Kontrarevolucija!

Kaj bi se zgodilo, če bi Zahod takoj podprl egiptovsko ljudstvo? Kaj če bi Zahod takoj zahteval odstop in odhod Hosnija Mubaraka? Egipt bi danes izgledal kot Tunizija. Nasmejan, evforičen, poskočen, odrešen, prenovljen - transformiran. Kot vrelišče moderne demokracije. Toda to se ni zgodilo. Niti takoj. Niti naslednje dni. Da bi bilo dobro, če bi razmislil o tem, da ne bi več kandidiral ali pa da bi nemara-morda-morebiti celo kar odstopil, je začel Zahod - na čelu z Ameriko - namigovati šele kasneje. Prepozno. Kaj se je zgodilo, ker Zahod ni takoj podprl egiptovskega ljudstva in zahteval odstopa in odhoda Hosnija Mubaraka, pa vidite sami: Mubarak je imel dovolj časa, da je organiziral kontrarevolucijo. Še huje: ob taktični neodločnosti in pasivnosti Zahoda je imel dovolj časa, da je organiziral teror.
Ker se je Zahod potopil v dolgo meditacijo o plusih in minusih Mubarakovega odstopa in ker je šel proti zgodovini, ne pa za njo, je imel Mubarak dovolj časa, da je ugasnil internet in mobilne telefone - imel je dovolj časa, da je Egipt izoliral, kolikor se le da, in da je sliko iz Egipta karseda motil, če ne kar blokiral. In dalje, ker se Zahod ni odzval, ko bi se moral (in ko bi moral opraviti svojo zgodovinsko nalogo), je Mubarak na cesto, na Trg osvoboditve, v žrelo egiptovske revolucije, poslal kontrarevolucionarne sile, svoje jurišnike na konjih in kamelah, svoje plačance, baltagije, ki so mirne, neoborožene protestnike zasuli s kamni, palicami, biči, noži, mačetami in molotovkami. Mubarakovi jurišniki - pogosto menda policisti v civilu, zaporniki, kriminalci - so izzivali in tolkli tako protestnike kot tujce, novinarje. In nenadoma je tekla kri. Razbite glave, kaos, mrtvi - na stotine mrtvih. Zakaj je prišlo do tega državnega terorja? Točno: ker se Zahod ni odzval. In ker je Mubaraku dajal uteho.
Je bilo to predvidljivo? Absolutno. Mubaraku se zdi državljanska vojna sprejemljivejša od njegovega odhoda. In Zahodu očitno tudi. Je to srhljivo? Vsekakor. Toda nič manj srhljivo ni nekaj drugega: to, kako hitro se je spremenila retorika. Ali bolje rečeno: kako hitro je Zahod svojo retoriko prilagodil novi situaciji. Revolucija nenadoma ni bila več revolucija, ampak le še unrest - nemiri. Multimilijonska množica, ki se je v duhu tunizijskega jasmina zlila v revolucionarno silo, nenadoma ni bila več multimilijonska množica, ampak le še »protivladna opozicija«. Protestniki, ki so zahtevali Mubarakov odstop, niso bili več protestniki, ki so zahtevali Mubarakov odstop, ampak le še »protivladni demonstranti«. Kot da demonstrirajo proti Mubarakovi pokojninski reformi - ali pa proti Mubarakovemu zakonu o malem delu.
Sporočilo je bilo jasno: proti Mubaraku ni ves Egipt, ampak le »protivladna opozicija«. Kar je izkoristil tudi Mubarak: šele tedaj, ko so ulice preplavili njegovi plačanci, ko se je Trg osvoboditve prelevil v kaos in ko je začela teči kri, je pustil, da je nacionalna televizija prvič pokazala, kaj se dogaja na Trgu osvoboditve. In to, kar je pokazala, je bila mala državljanska vojna. Mubarakovo sporočilo je bilo jasno: Vidite, mojega odstopa ne zahteva Egipt, ampak »protivladna opozicija«, ki ne more požreti volilnega poraza! Ni čudno, da Zahod noče podpreti njenih zahtev po mojem odstopu! Ergo: s tem, ko so spremenili retoriko, so skušali spremeniti javno, globalno percepcijo tega, kar se dogaja - in s tem, ko so spremenili globalno percepcijo tega, kar se dogaja, so skušali spremeniti samo realnost tega, kar se dogaja.
Ker Zahod Mubaraka ni takoj pozval k odstopu, ker je Mubarak s tem dobil čas, da je lahko organiziral kontrarevolucijo in teror, ker je Zahod s spremembo retorike spremenil percepcijo tega, kar se dogaja, in ker so multimilijonsko množico - poudarjam, multimilijonsko množico! - prelevili v neobvezno »protivladno opozicijo«, je iz teme skočil veliki Bavbav, ultimativno Zlo, strah in trepet Amerike, Zahoda, mednarodne skupnosti - Muslimanska bratovščina. Pripadniki Muslimanske bratovščine v očeh Zahoda - še posebej desnice, ameriške in evropske - veljajo za islamiste in ekstremiste, celo za džihadiste in potencialne teroriste. Za fanatike, ki hočejo Egipt preleviti v Iran - v kalifatsko teokracijo po iranskem zgledu. Zdaj postane tudi jasno, zakaj je bilo treba multimilijonsko množico retorično spremeniti v »protivladno opozicijo«: ker je Mubarak v vseh teh letih protivladno opozicijo z aretacijami, zapiranjem, mučenjem in likvidacijami tako steroriziral, tako zbrutaliziral, tako ustrahoval in tako zdesetkal, da je od protivladne opozicije ostala le še Muslimanska bratovščina. Ali bolje rečeno: Mubarak je opozicijo tako vztrajno in tako sistematično teroriziral, da je preživel le njen najbolj fanatičen, najbolj trdoživ in politično najbolj organiziran del - Muslimanska bratovščina. Rezultat je na dlani: ko danes na Zahodu rečejo »protivladna opozicija«, hočejo reči »Muslimanska bratovščina«. Ko rečejo »protivladna opozicija«, najprej pomislijo na Muslimansko bratovščino, na islamiste, ne pa na tisto multimilijonsko množico in revolucijo.
Vsega tega strašenja z Muslimansko bratovščino, ki naj bi Egipt spremenila v Iran, vpeljala šeriatsko pravo, zaprla Sueški prekop in preklicala mirovni sporazum z Izraelom, ne bi bilo, če bi Zahod takoj zahteval Mubarakov odstop in če bi se takoj solidariziral z egiptovskim ljudstvom. In dalje, tega strašenja z Muslimansko bratovščino, ki naj bi organizirala sekularno revolucijo in multimilijonsko množico, da bi lahko Egipt spremenila v Iran in napadla Izrael (okej, največ, kar bi se zgodilo, če bi oblast v Egiptu slučajno prevzela Muslimanska bratovščina, bi bilo to, da bi malce manj kot Mubarak tolerirala izraelsko izčrpavanje Gaze, pravi zgodovinar Kai Bird), ne bi bilo, če Zahod ne bi toliko let podpiral Mubaraka ter ga dobesedno spodbujal k brutalnemu obračunavanju z islamisti, k »vojni proti terorju«, ki jo je Mubarak izkoriščal prav kot izgovor in pretvezo za obračunavanje z opozicijo. In seveda, z opozicijo je obračunaval tako strahovito in tako brutalno, da je ostala le še Muslimanska bratovščina, ki je v očeh Zahoda isto kot »protivladna opozicija«. Zahod je naredil vse, da v Egiptu ne bi bilo opozicije. Aha, si je zdaj rekel Zahod: To, da bi v Egiptu na oblast prišla »protivladna opozicija«, ni dobro!

Med dvema diktaturama

Zahod je kakopak komaj čakal, da pokaže svoj humanizem, svoj humanitarni in demokratični refleks - da pozove k spoštovanju človekovih pravic. In to obe strani! Kot da je druga stran kršila človekove pravice! Kot da je druga stran kršila Mubarakove človekove pravice! Zahod je komaj čakal, da bi lahko egiptovsko revolucijo razglasil za notranjo zadevo Egipta in da bi lahko svetovljansko oznanil, da se v egiptovske notranje zadeve - v suverenost Egipta - ne more vmešavati. Ali natančneje: Zahod, ki ga je intonirala Obamova administracija, je rekel, da ne bo stopil na nobeno stran, da torej ne bo izbral nobene strani. Kar je bil le blef. Zahod je izbral: prav s tem, ko ni izbral, je izbral. Prav s tem, ko ni izbral nobene strani, je izbral Mubarakovo kontrarevolucijo. In Mubarakov teror.
Pri tem se je v zahodnem razpravljanju o razmerah v Egiptu zgodilo še nekaj. Stari kliše, češ muslimanske države niso zrele za demokracijo, muslimani niso združljivi z moderno demokracijo ipd., je dobil preobleko. Zahodni politiki/komentatorji/ideologi so svoje dispute o Egiptu, poleg Izraela drugem največjem prejemniku ameriške pomoči, začenjali takole: Ne pravim, da muslimani niso združljivi z demokracijo, toda ... Ali pa: Ne pravim, da muslimanske države niso zrele za demokracijo, toda ... Ta »toda« je kakopak postala Muslimanska bratovščina: Kaj če po Mubarakovem odhodu oblast prevzame Muslimanska bratovščina? Tista multimilijonska množica je morda res demokratična, toda kaj če potem od te multimilijonske množice ostane le Muslimanska bratovščina? Demokracija v Egiptu bi bila preveč tvegana! Sklep: bolje da ni demokracije, kot pa da na oblast pride Muslimanska bratovščina! In Zahod se je tako tudi obnašal: kontrarevolucija, ki je prišla od zgoraj, je bila sprejemljivejša od revolucije, ki je prišla od spodaj.
Na vprašanje, zakaj je bila kontrarevolucija sprejemljivejša od revolucije, najlažje odgovorimo, če se vprašamo, kdo je dejansko organiziral in sponzoriral kontrarevolucijo in teror. Kot pravi Esam Al Amin, so načrte za obračun z revolucijo finalizirali na ministrstvu za notranje zadeve, toda samo operacijo - obračun s protestniki, teror, kontrarevolucijo - je financiral »komite štiridesetih«, skupina skorumpiranih egiptovskih tajkunov in oligarhov, ki so v zadnjem desetletju - v času Mubarakovih strukturnih »reform« - največ nagrabili in najbolj obogateli.
In zakaj se zdita Zahodu teror in kontrarevolucija sprejemljivejša od demokracije? Iz istega razloga kot egiptovskim tajkunom in oligarhom. Ne pozabite namreč, da je Mubarak v zadnjih letih po nareku Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada egiptovski trg povsem odprl, sprostil, liberaliziral in osvobodil, s čimer ga je na široko odprl tujim špekulantom. Specifično: egiptovske banke so za majhen denar pokupile tuje banke, s čimer so oblast nad finančnim sistemom v državi prevzeli tuji špekulanti, pa tudi domači, pretežno prijatelji Mubarakovega sina Gamala, ki so obenem prevzeli oblast nad egiptovskim nepremičninskim trgom. Investitorji so uletavali z vseh strani - iz Grčije, Italije, Amerike (hja, Goldman Sachs). In kot pravi Nomi Prins, je bil ta tuji kapital povsem dereguliran - nobenih restrikcij, nobenih regulacij, nobenega nadzora, nobene obdavčitve kapitala ali pa dividend. Počeli so, kar so hoteli. Investirali in kupovali so lahko brez kapitala. Fiktivno. Kapital je odhajal tako, kot je prihajal - svobodno. To svobodno prihajanje in odhajanje kapitala pa je bilo le evfemizem za plenjenje Egipta. Balon! Bum! In dobro veste, kaj se je zgodilo: prvič, vse to ni zmanjšalo revščine Egipčanov, ampak jo je le še povečalo, drugič, vse to ni ustvarilo novih delovnih mest, ampak je brezposelnost le še povečalo, in tretjič, vse to gospodarske krize ni ustavilo, ampak jo je le še poglobilo.
Kratko so potegnili mladi, študentje in diplomiranci, ki ne dobijo dela, ki že vse življenje živijo v diktaturi in ki so zdaj intonirali revolucijo ter tisto multimilijonsko množico, »stranko Facebooka«, kot bi rekel pisatelj Alaa Al Asvani. Ko Zahod hvali Mubaraka, ki je skrbel za stabilnost Egipta in regije, dejansko hvali Mubaraka, ki je Zahodu omogočal visoke kapitalske donose in deregulirano plenjenje. Zahodno pozivanje k stabilizaciji razmer je pozivanje k nadaljevanju tega plenjenja - pozivanje k stabilizaciji razmer je legitimiranje Mubaraka in neoliberalnega plenjenja Egipta ter obenem demoniziranje in dehumaniziranje Arabcev, ki v očeh Zahoda ne zmorejo biti subjekt zgodovine, subjekt revolucije, subjekt kolektivne akcije. Arabcem je treba pač povrniti tisti nenadjebljivi občutek, da je njihova Usoda nespremenljiva in na vekov veke zapečatena.
Ironično, voditelji Evropske unije so sicer začeli svoje srce zlagoma stegovati proti egiptovskemu ljudstvu, toda evropska komisija je obenem z vsemi častmi sprejela zloglasnega uzbekistanskega diktatorja Islama Karimova, ki je na oblasti že več kot 20 let - in ki, ja, podpira »vojno proti terorju«. José Manuel Barroso, predsednik evropske komisije, ki ga je gostil, je rekel, da ne ve, kdo ga je povabil. Kamerunski diktator Biya, čadski diktator Deby, turkmenski diktator Berdimuhamedov, gvinejski diktator Nguema in etiopski diktator Zenavi že stojijo v vrsti. Vsi navdušeno podpirajo »vojno proti terorju« - in seveda, Zahod v zameno navdušeno podpira njihovo tezo, da bi demokracija le ogrozila »vojno proti terorju« in nemoteno oskrbovanje Zahoda z nafto in zemeljskim plinom. Karimov je prvak torture ter teroriziranja opozicije in manjšin. Diktatorji so tako sprejemljivi kot korupcija.
Da se Zahod - globalni neoliberalizem, SB, MDS - zelo boji za svoj plen, kaže tudi to, da so bonitetne agencije Tuniziji in Egiptu takoj, ko sta prižgala revolucijo, znižale rating, kar pomeni, da so revolucijo kaznovale. Zahod sicer pravi, da se boji, da bi Egipt in druge arabske države prevzeli islamisti, ekstremisti, radikalci, džihadisti ipd., ki bi regijo in globalno geopolitiko destabilizirali, toda v resnici se boji le tega, pravi Noam Chomsky, da bi arabske države postale neodvisne, da bi se torej znebile neoliberalnega diktata svojih in globalnih oligarhij. Zato se Zahod tako boji arabske revolucije. Zato se tako boji verižne reakcije. In zato se tako boji te nove arabske solidarnosti. Te nove arabske sekularnosti. Zahod ni prestrašen zato, ker bi šlo tu za versko solidarnost, ampak zato, ker gre povsem očitno za ekonomsko solidarnost. Egiptovska revolucija ima ekonomske temelje ali, bolje rečeno, egiptovska revolucija hoče spremeniti ekonomska razmerja moči, ne pa vere. Tako kot tunizijska. Ljudem na irskih ulicah gre za isto stvar kot ljudem na egiptovskih ulicah. In ljudem na grških ulicah gre za isto stvar kot ljudem na tunizijskih ulicah.
Zadnje dni vsi radi špekulirajo, katero leto se piše v Egiptu. Je to Iran pred odhodom Reze Pahlavija? So to Filipini pred odhodom Ferdinanda Marcosa? Je to Srbija pred odhodom Slobodana Miloševića? Je to Burma? Je to Turčija? Je to Trg večnega miru? Je to leto 1848, čas pomladi narodov? Pri tem je najbolj sumljivo, da Zahod s takim veseljem napol filozofsko ugotavlja, da v arabskih deželah pada berlinski zid - da se torej v arabskih deželah dogaja to, kar se je leta 1989 dogajalo v vzhodni Evropi. Zakaj je to sumljivo? Zakaj hoče Zahod arabsko leto 2011 formatirati kot vzhodnoevropsko leto 1989? Iz preprostega razloga: ker je leta 1989 vzhodnoevropske države zmamil v svobodo in demokracijo - v diktaturo neoliberalnih reform. Iz ene diktature v drugo. Ali kot pravi Tariq Ali: »Vzhodnoevropejci so pokleknili pred Zahodom, v njem videli srečni konec in peli ''Vzemite nas, vzemite nas, zdaj smo vaši''!« Zahod zdaj Arabcem ne more ničesar obljubiti, saj je naredil vse, da bi živeli v obeh diktaturah hkrati, politični in ekonomski.