Türk, naslednja tarča

Le kaj se skriva v fasciklih, na policah v dolžini 80 metrov, kjer so globoko v prostorih Sove shranjeni nekoč strogo zaupni obveščevalni dokumenti bivše politične policije? Ali v njih mrgoli »Danila Türka«, za SDS človeka, ki je že pri 26. letih, torej takoj po faksu, sodeloval pri mednarodnem terorizmu? Je bil on »zadaj«? Kako hudi grehi so zapisani na tistih 80 metrih porumenelih papirjev in mikrofilmov, da je vladajoča koalicija po hitrem postopku zaklenila preveč odprta vrata? Je Janša res še edini nepokvarjeni demokratični bojevnik za transparentnost politike in povrnitev pravih vrednot? Še več, kako to, da ravno on ni fotokopiral, razmnožil in objavil teh fasciklov že leta 2006, ko je vodil vlado in ko je te papirje proučeval ter popisoval njegov pravosodni minister Lovro Šturm? Ki pa se je ravno tako odločil, da jih bo pustil varno zaklenjene v Sovi.

Türk, človek skrivnosti

Zaradi dostopa do obveščevalnih dokumentov nekdanje politične policije, Službe državne varnosti (SDV), so v SDS začeli novo politično ofenzivo. Izredni seji parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami so sledili izredna seja komisije za peticije in človekove pravice, razprava v državnozborski komisiji za kulturo in nato še politični vrh slovenskih parlamentarnih strank. Janez Janša je svojemu kolegu Borutu Pahorju ob tem poslal tudi protestno pismo s srhljivim naslovom »Demontaža pravne države«, v katerem opozicijski veljak govori o državnem udaru in zahteva odstop direktorja arhiva, Sove in umik novega zakona o arhivih, s katerim želi koalicija omejiti dostop do dokumentov bivše SDV.
V pismu Janša Pahorju srhljivo piše, da se je »v zgodovini demokratične Slovenije prvič zgodilo«, da je neki državni organ, konkretno slovenska obveščevalna služba Sova, izjavil, da ne bodo spoštovali zakona. Sova naj bi »protizakonito omejila državljanske pravice«; ker parlamentarcem ni dovolila vpogleda v sporne dokumente in s tem nadzora, naj bi to pomenilo začetek državnega udara in konec pravne države. Ker so tedanjo politično policijo v celoti usmerjali najvišji politiki enopartijskega režima, naj bi blokada dostopa do sicer izjemno razredčenih arhivov Sove pomenila »neposredno zaščito prav teh politikov in drugih funkcionarjev tedanje totalitarne oblasti, ki so bili z omenjenim delovanjem SDV seznanjeni«.
S »funkcionarjem tedanje totalitarne oblasti« je Janša seveda spet mislil predsednika države Danila Türka, ki mu je tokrat očital, da je bil obveščen o »terorističnem napadu v Velikovcu« in da Türk »laže, ko govori, da je bil o tem obveščen iz medijev«. Zadnja ofenziva SDS pomeni torej nadaljevanje ustavne obtožbe zoper Türka. Kot se še spomnimo, so marca 2010 v SDS dejali, da je nagrajeni Tomaž Ertl, ki je bil tedaj na čelu Službe državne varnosti (SDV), leta 1979 na podlagi političnih usmeritev organiziral napad v Velikovcu, na avstrijskem Koroškem, ko sta dva sodelavca SDV podstavila bombo v tamkajšnjem muzeju, ki je prehitro eksplodirala. Takrat so v SDS tudi trdili, da je bil v incident vpleten in o njem obveščen predsednik države Türk, ki je bil leta 1979, star 26 let, v republiški konferenci SZDL predsednik komisije za narodnostna, manjšinska in izseljenska vprašanja. Türk vse to zanika. Ali torej vladajoča koalicija res ščiti Danila Türka in zato ne dovoljuje odprtja arhivov?

Prepih v arhivu

Formalno je ta politična zgodba eksplodirala zaradi prošnje nekdanjega člana LDS, podjetnika in sedaj publicista Igorja Omerze, ki v Arhivu Slovenije zbira gradivo za svojo knjigo z delovnim naslovom Gradniki odbora za varstvo človekovih pravic. V njej bo poskušal prek arhivskega materiala, poročil obveščevalne službe in drugih dokumentov rekonstruirati rojstvo gibanj, ki so v 80. letih pripeljala do zrušitve režima in osamosvojitve. Omerza je zato avgusta 2010 od arhiva zahteval vpogled v nekatere dokumente SDV v letih od 1979 do 1983. Gre večinoma za letna poročila SDV in dokumente z naslovom »specialna poročila« v mapah in na 15 mikrofilmih. Pri tem mu je šel na roko zakon o arhivih, ki ga je sprejela prav bivša Janševa koalicija leta 2006, s katerim je Slovenija, kot verjetno edina evropska država, brez izjem odprla prej strogo zaupne obveščevalne podatke nekdanje SDV.
Pri odpiranju arhivov svojih tajnih služb so države praviloma izredno pazljive. Medtem ko vpoglede v osebne dosjeje prizadetim posameznikom dovoljujejo, pa preostalo obveščevalno gradivo, razna poročila, ocene ali opise ozadij, spretno zakrivajo. V Nemčiji so denimo tajni obveščevalni podatki predani arhivu najkasneje čez 60 let, na Švedskem čez 70 let, na Nizozemskem čez 75 let. Standard na tem področju so v začetku osemdesetih postavili v ZDA, kjer so določili 50-letni rok za dokumente njihove obveščevalne službe CIA. Tak rok imajo zato tudi v Italiji in na Hrvaškem. Pa tudi po 50 letih si države pogosto pridržujejo pravico do filtriranja najbolj kočljivih vsebin. Zgovoren je denimo avstrijski zakon o arhivih, ki sicer dovoljuje dostop do gradiva po 50 letih, a le za t. i. »urejeno gradivo«. Resorni minister ima za vsak primer vedno priročen izgovor.
Čeprav v bivših postsocialističnih državah osebne dosjeje organizirano objavljajo, pa tudi v tej regiji ni mogoče najti države, ki bi vse arhive, brez izjem, odprla že po 16 letih, kot je to v Sloveniji. V slovenskem arhivskem zakonu iz leta 2006 je namreč zapisano, da je arhivsko gradivo pred konstituiranjem skupščine, 17. maja 1990, »ki se nanaša na nekdanje družbenopolitične organizacije (npr. Zveza komunistov Slovenije, Socialistična zveza delovnega ljudstva, Zveza sindikatov Slovenije, Zveza socialistične mladine Slovenije, Zveza združenj borcev NOV Slovenije, Zveza rezervnih vojaških starešin Slovenije), organe notranjih zadev (npr. policija), pravosodne organe (npr. sodišča, tožilstva, zapori) in obveščevalno varnostne službe, dostopno brez omejitev«, kar z drugimi besedami pomeni, da je Slovenija s to spremembo roka hrambe, ki je bil prej določen kot 40 oziroma 50 let, več kot prepolovila.

Šturmova lustracija

Kako in zakaj je Slovenija postala takšna izjema? Kot se spominja dr. Vladimir Žumer, bivši direktor Arhiva Slovenije, ki je sodeloval pri zadnji spremembi zakona, so v letih od 2003 do 2005 pri dostopnosti do arhiva sprva želeli ohraniti definicijo iz leta 1997, po kateri bi bili tajni obveščevalni podatki za javnost zaprti 40 ali po ministrovi odločitvi izjemoma 50 let. A je v letu 2006, pod novo vlado Janeza Janše, prevladala želja SDS, da se odpravijo časovne omejitve pri dostopu do osebnih podatkov bivših funkcionarjev. Žumer pravi, da so se v arhivski stroki s takšnim kompromisom strinjali, tudi zato, ker Slovenija npr. ni izvedla lustracije. Nato pa je tik pred sprejemom zakona v parlamentu, med drugim branjem, presenetilo ministrstvo za pravosodje oziroma takratni minister Lovro Šturm, ki je predlagal odpravo vseh ovir za vsa gradiva bivše SDV in nekdanjih t. i. družbenopolitičnih organizacij. Kot je znano, je Šturm kasneje tudi vodil komisijo, ki je pregledovala Sovine arhive.
Na tej točki je sedaj tudi prišlo do težave. Večina gradiva bivše SDV je Sova predala Arhivu Slovenije, domnevno zaradi pomanjkanja prostorov pa so vse vlade Sovi dovolile, da ohrani famoznih 80 metrov obveščevalnih in kontraobveščevalnih poročil in analiz, ki jih Omerza kljub zakonu iz leta 2006 ne more dobiti. Zadržkov nima le Sova, ampak tudi arhiv, pa svet za nacionalno varnost, celo varuhinja človekovih pravic. Le kakšna skrivnost se v njih skriva? Želi aktualna vlada s tem »zaščititi terorizem in zločine, ki jih je zakrivila Udba«, kot je dejal poslanec SDS Janez Jerovšek? Je namen »predloga novele zakona zaščititi kriminalne združbe«, kot je dejal poslanec SDS Aleksander Zorn? Se s tem »onemogoča pravica do objektivne zgodovinske resnice in informiranosti, hkrati pa s takšnimi ravnanji sistematično ruši pravno državo«, kot je dejala Eva Irgl?
Na vprašanji, kaj je v teh 80 metrih dokumentov in ali drži trditev bivšega vodje varnostno-obveščevalne službe (VIS) Mihaela Brejca, da v zaprašenih specialnih poročilih in letnih poročilih ni identifikacijskih podatkov o obveščevalcih v tujini, so nam iz Sove odgovorili, da dokumenti iz zaprosila za vpogled »vsebujejo imena in priimke zaposlenih v SDV, ki so dokumente pripravljali, tajni sodelavci SDV pa so navedeni s psevdonimi, vendar v kontekstih, ki posredno na podlagi primerjave obveščevalnih dokumentov ali po sistemu izločanja omogočajo njihovo identifikacijo, ugotovitev njihovih povezav s posameznimi dogodki ali njihove vloge pri posameznih dogodkih«. Zato bi lahko po njihovem mnenju z neomejenim dostopom do teh podatkov in razpolaganjem z njimi ustvarili stanje, »ki bi lahko pomenilo nevarnost za zdravje in življenje ljudi, ki so sodelovali s SDV pri njenih obveščevalnih in protiobveščevalnih dejavnostih v korist slovenskih interesov, ter nevarnost za njihovo osebno dostojanstvo in integriteto«.

Avstrijci so tukaj

Toda odgovor na vprašanje, kaj se skriva v teh arhivih, ima še drugo dimenzijo, ne zgolj Omerzovo. Omerza namreč ni edini, ki želi vpogled v te arhive. Še bolj kot Omerza si jih želijo na avstrijskem Koroškem. Spomnimo se. Ob ustavni obtožbi SDS zoper predsednika države Danila Türka so v tej stranki objavili tudi nekatere dokumente iz arhiva o podstavljeni bombi v deželnem muzeju v Velikovcu na avstrijskem Koroškem. SDS tedaj ni uspelo dokazati, da je za atentatom stalo tedanje politično vodstvo, morda celo Türk, ki je tedaj po fakulteti dobil službo kot predsednik komisije za izseljenstvo in zamejstvo pri takratni Socialistični zvezi delovnega ljudstva. So pa v SDS z dokumenti poskrbeli za majhno revolucijo na avstrijskem Koroškem.
V poročilih SDV so namreč med tistimi, ki bi lahko sodelovali ali organizirali bombne napade na avstrijskem Koroškem, omenjeni tudi nekateri vidni člani slovenske manjšine, denimo tedanji mladi dr. Matevž Grilc. Grilc sicer vztraja, da zapis v dokumentu ni resničen, a se je potem kot vodja dela slovenske manjšine vseeno umaknil iz političnega življenja, nam je dejal. Potem ko so identificirali še nekatere druge manjšince, je avstrijska policija na podlagi razkritih dokumentov julija 2010 pri družini Koletnik našla celo eksploziv, pištole in ročne bombe iz sedemdesetih. Ustavno obtožbo SDS je izkoristil koroški deželni glavar, naslednik Haiderja Gerhard Dörfler, ki je sredi lanskega leta ustanovil preiskovalno komisijo. Ta se ne bo ukvarjala s celotno koroško zgodovino, denimo z organizacijami, kot so Kärtner Abwehrkämpferbund, Heimatdienst, Kärtner Landmannschaft, Kärtner Schulverein Südmarke, in z avstrijskimi obveščevalci in policijo, ki so, kot vedo zgodovinarji, tedaj na slovensko manjšino izvajali pritiske, provocirali pretepe ali organizirali protimanjšinske proteste. Ampak le s 70. leti, ko se je po uničenju dvojezičnih tabel sovraštvo slovenske manjšine na Koroškem stopnjevalo do nasilnih akcij.
Očitno tudi politično obarvano komisijo, katere mandat sovpada s končno rešitvijo problema dvojezičnih napisov, vodita predsednik deželnega arhiva dr. Wilhelm Wadl, zgodovinar dr. Alfred Elste, v njej pa sodeluje tudi odgovorni urednik Mohorjeve založbe iz Celovca Hanzi Filipič. Njihov osnovni cilj so prav imena. Kdo je stal zadaj ali bil povezan in kakorkoli vedel za diverzantske akcije v sedemdesetih. In ta imena ter povezave so tudi v Sovinih arhivih, do katerih želijo priti. Verjetno ni dvoma, kaj pretežno piše v teh 80 metrih obveščevalnih podatkov: tedaj je bila v tujini SDV osredotočena skoraj izključno na Avstrijo in Italijo. Na kratko, v sedemdesetih je bil na avstrijskem Koroškem vzpostavljen obveščevalni podcenter »Sora«, ki je spadal pod mariborsko centralo SDV. Podcentri so predstavljali enote obveščevalcev, ki naj bi v primeru izrednih razmerah delovali v zaledju. V tem podcentru je bilo, kot je mogoče prebrati v arhivih, 40 sodelavcev SDV in 32 virov, ki so bili osredotočeni v Celovcu. V Italiji je tedaj SDV imela 103 sodelavce, na Madžarskem zgolj pet.
»Doslej smo dobili in videli vse, kar smo iskali. Nismo pa še videli tistega dela arhiva, ki ga tudi Omerza ni dobil na vpogled. Določene mikrofilme smo iskali, a se je, kot veste, sedaj vsa zgodba brizantno obrnila,« nam je dejal Elste, ki napoveduje »napeto zgodbo« in razkritja na tiskovni konferenci konec februarja, ki naj bi bila skrajno zanimiva tudi za Slovenijo. Po naših informacijah bodo Korošci, ki naj bi dobili delni vpogled v arhive avstrijske obveščevalne službe, predstavili dokumente, v katerih so zapisani pogovori, med drugim tudi med Danilom Türkom, Mitjem Ribičičem, Matevžem Grilcem, predstavili naj bi tudi še nekatere druge znane slovenske Korošce, ki naj bi bili sodelavci SDV, denimo vlogo častnega občana Tržiča Janka Tišlerja, znanega koroškega partizana, avtorja knjige o koncentracijskem taborišču pri Ljubelju in odvetnika, pri katerem je odvetnik Grilc začel svojo kariero.

Dvolična SDS

Nasilne akcije je seveda treba obsoditi, četudi so te pogosto posledica nemoči. Prav tako verjetno drži argument, da se je treba soočiti z našimi »teroristi«. Brez dvoma je bila v val približno 20 nasilnih dejanj eksplozij na avstrijskem Koroškem, poleg vrste znanih koroških Slovencev, bolj ali manj vključena tudi tedanja SDV. In zelo verjetno tudi tedanja slovenska politična elita. A vsa ta zgodba sedaj dobiva na eni in drugi strani meje predvsem politične razsežnosti. Kaže, da osnovni namen razkrivanja ni soočenje z resnico, ampak na eni strani lustracija, politični boj, na drugi pa vnovičen udar proti pravicam manjšine, ki so jo okrepile sodbe avstrijskega ustavnega sodišča. Na slovenski strani pa je poleg tega še jasno razvidna preračunljivost zadnjih pobud SDS, s katerimi domnevno varuje pravno državo. V SDS namreč zelo dobro vedo, kaj je v tem spornem arhivu, zaradi česar ga tudi sami v času svoje vladavine niso predali Arhivu Slovenije.
Kot nas je opozoril Žumer, je v času Janševe vlade Šturm vodil tisto komisijo, ki je v Sovi natančno popisala in pregledala danes »sporno« obveščevalno dokumentacijo. Ker je torej ta komisija tudi pregledala dokumente, je po njegovem videla, kaj v njih piše, in je zato tudi sprejela mnenje, da se dokumenti ne predajo arhivu, ampak ostanejo še pod skrbništvom Sove. »Še zlasti, ko je Šturmova komisija ugotovila, koliko je v arhivu imen ljudi raznih katoliških organizacij, iz vrst Nove Slovenije,« dodaja Žumer. Žumer, ki je tudi sam imel mandat za vpogled v dokumentacijo, ponavlja, da se omenjeni arhivi nanašajo na tujo obveščevalno dejavnost in da bi pri razkritju teh dokumentov prišlo »do razkritja mreže informacijskih virov, ki delajo v Avstriji, zlasti med koroško manjšino. Ne samo do 90. ampak tudi kasneje«. Kar bi seveda prizadelo nekatere Korošce, celo pomembne politike in njihove potomce ter družinske člane.
Odgovor na v uvodu zastavljeno vprašanje, ali torej vladajoča koalicija res ščiti Danila Türka in zato ne dovoljuje odprtja arhivov, bi moral biti negativen. In tega se očitno zavedajo tudi v SDS. Kajti če bi jim res šlo za Danila Türka ali druge funkcionarje, bi morali z odprtimi rokami sprejeti novelo zakona o arhivih, po kateri bi o dostopu do arhivov odločala petčlanska komisija, v kateri bi večino imela opozicija, torej prav SDS. V tem primeru bi dokumenti, ki domnevno obremenjujejo predsednika države Danila Türka, domnevnega podpornika mednarodnega terorizma, brez težav prišli na plano. A v SDS so proti tej noveli. In v SDS so za popolno odprtje arhivov, čeprav jim mora biti jasno, da je to nemogoče, ker tudi oni sami tega niso storili, ko so še bili v vladi.
Zgodovina se torej ponavlja. Se še spomnite afere Safti iz sredine devetdesetih? Z njo je slovenska manjšina v Italiji izgubila pomembno finančno hrbtenico - Tržaško banko, ki jo je Italija morala manjšini dopustiti na podlagi Londonskega memoranduma iz leta 1954. Afera se je začela s članki v Delu, vrhunec pa je dosegla s pričanjem »skesanca« Borisa Platovška, ki je denimo razlagal, da so vrhovni slovenski politiki nekoč mimo proračuna nakazovali denar manjšini. A Platovšek te svoje zgodbe ni zaupal kriminalistom, temveč vojaškoobveščevalni službi Vomo, ki je bila v tistem času del obrambnega ministrstva pod vodstvom Janeza Janše, s svojimi političnimi interesi. Vomo očitno skrivnosti ni znal obdržati zase, saj so že naslednji dan njegovo pričevanje objavili mediji. Italija je začela preiskavo in banko so zaprli.
Morda je Janša tedaj dobil kakšno politično točko več zaradi boja proti privilegijem nekdanje komunistične elite. A na procesu proti upravi in lastnikom, ki je trajal od leta 1996 do leta 2002, tožilec ni našel nobenih kaznivih dejanj. Tržaška banka pa je vseeno propadla. Tako so zaradi ideološkega revanšizma in iskanja udbomafijskih vezi z zamejskim življem uničili Tržaško banko. Kar je ustrezalo tudi Italiji. Sedaj je na vrsti slovenska manjšina v Avstriji.