Izbris dokončno uspel

Več odločb ustavnega sodišča, v katerih ustavni sodniki od države zahtevajo vrnitev nezakonito odvzetega statusa izbrisanim. Obsodba Slovenije pred evropskim sodiščem za človekove pravice. Novela zakona o izbrisanih, ki določa pogoje za vrnitev statusa za stalno prebivanje za nazaj. Na prvi pogled je bilo res veliko narejenega, da se popravijo krivice, ki so nastale z najbolj množično kršitvijo človekovih pravic v Sloveniji od osamosvojitve. A kaj so od vsega tega doslej imeli izbrisani? Približno polovica malo, vrnjen jim je bil status. Druga polovica pa tudi po devetnajstih letih od države ni dobila niti tega, kaj šele, da bi država za kršitev izplačala odškodnine, ki bi edine vsaj formalno lahko pomenile zadoščenje. »V javnosti se je ustvarila povsem napačna slika. In zdaj razlagam dobronamernim ljudem, ki me ustavljajo in pravijo, no, glede izbrisanih ste pa vendarle zmagali, da to ni res, ampak da je to blef, ki smo mu nasedli,« neskladje med podobo v javnosti in stvarnostjo pojasnjuje dr. Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik in pravni zastopnik Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije.

Povrnjen status? Na pol.

Številke so jasne, dovoljenje za stalno prebivanje je bilo doslej vrnjeno 6381 izbrisanim, 3499 pa jih je namesto tega dobilo državljanstvo. Skupaj je bil v devetnajstih letih status vrnjen nekaj manj kot 10 tisoč izbrisanim. Brez statusa ostaja vsaj 8 tisoč izbrisanih, ali če verjamemo izračunu dejanskega števila izbrisanih, ki so ga opravili na notranjem ministrstvu, več kot 15 tisoč izbrisanih. Vsem tem naj bi vrnitev statusa pod določenimi pogoji omogočila lani poleti sprejeta novela zakona o izbrisanih. A po vseh teh letih in pod uzakonjenimi pogoji je bilo v osmih mesecih po uveljavitvi zadnje novele zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji vloženih vsega 115 prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Od tega je bilo zavrženih, zavrnjenih ali drugače ustavljenih postopkov 24, nerešenih je še kar 77 vlog, v le 14 primerih pa so bila na podlagi tega zakona izdana dovoljenja za stalno prebivanje. V osmih mesecih le 115 vlog, od tega le 14 rešenih ugodno. Slovenija, obljubljena dežela.

Krivic priznava, da je država nekaj le storila, a tudi to pod prisilo ustavnega sodišča. Na podlagi odločb ustavnega sodišča je bila sprejeta novela zakona o izbrisanih, »s katero je država izpolnila vsaj tisti del te odločbe, ki govori o dopolnilnih odločbah in formalnem priznavanju statusa za nazaj. A tudi ti ljudje niso dobili ničesar drugega, nobene odškodnine.« Zakon pa je namenjen tudi tistim izbrisanim, ki so izpadli pri vseh poprejšnjih različicah zakona, tistim, ki živijo zunaj meja države ali pa so v Sloveniji skoraj dvajset let preživeli ilegalno. »Zakon bo rešil problem za morda sto ali dvesto teh ljudi, ne pa deset tisoč. Izvirni greh pa je seveda v odločbi ustavnega sodišča, ki se je postavila na stališče, da se ne popravljajo krivice, pač pa se zgolj dovoljuje, da lahko ljudje ponovno zaprosijo za dovoljenje za bivanje,« pojasnjuje Krivic. Poleg tega velika večina upravičencev po vseh teh letih nima praktičnih možnosti za vrnitev v Slovenijo. Tu nimajo stanovanja, možnosti zaposlitve ali pa preprosto nimajo več interesa. »Ampak to pa ne pomeni, da tudi ti ljudje niso bili, tako kot prej omenjeni, nezakonito izbrisani in jim je bila povzročena škoda, ker so se morali odseliti, izseliti in pustiti svoje imetje za sabo. Ti ljudje pa kljub temu niti tistega papirja ne bodo dobili.«
Blaž Kovač iz Amnesty International Slovenije pa opozarja na še en vidik, in sicer primere, ko eden izmed staršev dobi povrnjen status, njegova družina pa ne. Kovač je izpostavil Alija Berisho, ki je bil pred časom dobil status stalnega prebivališča v Sloveniji, člani njegove družine pa ne. »Oče, žena in njunih pet mladoletnih otrok v Nemčiji negotovo čakajo, saj obstaja bojazen, da ne bodo izpolnjevali pogojev za združitev družine po zakonu o tujcih. Berisha pa ima sedaj eno leto časa, da se preseli v Slovenijo. Kako naj se vrne brez družine, pa je nagradno vprašanje,« pravi Kovač in dodaja: »Da bo stvar še bolj absurdna, je Berisha eden od pritožnikov, ki so na evropskem sodišču za človekove pravice na prvi stopnji zmagali tudi zaradi kršitve pravice do zasebnega in družinskega življenja.« Kovač sicer pojasnjuje, da sta bila vlada in ministrstvo v času priprave zakona večkrat in podrobno obveščena o tem problemu.

Odškodnine? Ne!

Kar se tiče tožb za odškodnino, jih je bilo vloženih 60, in sicer v skupni vrednosti nekaj več kot 8,5 milijona evrov. Po nepopolnih podatkih so sodišča obravnavala 13 zahtevkov, šest so jih zavrnila, v petih odločitve še ni, v dveh zadevah pa je na vrhovnem sodišču vložena zahteva za revizijo. Odškodnina doslej ni bilo dosojena v nobeni izmed zadev. In verjetno tudi ne bo, razlogi pa so formalni. Potem ko je država izbrisane izbrisala pred skoraj dvema desetletjema, jih bo zdaj ponovno oziroma jih bodo izbrisala sodišča. »Ena sodba o odškodninah je pred kratkim padla na ustavnem sodišču. Odločili so, da je vse zastaralo. In sicer pravijo, da se je posameznik od datuma, ko je nekdo vložil prvo vlogo, že zavedal izbrisa, takrat je začel teči zastaralni rok za vložitev tožbe za odškodnino, ki je potekel v treh letih,« pojasnjuje Mirjana Učakar, podpredsednica Civilne iniciative izbrisanih aktivistov. Učakarjevi je recimo rok začel teči leta 1999, ko je zaprosila za stalno bivališče, in potekel leta 2002. »Tako so nas dokončno ogoljufali. In to pomeni, da bodo tisti, ki so vložili tožbe za odškodnine, poleg tega da ne bodo uspeli, morali plačati še stroške postopka. Sama sicer nisem vložila nobenega zahtevka ali tožbe za odškodnino, ker je vse skupaj zgolj ena velika umazana igra.« Nekaj upanja sicer izbrisani še polagajo v evropsko sodišče za človekove pravice, ki bo o izbrisanih odločalo še enkrat, saj se je Slovenija pritožila na obsodbo na prvi stopnji. A se Učakarjeva sprašuje, ali je vse skupaj sploh še vredno truda: »Večina nas je ostarela, zbolela, omagala, izgubila zaupanje, ne verjamemo več v nič. Prišli smo do točke, s katere ni vrnitve. K meni je včeraj recimo prišel rubežnik, ker nisem zmogla plačevati stanovanja. Tokrat sem se ga uspela rešiti, naslednjič vprašanje, ali se ga bom. Ostala bom čisto brez vsega. V tej državi za nas enostavno ni pravice.«
Podobno razmišlja tudi Irfan Beširević, ki je na mestu predsednika Civilne iniciative izbrisanih aktivistov pred časom nadomestil dolgoletnega predsednika Aleksandra Todorovića. Beširević, ki je dolga leta v Sloveniji vztrajal brez statusa in posledično brez vseh socialnih, zdravstvenih in drugih pravic, se zaveda, da mu »nobena odškodnina ne more izboljšati slabega zdravstvenega stanja. Poleg tega se ne mislim še dodatnih deset let boriti z državo, da bi od nje kaj dobil, ker se zavedam, da je od države težko sploh kaj dobiti. Meni je dovolj, če bi izbrisanim uspelo dobiti vsaj nezakonito odvzete pravice, in to bi bilo zame moralno zadovoljstvo. Čeprav bi najraje videl, da bi se krivci za izbris kaznovali, pa tega verjetno ne bo mogoče doseči.« Krivic, ki je v imenu Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije državo večkrat pozval, naj se preneha izmikati soočenju z nedvomno težkim in občutljivim vprašanjem odškodnin, je na nedeljski skupščini društva vlado pozval »k takojšnji ustanovitvi komisije, ki naj problem preuči in v enem letu pripravi predlog možnih rešitev, pri čemer naj se opredeli tudi do predloga društva izbrisanih o pavšalnih odškodninah, ki sta ga že lani javno podprla predsednik vlade Borut Pahor in predstavnik največje opozicijske stranke Jože Tanko«.

Izbris uspel? Da.

Glede na to, da je po skoraj dveh desetletjih od izbrisa država ugodila zgolj približno polovici izbrisanih, pa še tem je odrekla odškodnine, lahko torej ugotovimo, da je izbris dokončno uspel?
»Temu nimam česa dodati,« je kratek Beširević. Strinja se tudi Učakarjeva: »Točno tako. Na žalost se je izkazalo, da je bila vsa pomoč države, vsa dobra volja, en velik blef. Peljali so nas žejne čez vodo. Ponudili so nam drobtinico, v resnici pa so nas vsi ogoljufali.« Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov, katere podpredsednica je Učakarjeva, pripravlja redno letno skupščino prav na obletnico izbrisa, 26. februarja: »Čaka nas še ena zelo žalostna obletnica. Društvo je na pogrebu, smo dobesedno crknili. Odkar ni Todoroviča, nismo naredili čisto nič. Naš novi predsednik Irfan se ukvarja z drugimi stvarmi, sama sem zdravstveno čisto na psu, tudi nobenih sredstev za delovanje nimamo.«
Tudi Krivic se zaveda, da posledice izbrisa še zdaleč niso odpravljene: »Sicer izraz, da je izbris uspel, predpostavlja, da je bil izbris načrtno dejanje, kar je tudi zelo verjetno bil, čeprav povsem nedvomnih dokazov o tem ni. Tudi če je šlo za načrt oziroma soglasje ali jasno voljo, da se to naredi, je težko zdaj reči, da ti isti ljudje, ki so takrat to hoteli, to hočejo še danes in da jim je uspelo. Gre zgolj za vprašanje izrazja. Dejstvo je, da problema Slovenija ni uredila. Ni popravila krivic, ki jih je storila.« Tudi Kovač meni, da je »izbris po vsebini uspel. Sicer si je kakim deset tisočim izbrisanih uspelo urediti svoj nezakonito odvzeti status, a večina izbrisanih ostaja in bo očitno ostala izbrisana, odstranjena, marginalizirana, z uničenimi družinami. Ob tem ne smemo pozabiti na pasivnost in neodločenost politike ves ta čas.«
Kaj pa sedanja vlada, ki je sicer sploh prva pokazala voljo za vsaj formalno rešitev vprašanja izbrisanih, a hkrati nič več kot to? Ali se ji zdi, da je izbris uspel, je nismo spraševali, ker odgovor že poznamo. So pa na ministrstvu za notranje zadeve pojasnili, da je vlada, zato da bi reševanje odprtih problemov laže in hitreje steklo, »novembra lani ustanovila medresorsko delovno skupino za celovito obravnavo problematike izbrisanih. Skupina je že začela z delom in trenutno pripravlja podlage za oceno stanja na posameznih področjih oziroma po posameznih resorjih. Ob poročanju vladi bo predlagala nadaljnje ukrepe, pri čemer bo posebej osredotočena na ureditev nastanitve, zaposlitve in reševanja socialne problematike izbrisanih.«