Revolucija!

Poglejte Egipt in Tunizijo. Kaj vidite? Ogenj, vstajo, revolt, revolucijo - pomlad arabskih narodov, ki je ožgala tudi Maroko, Alžirijo, Jordanijo, Jemen, Mavretanijo in celo Kuvajt. In kaj je pri tem najbolj noro? To, da je jordanski kralj Abdulah za vsak primer na hitro razpustil vlado? To, da je jemenski diktator Saleh za vsak primer na hitro napovedal prepolovitev davkov in dvig vojaških plač? To, da so kuvajtske oblasti za vsak primer na hitro vsakemu državljanu poslale 2600 evrov? Ne, ampak to, da egipčansko ljudstvo zahteva zamenjavo režima, odstop hirajočega diktatorja Mubaraka (»Dol z Mubarakom«, »Mubarak, spokaj«, »Poberi se«, »Letalo za Savdsko Arabijo te že čaka«), in da se Zahod - mednarodna skupnost, Amerika, Evropska unija - ne odziva. Še huje: egipčansko ljudstvo zahteva odstop diktatorja, Zahod pa ga pri tem ne podpre. Zahodni voditelji diktatorja pozivajo le k »umirjanju strasti«, »uvedbi reform«, »dialogu z opozicijo«, »sprostitvi medijske svobode« in »spoštovanju človekovih pravic«. Natanko to so malo prej počeli pri Tuniziji: tunizijskega diktatorja Ben Alija so pozivali k »umirjanju strasti«, »uvedbi reform«, »dialogu z opozicijo« in »sprostitvi medijske svobode«, medtem ko ga je samo tunizijsko ljudstvo pozivalo k odstopu.
Ne, Zahod tunizijskega diktatorja ni pozval k odstopu. Ni podprl zahtev tunizijskega ljudstva. Niti moralne podpore mu ni dal. Ni rekel: z vami smo! Razumemo vas! Diktator naj gre! Ne, Zahod je izražal le »zaskrbljenost«, obenem pa poudarjal, da se ne more vmešavati v tunizijske notranje zadeve in da se noče opredeljevati, da hoče torej ostati nevtralen. Nevtralen? V tej situaciji? Nevtralen ob alternativi: ljudstvo ali diktator, ki je na oblasti že 20 ali pa 30 let?! V tej situaciji - ob tej alternativi - je nemogoče ostati nevtralen. Nemogoče je ostati neopredeljen. Nemogoče! Toda Zahodu je uspelo nemogoče: ostal je nevtralen.
Na srečo je nemogoče - pravzaprav upgrade nemogočega - uspelo tudi Tunizijcem: Ben Alija so tako stisnili in tako prekričali, da je spokal zlato in zbežal v Savdsko Arabijo. Ko ljudstva enkrat ni več strah, zgrabi smrtni strah diktatorja. Tunizijci so od Zahoda zahtevali malo. Tako kot malo zahtevajo Egipčani: da podpre njihovo zahtevo po odstopu diktatorja Mubaraka, ki je na oblasti že skoraj 30 let. In seveda, tudi z jeznimi, množičnimi, zrevoltiranimi pozivi k odstopu jemenskega diktatorja Saleha, ki je na oblasti že več kot 30 let, se Zahod ne solidarizira. Daleč od tega. Zahod le mirno, distancirano in pokroviteljsko - z neokolonialno »zaskrbljenostjo« - spremlja revolucionarno vrenje v arabskih deželah.
In zdaj pomislite - tu je norost norosti: to je taisti Zahod, taista mednarodna skupnost, ki je pred nekaj leti tako »odločno« zamenjala režim v Iraku in odstavila diktatorja Sadama Huseina. To je taista mednarodna skupnost, ki je ob tem kar pokala od »humanizma« in »človekovih pravic«. To je taista mednarodna skupnost, ki je malopridnega Sadama Huseina strmoglavila v imenu svobode in demokracije. In kaj hočejo Tunizijci? Pa Egipčani? In Jemenci? Natanko to: svobodo in demokracijo. Kaj so očitali Sadamu Huseinu? Torturo, teror, kršitve človekovih pravic, brutalno obračunavanje z opozicijo, medijsko blokado, masivno korupcijo, nepotizem, klientelizem. In kaj Tunizijci, Egipčani in Jemenci očitajo svojim diktatorjem? Natanko to! In kaj so še očitali Sadamu Huseinu? Da je kradel volitve. Saj veste, bil je osovražen diktator, toda na volitvah je potem vedno »čudežno« dobil 99 % glasov. Kaj pa Ben Ali? Nikoli ni zmagal brez »čudeža«: bil je osovražen diktator, toda na volitvah je dvakrat dobil več kot 99 % glasov, enkrat dobrih 94 %, enkrat pa 90 %. Zahod si je verjetno rekel: mora biti pa res priljubljen, če je zanj volila celo opozicija! Vsekakor, Zahod bi ga morda čez 10 ali 20 let zrušil in predal naglemu ljudskemu sodišču - ker je leta 2011, med demonstracijami, med pomladjo arabskih narodov, kršil človekove pravice in streljal na protestnike! Tako kot so Sadama Huseina leta 2003 obtoževali, da je leta 1991 - v času prve zalivske vojne - brutalno obračunal s Kurdi na severu in šiiti na jugu, ki so se tedaj množično uprli. Drži, Kurdi in šiiti so se uprli, ker jih je k uporu - k vstaji, revoltu - pozvala Amerika oz. Koalicija, ki jim je ob tem jamčila vso potrebno moralno, logistično in vojaško podporo, toda potem jih je pustila na cedilu ter jih prepustila Sadamovim represalijam.

Znak za napad

Tunizijci so bili ob tej apatiji Zahoda - ob tej napol patetični, napol sociopatski nevtralnosti - lahko le začudeni in šokirani: Hej, kako to, da Ben Alija ne pozovete k odstopu - pa saj ga vidite tako kot mi! Ne pozabite, da so decembra, tik pred tunizijsko vstajo, prišle tajne diplomatske depeše ameriških ambasad, ki jih je razkril WikiLeaks - med temi depešami so bile tudi depeše, ki so govorile o Tuniziji in Bel Aliju. In kako ameriški diplomati v teh depešah vidijo Ben Alija? Kot mafijca, kot antidemokrata, kot vodjo povsem skorumpiranega klana, kot dekadentnega nepotista (sladoled in ledeni jogurt za potrebe razkošnih večerij dovaža z Azurne obale, v kletki ima tigra, ki požre štiri piščance na dan ipd.). Tunizijci so upravičeno pričakovali, da bo mednarodna skupnost Ben Alija pozvala k odstopu - ker ga vidi tako, kot ga vidijo oni, kot je rekel Abdelwahab Meddeb, francoski pisatelj tunizijskega rodu. In ker ga vidi tako, kot ga vidijo oni, ni nobenega razloga, da ga ne bi pozvala k odstopu. Vsebina depeš, ki jih je razkril WikiLeaks, je bila znak za napad.
Depeše so razkrivale tudi skorumpiranost, represivnost, ekscesno uporabo sile, patološki nepotizem in kaligulsko dekadenco drugih arabskih avtokracij, recimo alžirske, maroške in libijske, pa tudi egipčanske, navsezadnje, Egipčani so lahko prav iz ameriških diplomatskih depeš, ki jih je WikiLeaks razkril prejšnji petek, na »Dan jeze« (in prvih res množičnih, načrtovanih demonstracij, pred torkovim »Maršem milijonov«), izvedeli, kaj si Amerika v resnici misli o Mubaraku: tip zapira, zatira in muči disidente, novinarje, blogerje, poete in druge kritike, iz njih na silo vleče »priznanja«, včasih jih likvidira brez sojenja, terorizira prebivalstvo, tako da je policijsko nasilje - tudi spolno! - že povsem rutinsko, sodnike, ki ne kolaborirajo, zapira, straši, ponižuje in pobija, izmišlja si izredne zakone, ki so le pretveza za brutalne obračune z opozicijo in za »vojno proti terorju« - in seveda, Američanom je dal že povsem jasno vedeti, da ga bo na oblasti zamenjal njegov sin Gamal in da bo vojska poskrbela za miren prenos štafete, podoben tistemu v Severni Koreji. In pomislite, Severna Koreja velja v očeh mednarodne skupnosti za despotsko dno civilizacije, za pojem nesprejemljivosti, nečloveškosti in nelegitimnosti, za zločin proti človeštvu. Robert Baer, nekdanji agent Cie, avtor knjige See No Evil, po kateri so posneli Siriano, je nekoč famozno rekel: »Če hočete, da vašega zapornika temeljito preizprašajo, potem ga pošljete v Jordanijo. Če hočete, da ga mučijo, potem ga pošljete v Sirijo. Če pa hočete, da izgine in da ga nihče nikoli več ne vidi, potem ga pošljete v Egipt.«
Sklep Egipčanov, ki so demonstrirali in zahtevali Mubarakov odstop, je bil povsem logičen: Mubarak nam govori, da je velik prijatelj Amerike, toda Amerika si o njem dejansko misli to, kar si o njem mislimo mi! Med Egipčani in mednarodno skupnostjo je torej obstajal konsenz: Mubarak je diktator, ki mora spokati! Problem je le v tem, da Mubarak ni hotel spokati - ker mu mednarodna skupnost ni rekla, da naj spoka. Egipčani so mednarodno skupnost pogledali v oči, toda mednarodna skupnost je pomežiknila in pogled umaknila. Še več, Bela hiša je celo sporočila, da Mubarak ni diktator. S tem, s to ignoranco, s to apatijo je mednarodna skupnost Egipčanom - in Tunizijcem, Jemencem, Alžircem, Maročanom itd. - poslala skrajno cinično in arogantno depešo: Zaslužite si diktatorja, ne pa demokracije! To, kar je dobro za nas, ni dobro za vas! Vi niste kot mi! Niste še dovolj zreli za demokracijo! Arabci so dobili vtis, da Zahod ni z njimi. Še huje: dobili so vtis, da je Zahod proti njim. Že, boste rekli, toda v podtonu se je zdelo, kot da hoče Zahod reči: Ne kličite nas - kar sami ga odstavite! Kako? Kako naj ga odstavijo, če mu je pa Zahod vsako leto znova prodal in podaril toliko orožja? In če ga je tako dobro oborožil, da je postal neodstavljiv in nezrušljiv? Brez skrbi, Zahod ga ni tako masivno in tako moderno oboroževal zato, da bi ubranil izraelske napade, ampak zato, da bi ubranil napade svojega ljudstva. Amerika je Mubaraku vsako leto podarila dobro milijardo dolarjev - v vojaški pomoči. Zahod je delal torej vse, da bi diktatorja obdržal na oblasti. Kot radi rečejo ameriški predsedniki: Tip je resda diktator, toda tip je naš diktator! Mubarak je skušal pomiriti Egipčane. Zgodovine ne moreš pomiriti. Naj strelja na 84 milijonov Egipčanov? Na zgodovino ne moreš streljati.

Demokracija je nevarna!

Kar nas pripelje do vprašanja: zakaj ima Zahod v tretjem svetu raje diktatorje kot demokracije? Zakaj Zahod tako ljubi diktatorje? Zakaj jih tako podpira? In seveda - zakaj jih podpira do zadnjega? Zakaj zahodni voditelji niso hoteli slišati za odstavitev Mubaraka ali Ben Alija?
Prvič, Zahod se lažje pogovarja z diktatorjem kot pa z ljudstvom, demokracijo, demokratično izvoljenimi vladami in parlamenti - tudi zahodne korporacije, ki prežijo na naravne vire (a la nafta), lažje sklepajo kupčije z diktatorjem kot pa z demokracijami. Demokracija je preveč nepredvidljiva, preveč komplicirana, preveč negotova, preveč zamudna, preveč zahtevna, preveč tvegana, premalo obvladljiva. Ko se šef zahodne naftne družbe pogovarja z zalivskim diktatorjem, je tako, kot bi se pogovarjal s šefom druge naftne družbe. Vse je takoj urejeno. In status quo - za spoštovanje pogodb - lahko potem jamči le diktator z močnim vojaškim, varnostnim, policijskim, represivnim aparatom, Mubarak ali Ben Ali. Dokler ni na voljo drugega diktatorja, je dober tudi Mubarak ali Ben Ali. Diktatorja lahko v očeh te logike, ki jo je Amerika prevzela od evropskih kolonialistov (in jo kakopak en passant tudi izpopolnila), zamenja le diktator. Mubaraka zamenja le drug Mubarak. Ben Alija lahko zamenja le drug Ben Ali. Saleha lahko zamenja le drug Saleh.
Drugič, Zahod - še posebej Amerika - v arabskih diktatorjih vidi svoje zaveznike v »vojni proti terorju«. To smo poslušali tudi te dni. Plus: če ne bi arabskim državam vladali diktatorji, bi oblast prevzeli islamisti, džihadisti, ekstremisti, fundamentalisti, prijatelji, zavezniki in somišljeniki Al Kaide. Če pade Mubarak, bo Egipt zajela in prevzela islamska revolucija! Če pade Ben Ali, se bo Tunizija prelevila v kalifat, v islamistično teokracijo - kot Iran! Le diktator, ki razpolaga z brutalnim represivnim aparatom, lahko ustavi in zatre vzpon islamizma in razmah Al Kaide! Le hardcore diktator lahko prepreči, da bi se Egipt prelevil v Iran! Le hardcore diktator lahko prepreči, da bi Amerika - Zahod, mednarodna skupnost - v regiji izgubila še enega svojega diktatorja! Ne pozabite: leta 1979 je islamska revolucija odnesla iranskega šaha Pahlavija, diktatorja po ameriškem/zahodnem okusu - sekularnega, skorumpiranega in represivnega. Ergo: če se hočemo ubraniti pred napadi Al Kaide, moramo v arabskih državah podpirati diktatorje! Demokracija je nevarna, svarijo ameriški neokonservativci, nekdanji Bushevi jurišniki in oznanjevalci Projekta za novo ameriško stoletje, ki obenem poudarjajo: Hamas je na oblast pripeljala demokracija! In obratno: Z Izraelom so mir sklenili arabski avtokrati, ne pa arabski demokrati!
Kar je seveda le dimna zavesa, le fabrikacija geopolitične paranoje, le perverzija zahodnih fantazij o »stabilnosti«. Vzemite Egipt. Za začetek, Egipčani niso šiiti (kot Iranci), ampak suniti. Dalje, Egipt do Irana ni nikoli kazal kakih afinitet (kvečjemu obratno, nastopal je kot njegov rival, kot njegova protiutež). Dalje, islamistična organizacija Muslimanski bratje, s katero strašijo Zahod, ni v spregi z Al Kaido (ravno obratno!). In končno: egipčanska revolucija je povsem sekularna. Tako kot tunizijska. Ste slišali kaka islamistična gesla? Ste videli kake džihadistične slogane? Ste videli kako mahanje z Alahom? Ste slišali kako udrihanje po Izraelu? Ste videli kake fundamentaliste, ki so skušali biti karizmatični »boljševiki« arabske revolucije? Ste videli sploh koga, ki je skušal nastopati kot voditelj arabske revolucije? Ne. Slišali in videli smo le slogane: »Potrebujemo vašo podporo!« Jasno, krasno in razločno: v angleščini. Al Kaida ne piše reperskih štiklov, kot jih pišejo arabski protestniki. Al Kaida se samorazstreljuje, ne pa samosežiga (kot se je 17. decembra 2010 samosežgal Mohamed Bouazizi, ki je s svojim protestnim dejanjem podžgal tunizijsko revolucijo, in kot so se arabski protestniki samosežgali drugje). Arabsko revolucijo vodijo mlade, sekularne, spletne, twitterske sile, »generacija Facebooka«, kot pravijo. »Generacija 2.0«. »E-revolucija«. Arabci so sklenili, da bodo odtvitali v svobodo. Revolucija je iz virtualne realnosti stopila v realnost. Mubarak je sicer ugasnil internet in mobilne telefone (in najprej, podobno kot Ben Ali, zagotavljal, da za vstajo stojijo islamistični fundamentalisti), kar pa ni pomagalo - Google, ki hoče biti del te revolucije, je začel glasovna sporočila hitro spreminjati v tvite.
V resnici je ravno obratno, kot pravijo: islamizem se ne bo okrepil, če bo padel Mubarak - islamizem se bo okrepil, če bo Mubarak ostal! Fundamentalizem bo dobil krila, če mednarodna skupnost revolucije ne bo podprla! Ali bolje rečeno: če se bo Egipt slučajno radikaliziral, potem se ne bo radikaliziral iz kake notranje afinitete ali pa solidarnosti do Al Kaide, ampak iz protesta proti zahodni apatiji, dvoličnosti, ošabnosti in neobčutljivosti, iz protesta proti zahodnemu imperialnemu egoizmu, iz protesta proti vzvišenosti Zahoda nad svojimi nekdanjimi kolonijami (tistim delom Afrike, ki je najbližje Evropi in ki bi lahko bil del Evropske unije!), iz protesta proti mednarodni skupnosti, ki ga je v tem prelomnem, usodnem, transformativnem trenutku v imenu svojih neokolonialnih interesov pustila na cedilu. Ne pozabite, da v Tuniziji zadnja leta beležijo občutno porast naglavnih rut pri ženskah: je to znak afinitete do islamizma in Al Kaide? Ne, ampak znak protesta proti Ben Alijevi »sekularni« represiji, korupciji in dekadenci. Kar seveda tudi pomeni, da je slovenska vlada zamudila zgodovinsko priložnost, da bi Mubaraka in Ben Alija kot prva pozvala k odstopu - in da bi se solidarizirala z arabsko revolucijo.
In tretjič, arabski narodi hočejo svobodo in demokracijo, predvsem pa se hočejo znebiti političnih dinastij, političnih elit, ki jim vladajo že desetletja, ali bolje rečeno - dovolj imajo korupcije, dekadence, dvoličnosti, nepotizma in klientelizma političnih elit, pa tudi njihovega grotesknega sistemskega vsiljevanja socialne neenakosti, revščine, vegetiranja pod pragom revščine, neoliberalnih ukrepov, »prostega trga«, privatizacij, brezposelnosti, šarlatanskih volitev, političnega avtizma in ukinjanja prihodnosti. Ni čudno, da Mednarodni denarni sklad ni mogel prehvaliti Mubarakovih in Ben Alijevih »reform«, najbolj zanesljivih pospeševalk socialnega razslojevanja, revščine in brezposelnosti - razglašal jih je celo za »najboljši model«. Zdaj pa se vprašajte: je na Zahodu kaj drugače? Je kaj drugače v Evropi? Ali pa v Sloveniji? Ljudje imajo dovolj političnih elit, dovolj imajo njihove dinastičnosti, njihovega nepotizma, njihove dekadence, njihovega klientelizma, njihovega kleptokratskega refleksa, njihove skorumpiranosti, njihove ošabnosti, njihove sklerotične apatije, njihove oligarhične zakonodaje, njihove podedovanosti, njihovega izvažanja in skrivanja »zlata«, njihovega mubarakizma in benalijizma. In zahodne politične elite se bojijo ravno tega: da bi se ljudstva zahodnih, evropskih dežel solidarizirala z arabsko revolucijo. Da bi torej ljudstva zahodnih, evropskih dežel v arabski revoluciji prepoznala svoje želje in svoja hotenja, svoje sanje in svoje vrednote. Zahodne politične elite se bojijo ljudske revolucije po arabskem vzoru. Ali natančneje: bojijo se, da bi ljudska revolucija postala univerzalna vrednota. Bojijo se, da bi ljudska revolucija dobila legitimnost.

Kdo je zdaj na vrsti?

Hja, zahodne vlade se bojijo prav tega: da bi morale odstopiti, če bi se na ulici zbrala milijonska množica in zahtevala njihov odstop. Bojijo se, da bi jih v tem primeru tudi druge države - druge vlade - pozvale k odstopu, kar pomeni, da se ne bi solidarizirale z njimi, ampak z ljudstvom, revolucijo. E, to bi pa bila sprememba! Zadnje dni smo stalno poslušali: kaj če se bo revolucija iz Tunizije razširila tudi v ostale arabske dežele in na Bližnji vzhod?! Kaj če bodo začele padati domine? Kar je le blef: zahodne vlade se ne bojijo tega, da bi se revolucija razširila tudi v ostale arabske, magrebske dežele in na Bližnji vzhod, ampak tega, da bi se »duh Tunizije« in arabska revolucija razširila na Zahod - in se podaljšala v globalno pomlad narodov.
Vprašanje torej ni: ali so zdaj na vrsti Jordanija, Maroko in Alžirija? Tudi ne vprašanje: ali so zdaj na vrsti: Venezuela, Kuba in Kitajska? Ampak: ali so zdaj na vrsti evropske politične elite? Zahodne vlade si ne želijo živega peska revolucije, ki žre tako diktature kot politične elite, zato niso podprle revolucije, ampak diktatorje, despote, avtokrate, politične elite, svoje bližnjike. Še toliko bolj, ker Egipt ni Tunizija - Tunizija je majhna, Egipt pa je velik, 84-milijonski. Kot Francija. Ali pa Italija. Egipt je prevelik, da bi se smel revolucionirati. To, da bo arabska revolucija ogrozila stabilnost Bližnjega vzhoda, »vojno proti terorju« in naftne poti skozi Suez ... da bo okrepila Al Kaido, islamistične stranke, islamski fundamentalizem in Iran (ki ga je treba napasti v trenutku, ko pade Mubarak, da ne postane premočan, kot pravijo neokonservativci) ... da bo podžgala protizahodni džihad ... da bo za sabo potegnila »libanonizacijo«, »somalizacijo« ali pa »irakizacijo« regije ... da Arabci, ki jih je več kot 350 milijonov (in več kot polovica jih je mlajših od 24 let!), niso še zreli za demokracijo in da sta islam in demokracija nezdružljiva - vse to so le relikti geopolitične ideologije, ki pred našimi očmi razpada. In da ne bo kakega nesporazuma: vprašanje je tudi - ali je zdaj na vrsti Iran? Burne, množične demonstracije, ki so leta 2009 v Iranu sledile režiranim volitvam, v današnji luči - v kontekstu arabske revolucije in »duha Tunizije« - izgledajo kot petelin, ki je prezgodaj zapel. Iran je tako velik kot Egipt.
In strah zahodnih političnih elit je upravičen. Prvič, revolucije so nalezljive, kar smo zelo dobro videli leta 1989, ko se je zrušil berlinski zid (in začel podirati avtokratske domine), in kar smo zelo dobro videli zdaj, v času arabske revolucije. In drugič, revolucije so nenadne in nepredvidljive, pridejo na hitro, eksplozivno in presenetljivo, brez kakih napovedi, kar smo zelo dobro videli leta 1989 in zdaj. Ko ste pogledali, je Ben Ali še stal - ko ste pogledali naslednjič, ga že ni bilo več. Ko ste pogledali, je bila Tunizija diktatura - ko ste pogledali naslednjič, je bila že transformirana. In Facebook in drugi novi socialni mediji pomagajo, pravi ameriški komentator Roger Cohen: Fidel Castro je kubansko revolucijo pripravljal nekaj let - Facebook je tunizijsko revolucijo pripravil v slabem mesecu. Ben Alijeva stranka je imela milijon in pol članov, toda Facebook je imel v Tuniziji dva milijona uporabnikov. Ben Ali je prvi diktator, ki so ga zrušili novi socialni mediji, Facebook, Twitter in YouTube. In seveda, »priročnik za egipčansko revolucijo« je krožil prek mejlov.

Začetek zgodovine

V času pomladi vzhodnoevropskih narodov, ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih, sta vse debate intonirali dve kontroverzni tezi: Teza o »koncu zgodovine«, ki jo je formuliral neokonservativni profesor Francis Fukuyama, in Teza o »spopadu civilizacij«, ki jo je formuliral neoliberalni profesor Samuel Huntington. Fukuyama je svojo Tezo razvil na predavanju in članku, objavljenem tik pred padcem berlinskega zidu - Huntington je svojo Tezo razvil v predavanju in članku, objavljenem leta 1993. Huntingtonova Teza je bila odgovor na Fukuyamovo Tezo, malo prej objavljeni v knjigi Konec zgodovine in zadnji človek. Fukuyama je trdil, da je zgodovine konec - zmagala sta liberalna, parlamentarna demokracija in neoliberalni kapitalizem. Vse ovire so odstranjene, vse alternative so kompromitirane, svet doživlja popolno homogenizacijo, vsi sprejemajo univerzalne vrednote zahodne liberalne demokracije.
Huntington pa je trdil, da so konec zgodovine, homogenizacija sveta, globalni konsenz in zmaga zahodnih vrednot le nevarna iluzija, da zgodovini ne moremo zbežati, da se svet homogenizira ekonomsko in tehnološko, ne pa tudi socialno in kulturno, da zahodne vrednote niso univerzalne in da pred svetom ni konsenz (o političnem pluralizmu, predstavniški demokraciji, vladavini prava, ločenosti cerkve in države ipd.), ampak le serija novih konfliktov, ki jih bo v posthladnovojni dobi poganjal predvsem »spopad civilizacij«, spopad med zahodnimi in ostalimi civilizacijami/kulturami/religijami. In ironično, zgodovina se je potem vrtela tako, da je imel nekaj časa prav Fukuyama, nekaj časa pa Huntington. Ko je padel berlinski zid in ko so vzhodnoevropske avtokracije čez noč prevzele zahodne vrednote (politični pluralizem, predstavniško demokracijo, vladavino prava, globalizirani, neoliberalni kapitalizem ipd.), je imel prav Fukuyama. Ko so islamisti 11. septembra 2001 napadli in sesuli Svetovni trgovinski center, je imel prav Huntington. 11. september je ovrgel Fukuyamovo Tezo in legitimiral Huntingtonovo Tezo, ki pa so jo zahodni voditelji hitro ovrgli, češ da ne gre za »spopad civilizacij«, ampak za »vojno proti terorju«.
Toda v zadnjem času - tik pred arabsko revolucijo - smo poslušali burna in alarmantna poročila o tem, kako v muslimanskih deželah vse bolj preganjajo kristjane: v Egiptu so jih celo razstrelili. Spet je imel prav Huntington: »spopad civilizacij«. Potem pa je izbruhnila arabska revolucija, ki je povsem sekularna, brez religioznih, islamističnih podtonov - Arabci hočejo to, kar ima ves svet. Svobodo, demokracijo, politični pluralizem, vladavino prava. Pač to, kar je vzhodna Evropa dobila leta 1989. In spet je imel prav Fukuyama. Vsaj tako se je zdelo.
Realnost je kakopak povsem drugačna. Ja, Arabci hočejo svobodo in demokracijo, toda protestirajo prav proti zahodni vrednoti št. 1: neoliberalizmu. Protestirajo prav proti kapitalizmu, proti neoliberalnim reformam, zaradi katerih so v zadnjih letih povsem obubožali ter zašli v ekonomsko, humanitarno katastrofo (40 % Egipčanov ima za življenje manj kot dva dolarja na dan). Fukuyama torej vendarle nima prav. Arabci so tako na dnu, da hočejo bolj radikalno emancipacijo - osvoboditev od neoliberalizma. Arabci vedo, da lahko reforme pridejo le z neko temeljno osvoboditvijo, radikalno emancipacijo, in da do rešitev ni mogoče priti znotraj obstoječe družbene ureditve. Na ulici so zaradi istega razloga, ki bi moral na ulice pognati vse Evropejce. Le v tem smislu lahko rečemo, da hočejo Arabci isto kot Evropejci. Problem je le v tem, da Evropejci še ne vedo, kaj hočejo. Arabci govorijo namesto njih - in mislijo namesto njih. Arabci so izrekli to, česar Evropejci ne morejo. Ali pa si ne upajo. Arabci jim kažejo pot. Kažejo jim, kako se to naredi. Kažejo jim, kaj bi morali storiti.
In ker smo že ravno pri univerzalnosti, o kateri je govoril Fukuyama: če je pri vsem tem kaj univerzalnega, potem so to ekonomske razmere, ekonomska razmerja moči, v katerih živijo tako Arabci kot Evropejci. To zelo lepo povzame slogan s kairskih ulic: »Kristjan ali musliman, to ni pomembno - ista revščina, iste skrbi!« In tega se zahodne, evropske politične elite najbolj bojijo: da bi bila arabska revolucija le nalezljivo nadaljevanje razkrajanja kapitalizma, ki ga je leta 2008 odprl kolaps finančnih trgov.
Ameriški analitik Larry Beinhart je nedavno objavil članek s pomenljivim naslovom: Kako lahko najbogatejši ljudje, ki jih je le en odstotek, dobivajo to brutalno razredno vojno proti nam, ki nas je 99 odstotkov? Saj res: kako to, da interesi take neznatne manjšine obvladujejo tako veliko večino? Kako to, da interesi take neznatne manjšine preglasijo interese tako velike večine? »Oni imajo denar. Mi imamo volilne glasove.« Kar teoretično pomeni, da bi morali vladati mi! »Teoretično bi morala vlada izravnavati ekscese velikega kapitala ter skrbeti za dobro nacije in večine, da o revnih in zatiranih niti ne govorim.« In arabska revolucija hoče doseči prav to. Predzgodovine je konec. Svet končno stoji pred začetkom zgodovine. In Arabci ga slavijo. Zadnje dni je bil svet njihov - mi tu le živimo.