Prav Janševa vlada je preprečila dostop do dokumentov o Velikovcu

Predsednik Danilo Türk je ta teden dovolil objavo dokumentov, v katerih je navedeno njegovo ime. Je Türk sedaj rešen, afera pa končana?

> Predsednik Türk se je s tem morda rešil pred razumnimi ljudmi, ne pa pred nekom, ki ima bujno domišljijo. Še vedno so mogoče špekulacije o tem, da tistih pravih, resnično spornih dokumentov ali obremenilnih dokazov ni več, ker so jih uničili. Te špekulacije - to je seveda moje osebno mnenje - gredo lahko na področju arhivov SDV, ki so bili še v prejšnjem režimu precej »prečiščeni«, v neskončnost. Edino mejo pomeni domišljija.

Kaj pa Arhiv Slovenije? Zakaj branite skrivnosti tajne policije ali, če uporabimo frazeologijo kritikov, neke zločinske mafijske organizacije?

> Ne, mi tega ne počnemo. Tudi če bi objavili ves sporni arhivski material, Arhivu Slovenije s tem ne bi bila prizadejana nobena škoda. Škodo bi utrpela predvsem Sova, ki je v posebnem položaju. Navadno lahko ustanove določijo, katero arhivsko gradivo še potrebujejo za svoje delovanje. Indok center pri ministrstvu za kulturo še vedno dela z več kot 100 let starim gradivom, denimo. Sova pa je po eni strani organizacija, katere kontinuiteta ni bila prekinjena - še vse do konca leta 1990 se je imenovala SDV. Mihael Brejc je na primer delo nadaljeval z velikim številom prejšnjih kadrov, nadaljeval je tudi operacije, ki so se začele v 60. ali 70. letih, ki so potekale v 90. letih, nekatere od njih pa so se končale šele po letu 2000. Hkrati pa v zakonu o Sovi piše, da mora vse gradivo predati Arhivu Slovenije. Neobičajno je, da se še »živo«, v bistvu dokumentarno gradivo, ki ga organ potrebuje pri svojem delu, oddaja arhivu. Posebej zato, ker SDV ni bila v celoti razpuščena ob koncu nedemokratičnega režima. In še več, leta 2006 je vlada Janeza Janše sprejela zakon o arhivih, kjer je določila, da so vsi ti dokumenti brez izjeme odprti za javnost. Situacija je torej absurdna.

Odprtje arhiva, tako kot pravi sedaj zakon iz leta 2006, bi torej še najbolj škodilo predvsem Sovi?

> Da, če bi sedaj vse gradivo objavili, bi zelo verjetno izpostavili nekatere sodelavce Sove, kar bi zrušilo verodostojnost službe. Kdo pa bo še sodeloval z njo, če se bo čez nekaj let pojavil v časopisih? Prva, ki lahko izgubi, je torej Sova. S tem pa bi ogrozili tudi nacionalni interes Slovenije, otežili bi meddržavne odnose z nekaterimi sosedami in zapletli položaj naših manjšinskih skupnosti, če bi denimo prišli na dan podatki o tem, kaj so počeli in kako so delovali mimo mednarodno dogovorjenih pravil. To so torej, po mojem, tveganja.

Ste lahko konkretnejši? Marsikdo govori o ogroženem nacionalnem interesu, pa ne vemo, kaj si naj konkretno predstavljamo.

> O tem lahko govorim le na podlagi informacij, ki sem jih prejel od Sove.
Recimo: nekdanja SFRJ je sklepala sporazum z državo X. In v okviru tega sporazuma so potekala pogajanja. Pri teh pogajanjih je bilo treba pridobiti informacije po različnih kanalih, tudi vnaprej. Denimo informacije o tem, kakšno bo pogajalsko stališče nasprotne strani. SFRJ ali tajna služba Republike Slovenije je pri tem lahko uporabljala določene prijeme, značilne za prakse tajnih služb. Recimo, da je nekdo vpogledal v dokumente, ker je bil uradnik v nekem uradu in poslal informacije SDV. To so bili v bistvu tajni informatorji, ki so delali tudi iz domoljubnih motivov. Če bi sedaj objavili te dokumente, bi bile koristi precej manjše od škode. Slovenija je pač zgrajena na delni formalnopravni kontinuiteti in od SFRJ smo nasledili kup sporazumov. Problem pa je očitno v tem, da sedanja opozicija tega ne priznava.

Glede na to, kar ste mi sedaj povedali, si predstavljam, da bi v primeru objave dokumentov Italija lahko oporekala legalnosti Osimskih sporazumov?

> Ne, ne želim in ne morem govoriti o konkretnih primerih.

Se strinjate s koalicijo, ki pravi, da smo v Sloveniji z arhivskim zakonom iz leta 2006 arhive odprli tako kot nikjer drugje po svetu?

> To gotovo drži. Tudi sami sodelujemo pri nastajanju zakonodaje. In ko smo si pogledali posamezne ureditve po svetu, primera tako odprtih arhivov, kot jih imamo v Sloveniji, nismo nikjer zasledili. Če se želimo zgledovati po nemški ureditvi, lahko povem, da so tudi pri njih dokumenti Stasija, ki se nanašajo na zunanje obveščevalne aktivnosti, deloma zaprti za javnost. Če pa za primerjavo vzamemo druge postsocialistične države, ki so mnoge med njimi tudi razpustile prejšnje obveščevalne službe, lahko prav tako ugotovimo, da so obveščevalni arhivi javnosti delno nedostopni in, tako je denimo na Madžarskem, shranjeni pri aktualni obveščevalni službi.

Kako pa je z dostopom do arhivov na Koroškem, v Avstriji? Če denimo njihova deželna vlada s pomočjo slovenskega arhiva preiskuje, kdo iz manjšine je sodeloval s komunisti, ali bi lahko slovenski raziskovalci na primer preiskali, kdo od Heimatdiensta je prejemal materialno in drugo podporo od avstrijskih obveščevalnih služb?

> Seveda ne. V Avstriji, v njihovem deželnem arhivskem zakonu, obstaja praktično neomejena diskrecijska pravica do zapiranja dokumentov. Po njihovem deželnem arhivskem zakonu je sicer gradivo dostopno 40 let po nastanku, določeno gradivo pa iz razlogov tajnosti šele po 50 letih. Vendar temu sledi izjema: tudi po izteku roka nedostopnosti so lahko javne arhivalije izvzete iz uporabe, če je to potrebno iz razlogov ohranitve javnega reda in miru, varnosti, obrambe dežele, zunanjih zadev, zavarovanja gospodarskih interesov oseb javnega prava, preprečitve kaznivih dejanj ali varovanja pravic tretjih oseb. To se pravi, da lahko teoretično za nedostopno razglasijo tudi kakšno gradivo iz srednjega veka. In tako je nedostopen tudi del gradiva, ki se nanaša na koroški plebiscit, še sedaj, po 90 letih. Situacija je blago rečeno nenavadna. Pri nas imamo eno skrajnost, pri njih drugo.

Arhiv, pravite, je ves čas sodeloval pri nastajanju zakonodaje. Kako je potem prišlo do takšne luknje?

> Kolikor vem, je stroka ves čas opozarjala, da rešitev, ki jo je sprejela Janševa vlada, ni bila dobra. Tudi sam 65. člen izvorno ni bil tako napisan, šele v parlamentu so potem, mislim, da kar na intervencijo tedanjega pravosodnega ministra dr. Lovra Šturma, z amandmajem besedilo spremenili. S tem je bilo mnenje arhivistične in varstvoslovne stroke spregledano. Oba direktorja, ki ju je imenovala vlada Janeza Janše, direktor Arhiva republike Slovenije dr. Matevž Košir in direktor Sove Andrej Rupnik, sta nato zakon leta 2007 poskušala spremeniti, in sicer tako, da bi del gradiva o obveščevalni dejavnosti nekdanje SDV postal nedostopen. In kot izhaja iz naše dokumentacije, so predlog poslali dr. Šturmu, o tem pa je bil obveščen tudi minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. A njuno mnenje je bilo odklonilno.

Zakaj? Kakšni so bili argumenti?

> Vsebinska obrazložitev ni zapisana. Lahko pa iz aktualnih razprav opozicije sklepamo, da so menili, češ da je bila SDV organizacija, v kateri so kršili človekove pravice. Slednje nedvomno drži, vendar je nekdanja SDV poleg tega izvajala tudi druge aktivnosti. V ta koš so potem dali, kot veste, tudi vse ostale, t. i. družbenopolitične organizacije, kot so ZSMS, SZDL in Zvezo komunistov, odprli so celo arhive sodišč in tožilstev. A hitro se je izkazalo, da je v resnici takšna ureditev neznosna. To dokazuje že »znamenita« uredba, ki jo je nato sprejela Janševa vlada junija 2007, na podlagi katere so, in to v nasprotju z njihovim zakonom, del arhivov zaprli vse do leta 2044. Stroka je torej le imela prav, in to je spoznala tudi Janševa vlada. Vladni organi so ugotovili, da zakona preprosto ne morejo izvajati. Nato pa so sklicujoč se na uredbo gradivo nezakonito zaprli. Situacija je v bistvu jasna: zakona, kot so ga napisali, niti sami niso mogli izvajati. A da je absurd še večji, so nato z uredbo večji del gradiva še celo preveč zaprli. Pri zapiranju okrog 170 zadev so namreč uporabljali naslednje pravilo: ker je bil v eni od zadev zadnji dokument iz leta 2004, je bil za celotno gradivo, prevzeto leta 2008, določen rok nedostopnosti do leta 2044. Ta odločitev pa je v popolnem nasprotju z logiko in strokovnimi načeli. Zadevam, ki vsebujejo dokumente iz 60. let, je bil tako določen rok nedostopnosti 70 ali celo 80 let od nastanka. In prejšnja vlada je to s sklepom 14. 10. 2008 potrdila in priznala za pravilno!

Kako pa potem vi razumete sedanje Janševe zahteve, da je treba njihov zakon spoštovati in arhive odpreti, za kar sedaj zahtevajo celo referendum? Morda pa leta 2007 Janša ni posebej pozorno spremljal, kaj sta mu razlagala direktor Sove ali arhiva?

> Se vam zdi verjetno, da Janša, katerega neposredni podrejeni je direktor Sove, ni vedel, kaj ta direktor počne? Možno je seveda vse, ampak ker Janeza Janšo poznam kot človeka, ki je zelo redoljuben - bil je namreč tudi moj profesor obrambe in zaščite na gimnaziji -, mislim, da on ni te vrste človek, ki bi takšne stvari prepuščal naključju. In še naslednje, glede na to, da danes govori predvsem o skritih informacijah v zadevi Velikovec: prav Šturmova komisija in Janševa vlada sta zaprli točno tisto gradivo, ki se nanaša na velikovški atentat. In to do leta 2044!

Janševa vlada?

> Da. Sam tega gradiva nisem gledal, vendar je tako razvidno iz evidenc. In sedaj se lahko gre kdorkoli to igro zarote. Le kdo je imel leta 2008 interes, da zapre prav te dokumente? In koga so hoteli zaščititi?

Kaj pa je v zaprtem arhivu še iz zadeve Velikovec?

> Ta informacija je seveda danes označena za tajno. A če povem na splošno, kot sem bil obveščen, gre predvsem za avdioposnetke. Mislim, da papirne dokumentacije o velikovškem atentatu, ki se je zgodil leta 1979 - vsaj v prevzemu iz leta 2008 - ni.

Kakšno je vaše strokovno stališče, koliko odprti naj bodo slovenski arhivi?

> Tako kot druge države moramo ohraniti razmerje med dvema interesoma: poskrbeti moramo, da je v največji možni meri gradivo odprto ter da se omogočita raziskovanje in osvetlitev preteklosti, po drugi strani pa moramo seveda paziti, da ta legitimna pravica ne poseže v varnost posameznika in njegovega dostojanstva ter v varnost in interese države. V tem konkretnem primeru se mi zdi najbolje, da pač neka komisija vse gradivo pregleda in določi, kaj je dostopno in kaj ne. Zadnja novela zakona po mojem mnenju vsebuje takšen kompromis, ki bi bil v vsaki normalni državi sprejemljiv za vse opcije. Predlagamo petčlansko komisijo, ki bi pregledala gradivo in ga selekcionirala. Kljub vsemu imamo srečo, da je tega spornega materiala zgolj 80 tekočih metrov, kar je v razumnem roku možno prebrati. Novela arhivskega zakona omogoča aktivno vlogo opoziciji, ki bi lahko, v imenu komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, imenovala dva člana. Enega bi imenoval informacijski pooblaščenec, drugega Sova, tretjega pa arhiv. In težko si predstavljam, če bi v takšni komisiji sedel na primer dr. Šturm, da bi si kdorkoli upal zakriti ime kakšnega funkcionarja. Zato pa tudi ne razumem, zakaj opozicija o tej noveli ne želi niti razpravljati niti ne želi povedati, kaj jo moti, kaj je sporno.

Toda ali ni ta komisija še vseeno politična?

> Se strinjam. A v drugih državah se je vedno zaupalo stroki in tam niso sprejemali tako bizarnih zakonov kot pri nas. Pri nas pa je sedaj situacija v primerjavi z drugimi državami neobičajna. Zaradi nedemokratičnosti SDV ter drugih političnih in oblastnih organov nekdanje države je v politiki prevladalo stališče, da si tudi celotno gradivo, ki je nastalo pri njihovem delovanju, ne zasluži statusa, kot ga ima navadno tovrstno arhivsko gradivo. Pri tem je bilo spregledano, da si samostojna Slovenija ves čas prizadeva za pravno nasledstvo po SFRJ. Ob tem pa želim poudariti, da gradivo SDV, ki se nanaša na njeno delovanje kot politične policije, ki je kratila pravice lastnih državljanov, je in mora ostati prosto dostopno.

Z zahtevo po referendumu je nov zakon zadržan, še vedno velja stari. Kako boste sedaj ravnali v primerih, ko bo kdo zahteval vpogled?

> Ta zakon iz leta 2006 smo poskušali izvajati. Že pred prošnjo gospoda Omerze za vpogled je imelo takratno vodstvo arhiva s Sovo septembra 2009 sestanek, na katerem so želeli razčistiti to vprašanje. Sovi je bilo na tej podlagi omogočeno, da izmed 200 mikrofilmskih žepkov skopira tisto gradivo, za katero ocenjuje, da je problematično in ki po njenem mnenju ne more biti javno dostopno. Vse to se je dogajalo še pred Omerzo. Sova je potem sporočila številke strani, ki so bile po njenem sporne. In šele ko je Omerza zaprosil, so na njih dali tudi oceno tajno. Kot veste, smo si prizadevali ta problem rešiti in smo zaradi kolizije oziroma spora med arhivom in Sovo obvestili predsednika vlade. Služba vlade za zakonodajo je potem pritrdila mnenju Sove, da je obstoječa ureditev ustavno sporna; to so potrdili v sekretariatu sveta za nacionalno varnost. Za povrh smo pridobili še neodvisno mnenje Mira Cerarja, ki je pritrdil, da je zakon ustavno sporen. Postopek smo zato prekinili in pri tem bomo vztrajali. Na tej podlagi pa tudi dvomimo, da bo referendum o tem vprašanju sploh ustaven.