Mehka demonstracija novega soula
Brezhibna predstavitev prvenca pevke Andreye Triane
Andreya je nakurila in navdušila starostno razgibano občinstvo.
© Miha Fras
Andreya Triana se je pojavila od nikoder, ko je leta 2007 izšel Reset, izdelek, ki je začel sodelovanje producenta Flying Lotusa z megainštitucijo “alter” elektronike Warp. Vrhunec te male plošče je bil nedvomno domiselno sproduciran posnetek Tea Leaf Dancers, na katerem gostuje prav mlada britanska pevka novega soula in jazza. Potem so sledila sodelovanja z Mr. Scruffom in Theom Parrishom, še pomembneje, v navezi z veščim producentom Bonobom je posnela kar dva projekta. Bila je edina vokalistka na njegovi plošči Black Sands, počasi, med vsakotedenskimi sešni, pa sta sestavila tudi njen prvenec Lost Where I Belong. Album je v precej netipični izdaji Cankarjevih (jazzerskih) torkov Triana predstavila tudi v razprodanem klubu Cankarjevega doma.
Zanimanje ljubljanskega občinstva pred nastopom v naših logih ne ravno preveč izpostavljene pevke novega soula je bilo veliko in razlogov je več. Prvi je verjetno ta, da je Andreyi Triani pri preboju veliko pomagalo prav sodelovanje z Bonobom, ki je poslušalstvu veliko prepoznavnejša referenca. Drugi razlog je mogoče, da njen glas res seže v deveto vas - je umirjen, zrnat, skoraj hripav in takoj prepoznaven. Andreya v živo poje izjemno natančno, a nezadržano, predvsem pa prepriča z barvo, ki je osupljivo podobna, če ne ista, tisti s posnetkov. Nekateri jo med britanskimi pevkami navajajo kot novo Alice Russell, kar pa ne bi mogla biti bolj površna oznaka. Medtem ko ima Alice masiven, huronski glas, Andreyin na prvi posluh deluje krhko.
S spremljevalnim triom (bobni, bas, kitara) je Andreya Triana povzela večji del prvenca, dodala pa je tudi poln pehar priredb raznovrstnih izvajalcev - Donnyja Hathawaya, Billa Withersa, Bjork, Van Morrisona ... Prvi del koncerta je bil precej tih, disciplinirano so povzemali skoraj akustično formo albuma, in ravno ko se je prikradla bojazen, da bi ob podobnem drugem delu grozila nevarnost dolgočasja, so po premoru končno tudi zagruvali, celo malo zatripali. Mladenka se je tudi več igrala z raznimi vokalnimi efekti, svoj glas je s kitarskim “loop pedalom” zankala in te zanke potem nalagala kot spremljevalne vokale. Triana je kljub svoji mladosti na odru že prava obvladačica, tehnike odrskega “v živo” manipuliranja svojega glasu pa je izbrusila na številnih samostojnih nastopih, imenovanih Freeflo Sessions, na katerih si vso “inštrumentalno” spremljavo dela z zankanjem lastnega glasu. Tako je tudi sklenila koncert - dve priredbi je odpela brez spremljave benda ter dokončno nakurila in navdušila starostno dobrodošlo razgibano občinstvo, tako da bi zlahka sledil še en krajši del.
Nastop je tako poleg brezhibnega petja odlikoval predvsem prebrisan scenosled - od začetne mehkobe do žmohta in končnega monovokalnega nametavanja. Sladkobno, a prepričljivo. Velik plus pri ljubljanski ponudbi prepogosto klišejskega novega soul jazza.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.