Mulatu Astatke: »Nisem želel izgubiti značaja, srca Etiopije«

Etiopskega skladatelja in vibrafonista, ki rad poprime tudi za druge inštrumente, Mulatuja Astatkeja (letnik 1943), v zgodovinah drugih godb navajajo kot očeta eklektičnega žanra ethio jazz. Raziskoval je na različnih poljih, najočitneje je združeval etiopsko tradicionalno godbo z zahodnjaškimi obrazci jazza, ki se ga je navzel, ko se je v 60. letih potikal po Londonu, New Yorku in Bostonu. Bil je prvi v svoji generaciji etiopskih glasbenikov, ki je veliko potoval in snemal v tujini - starši so ga poslali v Wales študirat aeronavtično inženirstvo, končal pa je na študiju glasbe v Londonu. Kmalu zatem je postal prvi afriški študent na Harvardu, živel in snemal je v New Yorku.
Njegovo domiselno in pionirsko spajanje dveh povsem različnih glasbenih tradicij je spodbudilo nastanek ethio jazza. Preprosto povedano je glavni hec v tem, kako združiti dva popolnoma različna sistema tonskih lestvic. Etiopska tradicionalna godba temelji na pettonski lestvici (pentatonika) in tudi inštrumenti so temu primerno »omejeni«, na njih ni mogoče igrati vseh dvanajstih tonov, na sistemu katerih temeljita jazz in vsa druga »zahodnjaška« tradicija. Astatke je bistro in vešče našel način povezovanja, ki pa je zbudil pozornost svetovnega poslušalstva šele veliko, zelo veliko pozneje, ključna pa sta bila dva trenutka. Najprej je konec 90. let pri francoski založbi Buda začela izhajati serija kompilacij Ethiopiques, ki so odprle zares natančen vpogled v etiopsko popularno godbo, in četrti del je posvečen prav Astatkejevemu ustvarjanju na prelomu 60. let v 70. leta. Še pomembnejši trenutek pa je bil leta 2005, ko je na platna prišel film Strti cvetovi Jima Jarmuscha. Le trije Mulatujevi posnetki na soundtracku so bili dovolj, da se je začela prava »astatkemanija«, in to dobrih štirideset let po nastanku tega materiala. Mojstrova ustvarjalnost pa je dobila nov zalet.
Še posebej plodni sta bili zadnji dve leti, saj je ponovno začel koncertirati po vsem svetu, izdali pa so tudi tri njegove plošče. Zadnjo, Mulatu Steps Ahead, bo 11. marca predstavil v Ljubljani v okviru Druge godbe. Pokazalo se je, da je lahko telefonski klic v Adis Abebo zares posebna oblika intervjuja, saj sva bila zaradi katastrofalne povezave prisiljena kričati, ponavljati, počasi govoriti, pa še zveza je bila večkrat prekinjena. Vseeno je »oče ethio jazza« ostal potrpežljiv in med šumenjem in škrtanjem v telefonski slušalki skušal odgovoriti na kup vprašanj, četudi jih ni zmerom slišal. No, le o politiki se ni hotel pogovarjati.

Ko ste v 60. letih prejšnjega stoletja študirali v ZDA, ste v New Yorku ustanovili svoj bend The Ethiopian Quintet in potem posneli prve plošče. Bi lahko rekli, da je ethio jazz nastal v New Yorku?

> V bistvu res. Ethio jazz je nastal pred približno štiridesetimi leti v New Yorku, ko sem malo eksperimentiral. Posnel sem tri plošče ethio jazza, albuma Afro Latin Soul (vol. 1 in 2) in zadnjo ploščo Mulatu of Ethiopia.

Po kom ste se med študijem zgledovali, po katerih jazzovskih mojstrih?

> Rad sem imel Coltrana, Gila Evansa in njegove prelepe aranžmaje in seveda tudi Milesa Davisa.

Na teh, predvsem prvih dveh albumih se etiopski tradicionalni godbeni slogi povezujejo z jazzom v nov izraz, ki je potem postal znan kot ethio jazz, še več, slišati je tudi vpliv latin slogov. Od kod je prišel ta vpliv, morda s takratne newyorške lokalne scene latin jazza, ki je bila v polnem razcvetu? Glavna mestna institucija tega žanra, založba Fania, je nastala prav v tistem času, leta 1964. Ali je ta vpliv prišel od kod drugod?

> Če povem po pravici, vse tako imenovane črnske glasbe v osnovi prihajajo iz Afrike, tam imajo korenine. Če govorim o glasbi svojega domačega mesta, gre za iste gruve, za iste ritme, kot jih najdemo v glasbah, ki jim pravimo »latin«. Tudi v nekaterih etiopskih slogih je slišati pridih latin ritmike. V bistvu sem poskušal delati to, čemur danes pravijo »world music«, ker sem takrat, pred štiridesetimi leti, vključeval različne kulturne vplive od vsepovsod. Pravzaprav pa sem kombiniral enkratno etiopsko pettonsko lestvico z zapletenim sistemom zahodnjaške dvanajsttonske. To je bilo novo, tega dotlej ni počel še nihče. Ko poskušaš združiti ti dve lestvici, je, kot da bi poslušal dve kulturi hkrati, tako da moraš biti zelo pazljiv. Združeval sem tako, da ne bi izgubil značaja, srca Etiopije. Ampak ethio jazz je v bistvu spajanje teh dveh lestvic, teh dveh kultur.

V enem od intervjujev ste omenili, da je bilo uvajanje, uveljavljanje ethio jazza v Etiopiji, ko ste se v začetku 70. let vrnili v Adis Abebo, izjemno težavno. Primerjali ste ga s fusionom Milesa Davisa, češ da so njemu, »največjemu glasbeniku na svetu, žvižgali, ko je ob koncu 60. let začel igrati fusion, pa je vseeno nadaljeval in njegova izkušnja mi je dala moč« ...

> Po pravici povedano je bilo na začetku zelo težko, imel sem veliko težav. Takrat je večina etiopske glasbe uporabljala tako imenovane kanonske oblike, ki so izjemno stare, so zelo stroge in imajo jasna pravila, predvsem pa so omejene s pettonsko strukturo. Z ethio jazzom sem zavestno hotel širiti in raziskovati tonske načine, moja glasba je prinesla precej drugačne harmonične strukture, pa tudi drugačen način soliranja. Vse to mešanje, vpeljevanje dvanajstih tonov in podobno, je na začetku občinstvo zmedlo, poslušalci pobud sploh niso spoštovali. Včasih so preprosto žvižgali, enkrat smo po petinštiridesetih minutah celo morali nehati igrati. Zdaj je povsem drugače, v Etiopiji je zares veliko navdušencev nad ethio jazzom. Želim pa si, da bi bil prepoznaven po vsem svetu.

Film Strti cvetovi je bil ključen pri nedavni popularizaciji ethio jazza. Režiserja Jima Jarmuscha ste spoznali celo pred premiero filma?

> Res je. Spoznal sem ga v New Yorku, imeli smo koncert v Financial Centru, v Winter Gardnu, to je zelo lep jazzovski kotiček. Njegova tajnica mi je nekega popoldneva telefonirala in mi rekla, da bi Jim zvečer rad prišel na koncert. Odgovoril sem, da seveda, da je dobrodošel, v resnici pa nisem vedel, kdo sploh je. In so prišli, si ogledali koncert, ki je bil super, razprodan. Po koncertu je prišel za oder, mi rekel, da je potreboval šest let, da je našel pravo glasbo za ta film. Rekel je: »Mulatu, tvoja glasba mi je blazno všeč in nekaj bi je rad uporabil v svojem naslednjem filmu.« Čez dva meseca so me res poklicali in moja glasba je končala v filmu.

Zanimivo je, da so vaši trije posnetki v glasbi za ta film zbudili toliko zanimanja, imeli tako pomembne posledice. Zakaj se vam zdi, da so bili ethio jazz in sorodni žanri po svoje »skriti« oziroma širšemu občinstvu neznani do serije Ethiopiques in Jarmuschevega filma? Zakaj jih je poslušalstvo po vsem svetu začelo množično ceniti šele zadnja leta? Mislite, da je razlog samo političen?

> Da se je ta glasba uveljavila, je trajalo zelo dolgo. Moram pa najprej poudariti, da sem, čeprav je trajalo tako dolgo, da se je prijela v ZDA, Evropi, vseeno hvaležen, da sem imel tedaj, pred več kot štiridesetimi leti, priložnost snemati v ZDA. Ni mi povsem jasno, zakaj je trajalo tako dolgo. Osebno nisem nikoli izgubil poguma, kar igral sem. Očitno je ta glasba potrebovala prave ljudi - da najdejo stare posnetke in jih predstavijo na pravi način. Tako je naredil Jim, tako je bilo s serijo Ethiopiques - omogočili so, da je bil ethio jazz slišan. Zdaj različni drugi akterji, novinarka Karen P, bendi, kot so Heliocentrics, založbe, kot je Strut, nadaljujejo to poslanstvo.

Z britansko zasedbo Heliocentrics, s katero ste leta 2009 po dolgem premoru spet snemali album, ste prišli v stik prek britanske novinarke BBC-jevega radia Karen P. V bistvu sta bila prvi koncert po petnajstih letih v Veliki Britaniji in potem snemanje te plošče ključna trenutka preroda vaše glasbene dejavnosti, potem so prišli še številni koncerti po različnih festivalih in celinah, izšle so nove plošče ... Kako se je vse to zgodilo?

> Pred tremi, štirimi leti sem predaval v ZDA, v Bostonu, kjer sem imel štipendijo. Hkrati sem predaval tudi na Red Bullovi glasbeni akademiji. Tam sem spoznal Karen P in povabila me je v London. Potem sem šel predavat nazaj na Harvard in Karen me je poklicala, češ da bi bilo super, če bi imel koncert v Londonu, v klubu, ki se imenuje Cargo. Čeprav me je stvar zanimala, sem jo moral vprašati, s kom, s katerim bendom naj sploh nastopim. Rekla je, da s skupino, ki se imenuje Heliocentrics. Nisem jih poznal, tudi njihove glasbe ne. In ko sem prišel v London, je bilo časa izjemno malo, imeli smo samo en dan vaj. Po koncertu, ki je imel zame nepričakovan, neverjeten, izjemen in ganljiv odziv - presenetilo me je predvsem, kako mlada je bila publika -, smo se strinjali, da moramo sodelovanje nadaljevati. Na koncertu je bil tudi vodja založbe Strut, ki se je ravno ponovno aktivirala, in rekel je, da ga zanima moj novi material. Tako je nekaj mesecev pozneje nastala plošča Inspiration Information, ki sem jo posnel s skupino Heliocentrics. Snemati ta album je bilo izjemno težko delo. Posnet je bil v samo desetih dneh v njihovem studiu v vzhodnem Londonu, je bil pa po izidu zelo uspešen.

Mi poveste malo več o skupini, s katero boste nastopili v Ljubljani (in na celotni turneji ob promociji albuma Mulatu Steps Ahead), nekaj članov je sodelavcev skupine Heliocentrics, drugi so izjemno dejavni britanski glasbeniki.

> S to skupino sem imel že nekaj koncertov takoj po izidu plošče Mulatu Steps Ahead. Precej se razlikuje od Heliocentricsov. Ti imajo gost, težak gruv, z njimi sem izjemno užival na turnejah, vedno smo se dobro ujeli. Z novim bendom, v katerem so prav tako sami izjemni glasbeniki, smo ustvarili bolj širok zvok, tak, kakršen je tudi na albumu. Igramo več akustičnega materiala, seveda skupaj z živahnejšimi kompozicijami, kot je Yekermo Sew, torej s skladbami, ki jih ljudje poznajo. Nov bend in nov način nastopanja sta omogočila, da na koncertih izvajamo nežnejše, počasnejše kose plošče Mulatu Steps Ahead, pa tudi moje starejše jazzovske kompozicije.

Ta trenutek ste v Adis Abebi. Kmalu prihaja turneja, kaj pa počnete te dni in mesece doma?

> Torej, pred kratkim sem posnel glasbo za film Lalumbe. Zelo lep film o etiopski kulturi. Delam tudi na šoli, še zmeraj pa poteka moj dolgoletni projekt opere. Pripravljam opero skupaj z zborom starodavne etiopske koptske cerkve. Veliko glasbenih tradicij naše cerkve je starejših od podobnih tradicij v klasični glasbi. Recimo, v Etiopiji so uporabljali nekakšno dirigentsko palico, bolj sicer na način uporabe dirigentske palice pri vojaških godbah na pihala, že v 5. stoletju, torej veliko prej kot na primer v Evropi. S to opero, ki jo bomo uprizorili čez nekaj mesecev v znani, izjemno stari cerkvi Lalibela, pa tudi z raznimi drugimi raziskovanji bi rad pokazal, koliko je dejansko Etiopija dala svetovni glasbeni zgodovini.

Imate v kratkem v načrtu nov album?

> Ja, začel sem že pisati glasbo za nov album. Vendar pa mi gre zaradi turnej in drugih projektov precej počasi. Nova plošča je tako v zgodnji fazi ustvarjanja. Rad si zapisujem zamisli, jih reflektiram in jim potem čez čas dodajam nove. Gre za dolgotrajen postopek.
Zadnje vprašanje ni povezano z glasbo. Kakšno je javno mnenje, kakšni so odzivi v Adis Abebi na nedavne in trenutne vstaje ljudstev v regijah v neposredni bližini, v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu?
> Ne, ne, ne. Ne bo šlo. Samo vprašanja, povezana z glasbo in s kulturo, prosim.