Ive Tabar

»Okej, pride model na oder,« mi je s široko razprtimi očmi razlagal prijatelj, »in je do pasu gol, s tem, da ima na boku neko gazo, pod katero ima rano. In si strga gazo dol, nakar si začne s kirurškim instrumentom šariti po tej rani. In si kar šari in šari, dokler ne izvleče ven metka. Ta metek nam pokaže, nakar ga odnese do mize, s katere vzame pištolo. Metek iz svoje rane porine noter v pištolo, jo repetira, nakar kar stoji tam z enim takim zelo psiho izrazom na obrazu ... In a veš, da je bila moja prva misel: pa da se mu ni dejansko zares sfukalo in nas bo zdaj vse pobil? Okej, moja čisto čisto prva misel je bila: da se mu ni dejansko zares sfukalo in se bo zdajle tukaj pred vsemi nami počil in bom imel jaz potem zaradi tega vse življenje travme? Ampak takoj za tem je prišel zelo konkreten in zelo fizičen strah, da ne bo namesto sebe počil katerega od nas. Ker ne moreš res nikoli vedeti! Ker to konec koncev dejansko je človek, ki si je nekoč na odru s svedrom zvrtal luknjo v koleno. In ta moj strah je bil tako drugačen od vseh teh drugih strahov, s katerimi smo se navadili živeti, da je v meni v prihodnjih dneh sprožil marsikaj. Da mi je vse skupaj res dalo misliti. In kolikor je vsaj pri nas nasploh zelo težko resno jemati vso to bebavo performersko in inštalatersko sceno, moram reči, da se me je ta konkretni performans dotaknil. In od takrat sem fen Iveta Tabarja.«

Kost ne boli

Štiriinštiridesetletni Primorec takrat na odru v Gleju ni počil ne sebe ne kakega gledalca. Namesto tega je po ustrezni dramatični pavzi pištolo preprosto odložil na mizo in odšel. Še prej je z obraza strgal kirurško masko, kar je bil mejnik na njegovi ustvarjalni poti. To je bilo namreč prvič po dolgih letih, da so gledalci med performansom videli njegov obraz.
»Zelo pomembno se mi zdi poudariti, da ne grem nikoli v bolečino,« mi je razložil v svojem za to priložnost posebej pospravljenem stanovanju v Kopru. »Mediji in včasih tudi razni ''kritiki'' me kar naprej mešajo z mazohizmom. Ampak glede na to, da vedno zelo pazljivo poskrbim za ustrezno anestezijo, bi si bilo po mojem pošteno izmisliti kakšno drugo besedo.«
Ko sem na glas razmišljal, da elementi mazohizma tu zraven gotovo morajo biti, saj anestezija sčasoma popusti, luknja v kolenu pa se najbrž zdravi nekaj mesecev, je vehementno odkimal z glavo: »Ne! Sploh ne! Tisto je bila kost, in kost, ko se celi, ne boli! Sploh mi ni bilo hudega. Precej bolj zoprno je bilo, ko sem si v naslednjem performansu s prsta na roki potegnil noht. Ker takrat je bilo pa potem malo zoprno hoditi okrog brez. Vsake toliko se ob kaj zadeneš, in to pošteno zaskeli.«
Na bolečino se Ive Tabar zelo spozna. Marsičesa se je seveda naučil iz svoje umetnosti - še več pa kar iz svoje redne službe. Že osemnajst let je zaposlen kot medicinski tehnik na intenzivnih oddelkih. Začel je v šoksobi, danes dela na urgenci. V šoksobi se je tudi začelo njegovo pravo artistično dozorevanje. Ko je bil otrok, pravi, je bil sicer resda vedno malo drugačen, a zelo discipliniran in povsem brezekscesen. Ko pa je začel vsak dan rutinsko opazovati špricajočo kri in na nitki bingljajoče hrepenenje, je v njem začelo vreti. In natanko iz tega razmišljujočega vrenja se je veliko let kasneje rodil tudi performans, ki je v prvem odstavku tako impresioniral mojega prijatelja.
Površno oko bi vse skupaj seveda z lahkoto odpisalo kot pač samo še en brbotaj totalno degenerirane in, ja, izrazito mazohistične larpurlartistične scene, ki jo v njenem narcisističnem mehurčku zanima čisto samo najbolj cinično rušenje tabujev ... A Ive pravi, da je bila zadeva v resnici poziv proti samomoru kot eni najgrozljivejših idej, kar jih je. Ob tem, kar zadnjih osemnajst let vsak dan vidi med triažo, se je v njem namreč samo še ojeklenilo prepričanje, da je življenje velik dar, ki ga je preprosto treba odživeti ... Tudi če ga je treba pretežno odtrpeti.

Humanist

Glede na reputacijo in cvetober preteklih performansov bi človek ob snidenju v Kopru pričakoval marsikaj ... Še najmanj pa najbrž to preprosto, odprto in toplo sobitje, ki se je v treh urah na tisoč malih načinov res maksimalno potrudilo, da je gostoma iz Ljubljane olajšalo dan. Med pogovorom postane pozornemu opazovalcu kmalu jasno, da Ivetova umetnost kljub vsej svoji nenavadnosti bazira na zelo trdni moralni viziji, zgrajeni okrog spoštovanja in ljubezni do sočloveka kot največje od vseh vrednot.
Ta ljubezen je lahko v posameznem primeru potem zelo osebna ali zelo splošna. Ko je spoznal punco svojega življenja, si je šel njej na čast z meter dolgim katetrom prek žile na roki naravnost v levi prekat srca in tvegal fibrilacijo. Ko je ta punca postala njegova žena, si je poročni prstan všil pod popek. Ko si je v koleno zvrtal luknjo, je to po drugi strani naredil kot protest proti totalnemu enoumju, ki je takrat vladalo glede slovenskega vstopa v EU. Hkrati je bila to tudi njegova glasno izražena skrb proti točno temu vulgarnemu kapitalizmu, ki je zdaj zavladal v deželi, ko ''manjka čisto samo še to, da začnejo ljudje dobesedno krepavati po ulicah''. Ko si je s prsta na roki odtrgal noht in ga presadil na skulpturo v obliki človeške ribice, je bil to revolt proti temu, kako smo takrat v novo federacijo vstopili ''za noht'', torej za mišji k. Kako je takrat servilna lokalna elita veseljaško izvajala piruete in skakala skozi čisto vse mogoče goreče obroče, da je ja zadostila vsaki zadnji zahtevi hladne in blazirane bruseljske birokracije.
Ta Ivetova ljubezen do sočloveka lahko včasih ostane tudi nerealizirana. Že leta recimo išče črnca, s katerim bi izmenjala košček kože - dobesedno izmenjala par kvadratnih centimetrov in jih potem kot novi del sebe nosila vse do smrti. Za sodelovanje je poprosil že cel kup potencialnih temnopoltih partnerjev, a so se mu vsi po vrsti samo smejali ali ga gledali, kot da je padel z Lune. Tudi njegova prva razstava je bila postavljena na podobno temo. Leta 1995 je v koprski cerkvi svetega Miklavža razstavil 180 rentgenskih posnetkov, ki jih je našel na podstrešju bolnišnice. Pri tem je šlo nedvomno za 180 zelo različnih posameznikov, a iz razstavljenih eksponatov tega ne bi mogli ugotoviti. Sporočilo je bilo seveda, da smo pod kožo vsi enaki in da se pravi multi-kulti lahko začne šele po tovrstni rentgenizaciji. »Želim si,« pravi Ive danes, »da bi to razstavo lahko pokazal Angeli Merkel.«

Prometejski psiho

»Delavci v zdravstvu se nasploh veliko ukvarjajo z umetnostjo,« pravi Jurij Krpan, šef ljubljanske Kapelice, kjer je Ive postavil večino svojih najodmevnejših performansov. »S tem, da to njihovo početje po navadi nima kake blazne umetniške vrednosti, saj gre predvsem za terapijo, s katero si pomagajo pri hudih obremenitvah svojega poklica. Pri Ivetu pa sem že takoj na začetku opazil bistveno večji potencial.«
Krpan pravi, da Tabarja po radikalnosti uvršča zelo visoko na lestvici naglo razvijajočega se korpusa umetnikov, ki se ukvarjajo s t. i. wetwarom, torej živim materialom. Ta šola se zelo hitro zbližuje z drugim umetniškim trendom, ki ga furajo v Kapelici, torej s kibernetiko. »To združevanje se zelo hitro bliža točki singularnosti, ko bosta biologija in mehanika postali nerazdružljivi - tako rekoč eno. Ker smo v Kapelici sklenili sistematsko integrirati vse te deležnike, ki nam odstirajo, kakšna resničnost se nam obeta že jutri, se nam Ive Tabar seveda zdi zelo dragocen. Osebno se mi zdi recimo strašljivo, da se ga večina novinarjev vsaj implicitno loteva s stališča: ''Pa kakšen je vendar to freakshow? Kaj vse se nam to sprehaja po ulicah?'' Okej, res je, da v Ivetovih performansih pogosto ni tistih direktnih sporočil v stilu Šta je to umetnik hteo da kaže, a je po drugi strani izjemno močan v mcluhanskem izročilu, po katerem je sam medij lahko sporočilo. Vidim ga kot pomembnega demistifikatorja medicinske znanosti v sodobni družbi. Preizpraševanje medicine je danes precej nehvaležno početje, saj s tem dregnemo v privilegiran mehanizem, ki mu vse prevečkrat apriori zaupamo vijačenje po svojih telesih, kot da ta sploh niso naša. Ko je za svoj prvi performans v Kapelico pripeljal kompletno ekipo iz bolnišnice, da mu je asistirala, je to sprožilo velikanski javni odpor in en tak pravi mali džihad po medijih. ''Ja, kaj se pa to vendar doktorji po galerijah igrajo tisto, kar bi se smeli samo po bolnišnicah?!? Ker medicina je pa menda ja nekaj več, kajne?'' - Ampak kaj, ko v resnici ni! S pozicije subvertiranja teh centrov neke apriorno privilegirane moči je takrat Ive naredil eno tako zelo prometejsko gesto.«

Nevidni dotik

O Ivetu krožijo vse vrste v najboljšem primeru samo netočnih govoric. Tudi sam sem jih med zelo površnim pripravljanjem na srečanje slišal cel kup - od tega, da je diplomirani kirurg, do tega, da je v posmeh EU na nekem performansu scal evrozvezdice. Sam pravi, da ga najbolj prizadene, ko neumnosti pišejo novinarji in kritiki - saj to po navadi počnejo iz čiste lenobe, ker se jim ga ne ljubi niti poklicati in preveriti.
Najdalj mu je obležalo v želodcu, ko je nekdo res napisal, da ščije po EU - ko je pa 27 epruvet, ki so simbolizirale vse članice Zveze, v resnici zalival! To, pravi, ni zgolj cenena semantika. Po tem, ko je spil dva litra metilenskega modrila, je zarezal prek trebušne stene in šel s cevko naravnost v mehur - to pomeni, da je povsem zaobšel penis in torej tehnično sploh ni mogel scati. Kolikor je bil že skeptičen do našega vstopa, to ne pomeni, da EU sovraži. V resnici ji želi vse najboljše, le malo skeptičen je do nje.
Težave ima tudi s samim kulturniškim establishmentom. Samo v zadnjem letu, se trpko pohvali, je bil kar petkrat cenzuriran, in sicer na festivalih v Linzu, Belfastu, Londonu, Liverpoolu in Berlinu. Čeprav je bil performans Invisible Touch na štirih od teh petih festivalov že uvrščen v uradni program, so ga zadnji trenutek vedno odpovedali, saj so se dobesedno ustrašili za življenje.
V performansu namreč s soustvarjalcem Vasjo Kokljem (skupaj tvorita tandem TaKo) po stopnicah mečeta epruvete z uranovo rudo in urinom onkoloških pacientov. Njun namen je opozoriti na gromozanski problem radioaktivnih odpadkov. »To se mi zdi ključno, ker je tako vseprisotno,« pravi Ive. »Ampak ker se radioaktivnosti ne vidi, se o njej sploh ne govori. Samo Francija ima recimo 80 nukleark - in kam misliš, da grejo vse tiste smrtonosne smeti? Ko začneš malo raziskovati po internetu, zelo hitro zveš sila strašljive stvari. Od tega, kako nam uradni viri lažejo glede učinkov in samih stopenj sevanja, do tega, kako veliko teh odpadkov mafija za lepo plačilo pomeče v morje.«
V Linzu je bil performans že objavljen v uradnem katalogu, a so ga zadnji trenutek vseeno odpovedali. Očitno, pravi Ive, so se o varnosti postopka pozanimali pri kakem nestrokovnjaku, ki jih je brez potrebe prestrašil. Dokler obiskovalci uranove rude ne bi ravno pojedli, bi bili zunaj vsakega tveganja. Edino, kar bi bilo resno ogroženo, bi bil njihov lažni občutek varnosti. »V tem performansu midva potem čez uranovo rudo pogrneva debel svinčeni tepih in obiskovalce povabiva, naj se sprehodijo po njem - ampak si nihče ne upa. To je smešno, glede na to, s čim vse smo obsevani vsak dan - od kozmičnega sevanja do sevanja steklene volne in gipsovih plošč, da o kupu strašno radioaktivnega lesa iz Ukrajine, ki ga je nedavno uvozila slovenska lesna industrija, raje sploh ne govorimo. Ampak ker se to ne vidi, ni problem. A to po mojem ni prav.«

Demistifikator

Tudi za naprej ima v načrtu cel kup idej. V tako bolni družbi mu gotovo ne bo zmanjkalo stvari, na katere bi veljalo opozarjati. Njegov najbrž naj-ambicioznejši načrt je serija performansov o treh na površju sicer tako zelo različnih področjih, kot so jedrska fizika, medicina in religija ... Ki pa, vsako na svoj način, za svojimi togimi kodeksi skrivajo številne svinjarije - in če jih skušaš kakorkoli demistificirati, njihovi nosilci moči takoj panično planejo v zrak. Ive je to najbolj občutil v svojem lastnem fohu, ko je po vrtanju luknje v koleno v zrak skočila Zdravniška zbornica in si začela na vse kriplje prizadevati, da bi ga v bolnišnici odpustili.
»Saj,« se žalostno nasmehne Ive. »Ko vzameš en tak čisto tehnološki postopek in ga iz sakralnega okolja operacijske dvorane prestaviš v neko galerijo, se v trenutku čutijo neskončno ogroženi. In glede na to, kaj vse medicinci na podlagi svojih rutinskih mistifikacij profitirajo, imajo glede te ogroženosti najbrž čisto prav.« Reakcija Zdravniške zbornice mu je samo dokazala, da je tudi vrhuška belih angelov zelo aktiven člen mentalne policije. Mu je pa zato toliko bolj neskončno dragocena podpora neposrednih sodelavcev, saj ga podpirajo na čisto vse načine, ki res štejejo.
Za odstranitev vsake bolečine med performansi se je odločil, ker je v življenju agonije že itak povsem dovolj. K temu zelo hitro še enkrat doda, da je življenje treba živeti, saj smo z eno nogo itak ves čas v grobu. Ive je konec koncev človek, ki vsak dan migrira med našim skupnim svetom neštetih vsiljenih neumnosti in neko povsem avtonomno rdeče-belo cono, kjer vlada res čisto samo ena sama velika bistvena Želja. Kot takemu mu je toliko bolj pristno - torej v črevesju - jasno vse tisto, česar se mi drugi zavedamo samo teoretično. Kdor je v skušnjavi njegove performanse odpisati s pozicije malomeščanske konvencionalnosti, naj najprej morda vseeno pomisli, da je umetnost Iveta Tabarja umetnost, ki je nastala na podlagi osemnajstih let vsakodnevnega reševanja življenj.