Lahko si dober katoličan in vendar uporabljaš kontracepcijo

Organizacija Catholics for choice predstavlja glas številnih katoličanov v ZDA, Evropi in Latinski Ameriki, ki se ne strinjajo z uradnim stališčem katoliške cerkve glede vprašanj spolnosti. Stojijo na nasprotni strani, kadar skuša uradna cerkev ljudi prepričati, naj ne uporabljajo kondomov in druge kontracepcije oziroma se ne odločajo za splav.

Marsikdo bi dejal, da katolištvo in »izbira« ne sodita skupaj.

> To lahko trdi le slep človek, ki ne vidi, da so, ne glede na to, kje živiš, naj bo na Poljskem, Portugalskem, Filipinih ali v Pittsburghu v ZDA, katoličani že davno nehali slepo verjeti pozivom uradne cerkve. Uporabljajo kontracepcijo in se odločajo za splav. Če bi rekli, da katolištvo in primerne odločitve, povezane z reproduktivnim zdravjem, ne gredo z roko v roki, bi lagali o tem, kako katoličani dandanes živijo.

Je pa tudi nekaj katoličanov, morda celo večina, ki upoštevajo nauk cerkve ...

> Visoka duhovščina je zelo spretna pri svoji propagandi. Vatikanu je prek izpostav po svetu uspelo povedati neko zgodbo, zgodbo, v kateri katoličani nasprotujejo splavu. Če govoriš s katoličani v kateri koli bolj katoliški državi, pa vidiš, da ta zgodba ne drži. Ne gre zgolj za to, da na vprašanje gledajo z vidika demokratičnosti, gre tudi za cerkveni nauk. V katolištvu moraš ravnati po svoji vesti, četudi je ta včasih v nasprotju s cerkvenim naukom. Poglejmo samo prepoved kontracepcije. V šestdesetih letih je papež Janez XXIII. ustanovil posebno komisijo, da bi preverila, ali bi se cerkveni nauk o kontracepciji lahko spremenil. Kmalu za tem je umrl in nasledil ga je papež Pavel VI., ki je v komisijo imenoval poročene pare, in škofje so spremenili mnenje, ko so slišali navadne poročene pare z vsega sveta govoriti o tem, kako je imeti spolne odnose in družinsko življenje, ne da bi smeli uporabljati kontracepcijo. Ženske iz tretjega sveta, ki ne morejo uporabljati kontracepcije, umirajo. Tudi v razvitih državah neuporaba kontracepcije povečuje zatekanje k splavu. Večinsko poročilo tiste komisije je bilo nedvoumno, da bi se cerkveni nauk na tem področju lahko spremenil. Žal pa papež Pavel VI. ni imel zaupanja v navadne katoličane in se je odločil, da ne bo upošteval tega poročila.

Uradna cerkev govori eno, njeni člani pa delajo drugače?

> Želim reči, da če ravnaš po vesti, si lahko dober katoličan in vendar uporabljaš kontracepcijo. Uradna cerkev tega ne uči, teologi po vsem svetu pa se s tem strinjajo. Vedno se moraš ravnati po vesti. Kjer je dvom, je tudi svoboda. Zakonodaja in politično vodstvo v posameznih državah zato ne bi smela poklekniti pred zahtevami Vatikana, saj so nekatera njegova stališča do spolnosti neodgovorna in nevarna.

Kako ste bili zadovoljni z resolucijo o ugovoru vesti v zdravstvu, ki jo je konec lanskega leta sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope?

> Gre za pomemben opozorilni znak za vse, ki jih skrbijo zdravje in svoboda žensk ter svoboda izbire ali neizbire vere. V času sprejemanja resolucije ni bilo prisotnih dovolj politikov, ki podpirajo ženske pravice. Očitno niso razumeli, da gre za pomembno glasovanje. Verjamem, da je večina v parlamentarni skupščini in večina Evropejcev nasploh močnih podpornikov pravic žensk, zdravja žensk in svobode veroizpovedi. Ideja sekularne države namreč ni v tem, da je država proti veri, ampak v tem, da sprejema vsako vero in hkrati nobene. Tam je zato, da ne bi končali v teokraciji. Med razpravo o resoluciji smo opazili, še posebej pri skrajno konservativnih italijanskih in irskih poslancih, številne manipulacije in dezinformacije glede vsebine prvotno predlagane resolucije. Majhni, a zavzeti skupini poslancev je uspelo uničiti resolucijo, ki bi bila pomembna predvsem za razumevanje tega, da je ugovor vesti v zdravstvu v resnici orodje nasprotnikov ženskih pravic, splava in kontracepcije, s katerim manipulirajo s pravicami v zdravstvenem sistemu in večini odrekajo pravice, ki jim oporeka manjšina.

Ampak vsebina izglasovane resolucije je v skladu z mnenjem manjšine ...

> Resolucija me sicer pretirano ne skrbi, saj zanjo ni glasovala večina poslancev. Zaradi tega ne gre za močno in pomembno resolucijo; ne bo imela velikega vpliva in na dolgi rok ne bo povzročila velike škode. A hkrati vendarle prinaša streznitev za vse, ki ne razumejo razlogov za obstoj ugovora vesti. Jasno namreč je, da bolj ko se po vsem svetu približujemo večji demokraciji, večjemu vplivu civilne družbe, več je spoštovanja pravic žensk in vloge reproduktivnega zdravja. Jasno je, da v nekdaj najbolj katoliških državah, ki za takšne veljajo še danes, življenja ne nadzirata več opus dei in visoka duhovščina. Vedno več je politikov, ki so katoličani, hodijo k maši in krstijo svoje otroke, a hkrati razumejo, da delajo za ljudi in ne za cerkev. Jasno je, da visoka duhovščina globalno izgublja vpliv. In v položaju, ko izgublja veljavo, se vedno pogosteje zateka k različnim trikom, s katerimi bi rada ustavila val sprememb. Eden izmed teh trikov je promocija ugovora vesti.

Je pa pravica do ugovora vesti kljub vsemu človekova pravica?

> Podpiram pravico zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja do lastne vesti, prav tako to podpira organizacija, ki jo vodim. To je eno izmed temeljnih vodil naše organizacije. Lahko si predstavljam položaj, v katerem včasih zdravstveni delavec zaradi etičnih ali moralnih razlogov ne želi opraviti kake zdravstvene storitve za bolnico. V takem primeru ne sme biti prisiljen opraviti takšnega posega. Za to sta dva razloga, najprej, ker menim, da ljudi ne bi smeli siliti v nekaj, česar ne želijo, in drugič, ker menim, da bolniki ne bi smeli sprejeti storitev, ki so bile izsiljene. Če želiš kontracepcijo ali splav, zagotovo želiš, da bi oseba, ki ti bo pomagala, to želela storiti. Le tako lahko dobimo kakovostne storitve. Vse pa seveda pod pogojem, da bolnico potem napotijo v bližnjo ustanovo, kjer lahko dobi storitev, ki so ji jo odrekli.

Je težava v tem, da pravila igre niso dovolj natančno določena?

> Največja težava pri ugovoru vesti, za to se visoka duhovščina v ozadju najbolj trudi, je prepričanje, da imajo tudi institucije vest. Z drugimi besedami, trudijo se doseči, da bi bolnišnica, recimo katoliška bolnišnica, lahko uveljavila ugovor vesti in povsem odrekla nekatere storitve in niti ne bi imela dolžnosti napotitve zavrnjenih pacientov k drugim zdravnikom. Ta zamisel je absurdna. Ker ob domnevi, da ima institucija vest, zanikamo, da obstaja vest ženske, ki pride v to bolnišnico po neko storitev, pa tudi vest vseh zdravstvenih delavcev v tej instituciji, ki vendarle želijo izvajati te posege. Zato tako razmišljanje pomeni zanikanje svobode vesti pri ljudeh. Pa še nekaj je pomembno, ne poznam skoraj nobene katoliške bolnišnice, ki ne bi prejemala ogromno davkoplačevalskega denarja, denarja, ki prihaja iz družbe. In če ljudje dajejo denar za zdravstveno oskrbo, bi je morali biti tudi deležni brez diskriminacije. Če si torej katoliške bolnišnice želijo odrekati nekatere storitve, ne bi smele segati v žepe davkoplačevalcev, ampak naj se financirajo same. Če želijo diskriminatoren in nepošten sistem, potem naj za to plačujejo iz svojih cerkvenih skladov, za kar imajo več kot dovolj denarja.

Zdi se, kot da je uveljavljanja ugovora vesti v zdravstvu vse več?

> Potem ko visoki duhovščini in vplivnim konservativnim skupinam ni uspelo prepričati katoličanov, naj ne uporabljajo kontracepcije in splava, in ko jim ni uspelo prepričati politikov, da bi to z zakonom preprečili, skušajo vsiliti družbi svoje mnenje prek ugovora vesti.

Za Vatikan pa res nimate veliko lepih besed ...

> Sam sem katoličan. Razlog za to je, da resnično verjamem v socialno pravičnost. In glede nekaterih vprašanj je bila katoliška cerkev pomemben glasnik. Vsaj kar se tiče vprašanj socialne pravičnosti in revščine. Potem so tu še nekateri člani visoke duhovščine, ki so zadnja leta resnično stali za svojimi ljudmi. Recimo škof Romero v Latinski Ameriki pa škof Kevin Dowling, ki deluje v južnoafriških barakarskih naseljih in je večkrat dejal, da bi morala katoliška cerkev dovoliti uporabo kondomov. Ti veliki ljudje so med drugim tudi razlog, da ostajamo katoličani. Rad imam cerkev, a želim si jo pač spremeniti in jo izboljšati.