prožnost trga delovne sile ne bo pomagala.

Zdi se, da vlada v tem trenutku vse karte stavi na višjo rast, ki da bo odpravila vse probleme.

> Vlada se za zdaj zanaša predvsem na nominalno rast BDP-ja. Računa, da bo letos realna rast 2,5-odstotna, kar ob predvideni 2-odstotni inflaciji pomeni skoraj 5-odstotno nominalno rast BDP-ja. To bi kar precej zmanjšalo breme primanjkljaja v BDP-ju. Tako namerava preživeti do leta 2013. Mene pa ne zanima samo obdobje do leta 2013, pač pa daljša perspektiva. Vlada sicer lahko reče, da to ni več njena skrb, ampak skrb naslednje vlade. Toda če bo Slovenija leta 2013 še vedno imela skoraj triodstoten primanjkljaj, to pomeni, da se bo morala zadolžiti za približno do ene milijarde evrov letno. To pa pomeni, da bo naslednja vlada prisiljena sprejeti krepak program krčenja primanjkljaja in javnega dolga.

Bivši gospodarski minister Matej Lahovnik pravi, da se mu smili tisti, ki bo v naslednji vladi prevzel funkcijo finančnega ministra.

> Saj tudi sedanjemu finančnemu ministru ni lahko. Najtežje je ministrsko funkcijo opravljati v času recesije. Po drugi strani pa je res, da je v recesiji najlažje sprejemati najbolj boleče javnofinančne ukrepe, saj je takrat vsem jasno, da je treba krčiti izdatke in da ni mogoče zniževati davkov. Še najlažje je bilo ministru Bajuku. Položaj ministra je zasedal v času konjunkture, poleg tega pa je po Mramorju podedoval fiskalno reformo, s katero so se močno povečali prihodki proračuna. Največja skušnjava za finančnega ministra je v času konjunkture, ko bi bilo treba omejevati rast javnih izdatkov, čeprav BDP hitro raste, in ko bi bilo treba ohranjati davke, čeprav bi jih morda lahko znižali. Preizkušnja dobre fiskalne politike je zato v času konjunkture, ko se lahko ustvarijo zaloge za slabe čase ali pa ne. Sedaj vemo, da tega testa ob prejšnji konjunkturi nismo opravili. Me prav zanima, ali ga bomo pri naslednji.