Kulturno žlahtenje najmlajših

Začelo se je s pismi, v katerih so starši zapisali, kako so se počutili ob rojstvu svojih otrok. Otroci so se nato pogovarjali o teh pismih in skupaj ugotovili, da je bilo njihovo rojstvo zelo pomembno, tudi za obstoj sveta. Kasneje so se pogovarjali o časopisnem članku, ki ga je prinesel eden od otrok. V njem je pisalo, da so strupena škropiva uničila čebele, in ker so ugotovili, da so bile tudi poginule čebele pomembne za obstoj sveta, so postali zelo zaskrbljeni. Odločili so se, da bodo opozorili na to, da je naš planet ogrožen. Naredili so posebno instalacijo - na računalniški monitor so nalepili »žive« čebele, zgubane iz papirja, okrog njega pa so položili »mrtve« čebele.
To še ni bilo vse. Otroci so si pozneje zaželeli, da bi odšli na izlet v neokrnjeno naravo. Pri slapišču Kosce so prvič videli, kako iz skale priteče voda, in tudi slišali so jo. Ko so hodili po gozdu, so se dotikali lubja in trave, vonjali so naravo, prisluhnili tišini in skušali nazadnje vse to tudi narisati. Še naprej so zbirali članke o naravnih katastrofah in nazadnje so skupaj naredili plakat, s katerim so pozvali odrasle k odgovornejšemu ravnanju. »Ljudje, ne prepirajte se, ne bojujte se!« je sporočil prvi malček. »Ne onesnažujte vode, če se bo ogenj razširil, bo zgorel ves svet!« je sporočil drugi. Tretji je povedal še več: »Helikopter naj bi odletel tja, kjer se bojujejo, pa sponzorji bi take listke dol spustili in bi napisali: Dragi vojaki, ne bojujte se za ozemlje, očistite vaša morja, boste ''meli tud'' vi čisto morje. Prižgite traktorje, kosilnice pa začnite zemljo, njive grabit in posadite si pšenico in ne boste lačni!« Ker so imeli še veliko sporočil, so v vrtec prinesli rdečo zemljo, vulkanski pesek, oglje, jajca, čaj, kavo in druge naravne materiale ter iz njih naredili še skupinsko, »sporočno« sliko. Da bi jih res slišali vsi, je vrtec obiskal tolkalist Franci Krevh in jim pomagal njihova sporočila uglasbiti. Ob dnevu odprtih vrat so nato vse te multimedijske stvaritve predstavili staršem in drugim obiskovalcem.
Morda je to težko verjeti, a otroci, ki so skupaj s svojimi pedagogi in z umetniki sodelovali pri opisanem ustvarjanju, ki je tudi zaradi njihovih predlogov preraslo v resno družbeno angažirano pobudo, so bili res malčki. Stari so bili le od pet do šest let. »Tudi sama nisem mogla verjeti, kako zelo angažirana so bila njihova sporočila in koliko jih je bilo. Med njihovimi izdelki je bil tudi denimo košček zelenja, ki je predstavljal neokrnjeno Slovenijo. Okoli njega so postavili pozive, naj jo čuvamo. Vse skupaj se je sicer začelo z idejo, da se bomo začeli na našem igrišču ukvarjati s preoblikovanjem prostora. Temo smo povezali z naravnim okoljem in ekologijo, vzgojiteljice pa so otroke spodbujale, naj v vrtec prinesejo karkoli v zvezi s tem. Tako so začeli prinašati tudi zgodbe o različnih katastrofah z vseh koncev sveta. Čeprav še ne znajo brati, so vedeli, da govorijo o nečem, kar je problematično, denimo o razlitju nafte ali o potresu. Res so bili osveščeni glede tega, kaj se dogaja v svetu,« pravi Darja Štirn Koren iz Vrtca Vodmat, ki je bdela nad omenjenim projektom. A Štirn Korenova ni bdela le nad to, temveč kot vodja projekta tudi nad mnogimi drugimi ustvarjalnimi dejavnostmi, ki so se jih v njihovem vrtcu in kasneje še v drugih vrtcih lotili v okviru projekta Kulturno žlahtenje najmlajših. Glavni namen projekta, ki je bil financiran s sredstvi Evropskega socialnega sklada in ministrstva za šolstvo in šport ter se je končal konec lanskega oktobra, je bilo preizkušanje drugačnih vzgojnih metod, ki so jih raziskovalci in vzgojitelji uvajali ob ukvarjanju z umetnostjo oziroma v sodelovanju s kulturnimi ustanovami in z umetniki.

Vzgoja z umetnostjo

Ustvarjanje je že od nekdaj pomemben del predšolskega izobraževanja, saj se vsi spomnimo, kako smo v vrtcu ob pomoči vzgojiteljev risali, slikali, rezali, lepili, prepevali in nastopali v predstavah. Mnogi so ustvarjanje intenzivno nadaljevali doma, tudi denimo z risanjem po stenah, ali na nadaljnjih stopnjah izobraževanja, nekaj posameznikov iz vsake generacije pa je nazadnje tudi dejansko pristalo v umetniških poklicih. Kako se je torej otroško ustvarjanje v okviru projekta Kulturno žlahtenje najmlajših razlikovalo od tega, kar se že sicer dogaja v vrtcih?
Kot pravi pobudnik projekta, profesor na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete v Ljubljani dr. Robi Kroflič, je bila prva ključna razlika že v tem, da ustvarjanje v slovenskih vrtcih praviloma vodijo vzgojitelji oziroma strokovnjaki za poučevanje umetnosti, tokrat pa so z otroki sodelovali izbrani umetniki, od kiparjev do glasbenikov. Z umetniki, ki se niso šolali za pedagoge, sicer najbolj navdušeno že desetletja sodelujejo v vrtcih v severnoitalijanski pokrajini Reggio Emilia, kjer so začeli na pobudo Lorisa Malaguzzija, enega prvih glasnikov teze o otroku kot subjektu z lastnimi pravicami, ob koncu 60. letih zaposlovati »ateljeriste«, ki so bili praviloma likovni umetniki. »Malaguzzi je že takrat postavil tezo o otroku kot bistveno inteligentnejšem in socialno kompetentnejšem bitju, kot so kazale tedaj uveljavljene teorije s področja razvojne psihologije. Trdil je, da je treba otroku ponuditi različne jezike, s katerimi se bo lahko izražal, raziskoval okolje in komuniciral, in to raznolikost jezikov je najlaže pripeljati do njega prek umetnosti. Poanta je v tem, da otroku nekdo, ki je vešč umetniškega ustvarjanja, omogoči vstop v umetniško doživetje. Ne gre torej za to, da ga naučimo risanja ali plesa, ampak za to, da skozi umetniško ustvarjanje dobiva izkušnje o sebi, drugih in svetu okrog sebe, ki bi jih z drugimi praksami teže dosegel,« pravi Kroflič.
V projektu Kulturno žlahtenje najmlajših kljub vsemu ni šlo zgolj za preslikavo teh vzgojnih konceptov v slovenski prostor. V Reggiu Emilii so izhajali iz tega, da otroke prek sodelovanja z umetniki postavijo v drugačno učno situacijo, jih nato opazujejo in sproti razvijajo teorijo. Tu je bilo izhodišče obrnjeno. Slovenski raziskovalci niso želeli, da bi otroci zgolj ustvarjali v nekoliko drugačnih okoliščinah, temveč so se projekta lotili na podlagi jasno začrtanega teoretskega okvira. Izhajali so iz ideje moralnega razvoja in identitete otroka, ki jo je Kroflič poimenoval induktivni vzgojni postopek. Ta predvideva, da otroku ne vsiljujemo pravil, temveč ga spodbujamo, da pozorno opazuje posledice konkretnih ravnanj, sam pa na podlagi tega ugotovi, kaj je sprejemljivo in kaj ne. »Odgovorno ravnanje si zdravorazumsko praviloma razlagamo kot nekaj, kar je v skladu z družbenimi pravili. V tem primeru bi bilo treba otroka pripeljati do tega, da bo ta pravila upošteval. Sam pa menim, da je logika nastajanja občutka odgovornosti v razvojnem smislu drugačna. Otrok primarno ne začuti, da je bilo neko ravnanje neustrezno zato, ker ni bilo v skladu s pravili, ampak zato, ker sam vidi, da so bile posledice tega ravnanja škodljive. In če otroka sistematično opozarjamo na posledice njegovega ravnanja in ravnanja drugih, se začnejo njegovi prosocialni in moralni motivi pojavljati bistveno hitreje kot pri klasičnem discipliniranju,« ugotavlja Kroflič.
Ključno vprašanje je seveda, zakaj so se odločili to teorijo v praksi povezati ravno z umetniškim ustvarjanjem. To ni bilo naključje. »Aristotel je že pred 2500 leti neposredno zapisal, da lahko umetniška upodobitev nekega pojava o njem pove več kot znanstveni opis, saj lahko odjemalec umetnine v upodobljenem posamičnem dogodku prepozna splošno zakonitost. To pa pomeni, da je logika, ki deluje prek umetniške izkušnje, podobna logiki induktivnega načina vzgajanja otrok. Seveda ima umetnost še veliko pozitivnih učinkov, od tega, da skuša odkriti vzročno-posledične povezave v času, do tega, da spodbuja globlje doživljanje in empatičnost. Lahko bi rekli, da ukvarjanje z umetnostjo neposredno udejanja vrsto ciljev, ki jih povezujemo z dobrim življenjem,« pravi Kroflič. Eden najvplivnejših slovenskih pedagogov dr. Zdenko Medveš je v predgovoru k monografiji, v kateri so nedavno popisali vse razsežnosti projekta Kulturno žlahtenje najmlajših, zapisal, da lahko ta projekt prav zato, ker je našel povezavo med induktivnim načinom vzgajanja in Aristotelovimi ugotovitvami, štejemo za izvirno potezo v svetovnem smislu.

Od Kofetarice in železarne

In kaj vse se je v okviru projekta Kulturno žlahtenje najmlajših pravzaprav dogajalo v vrtcih? Vsi vzgojitelji, predstavniki kulturnih ustanov in umetniki so se najprej udeležili posebnega izobraževanja, nato pa so raziskovalci njihovo delo spremljali in jih usmerjali, a se pri tem niso vtikali v njihove umetniške prakse. Najbolj poglobljeno se je v projekt vključil Vrtec Vodmat, saj gre za edini slovenski vrtec, ki že šest let uvaja induktivni način vzgoje. »Delo v vrtcu Vodmat je bilo res najbolj intenzivno na področju uvajanja induktivnega načina vzgajanja, ki smo ga skušali z umetnostjo razširiti in okrepiti. Drugi vrtci so bolj poglabljali umetniške prakse, pri čemer smo jih sproti podučili o tem, kakšne možnosti imajo in kam vse lahko seže projekt,« pravi Štirn Korenova. Poleg Vrtca Vodmat so bili v projekt vključeni še dva ljubljanska vrtca ter štirje koroški.
Vrtci so zamisli za ustvarjalne projekte črpali s treh vnaprej določenih tematskih področij, ki naj bi bila pomembna za razvoj otrokove identitete. Prvo so medosebni odnosi, drugo odnos do okolja, tretje pa proučevanje odnosa do tradicije. Otroci so tako ob obisku galerij ali z opazovanjem umetniških del v vrtcu spoznavali denimo portrete, nato pa risali sebe in prijatelje. Opazovali in risali so tudi druge ljudi, prav tako so ustvarjali reprodukcije umetniških del. Mlajše otroke so pri tem usmerili v natančno opazovanje realističnih slik in predmetov na njih. V Vrtcu Vodmat so se malčki, stari od enega do dveh let, najbolj navdušili nad Kofetarico Ivane Kobilca, zato je vzgojiteljica predlagala, da bi otroci posnemali objekt na sliki tako, da so sedli na stol in se fotografirali s porcelanasto skodelico, pozneje pa so vsebino skodelice zlivali po risalnih listih in ugotavljali, kako različne oblike lahko ustvari polita kava. Starejše otroke so usmerili v impresionistična dela; ustvarjali so denimo reprodukcije Strnenovega Rdečega parazola in Jakopičeve Študije sonca, lotili pa so se tudi svojih impresionističnih del, denimo skupinske instalacije rdečih balonov na travniku, ki so jih potem naslikali.
Otroci so risali tudi svoja čustva, v Ljubljani so spoznavali mesto in njegove značilnosti ter ustvarili minimundus s Tromostovjem in z Ljubljanskim gradom, na Koroškem pa so spoznavali denimo življenje ob železarni. Namesto da bi se učili, kaj je železarstvo, so opazovali železarno iz vseh možnih zornih kotov, šli so v laboratorije in tudi sami predlagali, kaj vse bi še želeli videti. Poslušali so različno glasbo, ki upodablja glasove, nastale v kovaškem ritmu, in tako napisali pesmico s posebnim notnim zapisom, podobnim tistemu, ki so ga spoznali pri skladbi skupine The Stroj. Kot pravi Štirn Korenova, so imeli na Koroškem tokrat sploh prvič v muzeju tako mlado populacijo, a so bili kljub temu zelo pripravljeni sodelovati. Odločili so se, da otrokom ne bodo predstavljali zgodovinskih dejstev o rudniku, ampak izkušnjo svetlobe in teme, kar se je izkazalo za odlično rešitev: »Čeprav so štartali z ničle, se je iz želje, da bi naredili nekaj novega in drugačnega, marsikaj posrečilo. V Ljubljani, kjer smo pogosto nasičeni s takšnimi zgodbami, pa je bilo angažma kulturnih institucij včasih teže doseči. V bistvu se je izkazalo, da tisto okolje, ki ima že v štartu več možnosti, ni vedno najugodnejše za inovacije.«
Otroci pri vsem tem niso razvijali le svojih umetniških sposobnosti ali naklonjenosti do umetnosti, temveč tudi čut za odgovornost. To dokazuje že ugotovitev, da so raziskovalci pri pet- in šestletnikih opazili primere medvrstniške mediacije, čeprav to ni ravno pogost pojav. Ko sta se otroka sprla, je denimo posredovala vzgojiteljica in jima predlagala, naj se pogovorita, pri tem pa jima je ponudila različne možnosti. V monografiji so predstavili tudi primer spora, ki sta ga otroka rešila za mizo, z risanjem. Kroflič pri tem dodaja, da je bila ta konkretna risba seveda le dodatek k pogovoru: »Pogosto se je dogajalo, da je vzgojiteljica naletela na vrstniško sodelovanje in ga je s tiho, a jasno gesto podprla. Ni namreč treba, da odrasli vedno rešujemo težave namesto otrok. Ti morajo le vedeti, da gre zadeva v pravo smer.«
Kljub pozitivnim učinkom avtorji projekta dvomijo, da bodo takšne vzgojne metode v slovenski izobraževalni sistem že kmalu vključene v obliki sistemskih rešitev. »Za to potrebuješ jasno podporo vodstva institucije. To je v našem primeru vse obdobje zagotavljala Marta Korošec, ravnateljica Vrtca Vodmat. Tudi brez pripravljenosti vseh pedagoških delavcev za inovacije in presenečenja ne bi šlo. To pa je v zasnovi današnje šole težko pridobiti. Po svoje pri nas še vedno vlada logika, ki se je začela konec 19. stoletja in ki pravi, da je umetnost sicer nekaj, kar je vredno našega prostega časa, ampak nič več kot to,« ugotavljata Kroflič in Štirn Korenova.
Kroflič vseeno dodaja, da takšnih radikalnih rešitev niti ne bi bilo smiselno uvajati čez noč. Smiselno pa bi bilo, da bi vrtcem na sistemski ravni omogočili sredstva za izpopolnjevanje vzgojiteljev ter za sodelovanje s kulturnimi ustanovami in z umetniki. Prepričan je tudi, da bi bil takšen način s prilagoditvami primeren še za druge ravni izobraževanja, predvsem pa bi ga bilo treba neprestano nadgrajevati. Izkušnje iz Reggia Emilie namreč kažejo, da lahko takšne spodbude, pridobljene v vrtcu, zelo hitro izzvenijo, če enake metodike vsaj deloma ne upoštevamo tudi v osnovni in srednji šoli. Avtorji projekta si zato želijo, da bi delo, čeprav se je projekt Kulturno žlahtenje najmlajših formalno končal, lahko nadaljevali pri generacijah, ki zdaj vstopajo v osnovno šolo.