Večna mladost
Egyptian Lover in Jamie Jupiter v Channel Zeru
Veterana Egyptian Lover in Jamie Jupiter sta dokazala, da ju muziciranje še vedno zabava.
© Miha Fras
Če bi se sobotnega koncerta Grega Broussarda alias Egyptian Loverja udeležil le po en privrženec ustvarjalcev, ki jih je s svojo glasbo (ne)posredno inspiriral ta legendarni pionirski producent iz Los Angelesa, bi verjetno zlahka napolnili dvorano v Stožicah. Ker pa večina sodobnih glasbenih potrošnikov praviloma ne vidi dlje od tistega, kar jim ponudi glasbena industrija, je Broussard na oder stopil v sicer napolnjenem, a mnogo manjšem metelkovskem Channel Zeru, ki z rednimi serialkami prestolnico zalaga z zanimivimi elektronskimi muzikami. Pa ni bilo vselej tako. Menda je Broussard s svojim krujem v L.A.-ju že sredi osemdesetih nastopal pred večtisočglavimi množicami, toda to je bil pač čas, ko so gramofonski triki v koncertnem kontekstu ubirali šele začetniške korake.
Svojega psevdonima ni podedoval po Omarju Sharifu, kot bi nemara lahko zmotno ugibali, pač pa po latinskem šarmerju Rudolphu Valentinu, deloma pa je navdih zanj našel tudi v starodavnem Egiptu. Toda za razliko od afrofuturista Sun Raja, ki je beležil sodelovanja z egiptovskimi glasbeniki, je Broussard ideje za svojo inovativno estetiko našel v glasbi Kraftwerkov in raperskih pionirjev. Skupaj z Afriko Bambaato in nekaterimi drugimi somišljeniki z vzhodne obale ZDA je povil nov hibrid rapa in electra ter z njim najprej tlakoval pot ameriškim techno in hiphop producentom, v drugi polovici osemdesetih pa še novi čislani struji britanskih elektrončkarjev.
V Ljubljano - v družbi prav tako veteranskega MC-ja Jamieja Jupitra - Broussard ni prišel predstavljat morebitne nove revolucije. Serviral je izrazito starošolski set, v katerem se je, z izjemo grafitanja, dotaknil vseh hiphoperskih prvin. Scratchal je z gramofoni, se s prepoznavnim vokodiranim emsijanjem in duhovitim, samoironičnim obujanjem svojih b-boyevskih spretnosti pridružil Jupitru, za nameček pa še sprotno krojil ritme na legendarni Rolandovi 808-ki. Očitno je bilo, da ga kljub spogledovanju z Abrahamom to početje še vedno nadvse zabava, avtentičnost njegove demonstracije electro/hiphoperskih korenin pa je stopnjevalo še razigrano razpoloženje množice v skorajda idiličnem klubu.
Njegove glasbe tudi po častitljivega četrt stoletja še ni načel zob časa, zato ni težko razumeti, zakaj so za njegovimi uspešnicami takrat ponoreli kreativci, ki zadnjih dvajset let narekujejo nove glasbene smernice. Porodilo se je le vprašanje, kje so se v sodobnih sorodnih praksah izgubile duhovitost, igrivost, spontanost in lahkotnost ter zakaj so Broussardovi nasledniki tako zelo resni tudi takrat, ko nimajo povedati nič tehtnega.
No, na nekoliko drugačen sunek igrivosti ne bomo čakali dolgo, saj 2. marca Channel Zero gosti kanadskega razgrajača Venetian Snaresa, ki humor išče v temačnih, že kar strašljivih motivih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.