Domen Slana in Blaž Ogorevc
Že dolgo me je zanimalo, s čim neki le se takole ob bolj posebnih priložnostih prehranjuje novodobna škofjeloška aristokracija. Z Domnom sva tole večerjo že dolgo načrtovala, in to je bila priložnost, da zdrknem tudi za te kulise, saj vendar izhaja iz nenavadno ugledne družine.
© Borut Krajnc
Njegov oče je znameniti slikar France Slana, prav nič manj ugledna ni mama Dora Plestenjak, po medijski udarnosti pa brez dvoma vse prekaša mlajši brat, glasbenik Jan. A tisti prvi namigi o tem, s čim se bomo mastili, niso bili obetavni. Mladi Domen je namreč že v enem nižjih razredov osnovne šole povsem jasno razkril svoje prehranske sanje. Otroci so v šoli pisali neki prosti spis z rahlo patetičnim naslovom Moja mati, v katerem je učiteljica na široko razprla priložnost za opevanje v družbi tako pogosto prezrte ženske. Domnov se je pričel takole: »Moja mama zelo dobro kuha. Včeraj smo za kosilo jedli hrenovke.« Torej prav nič ohrabrujoči obeti. Še bolj pa me je v razmišljanja in dvome pahnila neka njegova dogodba, ob kateri pa ni bil več zgolj negoden otrok, temveč že mladenič z lastno pametjo in okusom. Seveda mi tega ni izpovedal sam, temveč ga je v to v bratovski hudomušnosti potunkal Jan. Pred leti so imeli tam spodaj pri Plestenjakih nekega psa, veliko, debelušno in ješčno žival. In nekega zgodnjega popoldneva v tistih časih se je od nekod priklatil domov Domen, ki mu je bilo že iz oči moč prebrati, da ga nemilostno grudi lakota. Dora je kot skrbna mama to nemudoma zapazila, a je prav takrat nekaj šarila po vrtu okrog hiše, zato ga je napotila v kuhinjo. Za kosilo je že vse pripravljeno in se le še greje na štedilniku, mu je pojasnila. Nekakšna taka malo bolj eksotična enolončnica se je prikazala tam v loncu, ko je privzdignil pokrovko. Tudi zadah, ki je ob tem prhnil na plan, je bil neobičajen, nekam po umazano zasmetenih vogalih kakšnega zanemarjenega orientalskega bazarja je vonjalo. A vsa stvar je kar prijazno brbotala in vsebina je bila neznansko slikovita in barvita, nekakšna črevca so se zvijala tam notri, pa pljučka in mozgove kosti in nazadnje je zmagal glad. Ali je bilo dobro kosilo, ga je prijazno povprašala mama Dora, ko se je utrujen od obilnega obroka privlekel pred hišo. Seveda ni planil v kakšno nekontrolirano navdušenje, kajti tovrstne hrane dotlej nekako res ni bil vajen, toda vseeno je jed vljudno pohvalil ter kar tako mimogrede namignil, da se je res do sitega napokal. Zvečer sta ga oba, Jan in mama Dora, pozorno opazovala z nekakšno radovedno hudomušnostjo, le debelušni in ješčni družinski pes je bil nekam slabovoljen, kajti njegova večerja je bila tistega dne nenavadno pičla, kar se tiče najboljših mastnih in sluzavih koščkov, pa prav izbirčno prebrana. Menim, da se je temu psu dozdevalo, da je nekdo nepoklicano brskal po njegovem loncu, v katerem so sicer vsak dan mirno in od nikogar moteno brbotali njegovi obroki.
Po vsem tem je razumljivo, da so me pred to večerjo spreletavali taki neopredeljeni občutki možnega razočaranja. A tako kot sonček neopazno posuši jutranje meglice, so se mi vsi ti pomisleki razpršili, še preden smo krenili v gostilno Skaručna. Pri odločitvi, kam naj bi šli, Domen v nasprotju z večino mojih dosedanjih gostov, ni prav nič cincal ali slepomišil, temveč se je odločil hitro, jasno in premočrtno že teden ali dva vnaprej. Potem sva si omislila še dve plavolaski, moški so namreč v družbi punc bolj hecni in klepetavi, ju strpala v avto, pa smo šli. Zadnje, že kot najfinejša tančica rahle slutnje nelagodja so mi izpuhtele kar na pragu omenjene gostilne, kjer nas je šef pričakal z ohlajenimi šilci trpkega orehovca, ki v ustih zapusti sicer grenkobo, a želodček in možgančke napolni s prijetno toploto in dobrovoljnostjo. Ker se teh prijaznih občutij nismo hoteli iznebiti, smo ga še srkali tja pozno v noč, na računu sem naslednje jutro zapazil, da smo posegali po belem vinu Stegovec, po neki Castelladi, pa po Sialisu Biancu in rebuli Nando, kraški črnini ter roseju Rončel. Seveda smo vmes neprestano nekaj glodali, krožnički so prihajali in odhajali, kozarčki zveneli, noč je postajala vse bolj temna, duša pa vse bolj neodgovorna, kot megla razpuščena, značaj mehak in upogljiv. Čeprav se nisem vedel prav nič novodobno aristokratsko, tudi nobene krčmarske zdrahe nisem povzročil. Le naslednjega dne, ko sem se spomnil zapitka, me je malo pikala vest, sicer le kot taka šibka anemična bolha, ki še kože ne more predreti, temveč zgolj malo moteče žgečka, saj smo zapravili toliko kot kakšna sirota tekstilna delavka prejme mezde za celomesečno motoviljenje za kakšnim strojem. Nikakor mi ni bilo žal za pognanim, saj denarju nisem nikoli posvečal kakšne posebne pozornosti, in še večer je bil lep in ljubeznivo zabaven, le zaradi tiste moje preklicane marksistične vzgoje se mi je nekje globoko prebujal že skoraj povsem zaspali občutek splošne proletarske solidarnosti.
Midva z Domnom se zelo rada važiva. Vendar nisva taka navadna pocestna važiča, temveč se bahava samo drug pred drugim, skratka, najino važenje je nekaka zasebna družabna igra, ob kateri se nemalo presmejeva. Tako, na primer, tekmujeva v neki zelo specifični disciplini, in sicer, kdo se bo v časopisju večkrat pojavil na fotografiji. Seveda je pomembno, kje in kakšna je ta fotka, ena velika barvna ima desetkratno vrednost zanikrnih malih črno-belih znamkic, da ne govorimo celo o kakšni naslovki ... (Njegovega brata Jana sva iz te igrice grobo izločila in mislim, da je vsakomur jasno, zakaj.) Menim, da sva sicer do teh najinih samoljubnih promocij oba popolnoma indiferentna, vendar se je sem pa tja tudi neumnostim neizmerno sladko smejati. Ker v Škofji Loki oba zahajava v isto krčmo, tisto pri Miholu seveda, in zgodi se, da tam pogosto trčiva drug ob drugega. Ko takole včasih vstopim, pa zagledam, kako se mi iz kakšnega kota prebrisano in s prijateljsko zlobo smeji, natanko vem, kaj je posredi. Ej, Blaž, a si danes že kaj prebrskal časopisje, me vpraša z glasom, ki mu preti, da se bo zdaj zdaj zlomil v smehu, vmes pa mu trup kar zvija, saj se mu tam notri sem in tja nepomirljivo plazijo črvi smeha. Ne, zakaj neki pa, ustvarjam vtis popolnega nezanimanja. Ker tam notri je neka zanimiva fotogr gr gr.., se prične dušiti, potem pa ne gre več in oba bruhneva v krohot. In ne preostane nama drugega, kot da zavpijeva tja gor proti šanku, Dačo, prinesi nama še dve pivi. Pa še dva »p« nama dodaj, se dopolniva. Tisti »p« je namreč skrivna formula za pelinkovec.
Včasih je kateri od naju, zdaj eden in drugič drugi, še večji važič. Pred leti, tako na primer je nekoč pričel Domen na videz povsem skromno, sem bil pa svetovni rekorder. Neuradni sicer, tisti polet namreč ni bil dosežen na tekmovanju, a je bil vendarle svetovni rekord. In to, čeprav me gloda prava zelena zavist, moram priznati in celo potrditi. Torej, tam spodaj v Južnoafriški republiki, kjer so za take podvige razmere najugodnejše, je pred leti z jadralnim padalom preletel najdaljšo razdaljo dotlej. In ko sva kramljala o takih avanturističnih dogodivščinah in sem prostodušno priznal, da se s tem čudom sploh še nisem vozil, mi je nemudoma ponudil, da me kakšnega naslednjih popoldnevov v tandemu zapelje tam z obronkov Karavank v dolino. Ker sem dotlej že srknil nekaj kupic, sem nemudoma privolil. Na domenek sem sicer prišel povsem točno, a bil prepričan, da bova najprej kot navadno potolkla še kakšen viski, kar je bilo dotlej pri Domnu kar nekakšen običaj. Potem bi se pa lahko delal malo pijanega in vsa stvar bi bila v najslabšem primeru vsaj preložena. A ni šlo. Kar v že prej z vsem potrebnim naloženi avto me je zrinil, mi zagreto pojasnjeval, da morava uloviti pravi veter, in čez kakšno urico sva bila že na rampi nad nekim strahotno strmim pobočjem. Hiške tam spodaj v dolini so se belile kot le majhni golobji dreki, ljudi pa sploh ni bilo mogoče zapaziti niti v obliki drobnih mravelj. Domen si je dal opravka z razgrinjanjem padala, jaz pa sem zrl v zagate nekega drugega padalca, ki se je pripravljal na polet. Po vsem njegovem nespretnem motoviljenju sem sklepal, da je brez dvoma le preplašen in do samega dna drobovja vznemirjen začetnik, kar se je kasneje tudi potrdilo, saj je bil to njegov prvi samostojni polet. S široko razprtimi očmi je bolščal v globino pod sabo, včasih napel vse mišice in že je kazalo, da se bo končno le pognal tja dol v brezno, a mu je že naslednji hip telo omlahovelo in se je prepustil nekakšnemu topemu prežvekovalskemu razmišljanju. Domen, ki je medtem padalo že razprl in pripravil za vzlet, je sedel poleg mene in nejevoljno brundal, češ, kva pa zdej ta tipček muti, se od časa do časa zazrl v tiste raznobarvne trakce, ki so frfotali v vetru in kazali njegovo moč in smer, ter se pridušal, da so razmere res ravno pravšnje. Končno se je tipček le odločil in se pognal. Sprva je v zraku nekaj motovilil kot kakšna ptica z zlomljenim krilom, metalo ga je sem in metalo tja, dokler ni kakšnih petdeset metrov pod nami povsem na čisto treščil v zid gostih smrekovih krošenj. Počakala sva le toliko, da sva videla, da Tipček (zdaj je pač že dobil ime, zato je potrebna velika začetnica) vendarle miga in se osramočeno plazi iz gošče, ko je Domen že zavpil, da greva kar takoj in da naj samo tečem in tečem, na vso silo, tudi še, ko bova že v zraku, kajti lahko se zgodi, da se spet približava tlom. Tako sem tudi delal in le kakšne pol minute po tem, ko se je Tipček zguzil v tisto ščavje, sva s polnimi krili razkošno nihala po višinah nad Savsko dolino. Dotlej sem se v rangu takšnih bolj enostavnih zračnih plovil prevažal po slovenskem nebu le z baloni. Pri teh me je očaral predvsem neki neizmeren svet miru, v katerega te popeljejo. Ko se dvigneš s tal, tega sploh ne občutiš, le zijala, ki skoraj vedno spremljajo začetek vsakega poleta, se ti nenadoma prično odmikati nekam v globino pod tabo, njihova odprta usta postajajo vse manjša in se počasi spreminjajo v črne pike, vsiljivi klici, s katerimi so pospremila vzlet, pa odteščujoče pojenjujejo, dokler tam v višini kakih dvesto metrov dokončno ne ugasne še tisti neprestano brneči šušt mesta in se znajdeš v res popolni tišini. Gibanja ni občutiti in tudi vetra ne, saj potuješ z njim. Tako lagodno in srečno se najbrž počutijo oblaki v lepih neviharnih dnevih. Z jadralnim padalom pa je vse drugače. Tu je neprestano prisoten občutek hitrega gibanja, veter pa žvižga okrog ušes, in če tam zgoraj počneš še kake vragolije ter v tisti prazni širjavi še malo ovinkariš, potem dobiš občutek, kot da bi polagal cestne zavoje s kakšnim mogočnim motorjem. Pri teh poletih, z baloni in z jadralnimi padali, pa mi izjemno godi, da se lahko maščujem, ko od zgoraj, z višine, pljuvam na nižje leteče ptiče, torej na ta ohola bitja, ki se ti sicer v normalnih razmerah za prazen nič in zgolj iz samovoljne zlobe lahko vsak trenutek userjejo na glavo. Ugotovil pa sem še nesporno dejstvo, da ima pivo po taki zabavi neizmerno bolj poln in svež okus kakor tak običajen vsakodnevni pir. To se mi je nedvoumno potrdilo še ob nekaterih naslednjih podobnih priložnostih.
Sem pa tja pa tam v krčmi pahnemo Domna tudi v hipno nejevoljo. Nas dedce namreč, medtem ko lagodno nagibamo kupice, skoraj čudežno oblije nenavadna pamet in naše misli kar zablestijo v prodorni analitičnosti in globini. In ko nas prevevajo takšna občutja, se v žolčnih polemikah lotimo premnoge zapletene tematike. Izjemno radi se z vso pikrostjo lotevamo političnih tem. Najzanesljivejši obrazec za uspeh v teh debatah je precej enostaven. Na primer, izrečeš samo tale stavek: »Ta (tu vstaviš ime tega ali onega politika, katere opcije je, sploh ni pomembno) je pa en navaden vosu!« Večina omizja se bo s tem z vso možno zavzetostjo popolnoma strinjala. No, seveda lahko uporabiš tudi ta stavek: »Ta ... je pa res en navaden kreten!« Učinek bo enak. Temu pa seveda sledijo razne miselne vratolomije, ki navadno zgrmijo v povsem nekontroliran prepir. Takrat postane Domen nejevoljen. Pa kaj se sploh vtikate v to politiko, se živcira, jaz o tem nočem nič slišati, ne gledam televizije, ne berem političnih strani v časopisju in se ne družim niti z najbolj neopaznim in neopaženim politikom. Te stvari me spravljajo le v slabo voljo, jezo in depresijo. Pa vendar je pri tej njegovi naveličani nejevolji nad politiko in politiki nekaj zelo hecnega. Prvo sliko, ki mu jo je uspelo prodati, je prodal politiku, in to ne kar tam nekemu obskurnemu funkcionarčku, temveč samemu dandanes tako zloveščemu Ivanu Mačku Matiji, osebi, o kateri še vedno krožijo razne grozne zgodbe in v katero se baje celo sam Josip Broz nekako ni drznil preveč direktno vtikati. A menda se je ta še vedno skrivnostni možak zelo zanimal za likovno umetnost in, vsaj po Domnovih zagotovilih, imel za slikarstvo tudi zelo izostren občutek. To me je seveda presenetilo, saj sem si ga vedno predstavljal le, kako po kakšnih gmajnah likvidira belogardiste in druge kolaborante ali pa v Kočevski Reki gradi tisto znamenito skrivno zaklonišče. A tovariš Matija je v družbi z drugimi socialističnimi veljaki, Stanetom Dolancem na primer, pogosto obiskoval razne slikarske ateljeje, se poglabljal v nastajajoče in že izgotovljene umetnine ter se z avtorji zapletal v estetske razprave. Ti in njim podobni ptiči so bili tudi dokaj pogosti gostje v Dorinem ateljeju, saj je bila tistikrat skoraj nekakšna kultna slikarka. Prav tam je tovariš Matija zapazil sliko takrat še skoraj otroka Domna. V hipu je pritegnila njegov pogled in nemudoma je segel po denarnico. Čeprav silim v Domna, naj mi zaupa, koliko denarja je stari sploh zavalil, mu je to že davno izpuhtelo iz glave in niti tega ne ve, ali je bilo plačilo takole po občutku sploh razkošno ali zgolj bedno. Ostaja pa paradoksalno dejstvo, da ga je kot slikarja likovni zgodovini odkril kontroverzni komunist, tovariš Matija.
Se pa Domen rad pohvali tudi s kakšno sramoto, ki jo preobrazi v frajerijo. Enkrat, jaz sam se s takimi otročarijami sicer ne bavim več, a so mi dogodek podrobno opisale zanesljive priče, ki so se skupaj z njim z vso hitrostjo pojale z gorskimi kolesi po blatnih stezicah tam zgoraj po Polhograjskih dolomitih, se je spljuskal kot en navaden bivol tja v ščavje pod pot. Sicer ni bil dolgo brez zavesti, menda je kar kmalu odprl oči in kot kokoš, ki prenočuje na prečki v kotu kakšnega temnega hleva in jo presenetiš s prižigom luči, nekaj časa odsotno vrtel z zenicami, kar mu je, vsaj po pripovedovanju teh najinih skupnih prijateljev, nadelo še posebno butast videz. Potem pa se je nenadoma z nekakšnim obtoževanjem v glasu zadrl: »Kje so pičke, kje so pičke?« O tej njegovi trenutni zmedenosti sicer obstajata dve teoriji, moja in njegova. Nekoč, že pred leti, sem takole malo prijateljeval z neko medicinsko sestro. Včasih je prišla navkljub temu, da je morala prebiti z dežurstvom vred v službi kar ves dan, iz tiste zoprne bolnišnice nenavadno dobre volje in v vsem njenem telesu je kar brbotal nekakšen nezadržen smeh. Oh, kako smo se pa danes spet presmejale, je hlipala. V času dežurstva je s kolegicami morala v posebni sobi paziti na paciente, ki so se prebujali iz narkoze, da se ne bi kaj zadušili ali v tisti polzavesti storili kakšne podobne neumnosti. In v tem stanju menda pričnejo nezadržno klepetati in brbotati vse, kar se jim podi po glavi in kar je v zavestnem stanju strogo zaklenjeno v najglobljih izbicah čisto tam na dnu možganov. Menda so mnogo govoričili o kakšnem seksu, in to oboji, možakarji in dame, te sanje so se pogosto motale okrog sosedov in sodelavcev, baje je bilo vanje vpleteno premnogo čudnih in hecnih packarij, prebujajoči so se tudi zelo radi pravdali na vseh mogočih sodiščih ali pa ovajali svoje bližnje za raznorazne delikte. Skratka, skozi tista uboga usta so kot potoki greza vreli večji in manjši grehi, pomešani z zlimi, normalnimi in včasih celo dobrimi željami. Moja teorija pa je taka, da se je ta ponesrečeni Domen v tistih trenutkih bržčas znašel v nekakšnem muslimanskem raju, kjer med cingljajočimi fontanami dehti na tisoče omamnih cvetk, po nežni in kot najfinejše krzno mehki travici, na kateri je bil fant razkošno zleknjen, pa skaklja vseh tistih šestinsedemdeset prelestnih odalisk (no, točnega števila se ta trenutek sicer ne spomnim, ampak bo tam nekje), ki čakajo na vsakega padlega borca za islam in muslimansko stvar. In ko se je tako nenadoma spet prebudil v tem ne prav veličastnem stanju sredi pikajočega ščavja v neki blatni osojni grapi, kamor le redko posije sonček, je še kako razumljivo, da se mu je iz prsi povsem spontano iztrgal tisti presunljivi krik. Domnova razlaga pa je povsem drugačna. To, da se je z gorskim kolesom spljuskal kot bivol in da je med prebujanjem kazal videz rahle »zmedenosti«, če se to lahko tudi tako poimenuje, drži v obeh. Celo to, da se je nemudoma pričel dreti: »Kje so pičke, kje so pičke?« Ampak baje je to počel zgolj zaradi tega, ker vsenaokrog ni bilo nobenega bitja ženskega spola, ki bi lahko opazovalo artizem njegovega veličastnega padca, njegov samopremagujoči prezir do vseh bolečin, ki jih je pri tem trpel, ter ponosno topli nasmeh, s katerim je prešel čez to nesrečo. No, človeku se ob tem res lahko prikrade kakšno bledo sumničenje o prisotnosti kakšnega simpatičnega važiča. Takega iz izmišljij Karla Maya.
Včasih pa se z Domnom tudi malo ukvarjava z umetnostjo. Recimo o tistih njegovih znamenitih stolih, od katerih je eden bolj pritegnjen kot drugi in se širijo v diapazonu vse od takih, na katerih bi nadvse razkošno posedal kakšen obilen in samozaljubljen zamorski kralj, pa do tistih, ki so sestavljeni iz starih kosov lesenih vozov, bran ali kozolcev in bi bili primerni za trdnega in skoporitega kmečkega gospodarja, ali tistih, ki bolj spominjajo na kakšna tehnična čuda iz devetnajstega stoletja, sem že pisal. Tudi o pticah, ki so meni osebno najbolj pri srcu, saj so izredno elegantne, zraven pa začuda tudi zelo hecne in prisrčne, obenem pa celo malo sanjske, iz takih ljubeznivih sanj. Slik je pa v tistih hišah tako toliko, da se v njih izgubiš. A poprime tudi za manjše mojstrovinice. Na primer, pred meseci se mi je uničil pas za hlače, pravzaprav, bil je tako grd, da sem se ga sramoval jaz in moji bližnji. Enkrat sem se odločil, da si nabavim novega, a kaj, ko je novo kupljeni imel premalo luknjic in so mi hlače stalno sramotno lezle na stegna. Pa sva sedla na njegov motorinček, smuknila v atelje in se čez nekaj minut že vrnila v krčmo, še preden je kakšnemu pijancu uspelo zasesti najino mizo. Moj pas pa so krasile tri nove lične luknjice. Težji zalogaj je bila tista »slika« križanega Jezusa Kristusa. Zadaj v notranjosti okvirja sta nekakšen vrteči se krožnik in žarnica, ko zadevo priključiš, se vse prične vrteti, in menim, da se le redek disko ponaša z osupljivejšim lajtšovom. Sploh pa na tej »sliki« ni le en Kristus, temveč jih je kar pet, še v vsakem kotu eden manjši. Enkrat pa smo sedeli pri meni in smo si zaželeli pijače in večer popestriti še z umetniškim doživetjem. A Kristus je samo nekaj brnel in krožnik, ki usmerja žarke v prostor, ni in ni stekel. Potem se je stvari lotil on in čez deset, morda petnajst minut je zamračeno sobo že prepredalo na stotine mavričnih žarkov. Še pomembnejši umetniški zalogaj pa je bil, ko sva se lotila priprave fotografij za novo ploščo njegovega brata Jana Plestenjaka. Pravzaprav sem bil jaz zgolj nekakšen producent, ki je ponudil samo prostor, naravoslovne in arheološke zbirke svojega zasebnega muzeja, drugače pa sem sedel za mizo z nekaterimi znanci in srkal konjak, ki ga je prispeval Jan za »najem« prostorov. Dolgo sta motovilila po moji sobi in kuhinjici, potem pa skrivnostno odšla na stranišče. Ta sekret je res povsem navaden dizaster. Nikoli, kar pomnim, ni bil kaj prida ugleden, je zunaj na ganku nad notranjim dvoriščem, ki ga od vseh strani oklepajo stare vlažne hiše. Potem pa so še bližnji sosedi, ki so nekaj prenavljali svoj balkon, ki se neposredno dotika omenjenega stranišča, v njem skorajda odprli pravi pravcati kamnolom. A še doslej nisem povsem spravil stvari v red, oplesk še vedno odpada, luknje v steni so le malomarno zakrpane in vrata se ne zapirajo dobro. Od tam pa sta prišla zadovoljna. In tiste trapaste babe, ki tako zaničujejo ta moj sekret in sem od njih slišal že marsikatero zlobno in pikro, a bi dale vse, da bi se le pojavile na naslovni fotografiji kakšne cedejke, se morajo sprijazniti s tem, da je celo ta zanemarjena čumnatica slavnejša od njih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.