Vitan Mal

»V resnici bi morala biti še enkrat debelejša. Ampak se je urednik malo ustrašil finančnega bremena.« To je bila prva stvar, ki mi jo je rekel, ko mi je pri Maksiju v roke položil tudi tako kar zajetno knjigo.
Kaj, sem se namuznil, torej je zadeva v originalu vsebovala še enkrat več še hujših svinjarij? »Niti ne nujno še hujših svinjarij,« je prostodušno skomignil pisatelj, »ampak ker je Brane Mozetič menil, da je zadeva predolga, sem potem ven pometal vse, kar je imelo zvezo z ženskami. Veste, nekje okrog dvajset odstotkov spolnih zlorab zagrešijo ženske. Tega marsikdo ne ve. Kakorkoli, ko sem se spravil krajšati, sem ugotovil, da bo najbolj ekonomično ven pometati vse odnose, ki jih ima glavni junak s prijateljičino mamo.«
Knjigi je seveda naslov Napačna odločitev in v njej je tudi po krajšanju ostalo več kot dovolj svinjarij za eno tako kvalitetno moralno paniko. Posebej zanimiv je roman zato, ker mu je v ogorčenju uspelo združiti ulico in visoki stolp. Starši so se po forumih lotili celo povezovanja v civilno iniciativo, ogorčen pa je bil tudi Marko Crnkovič. Ta je roman kljub poklonu sami kvaliteti pisanja označil za odbijajoč pederastični umotvor. »Na vsaki drugi strani si ga drkajo in fafajo!« je zgroženo poročal v svoji kolumni, en konkreten prizor pa je označil za »daleč najbolj sick sceno, kar jih premore zakladnica slovenske literature. ... V primerjavi s tem se posilstvo v Nepovratnem zdi kot lirično ljubljenje.«
Ne, nikakor in nikoli!
»Ne, nikakor in nikoli!« mi je avtor te sick scene odgovoril na ključno vprašanje, ko sva se zasidrala v slaščičarni in naročila kokto. Ključno vprašanje je bilo seveda lahko samo: Ali je za vas kakršenkoli spolni odnos med odraslim in otrokom v kakršnikoli situaciji lahko sprejemljiv?
»Ne,« je ponovil slovenski mladinski klasik in me brez mežika gledal v oči. »Moj namen je bil razširiti polje debate. Ne, pedofilija ne sme biti sprejemljiva stvar. A dejstvo je, da je v družbi sicer zelo prisoten, a obenem skoraj povsem neraziskan pojav. Vsaka javna razprava takoj izzveni v neko povsem prazno histerijo. Meni pa se zdi prav, da če nekaj obsojamo, to stvar tudi razumemo. Žal opažam, da se veliki večini ljudi o najosnovnejših realnostih pedofilije še vedno niti sanja ne. Še huje: o tem se tudi niso pripravljeni pogovarjati!«
Vitana Mala sem za sogovornika izbral iz dveh razlogov. Prvič, ker gre ta vseprisotna apriorna histerija pri sami omembi besede pedofil na živce tudi meni. Ob vsaki temi, o kateri ni dovoljeno razpravljati, temveč zgolj vreščati, je naša civilizacija na hudi izgubi - vsaj dokler jo še vedno utemeljujemo na razsvetljenstvu ... In ravno na podlagi tovrstnih strastnih polpismenih forumaških moraliziranj si ni težko predstavljati dobe, ko bo treba določenim strukturam na nekoga samo pokazati kot na pedofila, pa ne bo ob aretaciji nihče ne hotel ne upal ugovarjati. Ta domnevni pedofil bo zelo možno naslednji Julian Assange. Ta napovedana doba se bo zelo možno začela pojutrišnjem.
Drugi razlog za izbiro tokratnega profiliranca je, da Vitan Mal vseeno ni kar nekdo. To je vendarle vrhunski mladinski klasik, avtor takih večnih biserov, kot so Ime mi je Tomaž, Sreča na vrvici in Čarodejni novčič. To so samo trije moji najljubši naslovi, napisal je ogromno. Ker gre za enega redkih sovaščanov, ki sem jim kulturno za kaj hvaležen, se mi je zdelo prav, da dobi ob tej moralni paniki vsaj priložnost, da predstavi svojo stran štorije.

Besede

»Zdi se mi, da so ljudi od vsega daleč najbolj šokirale besede,« je zamrmral pisatelj. Potem se je žalostno nasmehnil: »In tukaj jih seveda lahko razumem. Veste, to nasploh ni moj slog. Pišem precej nežne reči. Ampak o grobih gnusnih dejanjih lahko vendar pišem samo z grobimi gnusnimi besedami! Če bi delal drugače, bi bilo to zame precej bolj sporno! Namreč, če bi ta groba gnusna dejanja popisoval z izbranimi všečnimi besedami ... Ja, potem bi to res lahko bila reklama za takšna izživljanja - to pa nikakor ne bi bilo prav!«
Mene je v bistvu najbolj zanimalo, zakaj se je sploh odločil za pisanje tako radikalne knjige. Da nekdo, ki ima pri zainteresirani javnosti že itak precej hudo pedofilsko stigmo, provocira s takim tekstom, hja ... To bi lahko v teh pošastno konformističnih časih opisali na dva načina: kot ultimativno punk-rock dejanje ali pak ultimativno demenco. V obeh primerih bi imeli najbrž vsaj malo prav.
»Veste,« se je pisatelj ob tem mojem razmišljanju popraskal po glavi, »ko se o pedofilih poroča v časopisih, se nikoli ne gre čez neko pavšalno oceno. Vedno napišejo kaj v stilu: 'Ne vemo, kaj jih žene k temu, kdo bi jih zastopil, to so itak vsi sami izprijenci, ki bi jih bilo treba pobesiti ...' Ampak jaz kot pisatelj čutim, da se ne bi smeli zadovoljiti s tako klišejsko preproščino. Ponavljam: tega je v naši družbi neprimerno več, kot si bralci mislijo. Pri tem pa sem želel upodobiti, kako obstajajo znotraj v javnosti zelo monolitno pojmovanega pojma 'pedofilija' precej različni pristopi.«
Ob mojem zbeganem pogledu se je tesnobno namrščil. Prav ta vidik se mu namreč zdi bistven: »Po mojih podatkih je med vsemi pedofili manj kot petina takih, ki glede teh svojih potreb tudi kaj storijo - torej konkretno škodijo otrokom.«
Po Malovo je več kot 80 odstotkov 'pedofilov' takih, ki jim je dovolj samo fantaziranje in nedolžno druženje: »Taki ljudje si seveda radi izberejo poklice, ki so odraz njihovega hrepenenja. To so pogosto socialni delavci, vzgojitelji v vrtcu, mentorji pri raznih krožkih ... In starši si v glavnem sploh ne predstavljajo, kaj dejansko motivira tiste prijazne požrtvovalne strice in tete. A ob tem velja pripomniti, da imajo potem ti otroci te strice in tete pogosto zelo radi. Saj je tudi logično! Starši svoje varovance neredko prizadenejo in zanemarjajo, njihovi tiho hrepeneči vzgojitelji pa se jim globoko posvečajo in imajo zanje največ pristnega razumevanja. Za kar, poudarjam še enkrat, večinoma ne pričakujejo nobenih spolnih protiuslug! Večina pedofilov ima svoje objekte resnično rada in jim želi samo dobro. Zadnja stvar, ki bi jo želeli, bi bila, da bi jih kakorkoli poškodovali!«
Posebej začuden se je zdel pisatelj, ko je govoril o tajmingu. Javni cunami zgražanja nad njim se je začel decembra 2010, roman pa je izšel že decembra 2009. Eno leto ni zadeva, pravi, očitno nikogar motila. Potem pa kar naenkrat tak bum. »S tem, da je par mesecev prej v isti zbirki Lambda izšel prevod odlično napisanega romana Dnevnik nedolžneža. V njem je francoski pisatelj Duvert popisoval, kako je analno občeval vsaj s 50 dečki, starimi od 9 do 16 let. Duvert je priznan pisatelj, ki je doma svojčas prejel marsikaj! In še nekaj: Marko Crnkovič je zapisal, da vsebuje Napačna odločitev najbolj sick sceno v slovenski literaturi ... A to sploh ni res! Najbolj sick scena v slovenski literaturi je zame v mojem romanu 'Ganimed in drugi', ki je izšel že leta 1993, pa ni ne takrat ne danes glede tega nihče zganjal četrt toliko kravala!«

Bolanosti

Vse to je bilo izrečeno v ponedeljek. Naslednjič sva se potem dobila v sredo, ko sem ga čez mizo vseeno gledal nekoliko drugače. Zakaj? Ker sem vmes prebral roman.
Okej, ta zadeva ... No, to je pač res ena taka totalno poblaznela transgresivna jebačina. Dodaten problem je, da je na svoj način zelo v redu napisana. Vsekakor se bere neprimerno lepše kot marsikatera žvarovina, kakršna je pri nas rada nominirana za najvišje nagrade.
Zgodba Napačne odločitve je v avtorjevem zlatem slogu podana izjemno tekoče. Po drugi strani je avtor neverjetno pozornost usmeril na tiste najbolj umobolne detajle. Priznam, da sem se med branjem pogosto na glas krohotal in z roko tolkel po kolenu ob neapologetičnosti Malovih metafor ... Mi je bilo pa ob nekaterih poglavjih tudi skoraj nemogoče ohraniti svoje poklicno lassez-faire fičfiričevstvo, saj gre tu za res prvoklasne bolanosti. Takih bralec kljub prvoklasno bolanim časom preprosto ni vajen.
Če je šel de Sade v širino, je šel Vitan Mal v globino. Napačna odločitev se bere kot destilat par desetletij fantaziranja, pravzaprav je to totalno rajanje v perverziji. S podobnimi rajanji so sicer nekateri zaslužili lep kup denarja - a težava je v tem, da si je naš portretiranec izbral tisto času res daleč najbolj mrzko perverzijo. Ob branju se mi je sicer večkrat utrnila misel, da bi si vsi tisti razkurjeni očki in mamice, ki po forumih drug drugemu dokazujejo, kako moralni so, naredili neprimerno večjo uslugo, če bi namesto tega knjigo raje prebrali. Zakaj? Ker če se res tako neznansko bojijo pedofilov, potem je Napačna odločitev zanje lahko sijajno orodje za dekodiranje sovražnika - tako rekoč avtocesta naravnost v pederastovo lobanjo.
Ampak kaj, ko je tako knjigo ta trenutek do konca najbrž sposobno prebrati recimo kakih 6 odstotkov Slovencev - pa raje kaj manj kot kaj več. Avtor si je namreč tu na teh straneh res dal duška. Mogoče samo tale detajl: v nekem prizoru en pedofil drugemu mimogrede priporoči Malov roman Ganimed in drugi, in sicer z besedami: »Zame je več kot biblija!«
In?
»In, ste prebrali?« me je vprašal avtor, ko sem v sredo drugič prisedel k njemu. »Ste zdaj povsem šokirani in zgroženi?« Odgovoril sem mu, da bom sicer preživel, da pa je zadeva prav gotovo problematična. Človek, sem ga skušal z besedami stresti, pa kaj vraga ste sploh pričakovali, ko ste to objavili?! Kaj ste mislili, da ste tako po nogometno z obema nogama štartali na družbino najhujšo nevralgijo? Ne le da ste bralca v sodu spustili po pravi Niagari pedofilske sperme, naredili ste še nekaj mnogo hujšega: otroke ste predstavili kot vedno prižgane turbine čiste fukotožnosti! Saj razumete, da se imate samo temu, da živimo v tako postgutenbergovskih časih, zahvaliti, da vas še niso prišli linčat?
»No, tu bo pa potrebna malce daljša razlaga,« se je nasmehnil in naročil brezkofeinsko kavo. »Torej. Ko je bila manija za Harryjem Potterjem pri nas na vrhuncu, so tako rekoč vsa naša občila po dvakrat ali trikrat na teden objavila kaj o tem. Ko pa smo mi organizirali tiskovno konferenco ob izidu petih slovenskih knjižnih novosti za mlajše bralce, ni o tem nihče pisnil niti besede. Takrat me je to zelo prizadelo - predvsem, ker je bilo vseh tistih pet naših knjig precej boljših od razvpitega Potterja! Rowlingova je namreč pisateljica z odlično domišljijo, a obenem ne obvlada nekaterih osnovnih prvin svoje obrti.«
Ko mi je to govoril, sem ga samo zabodeno gledal. Pa kaj mi zdaj to razlagate, sem ga pobaral. Kaj ima to vendar veze s Tadejevo trinajstletno rito, iz katere se v vsem odstavku strahovito grafično cedi zmes krvi in Mortimerjeve smegme? »Moment,« me je jel miriti, »vse bo razloženo.« Spil je še požirek kave.
»Kakorkoli, to z Rowlingovo me je strašno razjezilo. Nakar sem se enkrat spravil še malo pozorneje preučevati COBISS. Ugotovil sem, da si od mojih del daleč največ sposojajo Srečo na vrvici - torej zadevo brez kake večje literarne vrednosti ... Moj mladinski roman Žigana, za katerega trdim, da je res vrhunski, pa si v državi na leto sposodi kakih 300 ljudi. Takrat me je spreletelo: od vseh mojih del je zares upoštevana samo Sreča na vrvici! To pomeni, da je bilo vse moje pisanje zaman. In takrat je v meni dokončno padla odločitev, ki je zorela že kar nekaj časa: nehal bom pisati.«
Skušal sem mu dopovedati, da Sreča na vrvici vsekakor ni brez vrednosti, saj je moji generaciji ogromno dala. Pa je samo odkimal: »Ne, pustite. V resnici se pogosto zgodi, da pride umetnik v tak razkorak z družbo, da sklene uničiti svoje dotedanje delo. Pesnik takrat zažge neobjavljene stihe, slikar razreže platna ... Jaz pa sem pritisnil tipko DELETE na svojem skoraj dokončanem novem mladinskem romanu. Ampak samo to dejanje pritiskanja tipke DELETE ni bilo tako katarzično, kot bi si želel ... Zato sem sklenil, da bom vse svoje pisanje razvrednotil še drugače. Tega se bom lotil tako, da bom napisal nekaj, kar bo javnost razkurilo tako hudo, kot je sploh možno. In katera tema je za to najprimernejša?«
Aha, me je spreletelo: hard-core pedofilske vragolije! »E, tako! Ker vreči tako bombo v javnost, ki o teh rečeh nima niti toliko pojma, da bi znala ločiti med pedofilijo in pederastijo ... No, sem si rekel, po tem pa gotovo ne bo moglo biti poti nazaj. Objaviti kaj takega v času, ko so na Hrvaškem prepovedali, da bi otroci smeli sedeti v naročju Dedka Mraza ... No, to bo zame najbolj katarzičen DELETE in obenem najučinkovitejši pljunek v obraz licemerskosti te naše družbe.«
Kolikor me je že ta nepričakovani zasuk razorožil, sem imel vseeno še vedno kup pomislekov. Predvsem tega: če je bil vaš glavni namen res razširiti meje debate in poučiti neuko javnost o nekih osnovah ... Zakaj potem v romanu taka totalna onanistična obsedenost s perverznimi detajli, ki ne služijo čisto ničemur, razen samim sebi? Kako naj ob tem metežu podrobnosti, ob vseh teh res prepričljivih straniščarijah, bralec ne verjame, da ste vi profesor Boštjan?
»Oh, jaz že sem profesor,« se je nasmehnil. »Vendar ne profesor Boštjan iz knjige, temveč profesor za to problematiko. Veste, že 40 let zelo podrobno spremljam to področje in sem že od 25. leta v stiku z žrtvami in s storilci. Spravljenih imam več kot 50 zvezkov formata A4, nabitih s časopisnimi izrezki. Da se razumeva: to, da sem se odločil s tem romanom tako razkuriti družbo, ne pomeni, da sem napisal slab roman. Nasprotno - napisal sem ga pošteno in iz srca. Za njim v celoti stojim. Pri polni zavesti trdim, da nisem v knjigi napisal nič, kar ne bi bilo res. V bistvu sem se odločil družbi povedati tisto resnico, ki jo bo med vsemi najtežje sprejela.«
In če to resnico skušate strniti v tri stavke? »Reciva takole: med drugim sem hotel povedati, da je pod določenimi pogoji pederastija lahko zločin brez žrtve. To pomeni, da sploh ni nujno, da na mladostniku pusti kakršnekoli negativne psihične posledice. Seveda je pogoj za to, da ni zraven čisto nobenega nasilja in da se vse zgodi konsenzualno. Da je to tako, si nisem izmislil jaz, temveč o tem priča cela serija primerov, o katerih sem skrbno zbiral podatke. Poleg tega to trditev jasno potrjujejo tudi izsledki znamenitega ameriškega seksologa Kinseyja. Na vse to pa sem hotel pribiti, da obstajajo dobri in slabi pedofili. To seveda ne pomeni, da kakorkoli reklamiram pedofilijo - kje pa! Če vprašate mene, bi bilo to razliko med dobrimi in slabimi - ali, če hočete, med slabimi in manj slabimi - pedofili treba upoštevati predvsem v sklopu kazenske politike ... Kazenska politika pa v resnici ni več moja stvar. Moja stvar je, da napišem po resnici.«
Ko sem se pridušal, da bo to javnost res težko sprejela, me je prijazno spomnil, da je bil natanko to njegov namen. In da mu vsi tisti ljudje, ki ga zdaj tako strastno blatijo po forumih, v bistvu delajo uslugo. Njegova osnovna misija je bila napisati nekaj tako nesprejemljivega, da bo njegov ugled za vedno uničen in da bo lahko torej nepovratno stopil z ringlšpila. Morda, je dodal, je prav zato pri pisanju še malce pretiraval - torej erotične situacije potenciral do grotesknosti.
Proti koncu pogovora je kar sam načel temo, glede katere sem bil najbrž nekoliko preveč sramežljiv. Gre za njegovo pogojno obsodbo iz leta 2000 - torej sodbo, za katero večina pozorne javnosti ve, le redkokdo pa pozna njeno konkretno vsebino.
»Saj prav zaradi tega je vse skupaj še toliko bolj učinkovito! Ker itak vsi 'vejo', da sem pedofil, kaj ni potem še toliko bolj logično, da pišem take reči? Ampak jaz nisem bil ne za pedofilijo ne za pederastijo nikoli ne tožen ne obsojen. Šlo je za fotografije golega trinajstletnika. Te fotografije sem potreboval kot model za risbe, s katerimi sem se nameril opremiti prihajajočo knjigo. Fotografije sem potreboval, ker verjetno ja nisem mogel pričakovati od fanta, da mi bo tam ure in ure nag poziral!«
Dobro, ampak če ni bilo nič, zakaj ste bili potem obsojeni? »Obsojen sem bil za izdelavo pornografskega gradiva z mladoletno osebo. Sodnica je rekla, da bi, če bi ji prinesel dva metra velik fantov akt, lahko verjela, da gre res za umetnost - tiste risbe, ki sem ji jih prinesel, to pa ne. To pa zanjo ne more biti umetnost. Zato sem bil obsojen - ampak samo pogojno. Največji problem je bil, da so se potem o primeru tako grdo spravile lagati štiri novinarke. Med njimi je bila najhujša B. J., ki je v Tedniku med drugim mirno izjavila, da sem ... Ne, tega pa raje ne bom izrekel - ne, ne pišite, ne pišite, ker res nočem tvegati, da bi še kako škodil tistemu ubogemu fantu.«
Okej, sem razmišljal, ampak če so tiste novinarke res tako lagale, ja, zakaj jih pa potem niste tožili? Ob takih potvorbah bi lahko oprali ime, zaslužili ogromno denarja in ob megalomanskem znesku nemara celo za vedno potopili TVS, za kar bi si zaslužili spomenik. In če so tiste novinarke res take lažnivke, kaj ni potem vaša državljanska dolžnost, da jih razkrinkate in za vedno vržete iz igre?
A Vitan Mal, konec koncev 64-letnik, je ob tem spet samo utrujeno zmajal z glavo: »Saj mi je odvetnik res ponudil, da me bo zastopal na kredit in svoj rizik. Rekel je, da bi hotel imeti samo 4 odstotke na koncu iztožene vsote. Ampak veste, ko je imel človek enkrat opravka s slovenskimi sodišči, potem ima po navadi eno samo prioriteto: da ga ne bi imel nikoli več. Za denar mi ni toliko, za dobro ime, kot sem vam razložil, tudi ne... Edino za mojo ubogo družino mi je žal. Ta je morala pa res marsikaj pretrpeti.«
No, in sva potem tako tam sedela in zelo prijetno kramljala naprej ... A meni so misli vedno znova begale k uživaškosti in prepričljivosti pederastičnih orgij, ki jih je ustvaril na papirju. Napačna odločitev, sem razmišljal na glas, ima vseeno številne elemente direktne pornografije za pedofile. Pardon, za pederaste.
A ob tem se je veliki mladinski pisatelj spet samo nasmehnil: »To mi nekateri res zelo radi očitajo ... Ampak zagovarjam stališče, da to niti slučajno ne drži! Neki upokojeni pederast, ki mi je nekoč rekel, da je moral imeti pri branju Ganimeda eno roko vedno prosto, se je ob Napačni odločitvi zgražal. Izrazil je mnenje, da sem šel predaleč - Mortimerjeva grobost je zanj odbijajoča, kot večina pedofilov in pederastov ima tudi ta moj znanec vendar rad otroke!
Ampak jaz pravim takole: če kdo v mojih delih dejansko vidi pornografijo za pederaste, pa kaj potem? Naj berejo! Naj se posvečajo zgodbi - vsaj ne bodo svinjali v živo! Kaj ni res?«