Atomic: Theatre Tilters Vol. 1 & 2

Jazz, kakor ga razumejo jazzovski puristi, sodi med konservativnejše muzike. Zdi se celo, da nam ustvarjalci ne ponujajo kaj več od vedno novih različic že slišanega - priložnostno zanimivih izpeljank in še raje medlih približkov izvirnikom. Jazzovskemu kanonu spoštljivo sledi tudi skandinavska zasedba Atomic, ki navdih išče celo v starejših tradicijah, kot to velja za mnoge njene idejno zastarele sodobnike, toda glasba udarnega kvinteta je kljub temu sveža in zanimiva, deloma celo inovativna. Slišati je kot glasba, narejena danes, in ne pred pol stoletja ali še dlje v preteklosti, pa čeprav fantastično popisuje oziroma nadgrajuje pionirsko jazzovsko senzibilnost. In vendarle gre za razmeroma mlado, leta 1999 ustanovljeno zasedbo, sestavljeno iz glasbenikov, katerih povprečna starost je okoli štirideset pomladi.

No, glasbenih izkušenj jim ne manjka, saj gre za mojstre, ki so se že prej preizkušali v številnih zasedbah, njihove veščine pa v raznoterih formacijah redno spremljamo tudi na domačih odrih. Ta čas morda najbolj razburljiv ritmični dvojec Paal Nilssen - Love in Ingebrigt Håker Flaten je v Sloveniji skorajda našel drugi dom, skupaj s trobentačem Magnusom Broojem, pihalcem Fredrikom Ljungkvistom in pianistom Håvardom Wiikom pa smo ga pod znamko Atomic slišali na izvrstnem koncertu pred dvema letoma. Dinamična godba petih glasbenikov polni sijaj doseže prav v koncertnem kontekstu, zato ni presenetljivo, da je tudi nova dvojna plošča Theatre Tilters izbor posnetkov, nastalih na koncertu v Stockholmu konec leta 2009. V njih se ponovno bleščeče lotijo vseh atributov, ki jazzovske muzike povzdigujejo med najbolj razburljive glasbene prakse. Uspe jim združiti lahkotnost in izjemno intenzivnost, bopovsko podstat in svobodnjaške izlete, skupinsko muziciranje in medigro, spontano širjenje besednjaka posameznih inštrumentov in osredotočeno strukturo, igrivost in zahtevne manevre, kaotičnost in urejenost. Vse skupaj zapakirano v razburljivo, svežo glasbeno izkušnjo, ob kateri se naslajajo oboji, tradicionalisti in zvedavi, prožnejši poslušalci. V novejšem jazzu se drznejšega muziciranja praviloma lotevajo manj številne zasedbe, Atomic pa spretno izkorišča potencial petih glasbenikov, ki si brez vsakršnih egotripaških ambicij medsebojno odpirajo širok manevrski prostor, v katerem vsak posameznik nevsiljivo najde priložnost za izživljanje svojih glasbenih vzgibov. Naj se sliši še tako napihnjeno, toda Atomic je ta čas morda najpopolnejši jazzovski kolektiv, ki očara vsakič znova. Enako velja tudi za oba dela albuma Theatre Tilters, ki bosta tešila jazzovske apetite do - upajmo, da skorajšnjega - ponovnega obiska atomičnega kvinteta. Dokler bo kljub obsežnim ploščam objavljal tako navdihujočo glasbo, se ga gotovo ne bomo prenasitili.