Gasparijevo sporočilo

Mitja Gaspari, minister za razvoj, nastopa redko, ko nastopa, pa ne govori veliko. Njegova vloga v vladi je jasna: bil naj bi tisti, ki naj bi imel pred očmi celotno sliko. Eden takšnih njegovih redkih nastopov je bil posvet stranke Zares, na katerem je prejšnji petek predstavil svoje videnje stanja. Nastop je bil nenavaden. Trd in trpek, z zelo resnimi sporočili tudi koaliciji in vladi, v kateri deluje.
»Na eni strani sem stigmatiziran, da sem tisti, ki je liberalec v tej vladi. Tako me definirajo predvsem kolegi iz SD. Čeprav to nisem, vem, da bo problem izvesti nekaj tistega, kar se pod to negativno konotacijo pri nas označuje. A dejstvo je, da se ne da gospodariti samo z dohodki in izdatki. Treba je gospodariti s premoženjem. Ker konec koncev je ekonomija pretežno premoženje.« S temi besedami je prejšnji petek začel Gaspari analizo stanja slovenskega gospodarstva: »Moja druga stigmatizacija je, da sem fiskalni konservativec. Tudi to je posledica okoliščin, ne pa mojega prepričanja. A tako je iz preprostega razloga: moja stališča so posledica realnosti, dejstva, da danes nimamo toliko prostosti, kot se na prvi pogled zdi. To je posledica tega, da smo vstopili v EU in v evroobmočje, ne zavedajoč se, da vstopamo v neke realne nove okoliščine in omejitve. Nadaljevali smo z razmišljanjem, ki ga definirata lastna denarna politika in ekonomska samostojnost. A tega že nekaj deset let ni več, pa tudi prej tega prostora ni bilo veliko. Po izgubi monetarne samostojnosti, ki ni bila nujno slaba zadeva, pa je tega seveda še manj.«
Gaspari ne mara govorjenja na pamet.
»Okoliščine, v katerih danes delujemo, so drugačne od tistih, ki smo jih imeli pred vstopom v EU, drugačne od tistih, ko smo vstopali v evroobmočje. In skozi čas so se zmanjševale stopinje prostosti, ta kriza pa je pripeljala nekaj, kar je elementarna nesreča. V elementarni nesreči se ljudje zelo različno odzivajo. Nekateri se rešijo iz vode, nekateri se utopijo, tretji plavajo in poskušajo. Mi ta trenutek sodimo v zadnjo kategorijo. Še vedno nam ni jasno, da pri reševanju te krize ne gre za kozmetične popravke, ampak gre za spremembo mentalitete, načina razmišljanja. Postati moramo sposobni odzivati se na spremembe, na katere sami nujno ne vplivamo.«
Po Gasparijevem mnenju je negibnost slovenske družbe zlasti na ekonomskem področju ta trenutek tista, ki bo tudi v prihodnje vplivala na razvoj. »Ne izbiramo okolja, v katerem živimo. Seveda lahko izstopimo iz evra, ustanovimo lastno centralno banko: In čez nekaj let bomo ugotovili, da naša valuta ni tisto, kar smo upali.«

Zakaj imeti evro?

Nemalo ocen je, da je v tem trenutku bolje biti članica EU, ki ni del evrskega območja. Gaspari: »Morda se res zdi, da Poljska, Češka ali še kdo drug ta trenutek krizi boljše nasprotuje ali jo rešuje. Morda res izgleda, da so države, ki danes sledijo Nemčiji, vezane na Titanik. A vendar se tudi že vidi, da so bili to kratkoročni učinki - in Poljska je tipičen primer. Zdelo se je, da je to država, ki je ušla krizi tako rekoč brez prask. A ta trenutek ima primanjkljaj v višini 7 % BDP-ja in postaja problem EU.« Ne gre torej iskati bližnjic, ker jih ni, sporoča Gaspari. Je odločitev vlade, da izhod iz krize gradi na varčevanju, prava? Kritik, da ga vlade z varčevanjem lomijo, je veliko. Celo po teoriji, kolikor jo upoštevamo ali si jo želimo vzeti kot izgovor, je bilo že pred desetletjem in več ugotovljeno, tudi empirično, da se da restrikcija kombinirati z gospodarskim oživljanjem, trdi Gaspari. »To je na prvi pogled kontradiktorno. A ko pogledamo strukturo problema, ugotovimo, da vsi izdatki, predvsem javni, ki naj bi pomenili tudi nekaj za domače trošenje, niso nujno prorazvojni.« Švedska, Finska, Danska, tudi Nizozemska, so v devetdesetih letih, ko so zašle v krizo, nacionalno krizo, morale izjemno zaostriti fiskalno pozicijo. Zaostrile so izdatke, ki so klasični in ki v potrošnji s stališča rasti ali širšega razvoja nimajo tako velikega vpliva kot nekateri drugi, gre za socialne transferje in plače. Tudi prek deloma psihološkega učinka je prišlo do tega, da se je verodostojnost reform izboljšala, zaradi verodostojnosti se je psihologija na trgu dvignila in zato so se začele počasi krepiti investicije in druge oblike trošenja. To je povzročilo, da se je ob tem, ko se je zaradi nižjih izdatkov primanjkljaj zmanjšal, gospodarska rast povečala, pojasnjuje Gaspari. »To se zdi v Sloveniji nemogoče. Ker še nikoli nismo poskusili! A bomo kmalu pred to izbiro.«

Zakaj raje ne trošimo?

Danes sicer zaradi kritik, da je bilo varčevanje napaka, tudi v vladi poteka razprava o tem, da bi morali poskusiti oživiti gospodarstvo s politiko ekspanzije trošenja. Gaspari pravi: »To je na kratek rok dosti logična poteza. Hkrati pa ima fiskalne omejitve, ki bi to zadevo pripeljale v svoje nasprotje čez nekaj let. Ta trenutek imamo primanjkljaj v višini petih odstotkov BDP-ja, imamo pa izdatke za obresti, ki sedaj znašajo že prek 600 milijonov evrov in bi ob takem nadaljevanju šle proti milijardi. Če bi imeli lastno valuto in lastno centralno banko, bi to lahko financirali z emisijskimi prihodki. Ker tega nimamo, smo odvisni od tujega varčevanja. Domače varčevanje je omejeno, ker imamo nakopičenih toliko zasebnih dolgov, ki se ne dajo enostavno refinancirati z domačimi viri. Zunanji viri pa so omejeni in vedno bolj bodo. Podatek, da bo približno za trilijon € povpraševanja celotnega območja evra po dodatnih finančnih prihrankih zaradi financiranja primanjkljajev, pomeni, da bo periferija v drugem planu, za tistimi, ki so največji. In periferija smo mi. In kako se to povpraševanje racionalizira? Tako, da se povečuje cena. Cena za posamezno državo pa se določa z bonitetami. Trgi so, kar se tega tiče, zelo neosebni, razvrstijo te - kdaj tudi tja, kamor ne sodiš. In majhne praviloma ponavadi tako razvrstijo.«
Zakaj to opozorilo o boniteti? Morebitni slabši boniteti bo najprej sledila visoka obrestna mera, ki bo zmanjševala možnost gospodarske rasti, ker bodo obresti višje, kot bo gospodarska rast, in potem bo lahko celo zmanjkalo količin za pridobitev teh sredstev. »In to je točka, ko se začenja situacija, ki jo poznata Irska in Grčija. To so te objektivne zunanje okoliščine. To ni akademski diskurz. Končna instanca je zelo krut ekonomski faktor.«

Pokojninska reforma

Bi morala torej Slovenija sprejeti pokojninsko reformo že zaradi bonitete? »Pokojninska reforma je v svojem bistvu zelo jasna zadeva. Kakorkoli obračamo, pridemo do istih številk in te številke bodo prej ali slej pokazale, da imamo zelo resne težave. Tujina nam to kaže še v malo bolj neprijetni sliki. Ne vedno objektivno, vendarle vedno s posledicami. Ampak ne gre za to. Vprašanje je, ali je politična elita sposobna za spremembe. Za mene je nikalni odgovor bolj alarmanten kot pa izguba enega inča pri boniteti.«
V svojem bistvu so stvari preproste, sporoča Gaspari. Treba je pač operirati in izhajati iz realnih številk, pa se stvari hitro sestavijo: »Moj pogled je takšen. V Sloveniji je absolutno možna gospodarska rast okrog 3 odstotkov. Če bo znašala toliko, bo enkrat višja, kot bo povprečna evro rast v naslednjih desetih letih. EU za sebe pravi, da bo evroskupina rasla približno 1,5 odstotka na leto. In to je tudi odgovor na vprašanje o tem, koliko imamo lahko primanjkljaja, je tri odstotke že preveč ali je pet odstotkov še zdržno. Če nismo zmožni zagotoviti triodstotne gospodarske rasti, potem nam te rasti ne bo zagotovil noben primanjkljaj. Če ne bo dovolj gospodarskega potenciala, dovolj podjetij, ki so sposobna dodano vrednost dvigniti s 25 ali 30 tisoč evrov na več, recimo na 50.000 evrov, potem se to ne more zgoditi.«
In to je odgovor tudi na vprašanje, ali bi morali povečati trošenje. »Gospodarske rasti torej ne moremo dvigovati z deficitom, ampak z dobrim menedžmentom in kvalitetnimi programi. In teh država ne more zagotoviti. To lahko naredijo le pamet, dobra organizacija in primerna obdavčitev.«

Kaj pa davki?

Rešitev torej ni v lastni valuti. Ni v ekspanzivnem trošenju na račun jutri. Ni v dvigu primanjkljaja. V zadnjem času se omenja še ena rešitev: višji davki. »Kaj pa lahko naredimo z davki? Glavna napaka je bila narejena, ko smo izvedli sicer čisto primerljivo davčno spremembo, ki se je končala z, rekel bi, dosti normalno porazdelitvijo davčnih bremen, če jih primerjamo s povprečjem EU. A na drugi strani pri potrošnji nismo naredili nič. In v tem ciklu smo se zapeljali v obdobje po konjunkturi, v obdobje krize, kjer so ciklično viri usahnili in ciklično enako izdatki porasli. Če ne bi bilo evropske krize, bi bil ta primanjkljaj neproblematičen vsaj na kratek rok, tako pa postaja že na kratek rok problematičen. Iz tega razloga je treba narediti nekaj pri strukturi proračuna. Oziroma proračunov, ker so občinski še slabši od državnega.«
Zakaj torej tega vlada ne izpelje? Gaspari pravi: »Znotraj tega pa se začenja naš največji problem. Pa naš problem ni, da ne bi znali definirati problemov in prioritet. To še naredimo, imamo dokumentov na kile! A ko jih primerjamo z dejanskimi in aktualnimi odločitvami, to pa so proračuni v parlamentu ali na vladi, ugotovimo, da živimo dva svetova. Enega, ki želi in ki načrtuje, in drugega, ki izvršuje in deluje. Ta drugi je popolnoma drugačen od tistega prvega.« Kako se to kaže? »Poglejmo samo odnos med plačami in produktivnostjo. To razmerje se je poslabšalo po letu 2007, ko smo šli v evroobmočje. Popolnoma neupravičeno. Ne moremo živeti s plačami, ki rastejo hitreje kot produktivnost. A ravno to smo delali v Sloveniji po letu 2007. Tako v privatnem sektorju kot malo kasneje tudi v javnem sektorju. To je prva stvar. Naprej: ne moremo imeti pokojninskega sistema, v katerem pokojnine rastejo skoraj tako kot plače, saj to pomeni, da celotno produktivnostno rento porabimo tudi za upokojeno prebivalstvo. Kakorkoli se to zdi grdo rečeno. To se na svetu nikjer ne dogaja. Ker upokojeni pač ne more participirati pri produktivnostni renti. Imamo socialne transferje, za katere nismo popolnoma prepričani, ali jih usmerjamo na tiste, ki so transferjev res potrebni, ali jih usmerjamo po tem, kakor je bilo v preteklosti. Ostane okrog tri odstotke družbenega proizvoda za investicije, kjer se praviloma investicije dajejo tako, kot so se dajale v preteklosti, ne pa tako, kot so se določile prioritete. In morda se v zadnjih dveh letih nekaj malega premika, je pa vprašanje, ali bomo zdržali več kot leto ali dve.«
To pa je politični problem, pravi Gaspari, ker nobena koalicija ni sposobna tistega, karkoli se že dogovori, tudi izpeljati v neposredni praksi. »Da ne omenjam tega, da je vprašljiva učinkovitost tistega, kar nalagamo v razvoj. V dosedanji praksi namreč kakšnega razvitega sistema merjenja učinkov tistega, kar vložimo, nismo imeli, ampak je šlo vse bolj po prepričanju ali po moči. In tako se nam lahko tudi zelo zavestno naložen denar v razvoj, znanost, raziskave čez nekaj let pokaže kot bolj ali manj navadna potrošnja. Na to opozarjajo rezultati glede šolstva. Primerjalna študija je pokazala, da smo po vlaganju v osnovno in srednje šolstvo med prvimi tremi v Evropi, po rezultatih pa smo pod povprečjem EU. To pomeni, da denar ni bil učinkovito porabljen.«

Problem je javni sektor

»Nisem zaskrbljen za podjetja. Podjetjem ne more pomagati država še s takimi spodbujanji. Podjetjem lahko pomagata in bosta pomagala le dober menedžment in njihova prilagodljivost. Skrbi pa me javni sektor, ki je v Sloveniji še vedno zelo velik in bo verjetno tak ostal še nekaj časa. Vse bolj pa se zdi, da tega javnega sektorja nismo sposobni narediti bolj učinkovitega, ne da bi ga začeli privatizirati. Imamo težave v izobraževanju, zdravstvu, tudi v kulturi, kjer, če malo pretiravam, niti z enim evrom ne delamo tako, kot bi morali delati. Tam, kjer je naš največji potencial, intelektualni potencial slovenskega prebivalstva, imamo izjemno nizke rezultate v učinkovitosti,« je neizprosen Gaspari.
Gaspari kot primer navaja Finsko. Ko rečemo Finska, po vsem svetu pomislijo na Nokio. Napaka. Gaspari: »Finci so pravi čas ugotovili, da je čas Nokie mimo, da je ta zgodba passé in da so njihova perspektiva v tej hudi borbi znotraj EU širše storitve. In se zavestno usmerjajo v t. i. storitve za življenjski ciklus: zdravstvo, dolgotrajna nega, starost itd., kjer želijo bistveno dvigniti produktivnost teh storitev, kar pomeni, da s tehnologijo in znanostjo poskušajo te storitve spraviti na višjo produktivnostno raven, kar bi jim omogočilo zadržati ali povečati zaposlenost v tem sektorju in hkrati iz te zaposlenosti narediti večjo dodano vrednost.« Pri nas bi morali ubrati isto pot, meni Gaspari. »V industriji ne bomo mogli bistveno več zaposlovati, v storitvah, kakršne so, pa tudi ne, ker so enostavno premalo produktivne, da bi ustvarjale tisto dodano vrednost, ki bi omogočala tako dodatno zaposlitev. Primerjave med Evropo in Slovenijo kažejo, da imamo za vsaj še 150.000 ljudi prostora v javnih storitvah. To je načeloma res, praktično pa nemogoče, dokler imamo tako situacijo. Ta pa se ne bo spremenila sama od sebe. Institucije v javnem sektorju niso pripravljene na spremembe. Ne znanstveniki, ne profesorji, učitelji, ne zdravniki, ne kulturniki. Tako, kot je, je najboljše.«
Torej? Privatizacija? Ne. »To ne pomeni, da je treba inštitucije privatizirati, da jih je treba prodajati, treba pa je uvesti več reda, menedžmenta, upravljavskih znanj.«
Kaj pa višji davki in s tem višji prihodki države? »Tudi sam mislim, da dokončna sanacija ali konsolidacija javnih financ ne bo možna samo na odhodkovni strani, bi pa zelo toplo priporočal, da začnemo z odhodki in se potem vrnemo na prihodke, sicer bomo končali tam, kjer smo začeli. Na prihodkovni strani mislim, da je bistvena stvar, da naš davčni sistem ne sme biti bistveno drugačen, če želimo zadržati neko kolikor toliko primerjalno konkurenčnost. Ta trenutek smo nad povprečjem EU po davkih na potrošnjo, torej v DDV-ju ni neskončnih možnosti za prilagajanje. Z davki na delovno silo smo nad povprečjem EU predvsem za visoko kvalificirane delavce. Naš tretji dohodninski razred skupaj s prispevki je ta trenutek višje obdavčen kot na Danskem. To smo dosegli v zadnjih mesecih. Mi imamo 60-odstotno obdavčitev, Danci imajo 59-odstotno.« Si lahko predstavljate kaj to za nas pomeni ob njihovi dodani vrednosti s stališča nekega spodbujanja visokotehnoloških proizvodov ali poslovnih procesov? »Tisto, kar se po mojem mnenju z davki da narediti, je vezano zlasti na obdavčitev nepremičnin. Tu smo izrazito šlampasti in nedosledni, sistem je slab. Žal gredo priprave prepočasi, da bi do teh sprememb že prišlo, saj očitno to zahteva daljši čas, ampak bolj ko se bo čas odmikal, bolj bo aktualno. Tudi pri kapitalskih dobičkih je nekaj prostora. Ne gre za povečevanje obdavčitve, ampak za sistem, da se reinvestirani dobički ne obdavčujejo, nereinvestirani pa visoko, ker je to navadna potrošnja.«
Seveda pa je še bolj neumestno razmišljati v nasprotno smer, opozarja Gaspari: »Zniževati davke, kar so naši kolegi iz opozicije zelo intenzivno predlagali na začetku krize, je iluzorno, in tega ni naredil nihče v Evropi. Reagonomika ni dala kakšnih posebnih rezultatov ne v Ameriki ne drugod, ko se je poskušalo reševati fiskalni problem samo z zniževanjem davkov in predpostavko, da se bo zaradi tega davčna osnova povečevala. In Amerika bi bila, če v tem trenutku ne bi imela lastne valute, in to svetovne, tam, kjer je Grčija.«