Jelinčiču je hišo prenavljal SCT

Na novembrskem zaslišanju Ivana Zidarja pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki se ukvarja s kartelnim dogovarjanjem gradbincev, je z vprašanji in pripombami izstopal poslanec SNS Zmago Jelinčič. Drugi so Zidarja spraševali o kartelnih dogovorih, o oškodovanju države ali o menedžerskem odkupu SCT-ja, Jelinčič pa je želel razpravljati o SCT-jevih konkurentih. »Vseskozi se govori o kartelnem dogovoru,« je na primer dejal, »vendar se nič ne govori o dumpinških pristopih tujih firm, tudi v primeru Grassetta.« Potem je nadaljeval, da je Grassetto leta 2000 na »čuden način« in brez referenc prišel do gradnje trojanskega predora. »Takrat (leta 2000, op. a.) je naša stranka sprožala v državnem zboru precej vprašanj, na katera seveda nismo dobili odgovorov. In v teh zadevah, kot se spomnim, je bil zelo močno involviran tudi takratni predsednik vlade, gospod Drnovšek,« se je spomnil.
In res, leta 2000, kot pričajo arhivi državnega zbora, je Jelinčič v parlamentu večkrat s poslanskimi vprašanji ali pobudami varoval »ustavne« pravice SCT-ja. Dars je spraševal, ali je dogovorjen z »Italijani«, vlado je napadal, zakaj ni dovolila SCT-jeve pritožbe ipd. SCT naj bi bil v skladu »s svojo ustavno in zakonsko pravico zahteval vpogled v razpisno dokumentacijo«, pa mu ga Dars ni omogočil, s čimer je bila po Jelinčičevem mnenju SCT-ju tedaj kršena »osnovna ustavna in zakonita pravica do pritožbe«. Takšno ravnanje naj bi nedvoumno dokazovalo netransparentnost postopkov. Kasneje, na seji parlamenta, je Jelinčič zahteval tudi razpravo o tem, kako se poskušajo »zakriti goljufije firme Dars«, ki SCT-ja tedaj ni izbrala, ipd.
Poleg tega, da je Jelinčič leta 2000 s poslanskimi vprašanji varoval SCT in napadal italijanske gradbince ter Janeza Drnovška, je, kot vedno, počel še druge stvari. V prostem času je na primer obnavljal svojo hišo na Tivolski 13 v središču Ljubljane. Stara ljubljanska vila z rumeno fasado se je tako okrog leta 2000 prelevila v postmoderni objekt s približno 400 kvadratnimi metri površine, tremi nadstropji in več terasami. Na podlagi danes oglaševanih cen bi lahko vrednost hiše ocenili na milijon ali celo dva milijona evrov. Zmago Jelinčič je sicer hišo podedoval od staršev, a temeljita rekonstrukcija leta 2000 je, če upoštevamo splošno sprejete cene prenove na kvadratni meter, morala stati vsaj toliko, kolikor je za prenovo hiše v Murglah odštela bivša vodja Pahorjevega kabineta Simona Dimic: več kot 320 tisoč evrov. Z eno pomembno in zanimivo razliko. Dimičeva je za prenovo vzela 30-letno hipotekarno posojilo, Jelinčič pa jo je izpeljal brez posojila. Je torej projekt plačal iz svojih prihrankov?

Jelinčič, letalec, »padalec«, filatelist, zbiratelj in morda celo politik, je po razlagi številka ena očitno tudi zelo varčen človek. Lahko si predstavljamo, kako je devetdeseta leta preživel ob vodi in kruhu, da je lahko z 2400 evri neto poslanske plače izpeljal ta projekt. Prav vse, do zadnjega tolarja in še več, je moral vložiti v svojo nepremičnino. Razen seveda, če mu je kdo pomagal. Na to je že pred leti med parlamentarnim obstreljevanjem, ko je nekaj poslancev SNS Jelinčiča zapustilo in ustanovilo stranko Lipa, namigoval Boštjan Zagorac. »Grozne hiše stojijo kjerkoli po Ljubljani ... Če lahko to poslanec poravna z gotovino, so to res veliki prihodki s strani poslanske plače,« je v nekem trenutku zasikal Jelinčiču. Kdo je torej Jelinčiču prenovil hišo?

Iz upravne enote Ljubljana center so sporočili, da so enotno gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo Jelinčičeve hiše izdali konec leta 1998, dela, tudi oblikovanje fasade, pa naj bi izvajalo podjetje Gralma. A očitno je bilo to podjetje bolj ali manj fiktivno. Že leta 2002 je šlo v stečaj, na naslovu v Metliki, kjer je bilo registrirano, pa je lastnik povedal, da direktorja iz Bosne tam nikoli ni bilo in da se je podjetje ukvarjalo predvsem s posredovanjem delovne sile slovenskim gradbincem. Še zdaj naj bi k njemu prihajali bivši delavci, očitno zaradi neplačanih prispevkov. Kot je priznal tudi sam Jelinčič, mu je pri prenovi hiše dejansko pomagal SCT. Pred približno letom in pol se je okoli njegove hiše znašel delovni oder in na njem delavci, zato smo Jelinčiča vprašali, ali drži podatek, ki ga je mogoče te dni slišati od nekaterih, z razmerami v SCT-ju nezadovoljnih zaposlenih, da mu je »fasado podaril Zidar«. Jelinčič je na kratko odgovoril: »Nič. Reklamacija.« Češ da zadnjič SCT-ju res ni plačal nič, ker naj bi bilo šlo za reklamacijo, saj je bilo s fasado menda »marsikaj« narobe.
O podrobnostih pa ni želel govoriti. Telefonski pogovor (zapis po spominu objavljamo ob članku) se je končal pri vprašanju, koliko in kaj je plačal SCT-ju, nato je zvezo prekinil, računov za fasado poslanec ni hotel poslati, na vprašanje, ali nam po elektronski pošti lahko da soglasje, da nam podatke posreduje SCT, pa je odgovoril, naj se ukvarjamo s čim pametnejšim. »Če si jo želite ogledati od blizu, mi lahko pridete pograbit okoli hiše in jo boste lahko tudi potipali. Da pa se že vnaprej izogneva zapletom okoli ''sosedske pomoči'', mi boste izdali račun, ki vam ga bom plačal po položnici. Upam, da boste odvedli davek,« je odpisal. V odgovoru na še eno vprašanje pa se je razpisal o tem, da mu je SCT zastonj gradil raketno izstrelišče za balistične rakete srednjega dometa (a s preplitkim silosom), Vegrad da mu je naredil radarsko postajo, potem sta se vmešala še »ljubljanska tramvajkomanda« in neko hortikulturno društvo, v pripravi naj bi bila tudi gradnja betonskega dežnika proti kislemu dežju, ki ga bo gradilo Primorje ob pomoči Luke Koper ...
No, resnica bo prej ali slej morala priti na dan, kljub Jelinčičevemu izmikanju. Primer smo namreč prijavili protikorupcijski komisiji, njeni predstavniki pa so sporočili, da so prijavo sprejeli v obravnavo. V tem primeru je zanimivo še nekaj drugega: Jelinčič se je očitno odločil za obnovo fasade tik za tem, ko je izvedel, da naj bi mu hišo podrli, za kar si je tudi prizadeval (stavbno pravico so mu v zemljiško knjigo vpisali oktobra 2008). Kot je pojasnila Biserka Prošek iz podjetja Imos, ki je investitor projekta Tobačna mesto poleg Jelinčičeve hiše, se je podjetje z mestno občino dogovorilo, da se tudi zaradi Jelinčičevega interesa in interesa drugih stanovalcev občinski prostorski načrt razširi še na sosednje parcele, kjer je sedaj predvidena gradnja objekta G. Kdaj naj bi bil objekt zgrajen in kdaj bo torej investitor Jelinčiču vilo odkupil, za zdaj še ni določeno, pravijo v Imosu.
Jelinčičevo priznanje, da mu je SCT naredil vsaj fasado, pa utegne v kočljiv položaj spraviti prvega moža SCT-ja Ivana Zidarja, ki je pred preiskovalno komisijo pod prisego trdil, da ni SCT nobenemu poslancu ničesar gradil in da ni z nobenim podpisal pogodbe. Predsednik parlamentarne preiskovalne komisije Rado Likar (SDS) je tedaj Zidarja izrecno vprašal, ali je SCT kdaj uslužbencem Darsa, DDC-ja, ministrstva za promet, poslancu ali kateremukoli drugemu funkcionarju brezplačno izvajal dela ali pa mu je dela izvajal po, recimo, 50 odstotkov znižani ceni. Zidar je na to vprašanje odgovoril, da sam niti »pod razno« ni podpisal »nobene pogodbe z naštetimi«. Na dodatno vprašanje, ali torej drži, da SCT ni izvajali nobenih tovrstnih del, je Zidar odgovoril, da »če je šla kdaj mimo mene kakšna hčerinska firma, za to pa ne morem staviti. Ampak SCT mati sigurno ne. Tu nisem jaz nobenemu ... Kaj, da bi delal komu kaj? Da bi se jaz spomnil, ne.« Tako je dejal in potem dodal, da ne more dati roke v ogenj, če so delavci SCT pri kom »kakšno popoldne kje fušali«. Če se je torej Zidar zlagal, bi lahko šlo za krivo pričanje, ki je kaznivo dejanje po 289. členu kazenskega zakonika in ki se lahko kaznuje z zaporom do dveh let.
Jelinčič je sicer s svojimi glasovi ali poslanskimi vprašanji že večkrat trgoval. V zadnjih letih je marsikdo postal pozoren, kako je politična stališča do nekaterih podjetij ali zakonov spreminjal v skladu s svojimi interesi. Pri spornem azbestnem zakonu, s katerim so bile odškodnine prizadetim zaradi azbestnega prahu določene precej restriktivno, je denimo v nasprotju s stališčem drugih poslancev SNS in brez razprave podprl interese podjetja Salonit Anhovo, potem ko je to v projekt Jelinčičevega aeronavtičnega muzeja vložilo 20 tisoč evrov. Enako je bilo z avstrijskim gradbenim podjetjem Alpine Bau. Potem ko je Alpine Bau vložil v projekt muzeja 20 tisoč evrov, se je Jelinčič iz nasprotnika tega avstrijskega gradbinca, ki naj bi bil z vprašljivimi referencami dobival posle v Sloveniji, spremenil v prijatelja in podpornika. Navsezadnje pa Jelinčiča trgovanja z glasovi sumijo tudi na koprskem tožilstvu. Čez približno mesec, smo izvedeli, naj bi tožilci na sodišče vložili zahtevo po preiskavi zaradi trgovanja s poslanskimi glasovi v zameno za prekvalifikacijo zemljišč, na katerih bi lahko gradili letalski muzej. Med drugimi podjetji kot sponzor pri Aeronavtičnem muzeju sodeluje tudi SCT.
Ta čas Jelinčič lobiranje še kar nadaljuje. Še ta mesec je denimo vladi postavil novo vprašanje v imenu SCT-ja. Zanima ga, zakaj konzorcij podjetij pod vodstvom SCT-ja ni dobil 40 milijonov evrov vrednega projekta uvedbe enotnega evropskega sistema za upravljanje železniškega prometa na progi od Sežane do Hodoša. Kot je znano, so Slovenske železnice sprva izbrale SCT Iskro in podjetje Bombardier, a je državna revizijska komisija zaradi pritožbe, ki je bila, kot piše Jelinčič, »po našem mnenju začeta na politično zahtevo«, izbiro razveljavila.
Seveda pa Jelinčič s poslanskimi vprašanji uresničuje še druge svoje individualne projekte. Nadaljuje napad na koprske kriminaliste, ki med drugim obravnavajo prav njegov primer suma korupcije, bori pa se tudi proti Draganu Matiću, ki je, ko je bil še inšpektor za kulturo, začel preverjati, kako je Jelinčič pridobil in potem prodal Narodnemu muzeju Slovenije slovenske bankovce, kovance in spremljajoči numizmatični material za 175 tisoč evrov. Inšpektor je denimo ugotovil, da je Jelinčič odtise prvih tolarskih bankovcev dobil iz tiskarne v Veliki Britaniji zato, kjer se je tam predstavil kot predstavnik države, policija pa je preiskovala tudi, kako je Jelinčič prišel do treh najdragocenejših predmetov, ki so bili nekoč v lasti pokojnega oblikovalca slovenskega denarja Miljenka Licula. Iz Narodnega muzeja Slovenije so sicer odgovorili, da »zadnji (tretji) obrok za odkup numizmatične zbirke g. Jelinčiča ni bil plačan«, denar, 70 tisoč evrov, so vrnili v proračun. Jelinčič pa sedaj v poslanskih vprašanjih kraje obtožuje kar Licula, ki je umrl leta 2009.