Ujetniki lokalne in državne politike

Vanja Hočevar: »Zgradili smo si tole barako, saj nam ne dovolijo zgraditi ničesar drugega. Povsod so podgane, miši in ščurki.« Danilo Hudorovič: »Moji otroci živijo brez vode, brez elektrike in v groznih razmerah, jaz pa se počutim, kot da jim ne morem pomagati. Večkrat sem šel do župana in ga prosil, naj pomaga meni in moji družini. Vsi v naselju ga že leta prosimo, naj nam priskrbi vsaj eno vodovodno pipo v bližini naselja.« Nevenka Brajdič: »Razmere so zelo slabe, ne morejo biti slabše. Želim si oditi in se nikoli vrniti.« Silvana Hudorovac: »Uporabljati moramo vodo iz potoka, ki je zelo umazan. Otroci bruhajo in imajo pogosto drisko. Ne dovolijo nam hoditi po vodo k pipi na pokopališču, na bencinski črpalki pravijo, naj gremo Cigani stran.«
To je le nekaj zgodb, ki so jih sodelavcem organizacije Amnesty international Slovenija (AIS) med pripravo poročila »Vzporedna življenja«, ki analizira bivalne razmere Romov v Sloveniji, povedali sogovorniki. Poročilo obsega 65 strani informacij o diskriminaciji in ločevanju pripadnikov romske skupnosti, pravni neurejenosti naselij, zgodovini neukrepanja in razlogih zanje. Gre za del svetovnega projekta AIS »Zahtevamo dostojanstvo«, ki se ukvarja s povezavo med revščino in človekovimi pravicami. Slovensko poročilo bo podlaga za nadaljnje delo, za lobiranje pri lokalnih in državnih oblasteh za spremembe, navsezadnje za ureditev več desetletij neurejenih razmer. Zakaj so se odločili, da se osredotočijo na bivalne razmere ravno romske skupnosti, pojasnjuje Jerneja Turin, ki je poročilo pripravila: »To je družbena skupina, katere razmere so v celoti gledano precej slabše kot sicer. Naša priporočila pa veljajo za vse, vsak ima pravico do vode, sanitarij, elektrike, pravno urejenega statusa bivališča.«

Zgolj grobe ocene

Čeprav nekateri podatki so, jih v bistvu ni. Država nima podatkov, gre zgolj za grobe ocene. Po podatkih v času ministra za okolje Janeza Podobnika ustanovljene strokovne skupine za reševanje prostorske problematike romskih naselij, ki jo vodi Jernej Župančič, je v Sloveniji 107 romskih naselij. Od teh naj bi bila tretjina naselij povsem nelegalna, podatkov, koliko je črnih gradenj v domnevno legaliziranih naseljih, ni. Gre za podatke vprašljive vrednosti, saj temeljijo na podatkih o številu in statusu romskih naselij, ki so jih zadnja leta skupini poslale občine. Podatki niso potrjeni na terenu. Predstavniki nevladnih organizacij menijo, da v Sloveniji živi od 7 do 12 tisoč Romov. Od tega naj bi jih 9 tisoč živelo v romskih naseljih. Vsaj polovica teh naj bi bila povsem brezpravna, neformalna oziroma nelegalna. Bivalne razmere pa v legaliziranih romskih naseljih še zdaleč niso nujno boljše od razmer v nelegaliziranih. Pri AIS so se za potrebe poročila osredotočili na kakih 30 romskih naselij, ki so najbolj problematična. »Ugotovitev poročila je enostavna, tem ljudem sta kršeni človekovi pravici do ustreznega bivališča in vode,« pojasnjuje Turinova.

Dobra volja županov

»V praksi je vse odvisno od dobre volje predstavnikov posamezne občine, od trenutne politične klime, to pa je tudi najbolj sporno. Težava je v tem, da lokalnih oblasti nihče ne more prisiliti, da bi kaj storile za izboljšanje razmer,« pravi Turinova. Lani sprejeti Nacionalni program za Rome predvideva, da bodo občine pripravile akcijske načrte za pravno in siceršnjo ureditev romskih naselij, a občin v ničemer ne zavezuje. Turinova opozarja, da ima »pravico do vode vsak človek, ne glede na to, ali živi v nelegaliziranem naselju«.
In Romi so obsojeni na življenje v romskih, pogosto nelegalnih naseljih. Ne zgodi se namreč tako redko, da kaka romska družina zbere dovolj finančnih sredstev za najem ali celo nakup nepremičnine zunaj romskega naselja, pa ji to preprečijo zasebniki, torej prodajalci ali najemodajalci, ali pa kar občina. Poročilo omenja primer iz leta 2007, ko je lokalna oblast v Žužemberku preprečila selitev romske družine v občino Žužemberk. Župan je v zvezi s tem dejal, da bi prodajo nepremičnin Romom »zagotovo preprečil /.../ Če bi se Rom želel preseliti v našo občino, bodo o tem odločali naši ljudje na referendumu.« Župana Žužemberka je za preprečitev preselitve romske družine iz romskega naselja sicer kazensko ovadil varuh človekovih pravic. Ko so sodelavci AIS avgusta 2009 govorili z županom Semiča, jim je ta povedal, da krajevno prebivalstvo »sploh ne sprejema Romov« in da Neromi »Romom svoje lastnine nikoli ne bodo prodajali ali dajali v najem«. Povedal jim je še, da med iskanjem bivališča za družino nekega Roma ljudje svoje lastnine niso hoteli prodati Romom, nekateri pa so tudi dejali, da v svoji soseščini nočejo imeti Romov. AIS je sicer v zadnjih letih zasledil informacije o neprodaji lastnine večinskega prebivalstva Romom tudi v Grosupljem, Krškem, Novem mestu, Ribnici, Šentjerneju in Škocjanu. Kar pa se tiče dostopa do neprofitnih stanovanj ali subvencij, je težava v tem, da ponudbe teh v občinah, kjer živijo Romi, tako rekoč ni. Tudi kadar razpisi so, pa razpisni pogoji pogosto posredno diskriminirajo Rome, kot se je to pred časom zgodilo v mestni občini Novo mesto.
Potem je tu še dobra volja občanov, večinskega prebivalstva. Tudi če odmislimo kazniva dejanja, bombni napad v Dobruški vasi pred leti in v zadnjem času sežig kombija za prevoz šoloobveznih romskih otrok v Krškem in umor Rominje s strelnim orožjem, dobre volje ni veliko. Iz poročila izhaja, da so lani v eni izmed krajevnih skupnosti v občini Trebnje neromski starši bojkotirali novoletno obdarovanje otrok, ker so bili nanj povabljeni tudi romski otroci. Romom so prepovedali dostop do novomeškega skladišča Rdečega križa med delovnim časom, ko razdeljujejo hrano in oblačila. Prav tako lani je več kot 100 ljudi demonstriralo proti pokopu Rominje na krajevnem pokopališču. Pokop je bil nato opravljen v prisotnosti policije. Protiromske izjave in sovražni govor so zelo pogosti na spletnih forumih. Še ne tako davno so v nekaterih osnovnih šolah romske otroke poučevali v ločenih lesenih barakah, nekatere šole romske otroke, sicer v prostorih šole, ločujejo še danes.

Negotovost

Romi, živeči v nelegalnih naseljih, pa se spoprijemajo tudi s kršitvijo pravice do ustreznega bivanja. Živijo v negotovosti, kaj se bo z njihovim bivališčem dogajalo jutri, čez mesec, čez leto ... »Vzemimo za primer romsko naselje Žabjak v Novem mestu. Na začetku leta 2009 so govorili, da ga bodo legalizirali in da bodo Romi lahko ostali tam, kmalu zatem so jih obvestili, da jih bodo preselili v neko drugo romsko naselje, zadnje čase spet obljubljajo legalizacijo naselja. Vse to pomeni življenje pod grožnjo izselitve, poleg tega svojih bivališč ne morejo izboljševati ali dograjevati, ker jim grozijo z rušenjem,« pojasnjuje Turinova. Čeprav razen družine Strojan zadnja leta ni bilo prisilnih preselitev romskih družin ali naselij, Turinova opozarja, da so pred kratkim v občini Kočevje spremenili prostorski načrt, ki po novem predvideva preselitev dveh romskih naselij. Nekaj podobnega se obeta romskemu naselju Loke v občini Krško. Z občinske uprave občine Ribnica že dlje časa prihajajo informacije, da imajo zagotovljeno zemljišče za preselitev tamkajšnjega romskega naselja, a podrobnejše podatke skrivajo pred večinskim prebivalstvom in pred Romi. »Mednarodno pravo ne prepoveduje preselitev, morajo pa biti zanje izpolnjeni nekateri pogoji. Posvetovanje s skupnostjo, obveščanje, določitev primernega roka preselitve, zagotovitev ustreznega nadomestnega bivališča. V omenjenih primerih Romi ne vejo ne kdaj in ne kam jih bodo selili,« pojasnjuje Turinova.
Česa si želijo Romi, ki živijo v naseljih brez najosnovnejših življenjskih dobrin? Življenja zunaj naselja, ureditve svojega naselja? »Večinoma bi ostali, če bi le imeli elektriko in vodo. Je pa tudi veliko takih, ki se želijo preseliti iz romskega naselja. Ti kot razlog omenjajo predvsem, da bi radi svojim otrokom ponudili boljše možnosti za razvoj in nadaljnje življenje.«

Poziv vladi in občinam

AIS na podlagi ugotovitev iz poročila vlado med drugim poziva k odpravi diskriminacije Romov, ki jo izvajajo javni in zasebni akterji, k zagotovitvi varnosti uživanja bivališča vsem, ki bivajo v neformalnih naseljih in te varnosti ne uživajo, k posvetovanju s skupnostmi, ki jih načrti zadevajo, k uvedbi in zagotovitvi jasne prepovedi prisilnih izselitev, k izboljšanju neustreznih bivalnih razmer v romskih naseljih, k takojšnji zagotovitvi vsaj minimalnih nujno potrebnih količin pitne vode za osebno in domačo rabo ter sanitarij v vseh romskih naseljih, k spremembi ustreznih predpisov, prek katerih lahko občine zagotovijo dostop do vode in kanalizacije v neformalnih naseljih, kjer stojijo stanovanjski objekti brez ustreznih gradbenih dovoljenj, k dodelitvi dodatnih sredstev občinam za podporo pri pravni ureditvi naselij in izboljšanju bivalnih razmer ...
K podobnemu, le da na lokalni ravni, pozivajo občine. Pa tudi k sodelovanju z zagovornikom in varuhom človekovih pravic pri sprejemanju ukrepov, k zagotovilom, da se bodo izselitve izvajale le kot skrajni ukrep, ko so bile preverjene vse druge izvedljive možnosti, k zagotavljanju bivalnih enot, ki so na voljo kot začasna rešitev za najranljivejše skupine ali posameznike, ki jim grozi brezdomstvo ali živijo v izredno slabih bivalnih razmerah, k čim rednejšemu objavljanju javnih razpisov za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, k sprejemanju ukrepov za povečanje števila takšnih stanovanj, kjer za to obstaja potreba, k zagotavljanju enakih meril za dodeljevanje stanovanj, k prednostni obravnavi najbolj zapostavljenih skupin in k iskanju možnosti za bivanje tudi zunaj romskih naselij, ki bodo dostopne romski skupnosti.
Vsekakor primerni pozivi k zagotavljanju rešitev, ki bi se jih morala država zavedati sama. Vsaj enak del odgovornosti kot občine namreč nosi država, ki je v preteklosti že pokazala, da neodzivne občine lahko prisili k spoštovanju pravic Romov, če to le želi. Lep primer je poseben zakon, s katerim je omogočila državni volilni komisiji volitve in imenovanje romskega svetnika v občini Grosuplje, ki se razpisu teh volitev v nasprotju z zakonodajo še vedno upira.
Nekaj podobnega državi glede urejanja romskih naselij omogoča peti člen veljavnega zakona o romski skupnosti, ki določa, da vlada sprejme prostorski načrt, kadar ga občina noče in so s tem ogrožena življenja. Bombni napadi na romska naselja in življenje brez pitne vode pač ogrožajo življenje. »A na ministrstvu za okolje so nam neformalno sporočili, da te možnosti ne uporabljajo, ker ne želijo ustvarjanja napetosti med državo in občinami,« pravi Turinova. Nato dodaja: »Vsekakor nobena vlada doslej za ureditev bivalnih razmer Romov ni naredila dovolj. Konec koncev ima Slovenija dovolj finančnih sredstev, da bi to storila, saj obseg problema ni tolikšen. Gre za okoli 10 tisoč ljudi, to niso dvomilijonski slumi, kakršne poznamo drugod po svetu.«