Dušan Merc: "Slovenski šolski sistem je rigiden in v sebi nima avtorefleksije"

Dušan Merc je dolgoletni ravnatelj Osnovne šole Prule, ki ga javnost pozna po odločnih in največkrat tudi kritičnih izjavah na račun slovenske šolske politike, reform, vsakokratnega šolskega ministra, šolskega sindikata, pa tudi ravnateljev, učiteljev in staršev. Merc je tudi pisatelj in publicist. V zadnjem desetletju je izdal že enajst romanov in tri zbirke kratkih zgodb, v teh dneh pa je pri Študentski založbi izšel njegov novi roman, Pedagoški triptih, v katerem je v središče postavil fiktivni lik ravnatelja, ki sklene obračunati z akterji slovenskega šolskega sistema.

Roman Pedagoški triptih ni vaš prvi stik z literaturo, ste pa tokrat v svoj literarni fokus prvič postavili slovenski šolski sistem, učiteljstvo in pedagogiko, kar pri nas ni zelo pogosta tematika. S tega področja verjetno še najboljše poznamo Cankarjeve Hlapce. Zakaj ste se tokrat odločili pisati o učiteljih, razmerah v šolstvu?

Sam sem tokrat res obravnaval problematiko učiteljev, vendar pa je to tudi knjiga o kritičnem pogledu na svet odraslega v osnovni šoli in o empatiji do otrok. Tovrstnih knjig vseeno ni tako malo. Nedavno je izšla knjiga slovenskega avtorja, učitelja, obstaja kar nekaj prevodov tujih avtorjev, ena svežih izdaj je denimo knjiga pomembnega francoskega avtorja Daniela Pennaca. Sam pa bi najbolj izpostavil Stanka Cajnkarja, ki je bil prav tako učitelj in je opisoval profesorsko zbornico ptujske gimnazije pred 2. svetovno vojno.

Cajnkar je avtor knjige Noetova barka iz leta 1945, v kateri je pisal o popolnem kaosu v šoli. Vaš roman mu je nekako soroden, saj tudi sami pišete o tem, da je šola zmes kričanja, razgrajanja, opravičevanja nasilja, vzgojne bede staršev, prikrivanja zlorab, modrovanja učiteljev.

V romanu zgodbo sicer pripovedujem prozopopejno, izza maske, ki si jo ravnatelj nadene, da lahko pove vse tisto, česar sicer ni mogel. Ampak absolutno so to dejanja, ki sem jih kot ravnatelj opazil tudi sam. Nedvomno je slovenska družba polna zlorab otrok, polna je prikrivanja laži, družine so pogosto zelo prizadete na mnogih moralnih in etičnih ravneh ne glede na njihov socialni status. To, o čemer pišem v romanu, seveda obstaja, niso pa to najhujše zgodbe, ki jih poznamo ravnatelji ali šolske svetovalne službe. V realnosti slovenskega prostora obstajajo še bistveno težje zgodbe.

Junak vaše nove knjige, ravnatelj osnovne šole Jože, okrog sebe vidi le pedagoško zlo. Učitelji manipulirajo, starši prenašajo svoje frustracije na otroke, institucije spodbujajo le tiste, ki jim zvesto sledijo, sam pa je razcepljen med tistim, kar bi moral storiti, in tistim, kar počne, zato sklene napisati knjigo in obračunati z vsemi. Ker ste tudi sami ravnatelj in hkrati glasen kritik slovenske šolske politike, se je težko izogniti vzporednicam med vama. Kje se v tem konkretnem delu konča realnost in kje začne literatura?

Številnim besedilom, tudi kateremu od mojih, bi se dalo očitati, da jim manjka bodičavost, ki bi jih naredila realnejšega. Zato sem tokrat pisal bolj konkretno. Res je tudi, da je slovenski šolski sistem, pa verjetno tudi drugi sistemi, rigiden in v sebi nima avtorefleksije. Ta obstaja le na področju didaktike, ne pa tudi na področju etike in morale. To je po svoje dobro, saj je šola zato pisana in tudi pluralna. Čim namreč v šolstvu poskušamo uvajati totalitarne vzgojne sisteme, pa naj gre za socialistične ali katoliške, kar sem izpostavil tudi v romanu, je to obsojeno na neuspeh, saj delujejo na človeka zaviralno, na koncu pa jih vedno nekdo zruši. Pravzaprav sem pisal o tem.

V knjigi ste bralcem ponudili kar nekaj oseb in dogodkov, ki spominjajo na realne osebe in dogodke. Vemo, da Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) vodi Branimir Štrukelj, v vaši knjigi pa se sindikat imenuje SKVIZ in ga vodi Kazimir Bogomolka. To ni edini tak primer. V knjigi denimo ravnatelja z anonimko obtožijo mobinga. Podobno se je zgodilo vam.

To so zgolj naključja. Dejstvo, da v knjigi nastopa lik po imenu Kazimir Bogomolka, je naključje, ki govori o totalitarizmu in o meni samem, nikakor pa nisem želel sugerirati, da bi bil to sam gospod Branimir Štrukelj. V romanu so vsi ljudje samo liki, podobnostim pa se ne moremo izogniti nikoli pri nobenem liku.

Če gre zgolj za naključja, zakaj se vam je potem zdelo pomembno eno celo poglavje posvetiti zapisu o tem, da so vse osebe in dogodki v knjigi plod domišljije in da je podobnost z realnostjo zgolj naključna?

Če je kdo neodgovoren in osebno žaljiv, so tožbe zoper njega seveda lahko upravičene. Sam pa nisem želel biti žaljiv. Nisem pa se želel niti samocenzurirati. Roman potem ne bi imel smisla. Sicer pa romani predstavljajo poseben, specifičen pogled na realnost.

Ne le v knjigi, tudi sicer pogosto opozarjate na velike težave v našem šolskem vsakdanu. Kje vidite največjo težavo - v učiteljih, starših, otrocih, ministrih, samem sistemu?

Kar se sistema tiče, lahko rečem, da moramo biti z njim za zdaj zadovoljni. Za zdaj izredno dobro funkcionira in je tudi izjemno dobro finančno podprt s strani države. Vse to se vleče še iz obdobja socializma, ko so šole postajale bogate in takšne so še danes. Sam poznam razmere v Zahodni Evropi, kjer takšnih standardov ne dosegajo. Na OŠ Prule, kjer sem ravnatelj in ki jo obiskuje 400 otrok, moramo pri inventuri popisati 9000 predmetov. To pomeni, da je šola napolnjena z elektroniko, računalniki, stoli, mizami. Standard je izredno visok.

V romanu ste veliko pozornosti namenili učiteljem, za katere pravite, da jim gre pogosto le za to, da obdržijo službo.

Saj jim gre.

Pogosto se res zdi, da imajo učitelji varne službe. Ampak raziskava Tanje Rener in Ane Kralj je pred časom pokazala, da ni vedno tako. Med ženskami, ki predstavljajo veliko večino zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, ima vsaj tretjina sklenjeno delovno razmerje za določen čas, za eno leto ali le deset mesecev, kolikor traja pouk. Ali učitelji v takšni situaciji, ko so v strahu pred izgubo službe in s tem lahka tarča pritiskov, lahko dajo vse od sebe?

Morajo dati vse od sebe. Vse na Slovenskem je strah, da bi izgubili službo. Ta raziskava lahko ugotavlja marsikaj, ampak dejstvo je, da v Sloveniji služb za nedoločen čas za mlade ljudi žal ne bo več. Oziroma jih bo vse manj. Če pogledamo objektivno, učiteljski poklic ni težaven - učitelja delo čaka, delo poteka na toplem, dela z mladimi ljudmi, delo ni umazano, je pomembno. Njegova naloga je samo, da ga opravlja. V slovenskem šolskem sistemu je za učitelje zelo lepo poskrbljeno. Ker ste že omenili varnost, lahko povem, da so učitelji tudi zelo varni. Učiteljski poklic je zelo podoben policijskemu: oba imata rada hierarhijo, oba imata rada manipulacijo z ljudmi, oba sta rada glavna in oba rada pomagata. Kljub temu pa je nadzor nad policisti veliko boljše urejen kot nadzor nad učitelji, čeprav tudi učiteljska zloraba pooblastil verjetno ni tako redka in do nje prihaja na nam nevidnih področjih. Učitelji so pogosto tudi na administrativo-upravni ravni zelo zaščiteni, saj imajo razmeroma svobodne pogodbe, tudi šolski sindikat jih zelo vneto ščiti.

No, ampak delo učiteljev se je v primerjavi s preteklimi leti zelo spremenilo. Danes ni dovolj, da si le učitelj, ampak moraš obenem poznati tudi specialno didaktiko in načine dela z otroki s posebnimi potrebami, biti moraš svetovalec, pa birokrat, vse to terja izpopolnjevanja ... Učiteljem ob tem pogosto zmanjka časa za delo z mladimi.

O, da bi učitelji le obvladali vse to, kar ste našteli. Zmotno je prepričanje tistih učiteljev, ki menijo, da so zato, ker so študirali neko področje, pristojni samo zanj. Ni res. Njihovo delo se je najbolj spremenilo v tem, ker je res postalo totalno birokratsko. To je njihov največji problem in tega kot ravnatelj priznam. Drugače pa se učitelji grozno držijo normativov, ki jih predpisuje ministrstvo v zvezi z njihovim delom, ampak noben poklic ne more biti določen samo normativno. Si predstavljate, da bi zdravnik rekel, da bo slepič operiral samo pol ure, nato pa bi pustil orodje v pacientu in odšel?

SVIZ je pred časom objavil raziskavo o stresu med slovenskimi učitelji in vzgojitelji, ki je, podobno kot druge raziskave v Evropi, potrdila, da učitelji svoje delo dojemajo kot izjemno stresno. Zanimivo je, da jih zelo obremenjujejo predvsem neprijetnosti, ki jim jih povzročajo učenci.

Učitelji so po mojem mnenju pod velikim stresom zato, ker morajo poznati in spoštovati številne predpise. Samo pravilnikov o ocenjevanju, napredovanju, šolskih počitnicah, prehrani, dokumentaciji, izrekanju šolskih ukrepov, vzgojnih ukrepih ... je okoli 35. Vse preostalo je povezano z vprašanjem strokovnosti učiteljev. Učiteljice imajo v razredu rade mir in tišino in samo tiste učence, ki delajo, a takšnih razredov ni več. Tudi službe brez stresa ni. Učiteljica mora pač vedeti, kako se odzvati v takšni situaciji, ravnatelj in strokovne službe pa ji morajo stati ob strani. Vedeti moramo namreč, da so učenci v šolskem sistemu konstanta. Učenci so danes takšni, kot so bili, ko sem bil še sam učenec, spremenila se je le doktrina, prepričanje o učencih. Ko mi danes kakšna učiteljica, s katero skupaj delava že 25 let, reče, da tako problematičnega učenca še nismo imeli, ji vedno lahko naštejem kakšnega izpred petnajstih let.

Otroci danes kljub vsemu niso le poslušni šolarji, ki naredijo vse, kar jim reče učitelj, ampak se bolj zavedajo svojih pravic. Ali ne drži, da si morajo odrasli danes pogosto prislužiti njihovo spoštovanje?

To je edino prav. Otrok se mora zavedati svojih pravic. Tisti trenutek, ko se bo zavedal svojih pravic, se bo namreč zavedal tudi svojih dolžnosti. Starši doma največkrat naredijo to napako, da otroku določijo dolžnosti, ne priznajo pa mu njegove osebnosti. Razumem vsakega otroka, ki ne sprejema formalne avtoritete kar tako. Zakaj pa bi jo? Ravnateljeva pozicija je sestavljena iz formalne in dejanske avtoritete in večina ravnateljev živi lagodno na formalni avtoriteti. Ampak če ni združena z dejansko avtoriteto, ki sodi v področje etičnega in moralnega in ga je veliko težje doseči, je to prazna stvar.

Kako je z vedenjskimi težavami? Opažate, da je na tem področju kaj drugače kot pred desetletji?

Prepričan sem, da otroci zelo natančno vedo, kaj je prav in kaj narobe. Ko govorim z njimi, na koncu vedno pridem do tega, če le dovolj dolgo vztrajam. Vedenjskih težav danes ni več kot v preteklosti, le naš pogled na vedenjsko problematiko se je spremenil. Danes imamo zelo široko polje pomoči otrokom s posebnimi potrebami in prišli smo tako daleč, da imamo posebne potrebe že praktično vsi. Zdaj je posebne obravnave deležnih 15 odstotkov otrok. Sam menim, da bi jo potrebovali le otroci s hujšimi motnjami.

Med pravicami, ki so jih v zadnjih letih na novo pridobili učenci, je pet dni dopusta, ki si jih lahko brez opravičila vzamejo v šolskem letu. Sami temu nasprotujete, ampak ali ni bolje, da se jim formalno omogoči kakšen prost dan, namesto da starši pišejo lažna opravičila? Ker to se dogaja.

Če starši lažejo, naj lažejo na svoj račun, ne na račun države. Najslabše pri tem je, da lažeš za otrokovo lažno korist. Takšno vzgojno sporočilo se bo staršu v otrokovi puberteti vrnilo kot težak bumerang. Šolanje je vzgojno-izobraževalni proces in ne moremo kar reči, da otrok zdaj v njem pet dni kar ne bo sodeloval. Če družina šolo jemlje resno in če je šola prioriteta, se bodo podredili šoli in šli na dopust takrat, ko so počitnice. Ker pa imajo materialne in ne vem še kakšne bedaste izgovore, da morajo na smučanje pred počitnicami. To jim je omogočila neumna politizacija šole.

Kako močno pa so se v zadnjih desetletjih spremenili starši? Nekateri učitelji pravijo, da jim neprestano gledajo pod prste. Sami ste v eni od kolumn omenili mamo, ki vam je grozila z novinarji in inšpekcijo, ker ste pri njeni hčeri odkrili uši.

Prav je, da starši gledajo pod prste učiteljev. Ampak tudi učitelj mora imeti strokovno hrbtenico, avtoriteto, in starše v primeru neprimernih pritožb zavrniti. Ne sme se zgoditi simplifikacija šole, ki jo zahtevajo najrazličnejše pobude, kot je recimo Šola po meri človeka. To so preprosteži, ki bi hude bolezni radi zdravili s čajem. Sam vidim največjo težavo v tem, da otroci danes niso več postavljeni pred situacije, ki bi jih morali reševati sami, temveč to namesto njih počnejo mame, tete, šola. Naši otroci ne znajo niti hoditi več, ker je vse tako strašansko nevarno. Naši otroci nimajo več možnosti, da bi karkoli naredili narobe ali da bi si česarkoli želeli. Vse jim namreč damo vnaprej. Danes verjetno vzgajamo zelo čudno vrsto družbenih subjektov. Ne vem, kako bo vse skupaj videti, a verjetno bo to zelo asocialno in tudi zelo lekarniško, aseptično okolje.

Ali starši od otrok danes zahtevajo preveč?

Težava je v tem, da imajo otroci po šoli še klavir, pa nemščino, pa ne vem, kaj še. Pri nas je tudi sistem nastavljen tako, da so nenadoma postali vsi učenci nadarjeni. Sam sem pred dvema letoma 20 od 40 otrok, ki so končali našo osnovno šolo, podpisal potrdilo, da so nadarjeni. Večje bedarije še nisem videl. V resnici je nadarjenih učencev toliko kot nekoč in nadarjeni so v takšni meri kot nekoč. Zdaj prihaja do situacij, ko nekemu otroku izdamo potrdilo o nadarjenosti, potem pa se na nadaljnjih ravneh šolanja pri njegovem uspehu ne pokaže nič posebnega. Jasno, da je frustracija v tem primeru strašna. Vemo, da starši zdravijo svoje komplekse na otrocih.

Ampak ali ni dobro, da otroke spodbujamo, da imamo visoka pričakovanja, da lahko letijo čim višje?

Gotovo. Problem je v tem, da jih obremenimo prezgodaj. Mislim, da bistveno prezgodaj začenjamo denimo s poučevanjem tujih jezikov, saj se intelekt ne razvija abstraktno, kot bi to rade videle razvojne psihologinje, ampak se razvija skozi roke, skozi prostor. Sam zagovarjam stališče, da mora biti pouk do drugega ali tretjega letnika srednje šole konkreten, jasen, od posameznega k splošnemu. Pri mnogih predmetih smo na to pozabili in jasno je, da so potem pogosto tudi rezultati slabi.

Vaš literarni junak razmeram v šoli ni bil kos, saj je postal razcepljena osebnost, ki zase pravi, da ni dober pedagog, da je vse skupaj blef, da v šolstvu vztraja le zaradi preživetja, da ima redno službo. Kaj pa vi, ste sami kos razmeram?

Ravnatelji niso neki monolit. Med njimi so izjemno sposobni ljudje, izjemni organizatorji in vodstveni tipi ljudi. Med njimi pa so tudi najdihojce, ki furajo svoj egotrip. Težave slovenskih ravnateljev se začnejo že pri načinu njihovega imenovanja, ki je tipičen odsev nekdanjega SZDL, saj mnenje k imenovanju dajejo učitelji oziroma prek njih sindikat, starši, lokalna skupnost in nato še minister. Težava nastopi, ker pri nas demokracijo razumemo kot idejo, da boš, če smo te mi izvolili, glasoval tako, kot mi mislimo. To je želel SDS vpeljati kot obliko demokracije, tudi pri imenovanju ravnateljev, ampak pri takšnem vladanju se demokracija konča. To vodi v kaos.

Ali vam glede na to, da o vsem tem pripovedujete zelo doživeto, kdaj popustijo živci?

Ne. Vem pa, zakaj me to sprašujete.

Sprašujem zato, ker so vam pred časom nekdanje sodelavke, podobno kot vašemu literarnemu junaku, očitale, da ste nad njimi izvajali mobing.

Ta postopek je bil na sodišču prekinjen. Jasno je, da morajo v šoli vsi postopki in komunikacija potekati znotraj stroke in pravnih norm. Ampak če sam kot ravnatelj od kolegice ne morem zahtevati, da opravlja svoje delo dobro, potem to ne vodi nikamor. Moj odnos do vodenja je zelo preprost. Na vrhu hierarhije binarnih odločitev je vedno učenec, najprej torej pomislim na to, ali je neka odločitev dobra za učenca ali ne. Na naslednji stopnji pomislim na to, ali je odločitev dobra za zavod ali ne. Šele potem pridemo na vrsto mi, zaposleni na šoli. Če mi učiteljica reče, da želi imeti točno določen urnik, ker sicer ne bo mogla možu skuhati kosila, lahko rečem samo, halo, gospa, ustavite se.

Primer je prišel na sodišče, a je tožilstvo februarja odstopilo od očitkov, ker so vaši sodelavci, ki so jih zaslišali na sodišču, pričali v vašo korist. Šolski sindikat SVIZ je pozneje opozoril, da je ena od tožnic vložila tožbo zoper šolo na delovnem sodišču in da jo je dobila. Ji je šola izplačala odškodnino?

Sodbe in postopkov ne komentiram, lahko pa povem, kako je prišlo do tožbe in kako se je primer končal. Šlo je za eno naših sodelavk, ki se je upokojila in je zahtevala od šole 55.000 evrov odškodnine in 500 evrov mesečne rente zaradi domnevnega mobinga nad njo. Čeprav je bila v 12 letih efektivno na delovnem mestu le tri leta, je sodba zahtevala, da naj bi selektivno ravnal pri njeni pravici do dopusta za en dan, ker sem v odločbi za dopust upošteval merilo sindikalne pogodbe, medtem pa se je zakon o delovnih razmerjih spremenil v korist delavke za en dan. To sem opazil tudi sam in sem ji želel naknadno izdati novo odločbo, a tega ni sprejela. Šola ji je morala zaradi tega plačati 2800 evrov odškodnine. Ona pa je morala šoli vrniti 3600 evrov sodnih stroškov. Do tega smo prišli po desetih narokih in dveh letih pravdanja. Cinizem je v tem, da je bil v postopku zaslišan tudi izvedenec psihiatrične stroke, ki mu sodišče ni sledilo, da je celoten postopek gotovo stal več kot 10.000 evrov, da so bili davkoplačevalci oškodovani za ta denar, člani šolskega sindikata SVIZ so bili oškodovani dvakratno, ker je SVIZ plačeval za to.

Zakaj ste krivca za prijave zoper vas videli v šolskem SVIZ-u?

SVIZ mi je pred mesecem in pol spet grozil s tožbo. Pred časom so me že tožili zaradi klevetanja, ker sem se v kolumni v Večeru norčeval iz cele vertikale v šolskem sistemu in s tem tudi iz sebe, sami pa so bili prepričani, da sem blatil njih. Na sodišču smo se poravnali. Ampak če bo SVIZ nadaljeval s tožbami zoper mene, že zdaj napovedujem, da bom javno povedal še preostali del resnice o postopkih zoper mene.

Zakaj ga ne poveste zdaj?

Zadeva je zdaj zaključena.

Tudi sicer ne najdete ravno lepih besed za sindikat, očitate mu, da zlorablja svojo moč, da ščiti sebe, ne učiteljev. Ali niso učitelji kljub vsemu doslej veliko pridobili z njegovo pomočjo? Večina ima solidne plače, tudi stavk, ki so se vrstile v 90. letih, ni več.

Kar se tega tiče, jim nimam česa očitati. Tudi zdaj, ko so bile aktualne zgodbe s sindikati javnega sektorja, ki so želeli od vlade kljub krizi izsiliti ugodnosti zase, je bil Štrukelj pameten in ni šel v to zgodbo. Mislim, da je problem med SVIZ-om in menoj bolj osebne narave. Nekajkrat sem zapisal, da je SVIZ cokla v razvoju, in mislim, da konflikt izvira od tam.

Šolskim ministrom ste medtem očitali, da vsi prihajajo s FDV ali so tam delali ter da o šolstvu zato ne vedo ničesar. Ali ni to pavšalna ocena?

Nekdanji minister Gaber je bil v mnogih pogledih izjemen. Znal je priskrbeti denar, imel je vizijo, znal je motivirati učitelje, na konkretni ravni nikoli ni bil žaljiv, tudi strokovno se je izjemno poglobil v tematiko, s katero se je ukvarjal. Dvomim, da je z ministrom Lukšičem tako. Ali da je bilo tako z nekdanjim ministrom Zverom. Razlika med njimi je neskončna. V času Gabrovega ministrovanja sam nisem imel pomislekov glede njega kot ministra, pomisleke sem imel le v zvezi s sistemom, ki ga je vzpostavljal, torej z devetletko. Midva se sicer nisva marala, ampak Gaber je bil gotovo velik minister. Imel je tudi močno intelektualno zaledje.

V njegovem času je slovenski šolski sistem doživel prvo veliko reformo, ki pa se ji pozneje ni dosledno sledilo. Prišlo je do številnih nenadnih in naglih sprememb, od ukinjanja splošnega učnega uspeha do uvajanja drugega tujega jezika v osnovno šolo. Kaj pričakujete od nove reforme, ki bo v praksi zaživela šele čez nekaj let?

Vsi ti posegi v šolski sistem so bili napaka. Sprememba zahteva zelo natančno diagnosticiranje stanja, torej tega, kje smo in kaj počnemo, in šele na podlagi tega je treba sprejeti odločitve. Res pa je, da je odločitve pri nas praktično nemogoče sprejemati, ker je sistem okostenel. Strokovni sveti meljejo in meljejo. Sam novi beli knjigi, ki jo pripravljajo zdaj, oporekam, da bi bila strokovno zastavljena. Analize, ki nam jih predstavljajo, po mojem mnenju niso bile narejene na podlagi resnih pedagoških in znanstvenih raziskav, ampak so motivirane zato, da bi se spet nekaj sprejemalo zaradi politične volje.

Ampak podobno kot v 90. letih reformo tudi tokrat vodi skupina strokovnjakov.

Moj očitek je v tem, da imamo Pedagoški inštitut, pedagoške fakultete, združenje ravnateljev, šolo za ravnatelje, urad za šolstvo, ministrstvo in šolsko inšpekcijo, ki skupaj tvorijo velik in močan konglomerat, ki pa je tudi okostenel. Ne funkcionira tako, da bi, ko zaznamo težave, odreagiral. Doslej smo imeli eno predstavitev bele knjige, in če postopek primerjam s tistim izpred petnajstih let, je Gaber tisto knjigo, katere urednik je bil vodja zdajšnje reforme dr. Janez Krek, uveljavljal res totalno, na vseh segmentih. Pri učiteljih je šel s spremembami denimo skozi cel sistem, pri ravnateljih tudi. Naš šolski sistem danes temelji na doktrini, da osnovno šolo naredijo vsi učenci. To je po svoje prav, težava pa je v tem, da nimamo notranje diferenciacije. To so strokovna vprašanja, ki pa jih ni možno reševati z belo knjigo ali zakonom, temveč z delom na terenu. In to je bil Gabrov model. Na tej ravni je funkcioniral. Potem so dobile prednost bolj ali manj nestrokovne voluntaristične ideje nekaterih posameznikov, ki so sistem rušile.

Ministroma Zveru in Lukšiču ste očitali, da se pretirano ukvarjata s šolskimi malicami. Vaša šola pa je bila nekaj časa ravno zaradi malic, ker ste otrokom, ki so bili nespoštljivi do hrane, za nekaj dni prepovedali malico, v središču pozornosti.

Odrekli smo jim pravico do tega obroka, do malice, ne pa tudi do drugih obrokov. To je bilo pri starših po mojem mnenju lepo sprejeto oziroma tega niso problematizirali. Tudi v javnosti ne.

Se vam zdi? Spremljali smo lahko ogorčene odzive.

Našli so se sicer dušebrižniki, ampak poglejte, kakšne so razmere v slovenskih osnovnih šolah. Pri nas na OŠ Prule imamo zajtrk, malico, kosilo in popoldansko malico. Na dan pripravimo 1400 obrokov, v katere je vključenih tudi pet različnih diet, in moje delo ravnatelja je zelo povezano s kuhinjo. V bistvu je podobno temu, kot da bi delal v obratu javne prehrane, pri čemer je družba prevzela odgovornost za to, da so otroci siti. Pa niso siti. Presiti so. Obrokov je preveč, preveč poudarka se jim namenja. Šola je postala pitališče. Verjamem, da so obroki zdravi, ampak otroci ne jedo vsega, pozneje pa si doma privoščijo slano in mastno hrano. Težava ni v obrokih, težava je v tem, da ne poskrbimo za to, da bi otroci te kalorije, ki jih dobijo s hrano, tudi pokurili. Mi imamo zdravstvene in športne probleme, ker so otroci predebeli, pretežki.

Zakaj ste se odločili za tako skrajen ukrep? Zakaj niste ukrepali že prej?

Obstajajo šolska pravila, v katerih zelo jasno piše, da jemo kulturno in da pospravimo za sabo. Tega se drži 95 odstotkov otrok, nekaj odstotkov pa bo predpise vedno kršilo. In v tem primeru je treba ukrepati rigorozno. Drugi ravnatelji ne povedo, da so že imeli tudi na njihovih šolah cele stene jedilnic oblepljene z namazanim kruhom. V živo bi morali videti, kaj vse se dogaja.

Pravkar so se iztekle zimske počitnice, ki so jih učenci in dijaki iz celotne države tokrat prvič preživeli skupaj, namesto v dveh turnusih. Odločitev ministrstva je razburila žičničarje, češ da bodo ob dohodek.

Težava je v tem, da se šolski minister obnaša, kot da je strokovnjak za gostinstvo in žičničarstvo. To, prosim, napišite. S čim se ukvarja naš vrhovni mislec in kreator šolske politike? S tem, da potrebuje pol leta za to, da spremeni koledar šolskih počitnic. Poslušajte, pa to ne gre. Ta sistem je rigiden, uradnikov, ki odločajo, je odločno preveč, in namesto da bi bili na prvem mestu šola in njeni programi, se pol leta ukvarjajo z nekim pravilnikom. Ampak to ni sistemsko vprašanje, to ne bi smela biti prioriteta.

Do združitve zimskih počitnic je prišlo zato, ker kar 7000 dijakov, ki se šolajo zunaj svoje regije, počitnic doslej ni moglo preživljati skupaj s svojimi družinami. Se vam to ne zdi dovolj dober argument?

Ta ukrep je navadna bedarija. Če je omogočanje skupnega smučanja smisel srednje šole, kje smo potem? Kaj pa ministra briga učenčevo smučanje? Res je tudi minister za šport in kar naprej ga lahko vidimo, kako igra košarko. Ampak pri takšnem razmišljanju je nekaj zelo narobe. Vzgojni in učni proces ima svoje zakonitosti, ukvarjanje s tem, kdaj naj kdo smuča, pa se mi zdi izguba časa in energije. Še huje pa je, da se je nato v razpravo o tem vključila še SDS, ki je v tem videla priložnost za svojo promocijo. Na koncu še celo učitelji govorijo samo še o tem, kakšna gneča bo na smučiščih. Gneče nazadnje seveda ni bilo. Ampak saj je vseeno, ali je bila gneča ali ne, tematika se mi zdi nevredna ministra.

Za konec se vrniva k vaši novi knjigi. Roman se konča tako, da glavni junak spiše knjigo, v katerem obračuna z vsemi akterji šolskega sistema, ne izvemo pa, kakšni so bili odzivi nanjo. Kakšne odzive pričakujete sami?

Mislim, da je knjiga spisana duhovito, da ni žaljiva in da ohranja neko zadržanost do vseh akterjev na šolskem področju. So pa osebe, ki nastopajo v njej, karikirane, v prvi vrsti seveda glavni junak, ravnatelj. Knjiga je kljub vsemu tudi smrtno resna, ko gre za obravnavo otroških usod. Jasno je, da je moral ravnatelj na koncu knjige končati svojo zgodbo. Sam upam, da svoje še ne bom končal tako kmalu.