Švicarji vračajo naplenjene milijarde

V torek je v Švici začel veljati zakon, zaradi katerega bo zunanje ministrstvo milijarde evrov, švicarskih frankov in ameriških dolarjev, ki so jih nekdanji samodržci z vsega sveta naropali v javnih blagajnah svojih držav in jih skrivaj naložili v švicarske banke, lažje vrnilo večinoma obubožanemu prebivalstvu teh držav. Zakon se sicer uradno imenuje Zvezni zakon o vračilu javnih sredstev, ki so jih nezakonito pridobile politično izpostavljene osebnosti, a že v zakonodajnem postopku se ga je prijel naziv »Lex Duvalier«. Predlagatelji so ga parlamentu predložili tudi zato, da bi nekdanjemu haitijskemu diktatorju Jean-Claudu Duvalierju preprečili razpolaganje z dobrimi 70 milijoni evrov, ki jih je bil naložil v švicarskih bankah, in jih vrnili v haitijski proračun. Za ta znesek naj bi bil olajšal državno blagajno med letoma 1971, ko je od očeta Françoisa (tega so Haitijci leta 1957 izvolili za predsednika republike) prevzel oblast, in 1986, ko je moral zaradi ljudske vstaje domovino zapustiti. Duvalier je pri 19 letih postal najmlajši predsednik kake »demokratične« države, rojakom pa je vladal s trdo roko, jih sistematično zapiral in mučil, številni so umrli v nepojasnjenih okoliščinah ali bili usmrčeni brez sojenja. Najbrž pa je bil tudi edini oblastnik, ki je obubožanim prebivalcem med potovanji po miniaturni državici iz predsedniške limuzine metal bankovce, da so se še dolgo po tem, ko je sprevod odpeljal mimo, zanje prepirali in pretepali. Ob vstaji februarja 1986 je pobegnil v Francijo, na Haiti se je prvič vrnil šele letos, štirinajst dni pred uveljavitvijo omenjenega švicarskega zakona. Čeprav si je Švica na predlog haitijskih oblasti že od padca Duvalierjevega režima prizadevala, da ne on ne njegova družina od nakradenega bogastva ne bi dobila niti ficka, mu je vseeno pripadlo kakih 5 milijonov evrov, saj po švicarskih zakonih nezakonite premoženjske koristi po 15 letih ni mogoče več dokazati. Od leta 2001 se je justica zaradi zastaranja v več primerih obrnila njemu v prid, ob tem pa je Zvezni svet v parlamentarno razpravo poslal omenjeno zakonsko novost.

Vračila brez zahteve

Tožilec Dario Zanni, član tožilske skupine za zahtevnejše primere pri švicarskem ministrstvu za javno upravo, ob nedavni zamrznitvi sredstev strmoglavljenega tunizijskega predsednika Zina El Abidina ben Alija v domačih bankah pojasnjuje, da je mogoče po švicarskih zakonih, kljub pregovorno zagotovljeni popolni bančni tajnosti, že vsaj dve desetletji na računih blokirati sredstva sumljivega izvora. Pripoveduje, da je bil nekdanji švicarski generalni državni tožilec Bernard Bertossa izvoljen prav v času novih ukrepov za preprečitev pranja denarja; te si jih je postavil za prednostno nalogo svojega mandata, zato so zamrznitve dvomljivih sredstev postale pravilo. Država sredstev sicer ne more dobesedno zaseči, lahko pa do preklica prepove upravljanje teh sredstev. Svoje interese in interese mednarodne skupnosti sme zavarovati z denarjem, nepremičninami in vrednejšimi premičnimi stvarmi, na primer jahtami, tekmovalnimi konji ali letali, in sicer že tisti trenutek, ko lahko zanje upravičeno domneva, da so jih imetniki pridobili nezakonito. Tudi če tega države imetnikov sredstev od švicarskega pravosodja niso izrecno zahtevale.
Kmalu zatem, ko je nigerijski diktator Sani Abacha junija 1998 po komaj petletni vladavini, med katero pa naj bi bil državljane olajšal za kar dve milijardi evrov, umrl zaradi srčne kapi (domnevno med razvratno zabavo v eni svojih rezidenc), so nove oblasti te z nafto bogate države od Berna zahtevale, naj blokira vse njegove račune. Ženevski odvetnik Enrico Monfrini, goreč nasprotnik nedemokratičnih režimov, je uporabil ravno takrat sprejeti zakon o preprečevanju pranja denarja, ki je še tako odmaknjenim podružnicam najmanjših švicarskih bank naložil, da o vseh sumljivih transakcijah poročajo finančnemu ministrstvu. V pičlih treh dneh se je našlo za 500 milijonov evrov takšnih sredstev. Ko je domala čez noč s sedmih računov klana Abacha v Švici izginil ves denar, se je Monfrini odločil za pregon zaradi kaznivega dejanja podpiranja zločinske dejavnosti. Družina Abacha in nekdanji diktatorjevi ministri bi morali dokazati, da denarja niso pridobili nezakonito, a to jim, čeprav so najeli več kot sto odvetnikov, ni uspelo. Monfrini je po pet let trajajočem postopku dobil prvo, vzorčno tožbo, v nigerijski proračun pa se je od takrat vrnilo že 700 milijonov evrov, še toliko mu jih je ob pomoči Luksemburga in Bahamov uspelo zavarovati in jih bo država dobila v kratkem. Tiranovega 42-letnega sina Abbaja je ženevsko sodišče novembra 2009 obsodilo na pogojno kazen in mu odvzelo še 200 milijonov evrov (!) protipravno pridobljene koristi.
Ob takšnih uspehih odvetnikov in ob vse večjem pritisku mednarodne javnosti je moral Claude Marge-
lisch, podpredsednik izvršnega odbora Zveze švicarskih bank, izjaviti nekaj primernega: »Seveda nam v bankah ni prav nič do tega, da bi dolgoročno razpolagali s sredstvi iz podzemlja, tudi če so znatna, zato jim doslej tudi nismo posvečali posebne pozornosti.« Kaj še?!
Številne države si že več let prizadevajo priti do sredstev, ki so jih kurirji nekdanjih voditeljev nosili v švicarske banke, Filipini so denimo zahtevali vračilo premoženja pokojnega Ferdinanda Marcosa in njegove žene Imelde, Pakistanci so hoteli vedeti, koliko je v Švici težka Benazir Bhuto, Argentinci bi v državno blagajno radi vrnili mastne denarje, ki jih je iz države odnesel Carlos Menem, hkrati pa se je iz sefov švicarskih bank v več držav že vrnilo več kot 1,6 milijarde evrov. Omenili smo že nigerijskih 658 milijonov, Filipini so jih dobili 500, Kazahstan 87, Peru 58, Angola 15, Pakistan 10, Ukrajina dobre 4 milijone in Mali 2 milijona. Nekatere države pa si od Švice preprosto ne upajo zahtevati vračila sredstev, ki so jih naplenili nekdanji samodržci. Demokratična republika Kongo, ki ji je, ko je bila še Zair, 30 let vladal Mobutu Sese Seko, je od Švice po njegovi smrti leta 1997 prejela le 6 milijonov, čeprav je bilo njegovo premoženje ocenjeno na več milijard evrov. Tudi haitijske oblasti so od zahtevka že skoraj odstopile; v 25 letih so prejele le slabih 5 milijonov evrov, šele leta 2006 ponovno izvoljeni predsednik René Préval je spet sprožil postopke pred švicarskimi sodišči. Anne-Marie Lugon-Moulin iz baselskega nevladnega inštituta, ki revnim državam pomaga pri zahtevkih za povrnitev odtujenih sredstev, pravi, da Demokratična republika Kongo od Švice ni zahtevala pravne pomoči, zato bodo, če oblasti ne bodo obnovile postopka, vsa sredstva pripadla Mobutujevi družini. Namen novega zakona naj bi bil prav ta, da bi sredstva lahko vračali tudi državam, ki jih ne zahtevajo. Opozarja pa, da bo pri vračanju denarja potrebna precejšnja previdnost, saj naj bi ta v obliki različnih programov prišel do ljudstva in ne na račune sedanjih kleptokratov.

Štiri tisoč milijard evrov

Carlos Sommaruga, nekdaj socialistični poslanec v zveznem parlamentu, zdaj pa švicarski senator, je prepričan, da bi morala Švica takšne ukrepe sprejeti že precej prej, saj naj bi umazani denar kazil podobo njenega bančništva. Pri tem je najbrž mislil zlasti na počasnost sistema - švicarske banke naj bi bile doslej vrnile le 2 od domnevno skoraj 4 tisoč milijard (!) evrov nezakonitih sredstev, kolikor naj bi jih pod oznako bančne tajnosti še čakalo v njihovih depojih. Tudi Sandrine Giroux, mlada pravnica iz Lozane, ki je pogosto v pomoč odvetniku Monfriniju, opozarja, da ni dovolj, da je Švica nevtralna. Če hoče biti tudi kredibilna, bi morala dedičem nekdanjih samodržcev pobrati vse, kar so ti nakradli svojim ljudstvom. Besedilo novega zakona precej ostro kritizira, saj naj bi bile nekatere določbe tako »trhle«, da jih bodo spretni odvetniki pred mednarodnimi sodišči zlahka izpodbijali v korist nekdanjih diktatorjev. Prav tako opozarja, da Zvezni svet z zakonom ni zavaroval njihovih neposrednih žrtev, ker jim navzlic številnim mednarodnim sporazumom ne bo omogočil, da bi zahtevale odškodnino.
Vendar pa Louise Arbour, nekdanja visoka komisarka ZN za človekove pravice in nekdanja glavna tožilka haaškega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo in Ruando, meni, da je Švica dosegla pomemben napredek in da se po njej že zgledujejo tudi druge države. Ker so diktatorji vpleteni v tihotapljenje orožja, mamil, trgovanje z nafto, diamanti in ljudmi, je še toliko pomembneje, da jim mednarodna skupnost onemogoči dostop do prihodkov, s katerimi so doslej nekaznovano financirali svoje posle.

Evropa razpravlja

Predsednica Švicarske konfederacije Micheline Calmy-Rey je na tiskovni konferenci v sredo, 19. januarja, oznanila, da se je »Švica odločila za ukrep takojšnje prepovedi razpolaganja z morebitnimi sredstvi in nepremičninami nekdanjega tunizijskega predsednika Ben Alija in njegovih družinskih članov ter sodelavcev«, nemški, francoski in evropski odzivi pa so bili precej bolj medli. Nemški državni sekretar za evropske zadeve pri zunanjem ministrstvu Werner Hoyer je istega dne dejal, da bo »Nemčija takšne ukrepe, če se bodo izkazali za potrebne, podprla, saj EU ne sme postati varno skrivališče za javna sredstva iz tujih držav«. Francoska gospodarska ministrica Christine Lagarde je uporabila še nežnejšo retoriko, že dva dni prej je javnost obvestila, da »morebitna sumljiva sredstva nekdanjega tunizijskega predsednika v francoskih bankah skrbno nadzorujejo, vendar pa bi oblasti za njihovo zamrznitev potrebovale sodno odločbo ali mednarodni dogovor«. EU je bila spet najbolj diplomatska: članice naj bi »razpravljale o ukrepih zoper Ben Alija in njegove bližnje«, in sicer z namenom »preprečiti dejanja, ki bi prijateljsko Tunizijo lahko destabilizirala ...«.
V dneh, ko se vse številnejšim samodržcem v arabskem svetu tresejo tla pod nogami in ko ni rečeno, da se val pomladnih gibanj ne bo razširil v podsaharsko Afriko, se samo od sebe postavlja vprašanje, kaj se dogaja s sredstvi in z nepremičninami trdoživih voditeljev teh držav na evropski celini. Če verjamemo tožilcu Zanniju in če je švicarski Zvezni svet z zakonom mislil resno, bi moralo vsaj »predsedniku« Slonokoščene obale Laurentu Gbagboju (na oblasti 10 let), jemenskemu diktatorju Aliju Abdulahu Salehu (na oblasti 32 let) in dedičem pokojnega gabonskega voditelja Omarja Bonga (na oblasti 42 let), začeti zmanjkovati denarja.