Gerald Raunig: "Skupinsko ustvarjanje lahko ponuja nove oblike organiziranja, nove razvojne poti"

Gerald Raunig (47) dela na Visoki šoli za umetnost v Zürichu, na Evropskem inštitutu za progresivne študije, kot habilitirani profesor pa poučuje tudi na Inštitutu za filozofijo v Celovcu. Področji njegovega raziskovanja sta umetniški aktivizem in aktivistična umetnost. O tem je izdal več knjig. Prejšnji teden pa se je slovenskemu bralstvu predstavil s knjigo Umetnost in revolucija, prvim delom v slovenskem prevodu. Z Raunigom, ki je po materi koroški Slovenec, smo se pogovarjali o novih oblikah aktivizma, ki ga omogočajo novi mediji, o uporništvu v času krize in o vlogi, ki jo ima umetnost v času družbenih preobratov in revolucij.

Če se družboslovec odloči za raziskovanje umetniškega aktivizma in aktivistične umetnosti, kar vi počnete že dve desetletji, ga k temu poleg privlačnosti teme zagotovo pritegnejo tudi osebne izkušnje. Zakaj in kdaj so vas pritegnile te teme?

> Bilo je več razlogov. Povezave med umetnostjo in politiko so zmeraj zanimive za raziskovalce. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja sem bil poklicni glasbenik, vendar sem se v tistem času ukvarjal tudi s političnimi temami. V devetdesetih letih sem napisal doktorsko disertacijo Haron in estetika transgresije. S Haronom, junakom iz grške mitologije, ki je vozil ljudi z obličja zemlje v podzemlje, sem storil prvi korak v smeri teoretiziranja o povezavah med umetnostjo in politiko. Te teme so me pritegnile tudi zaradi praktičnih izkušenj v politiki. Leta 1999 in 2000 sem sodeloval v uporu levičarjev proti Jörgu Haiderju in njegovi Svobodnjaški stranki, ki se je prebila v zvezno vlado. S tem se je le potrdilo, da v Avstriji ni tradicije t. i. »cordon sanitaire«, jasne ločnice med sredinskimi in skrajno desničarskimi strankami, kot denimo v Franciji. Takrat smo poskušali na teoretični ravni in hkrati z različnimi uporniškimi akcijami razkriti pravi obraz takšne vlade. Sam sem bil vpet v aktivistične akcije, ki so zadevale upor umetnikov. Kolektivni upor proti takšni vladi je bil najizrazitejši v gledaliških in deloma tudi plesnih predstavah. V skupini »Get to Attack«, ki je delovala predvsem v vizualnih umetnostih, smo delovali in sodelovali teoretiki, umetniki, kuratorji in kritiki z zelo izdelanimi zamislimi, kako se upreti vladi. O teh oblikah upora govori moja druga knjiga Dunaj 2000. Podnaslov moje prve knjige je bil Estetika transgresije, podnaslov druge pa Estetika upora.

Haiderja ni več, njegovi svobodnjaki pa so pod Strachejevim vodstvom znova dobili 27 odstotkov poslancev v parlamentu. Z isto politiko, ki je zmes neoliberalizma, nacionalizma in ksenofobije, proti kateri ste se borili.

> Naravnost povedano, gre za stranko z rasistično držo. Izkazalo se je, da sta bila Jörg Haider in njegova Svobodnjaška stranka z mešanico novega liberalizma, populizma in desničarske, rasistične politike napoved politik, ki so danes vse bolj navzoče v evropskih državah. Sicer pa fenomen Haider še vedno ni raziskan. Zanimivo bi bilo preučiti ne le njegov politični vzpon, ampak tudi njegov padec sredi prejšnjega desetletja. Ne strinjam se z razlago konservativcev, da je treba takšne stranke, kot so avstrijski svobodnjaki, le »spraviti« v vlado, potem pa se tako ali tako sesujejo same vase. Bolj se nagibam k tezi, da sta bila Haiderjev padec in padec njegove stranke posledica tega, da narcisistične osebnosti, ki jih potrebuje populistični neoliberalizem, implodirajo vase, če jim mediji ne posvečajo več prave pozornosti oziroma če se takšnega politika lotiš premeteno. Evropskim liberalcem in levičarjem bi koristila seznanitev s fenomenom Haider v vseh razsežnostih, pa čeprav je položaj v vsaki državi drugačen. Drugačen je v Franciji, kjer je prevzela vodenje skrajno desničarske nacionalistične stranke Le Penova hčerka in ji uspeva povečevati priljubljenost ned ljudmi. Spet drugačen je položaj v tistih državah na Zahodu, kjer postaja islamofobija glavno orožje in orodje populistične skrajne desnice. Morda novi voditelji teh strank in gibanj osebno niso rasisti in je islamofobija le sredstvo za osvajanja volilnega telesa. Dejansko pa je njihova rasistična retorika sol na rano. V družboslovju bi morali oblikovati nove koncepte raziskovanja za neoliberalne populistične vidike delovanja, poimenovati z novimi izrazi te pojave, saj ti tipi politikov večinoma niso konservativci starega kova, ampak populisti, ki so mešanica političnih razmišljanj in praks novih in drugačnih dimenzij na političnem prizorišču.

Mar ni pri takšnih spremembah v Evropi potrebna tudi tematizacija oblik odpora. Danes le malo slišimo o protiglobalizacijskih gibanjih in gibanjih za alternativno globalizacijo. Vre po medmrežju, ki je polno različnih pobud in zamisli. Mladi se vključujejo v različne oblike spletnega aktivizma, koraka na ulice, kjer bi zahtevali družbene spremembe, pa ne zmorejo. Bi lahko to dogajanje na medmrežju poimenovali nov način upora?

> Na to vprašanje ni preprostih odgovorov. Sodelovanje sodobnega posameznika v medmrežju je treba najprej razumeti v njegovi siceršnji družbeni razpetosti in hkrati v želji, da bi bil opazen. Spreminja se tudi način, povedano v terminologiji Michela Foucaulta, kako ljudje upravljajo sami sebe. Gre za željo po »delitvi« samega sebe z drugimi. Tega posamezniku ne vsiljuje ekonomija ali politika, temveč gre za duhovnozgodovinsko podobo sodobnega človeka. Ljudem je torej vsiljena želja, da bi bili opazni, vidni. S tega vidika mora posameznik, ujet med ta dva pola, danes na novo premisliti in tudi preizkusiti različne oblike uporniških akcij. Oblike in načini upora morajo biti v sodobni družbi drugačni od tistih iz 19. stoletja ali z začetka 20. stoletja, ko je šlo bolj ali manj za jasen upor proti represiji.

V Egiptu se je tokrat splet izkazal za pomemben dejavnik mobilizacije mladih. Ti so po spletni komunikaciji šli na ulice in zahtevajo spremembe. Tega v Evropi ni ...

>... se ne strinjam. Spletni aktivizem je v Evropi obstajal že v devetdesetih letih. Za upor proti Haiderjevemu sodelovanju v avstrijski vladi, ki sem ga omenjal, je bila zelo pomembna izmenjava spletnih in telefonskih sporočil. Ločnica med protesti na spletu in protesti na ulici ni ravno jasna. Lahko rečemo, da so soodvisni, vendar spletni protesti lahko vodijo k pouličnim protestom. Zadnja leta, tudi v času t. i. zatona gibanj za alternativno globalizacijo, sta obe obliki upora tesno povezani. V zadnjem času je bilo to najbolj razvidno v gibanju proti prekarizaciji dela in življenja in v uporu proti bolonjski reformi na univerzah.

Toda vsa ta gibanja delujejo, navkljub spletnim možnostim povezovanja, dokaj avtonomno in zmeraj ne najdejo skupnega jezika. (Samo)upravljanje, ki ga negujejo skupine aktivistov in alterglobalistov znotraj svojega kroga, ne omogoča upora širših razsežnosti.

> Poudarjate le eno plat moje knjige. Moja knjiga Umetnost in revolucija pritrjuje tem gibanjem, vendar bi bilo smešno, če ne bi poudaril tudi spornih vidikov delovanja teh skupin. Eden izmed kritičnih vidikov je tema (samo)upravljanja v skupinah. Gre za zanimiv, samoupravni način organiziranja dela in življenja ponekod v Južni Ameriki in delavskih kooperativah tudi v Španiji in drugod po Evropi. Zamisel o samoupravljanju, ne glede na to, kaj se je kasneje zgodilo z njo, sodi k pozitivni dediščini tudi Titove Jugoslavije. Takšen način samoorganiziranja ljudi pa ima nenehno opraviti z vprašanji o njihovi avtonomnosti v družbenem življenju, saj je lahko korak dlje od avtonomije tudi hermetično zapiranje takšnih skupin vase. S to temo se v zadnjem času poglobljeno ukvarjajo sodobni teoretiki aktivizma. Ti dajejo tudi pobude, najdemo jih v sodobni aktivistični literaturi, da se morajo raziskovalci odmakniti od analiz makropolitike in se posvetiti mikropolitiki, se pravi organizaciji življenja v lokalnih skupnostih. Po teh zamislih bi revolucionarni »stroji« samoorganiziranja, se pravi sedaj delujoče kooperative in podobne organizacije, skozi prakse dela in življenja razvili nove politike. Vendar pa - temu vprašanju posvečam veliko prostora v zadnji knjigi - tudi te prakse potrebujejo »abstraktni stroj«, vezi z višjimi ravnmi organiziranja, ki pa ne bi bile makropolitika, ampak povezava, nekakšna mreža, sestavljena iz različnih »strojev«, ki bi delovala na način samoupravljanja. A ti procesi v svojem bistvu vodijo v depolitizacijo, ne pa v radikalizacijo politike.

In za vse to družbeno vrenje in iskanje uporabljate izraz revolucionarni stroj?

> V moji interpretaciji je revolucionarni stroj, mislim na protestna gibanja od Seattla do protestov proti bolonjski reformi, sestavljen iz treh sestavin. Prva je upor, druga je vstaja in tretja konstituirajoča oblast. Po mojem ne gre za, to poudarjam, linearni družbeni razvoj do nekakšnega socialističnega raja, ampak za prepletajoč se proces, kjer so včasih vrhunci vidni, navadno ob uporih, vendar potrebujemo v tem procesu še dve prej navedeni sestavini. Dejansko pa je treba delovati na vseh treh ravneh, kajti sam kapitalistični sistem in politika, ki je čedalje bolj posredovana in vse manj emancipatorna demokracija, postajata avtoritarna tudi tam, kjer to ni jasno vidno. Iz sodobne srednjeevropske družbene prakse je ta avtoritarnost razvidna kot na dlani. Sicer pa, če govorim o treh komponentah revolucionarnega stroja, gre pri uporih v bistvu za na videz skromnejše proteste zoper različne oblike prisile v družbi. Tudi konstituirajoče oblasti ne smemo videti v linearni smeri tako, da bo po revoluciji prišlo nekaj zares drugačnega, drugačen izhod za današnjo družbo. Konstituirajoče moči si ne predstavljam le v povezavi z ustavo in s preoblikovanjem tega pravnega instrumenta, ampak gre predvsem za proces eksperimentiranja z novimi oblikami upravljanja.

Potemtakem pomenijo manjši revolucionarni stroji začetek preobrazbe družbe?

> Vsi majhni in razmeroma samostojni eksperimenti so pomembni za celotno družbo, saj potrebujete terene, kjer se preizkušajo novi načini in nove estetike eksistence. Ni mogoče delati preizkusov na ravni klasičnih oblik parlamentarnih demokracij in še manj čakati na državljane, da bi eksperimentirali s svojo eksistenco. V tem spletu družbenih razmerij pa je zelo pomembna povezava med etiko in estetiko, saj gre za snovanje novih načinov življenja v ekonomskem, političnem in tudi kulturnem smislu. Seveda je vprašanje, kako vse te avtonomne skupnosti preobraziti z namenom nenehnega revolucioniranja njihovega obstoja. Zame pa je še pomembneje najti odgovor na vprašanje, kako jih pomnožiti in hkrati izvleči iz njihove hermetične zaprtosti. Da bi postale virus za nove premisleke o razvojnih možnostih in upanjih.

Obstajajo torej avtonomna območja, ki preizkušajo nove oblike družbe. Pa se vam zdi možno, da bi večina zamenjala »udobnost« sedanjega sveta, četudi neoliberalnega, z negotovostjo prihodnjega sveta?

> Nikomur ni mogoče ničesar vsiljevati. Bolj gre za nekakšen virus inovativnega in zanimivega razmišljanja o bodočem ustroju družbe. Manjšina zagotovo ne bo ničesar nikomur vsiljevala. A vendarle je treba povedati, da so ti samoupravni družbeni eksperimenti zanimivi in tudi osvobajajoči, kajti odpirajo nova obzorja premislekov ne le na ravni alternative sedanji družbi, temveč tudi na ravni obstoja več možnih družb, ki bi lahko obstajale druga ob drugi. Toda bojim se, da so v razvitih delih Evrope, kjer ljudje že dlje večinoma ne živijo v revščini, ljudje izgubili občutek za alternative. Zato mislijo, da alternativ ni. TINA (»There is no alternative«, op. a.) je nekoč dejala Margaret Thatcher.

No, a tudi v razviti Evropi se zdaj, spričo krize, pojavljajo novi premisleki. Recimo v Britaniji so vse bolj priljubljene trgovine, kjer prodajajo hrano brez embalaže, potem so tukaj različne oblike socialnega podjetništva, časovne banke itd. Lahko tudi v tem vidimo nove oblike ali vsaj zametke novih načinov organiziranja življenja, čeprav gre za bolj »menjševiške« metode?

> Te oblike same po sebi niso del revolucionarnega stroja, ki bi pripeljal do globljih družbenih sprememb. Sicer pa v knjigi govorim o teh vprašanjih v smislu transverzalnosti. Ko gre za trgovine brez embalaže, je lahko takšna praksa povezana z okoljevarstvenimi vidiki in v ožjem pomenu tudi s politiko, kajti v naslednjem koraku bi se lahko ljudje sami povprašali o oblikah samoorganizacije še na drugih področjih, pa tudi o radikalnejših oblikah demokracije. Le malo je takšnih novih družbenih praks, ki bi imele samo eno dimenzijo. Včasih se le zdi tako. Seveda imajo ljudje različne poglede na pomembna družbena vprašanja, a koristno se mi zdi povezati jih v trans-verzalo na drugih ravneh, saj drugače postanejo pobude in praksa zamejene na en primer, to pa ne bo spremenilo sveta.

Je zdajšnja kriza okrepila premisleke o nujnih družbenih spremembah?

> Če govoriva o »večini«, bi temu pritrdil. Da se sistem spreminja, je vsakomur jasno. Morda se bo tudi sesul, vendar ni nobenega zagotovila, da pride za njim boljši svet, če se ljudje ne bodo sami aktivirali v udejanjanju boljšega sveta. V Evropi in v drugih razvojno privilegiranih delih sveta si je mogoče zamisliti tudi neofašistično prihodnost, če se ne bodo vsi družbeni dejavniki aktivirali in zahtevali spremembe po emancipatorni in progresivni poti. Zdi se mi, da je kriza leta 2008 in 2009 povzročila večjo ozaveščenost ljudi, to pa virusu, ki prinaša premisleke o novih načinih dela in bivanja, omogoča lažje širjenje.

V knjigi Revolucija in umetnost poudarjate, da umetniška komponenta nekako suspendira škandaloznost aktivizma, hkrati pa »revolucionarni stroj« naredi trajnejši in bolj transverzalen? Brez umetnosti revolucija ne more biti uspešna, če prav razumemo?

> Umetnost seveda ni bistvo revolucije. Veliko revolucij se zgodi brez umetnosti. Toda včasih ljudje niti ne imenujejo svojega delovanja umetniško, četudi je zelo podobno. Mislim tudi na manjše oblike izražanja, kot so plakati ali druge revolucionarne reprezentacije. Seveda pa je marsikaj odvisno od zgodovinskega konteksta in kompetenc avtorjev. Večji del »funkcije« umetnosti v revolucioniranju družbe je kritika v najširšem smislu, kjer ima pomembno vlogo tudi funkcija samokritike. Sčasoma, če je revolucija uspešna, postanejo družbena gibanja prevladujoči del družbe in takrat, če ni samokritike, se lahko dobre zamisli pozabijo ali sprevržejo v nekaj drugega. Tako smo delovali leta 2000 v Ljudskem gledališču Karavan, ko smo opozarjali na pravice beguncev in migrantov, kar je gnalo gibanje naprej. Samokritika bi bila resnično potrebna v velikih revolucijah, oktobrski in francoski, ko se je revolucionarni stroj preobrazil v državni aparat.

Verjetno pa je umetnost v teh revolucijah prispevala tudi »iracionalni dejavnik«, ki je potreben za dosego revolucionarnih ciljev.

> Gre za presežek estetike. Če le slediš iracionalnosti in logiki revolucije, potem postaneš sestavni del državnega aparata. Vedno moraš najti pošast, ki je nad racionalnimi vidiki. Danes je treba pogledati možnosti delovanja revolucionarnega stroja v razmerju do parlamentarne demokracije. Vanjo je treba spustiti pošast. Ne zato, da bi zbrisali demokracijo, to bi bilo preveč dramatično, ampak da bi se lahko razvila v radikalni smeri.

Pa vidite možnosti, da bi današnji umetniški ustvarjalci vdahnili umetniško dušo družbenim protestom različnih oblik? So ali jih ni?

> Ne bom personificiral junakov, saj bi bilo to v protislovju z logiko avantgarde. Toda v sodobnih vizualnih umetnostih in performansih, s čimer mislim predvsem na eksperimentalno gledališče, so različne produkcije, ki so zanimive in tudi navdihujoče. Kolektivnost je sicer ambivalenten pojav, vendar ne zato, ker bi imela beseda komunistično genealogijo, temveč zato, ker v postfordističnih časih, kar zadeva komunikacijo in kooperacijo, njeni kognitivni in efektivni vidiki postajajo vodilni načini produkcije kapitalizma. Sodelovanje in duh kolektivnosti torej nista le na »dobri strani« revolucije, ampak je to tudi način dela v posfordističnem kapitalizmu. Same po sebi te oblike niso slabe. V umetnosti pa so tudi zanimive. V nekaterih kolektivnih praksah in v praksah, kjer individualni umetniki spoznajo, da genij ni nastal v osamljenosti, ampak so zanj bistvene povezave med različnimi ljudmi, dejavnimi v umetniškem ustvarjanju, najdemo veliko navdihujočega. Že samo skupinsko ustvarjanje lahko ponuja nove oblike organiziranja, nove razvojne poti, pa četudi imajo svoj izvor globoko v dediščini 20. stoletja.