Njegov boj

Evidence o uporabi dokumentarnega gradiva Arhiva Republike Slovenije, ki smo si jih ogledali, dokazujejo, da so v SDS v projekt očrnitve predsednika republike vložili ogromno energije. Potem ko ustavna obtožba zoper Danila Türka februarja lani ni uspela, so v stranki v lov za obremenilnimi informacijami poslali tri uslužbence poslanske skupine, ki so pol meseca fotokopirali, prebirali in slikali porumenele dokumente, shranjene v približno 30 fasciklih, v dislocirani enoti arhiva na Kongresnem trgu. Po grobi oceni so iskali šivanko v kupu z okrog 20 tisoč stranmi.
Kot vidimo danes, je bil izplen te akcije minimalen. Napovedani dokazi, ki naj bi predsednika Türka povezali s terorističnimi dejavnostmi in ki bi lahko podkrepili tezo SDS, da je bil Türk o bombnem napadu v Velikovcu leta 1979 »neposredno obveščan«, so se končali v fiasku. V stranki so našli zgolj neko poročilo jugoslovanskega veleposlaništva na Dunaju, ki je nastalo leto dni po bombnem napadu in ki je povzemalo poročila medijev. Nato pa so »odkrili« še neki dopis, v katerem Türka tedanji notranji minister Tomaž Ertl uradno obvešča o imenovanju nekega člana v neko komisijo. Kljub temu so se v stranki potrudili, da bi dosegli kar največji učinek. Razkriti dokumenti naj bi dokazovali, da je bil 27-letni Türk tedaj v špici 10 komunističnih voditeljev, ki jih je »udba neposredno obveščala«, predsednik države naj bi »lažno moraliziral in se sprenevedal«, Türk naj bi »sodeloval z Udbo«, so zapisali. A če so se namreč v tej stranki v eni od svojih najpomembnejših političnih akcij resnično dokopali do tako pomembnih dokumentov in če v tej stranki resnično verjamejo temu, kar govorijo, potem se zastavlja naslednje vprašanje: Zakaj so z objavo »dokazov« čakali skoraj leto dni?
Načrtni scenarij zarote, ki so ga pripravili v SDS, je tako razkrit. Pogled nazaj, v zadnje dogodke, kaže, da so v stranki slovensko javnost načrtno preparirali več kot mesec dni, čeprav so že na začetku vedeli, kaj je njihov cilj. Sprva so opozorili na oznako »zaupno« na nekaterih obveščevalnih dokumentih SDV. Potem so sledili namigi, da z novim arhivskim zakonom aktualna vlada ščiti nekatere bivše funkcionarje, potem namigi, da gre celo za zaščito terorističnih dejanj, vključno s pismom Janše predsedniku vlade Borutu Pahorju o »demontaži pravne države« in o »začetku državnega udara«.
Ves političen proces oziroma poskus poenotenja stališč med opozicijo in pozicijo je bil tako že v začetku obsojen na neuspeh in del načrtnega spektakla. V SDS so torej vedeli, kako nepotreben je bil obisk Boruta Pahorja na zaprti seji komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, da je pravzaprav irelevantno, kaj jim bo o novi zakonodaji razložil sekretar na kulturnem ministrstvu Stojan Pelko ali o čem jih bo poskušal prepričati direktor Arhiva Slovenije Dragan Matić. Celo srečanje vseh predsednikov parlamentarnih strank, ki ga je zahteval Janez Janša in katerega namen naj bi bil doseči dogovor oziroma kompromis med zahtevami SDS po odprtju vseh arhivov in koalicijsko spremembo zakona o arhivih, je bil za SDS zgolj igra. Ne glede na to, kar so tam povedali, je bil sestanek namenjen zgolj temu, da je Janša v razgretem ozračju sporočil, da Türk »laže« in da bodo v stranki v roku enega tedna objavili dokumente, ki to dokazujejo.

Dejstva in izjave

Za kakšen obseg manipulacije gre, pričajo dejstva. Afera »arhivi« se je začela, ko je parlamentarna komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, katere predsednik je poslanec SDS Černač, sklenila aktualnega direktorja Sove Sebastjana Selana kazensko ovaditi. Selan je namreč na dokumente nekdanje SDV, ki jih je zahteval Igor Omerza, v nasprotju s 65. členom zakona o arhivih 4. 10. 2010 dal oznako zaupno. Selan je zapisal, da so podatki v teh dokumentih tajni, ker bi lahko njihovo razkritje »hudo škodovalo odnosom s tujimi državami ali z mednarodnimi organizacijami, povzročilo hujši zunanjepolitični zaplet, zaradi možnosti razkritja dvojne kombinacije, odkritja oz. prijetja tajnega sodelavca ter opravljanja drugih tajnih nalog agencije v tujini, ogrozilo ohranitev in razvoj slovenske manjšine, hudo škodilo verodostojnosti in ugledu Slovenije v mednarodni skupnosti, odkrilo podatke o identiteti tajnih sodelavcev agencij«.
Janez Janša je po sestanku z drugimi strankarskimi voditelji dejal, da so to »pavšalne izjave o tem, kako bi lahko odprtje spornega dela arhiva ogrozilo obstoj države«, za kar po njegovih besedah ni nobenega argumenta. A zanimivo je naslednje: točno ti stavki so prepisani iz nekega drugega dokumenta in niso Selanovi. Prvega julija 2008, v času Janševe vlade, je direktor Sove Andrej Rupnik, ki ga je na to mesto postavil prav Janez Janša, na obveščevalne dokumente SDV ravno tako nalepil oceno tajno, z naslednjo, povsem identično argumentacijo, ki jo je leta 2008 potrdila Janševa vlada: njihovo razkritje bi »hudo škodovalo odnosom s tujimi državami ali z mednarodnimi organizacijami, povzročilo hujši zunanjepolitični zaplet, zaradi možnosti razkritja dvojne kombinacije, odkritja oz. prijetja tajnega sodelavca ter opravljanja drugih tajnih nalog agencije v tujini, ogrozilo ohranitev in razvoj slovenske manjšine, hudo škodilo verodostojnosti in ugledu R Slovenije v mednarodni skupnosti, odkrilo podatke o identiteti tajnih sodelavcev agencij«.
Res je sicer, da je Selan dal oznako tajno na en kontingent obveščevalnih podatkov SDV, Rupnik pa prej na drugega, vendar to argumentom SDS ne pomaga. Prej nasprotno. Drugega februarja, po sestanku s strankarskimi voditelji, je Janez Janša dejal, da se po njegovi oceni »vse bolj kaže, da je do zapleta prišlo, ker se del dokumentacije, v katero je želel pogledati publicist Igor Omerza, nanaša na sporno mednarodno teroristično akcijo Udbe v Velikovcu v Avstriji leta 1979. Tukaj gre očitno za ščitenje akterjev, ki so še vedno aktivni,« je dejal. A fascikla, v katerem so še zadnji nedostopni dokumenti o zadevi Velikovec - očitno gre za avdioposnetke zaslišanj sodelavcev SDV, ki so pomagali pri organizaciji bombnega napada - ni kot tajnega označil Selan, temveč prav »Janšev« direktor Rupnik.
Ne more biti dvoma, da so ta dejstva predsedniku SDS znana. Konec koncev sta pod njegovo vlado leta 2008 dva arhivista ta skriti material tudi popisala in stvar predala t. i. Šturmovi komisiji, ki je delala po njegovem pooblastilu. Zato pa nas lahko toliko bolj začudi sprenevedanje te stranke v primeru afere Türk. Ker sedaj podpisniki iz vrst SDS in SNS o tej temi zahtevajo referendum, je treba poudariti, da so dejstva v popolnem nasprotju z njihovo politično govorico. Če referendum SDS ne uspe, bodo avdiokasete o primeru Velikovec na podlagi uredbe vlade Janeza Janše zaprte za javnost do leta 2044 ali 2054. Če pa referenduma ne bomo imeli, jih bomo poslušali že leta 2019 ali še prej, saj bo veljal standardni rok, 40 let od nastanka.
In če dodamo še naslednjo informacijo: v SDS ves čas trdijo, da so bili nekateri delavci bivše SDV, ki so sodelovali pri bombnem napadu v Velikovcu, kasneje spet zaposleni v SDV, kar naj bi dokazovalo, da je bilo v teroristični akt vmešano samo vodstvo takratne partije. Da, drži. Po naših informacijah je Mihael Brejc, pomemben član SDS, med svojim vodenjem SDV oziroma kasneje Varnostno obveščevalne službe (VIS) delal s Petrom Božičem, ki je bil tedaj, v času osamosvajanja, pristojen za Avstrijo. Božič pa je bil eden od bivših sodelavcev SDV, ki jih je ljubljansko sodišče obsodilo leta 1979 na leto dni zapora zaradi »pomoči k hudemu kaznivemu dejanju zoper splošno varnost« pri pripravi atentata v Velikovcu.

Obveščevalne lustracije

Seveda pa je jasno, »to, da nekoga po 40 letih očrniš, je tako bizarno in morbidno, da skorajda ne vem, kaj naj si mislim. Dvomim, da še Janša sam verjame temu, kar govori. Prej menim, da gre za taktiko preživetja. Gre za ize-načevanje laži in resnice. Janša naredi neko kolobocijo, v kateri bodo tudi njegove lopovščine postale irelevantne in relativne«, pravi dr. Dušan Keber, zdravnik, ki je v času procesa JBTZ Janšo zaradi »srčnih težav« za nekaj časa rešil iz zapora v bolnico. Zgodovina takšnih potez pa je v Sloveniji že dolga in bogata. In skoraj vedno je v povezavi z Janšo. Ne samo Türk, svojo porcijo obveščevalne zarote je dobil pred njim tudi bivši predsednik Janez Drnovšek, ki ga je Janševa koalicija poskušala diskvalificirati s pomočjo nekajmesečnega brskanja po obveščevalnih arhivih Sove; potem so našli neko nezakonito plačano letalsko karto za indijskega zdravilca. Po isti ideološko arhivski metodi jo je nedavno skupil sedanji predsednik vrhovnega sodišča dr. Branko Masleša in kandidat za generalnega državnega tožilca dr. Zvonko Fišer.
Zgodovina lustracije iz arhivov se je v Sloveniji začela že leta 1993, ko se v javnosti pojavi anonimka o življenju in delu Hermana Rigelnika, tedanjega predsednika državnega zbora, ki danes vodi družbo ACH. Trinajststranski tekst je podpisala Civilna iniciativa, v njem pa so nanizani obveščevalni podatki, mešanica dejstev in fikcije, ki se izpeljejo v tezi, da je Herman Rigelnik v samem vrhu udbomafije. V anonimki je omenjenih skoraj 100 ljudi, ki naj bi sodelovali s partijsko pošastjo, vsebuje pa tudi nekaj podatkov, ki so bili lahko pridobljeni samo z obveščevalno metodologijo. Tako je bilo npr. napisano, kdaj Rigelnik na domu obiskuje Milana Kučana in kdaj Staneta Dolanca. Preiskava, ki so jo začeli na policiji, ni prinesla rezultata. So pa nekateri indici policiste tedaj pripeljali na obrambno ministrstvo k Jožetu Zagožnu, danes uglednemu članu SDS, ki je bil takrat na Janševem ministrstvu pristojen za logistiko. In še zanimivost: v sami preiskavi Zagožen ni privolil na poligraf.
Že čez tri leta je sledila druga anonimka, bolje rečeno kar lustracijska baza podatkov, imenovana Hobotnica. V njej je razčlenjen mafijski lobi, vsebuje dosjeje o več kot 200 pomembnih posameznikih z vrsto podrobnostmi, kot je recimo, kdo boleha za ksenofobijo ipd. Seveda naj bi to organizacijo vodil Milan Kučan, njegov mentor pa naj bi bil Stane Dolanc. Tudi v tem primeru so zapisi mešanica fikcije in dejstev. Avtorji zapisov na disketi nikoli niso bili odkriti. Način zbranih podatkov in zapis sta dopuščala dvom, da so pri sestavljanju gradiva sodelovali ljudje, ki so imeli izkušnje z obveščevalnimi službami. In seveda tudi na tem seznamu ni bilo posameznikov iz t. i. pomladne opcije, edini, ki na seznamu nastopa s pozitivnim predznakom, pa je spet - Janez Janša.
Nato pa je pomladi 2003 prišla znana Udba.net, malce prirejen imenski katalog ljudi, ki so bili kakorkoli povezani z SDV. Katalog je objavil sodelavec Janeza Janše Dušan Lajovic, ki je spisek nato izdal v knjigi. V njej pa so se izgubile beležke o, na primer Janezu Janši, Mihaelu Brejcu, Lojzetu Peterletu ali Barbari Brezigar. Zadnjo manipulativno porcijo iz tega kataloga je dobila Spomenka Hribar. Podmladek NSi jo je zaradi njene kritične nastrojenosti do evropske resolucije o obsodbi totalitarizmov obdolžil sodelovanja z Udbo. Objavili so številko njenega dosjeja SDV: 0017138-0000, pri čemer so zamolčali, da gre v tem primeru za številko nadzorovane osebe in ne tiste, ki naj bi nadzorovala. »Saj Janša ima vse. Ne vem, zakaj si sploh prizadeva za odprtje arhivov, ko pa ima vse,« nam je dejala Hribarjeva. Zanjo je afera Türk zgolj še ena od manipulacij Janše, na katere opozarja, že od kar je o tem napisala znano knjigo »Svet kot zarota«.

Diskreditacija, nato likvidacija

Eden izmed zadnjih, ki jih je skupil, je pravnik dr. Lojze Ude. Pretekli teden je za RTV Slovenija komentiral objavo dokumentov SDS, ob tem je dejal, da je »pričakoval nekaj težjega«, nato pa je nadaljeval, da sedaj »ne bi več razpravljal o tem, ali se je predsednik lagal ali ne, temveč zakaj začenja neka politična opcija v tem kriznem obdobju take razprave«. V SDS jim kritika očitno ni ugajala, zato so ga na svoji spletni strani z naslovom Vrana vrani ne izkljuje oči etiketirali kot sodelavca z zločinci, kot del »totalitaristične oblastniške strukture«, saj je bil v 80. letih na primer član izvršnega sveta ali republiškega komiteja za zakonodajo.
»Seveda mi lahko kdo očita, da bi moral biti bolj odločno proti tedanjemu sistemu, a ne tisti, ki so takrat v gostilni ali pa doma tolkli po mizi, bili tudi samo člani Zveze komunistov, a v javnosti niso nič storili, in so na tih način podpirali sistem, sedaj pa kar naenkrat vse to pozabljajo,« pravi. Sam je tedaj pisal članke, ne spomni pa se, da bi kje na strani kritičnih zasledil Mihaela Brejca ali  Vinka Gorenaka. Ude dodaja, da ga Janševe opazke več ne užalijo: »Z njim ni mogoče razpravljati. On le ponavlja, ponavlja in ponavlja diskvalifikacije.«
A na vrhu diskreditacijske liste stranke SDS, ki ima po 22 letih »velik moralni kapital,« kot so zapisali prejšnji teden, ni seveda nihče drug kot Milan Kučan. Najbolj znana je Janševa manipulacija, ko je Kučanu leta 1994 pripisal, da je kot predsednik republike napovedal, da je čas za diskreditacije, potem pa likvidacije. Kučan je 23. februarja 1994, na poslanskem večeru Boruta Pahorja v času Depale vasi, opozoril, da je v slovenski politiki dobilo domovinsko pravico načelo »'kdor ni z nami, je proti nam', še bolj določno, 'kdor ni z mano, je proti nam'. Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne samo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična«. Kučan je kazal na Janšo, ne pa napovedoval obračune.
Očitki na račun predsednika republike Danila Türka v zvezi z dogodki izpred 32 let v Velikovcu so se izkazali za laž in manipulacijo, pravi danes Kučan, ki tudi sicer meni, da v Sloveniji na to ne bi smeli pristajati, kajti ta laž ni prizadela samo dostojanstva predsednika republike, ampak žali tudi državo in državljane, ki jih predsednik predstavlja. »Razumljivo bi zato pričakoval opravičilo vsem, tako predsedniku kot državljanom. Kot je rekel predsednik Türk, tega je res dovolj. Potrebujemo verodostojno politiko za prihodnost, ne pa ideoloških bojev o preteklosti ali politiko, ki si zaradi lastnih politikantskih ciljev dovoli poseganje v dostojanstvo posameznikov in verodostojnost institucij. Ponavljam, potrebujemo rehabilitacijo politike. Dosti je politike, ki laže, podtika, obtožuje in ruši. S tako zavržno politiko se srečujemo vse od trgovine z orožjem, v kateri je tudi veliko laži, pa vse do danes ni dobila epiloga, niti se za laži in podtikanja tisti, ki so jih širili, niso opravičili. Pa bi se morali. Številnim posameznikom, pa tudi državljanom.«
A če je Kučan na vrhu Udbomafije, Organizacije, Klana, »tajkunsko-političnih povezav, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu«, za t. i. »globoko državo« - bomo kadarkoli dobili odgovor, kdo v resnici stoji za Kučanom? »Hja,« pravi Kučan, »za mano je nedvomno sam Janez Janša. Iz mene kar naprej dela človeka, ki naj bi imel strašno moč, s katero iz ozadja upravljam državo.«