Preveč človekovih pravic!?!
Kaj se zgodi, ko se začnejo zahodnoevropske države pritoževati, da sodišče v Strasbourgu človekove pravice tolmači preširoko
Sodišče za človekove pravice v Strasbourgu
»Če nismo sposobni institucionalizirati svobode in človekovih pravic, potem jih nihče ne bo varoval, ko bodo napadene. Zato je Svet Evrope tako pomemben. Ima močan mehanizem, s katerim lahko nadzira, ali države članice izpolnjujejo svoje obveznosti, ki jih prinaša konvencija o varovanju človekovih pravic. In če oziroma kadar jih ne, gredo lahko ljudje na Evropsko sodišče za človekove pravice,« je pred časom v intervjuju za Mladino povedal generalni sekretar Sveta Evrope Thorbjørn Jagland in pomen sodišča v Strasbourgu poudaril z besedami: »Sodišče je bistvenega pomena, ker gre za sistem, v katerem institucija ne sprejema zgolj praznih resolucij in konvencij o človekovih pravicah, ampak imamo sodišče, ki skrbi, da države članice spoštujejo te dokumente.« Vendar se v zadnjem času krepi pritisk držav članic na sodišče. In to ne pritisk največjih kršiteljic človekovih pravic ali mlajših članic z vzhoda Evrope, kot je bilo v navadi zadnja leta. Na sodišče za človekove pravice zdaj pritiskajo nekatere stare članice z dolgoletno demokratično tradicijo.
Nerganje držav z največjim številom odprtih zadev pred sodiščem in s tem tudi z največ obsodbami je del folklore. Vzemimo za primer Rusijo, ki je zadnja leta, celo desetletja ves čas premočno prva po številu tožb in obsodb pred sodiščem. Nestrinjanje z delom sodišča je pokazala, ko je Svet Evrope pred leti začel reformo sodišča v Strasbourgu, s katero naj bi se zmanjšal pritisk števila zadev in na podlagi tega sodni zaostanki sodišča. Čeprav so reformo v obliki Protokola 14 napisale in potrdile vse druge članice Sveta Evrope, so Rusi z ratifikacijo zavlačevali skoraj štiri leta. Dejstvo je, da so se v tem času razmere, ki so klicale po reformi, resda spremenile, in je vprašanje, koliko bo ta, toliko let kasneje, sploh še prispevala k zmanjšanju zaostankov. A kot rečeno, šlo je za upor ene izmed držav, ki jim sodišče za človekove pravice nalaga največ dela. Zato so to druge, predvsem najvplivnejše stare evropske demokracije z zahoda, deloma tolerirale. Zdaj na evropsko sodišče pritiskajo prav nekatere izmed njih. Ostra politična razprava o vlogi sodišča te dni poteka v Veliki Britaniji, eni izmed pionirk pri razvoju človekovih pravic v Evropi.
Čeprav je razlogov več, je bila povod za takšno razpravo odločitev evropskega sodišča, da Velika Britanija, s tem, ko zapornikom odvzame volilno pravico, krši konvencijo o človekovih pravicah. Težava ni v zapornikih, ki bi radi glasovali, saj gre v množici 46 milijonov volilnih upravičencev za zgolj 0,2 odstotka. Razprava se je začela ukvarjati s tem, ali je Velika Britanija sploh še suverena država in njen parlament sploh še suveren zakonodajalec, če pa ji oziroma mu nekdo od zunaj veleva, kako mora spreminjati zakone, torej notranje pravo. K temu, da je razprava dosegla tako skrb zbujajočo raven, so prispevale še druge odločitve. Pred dobrima dvema letoma recimo odločitev evropskega sodišča, da policija v Veliki Britaniji ne sme hraniti vzorcev DNK in prstnih odtisov ljudi, ki so se nekoč znašli v policijskem postopku, pa jim kasneje ni bilo dokazano, da so storili kaznivo dejanje. V zadnjem času pa britanska politika težav s sodniki evropskega sodišča ni imela le zaradi zaporniške volilne pravice, ampak tudi zaradi odločitev glede vračanja zapornikov v državo izvora. Težava, ki jo poudarjajo, je, da sodišče prehitro in prevečkrat zadrži izročitev, dokler se dokončno ne odloči, ali je ta utemeljena ali ne. Da torej v dvomu o nevarnosti za človekovo življenje prevečkrat razsodi v korist življenja. Britance jezi predvsem, da jim je sodišče preprečilo toliko in toliko izročitev domnevnih teroristov. Član Liberalnih demokratov v lordski zbornici lord Carlile, sicer dolgoletni zagovornik človekovih pravic, zdaj pravi, da odločitve sodišča v Strasbourgu »nevarno ogrožajo našo državo« in Veliko Britanijo spreminjajo v »pribežališče za teroriste«. Pri tem se sklicuje predvsem na odločitve sodišča, ki preprečujejo izročitve nekaterih zapornikov v države izvora, ker naj bi jim tam grozila gotova smrt oziroma najmanj mučenje in nečloveško ravnanje. Razprava je prišla celo do točke, na kateri si Britanci po mnenju mnogih pač ne bi smeli dovoliti, da njihove notranje zakone razveljavlja peščica sodnikov, med katerimi so tudi sodniki iz recimo Rusije, Bosne in Ukrajine, ki »so bile še donedavna diktature in tudi danes niso ravno stebri demokracije«.
V tem nasprotovanju evropskemu sodišču pa Britanci sploh niso osamljeni. Nad nedavno odločitvijo sodišča, da države ne smejo vračati prosilcev za azil iz tretjih držav v druge članice EU, kjer so prvič vstopili v EU, se pritožujejo Belgija, Nizozemska in številne druge države. V bistvu gre za to, da zdaj zahodnoevropske države izražajo nezadovoljstvo nad tem, da jim evropsko sodišče ne dovoli zniževanja standardov človekovih pravic za potrebe večje varnosti.
Čeprav se v Veliki Britaniji v nekaterih krogih že glasno govori, da bi zamrznili članstvo v Svetu Evrope oziroma odstopili od konvencije in izpod jurisdikcije sodišča v Stras-
bourgu, bodo verjetno našli druge načine pritiska na sodišče. Lepa priložnost bo že pristop EU h konvenciji in k sodišču, ki ga predvideva lizbonska pogodba. Za ta korak je potrebna ratifikacija v vseh 27 državah članicah, tudi v Veliki Britaniji. Vse to je politična stvarnost ene najstarejših demokracij na svetu, države, ki je leta 2000 evropsko konvencijo o človekovih pravicah implementirala v notranje pravo na ravni ustave.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.