Valid Tumi: »Pripravljamo se na najhujše«

Zaradi Odisejeve zore, kot se imenuje vojaška akcija zahodnih držav v Libiji, se je mednarodna skupnost že nekaj dni po prvih bombardiranjih dodobra razklala, še posebej po tem, ko je bilo napadeno Gadafijevo vojaško poveljstvo v Tripolisu. Toda kaj si o vsem skupaj mislijo prebivalci Tripolisa in kako doživljajo bombardiranje? O tem in še drugih stvareh smo se pogovarjali z Validom Tumijem, enim izmed tistih prebivalcev Tripolisa, ki si še vedno prizadevajo demonstrirati proti Gadafiju.

Kako dobro si obveščen o dogajanju v Libiji? Pred nekaj tedni ste bili v Tripolisu precej odrezani od sveta, tudi kar zadeva dostop do informacij.

> Da, sprva je bilo res težko, ker je režim blokiral tako rekoč vse tuje televizijske kanale, internet in celo telefone. Ti zdaj spet delujejo, tako da sem lahko v stikih s prijatelji iz drugih mest, recimo Bengazija. Nekaj časa sem bil oziroma smo bili odvisni od teh informacij, ampak so bile tudi te bolj ali manj nezanesljive ali vsaj nepopolne. Vendar se zdaj razmere izboljšujejo, za to se lahko predvsem v Tripolisu zahvalimo televizijski hiši Al Džazira, ki je v vsem skupaj odigrala precej premeteno vlogo. Režim jo redno skuša blokirati, vendar se Al Džazira, ko ji ukinejo eno frekvenco, takoj preseli na drugo. Včasih jo vidiš na enem televizijskem kanalu, drugič na drugem in tako nekako ostaja v etru. To je zdaj naš glavni vir informacij. Ljudje sedijo doma, iščejo kanal, kjer oddaja Al Džazira, in spremljajo njen program, kolikor le lahko.

Gledaš tudi nacionalno, skratka režimsko televizijo?

> Da, ko hočem, da se mi dvigne pritisk.

Zakaj? Hočeš, da te spodbudi, da bi šel ven protestirat?

> Na začetku je bilo res tako, toda če sem čisto pošten, se zdaj v glavnem samo še smejim. Ne vem, kako si bodo ti televizijci kasneje kjerkoli v javnosti upali pokazati svoje obraze. Propaganda, ki jo zdaj izvajajo, je tako prozorna in ničvredna, da je to že prav neverjetno. Predvajajo recimo lažne, dejansko zaigrane telefonske pogovore med zahodnimi voditelji in predstavniki libijske opozicije in potem to servirajo kot dokaz, da so slednji izdajalci naroda. Uporabljajo pa še smešnejše načine. Pred nekaj dnevi so predvajali videoposnetek nekdanjega Gadafijevega notranjega ministra Abdula Fataha Junisa, ki je v prvih dneh revolucije prestopil na stran opozicije. Zdaj so hoteli na televiziji prikazati, kot da se je vrnil na svoje delovno mesto, torej nazaj h Gadafiju, to pa so storili tako, da so predvajali star posnetek. Kako to vemo? Ker je na tem posnetku tudi uradnik, ki je že več kot leto mrtev. Se je tudi on vrnil h Gadafiju? Je vstal od mrtvih? Potem so tu še neposrečeni javni nastopi režimskih ljudi. Tik pred zahodnim vojaškim posredovanjem je imel eden od predstavnikov skupščine tiskovno konferenco, na kateri ga je tuji novinar vprašal, kdo napada Bengazi, če je Gadafijev zunanji minister Musa Kusa razglasil premirje. Človek se je najprej delal, da ne razume vprašanja, ko pa je nanj odgovoril, ni bilo niti njegovemu lastnemu prevajalcu jasno, o čem govori.

Namen te propagande torej je, da predvsem vas v Tripolisu prepričajo, da je vse v najlepšem redu oziroma pod nadzorom?

> Da, za to imajo dva načina. Eden je, da nagovarjajo Gadafijeve privržence, naj mu še naprej izkazujejo podporo, drugi je namenjen mednarodni publiki, pri čemer se spet opirajo na dve metodi. Eno uporablja sam Gadafi, ko v arabščini grozi z napadom na celotno Sredozemlje in z dolgotrajno vojno, drugo pa pooseblja njegov sin Saif Al Islam, ki v angleščini razlaga, da se je treba pogovarjati z Zahodom. Gre za nekakšno taktiko slab policist - dober policist.

Prej si omenil Bengazi. Kaj se tam dogaja po tvojih podatkih?

> Prijatelj mi je razlagal, da so si ljudje, potem ko so zavzeli to mesto, prizadevali, da bi v njem spet vzpostavili nekakšno normalno življenje. Vrnili so se v službe in šole. V Bengaziju so stvari tako potekale dokaj normalno, dokler se Gadafijeve sile niso že skoraj prebile v mesto, zaradi česar so ljudje množično bežali proti vzhodu. Potem ko je posredovanje Zahoda Gadafijevo vojsko potisnilo 200 kilometrov nazaj, so se ljudje začeli vračati.

Kaj bi sledilo, če bi Gadafi zavzel Bengazi? Pokol?

> Da, zagotovo. Gadafi bi se maščeval, poleg tega dobro ve, da bi moral ljudi, če bi hotel zatreti vstajo, dejansko pobiti, kajti v Bengaziju so že okusili svobodo in se ne mislijo vrniti pod njegovo diktaturo. Nemogoče je, da bi jim zdaj vzel svobodo.

Kakšne pa so razmere v Tripolisu?

> Pri nas še nismo okusili svobode. V mestu je po prvem, sobotnem bombardiranju tako rekoč vse zaprto. Šole in poslovni prostori so sicer uradno odprti, a tam ni skoraj nikogar ... Oh, ravnokar sem slišal streljanje ...

Kdo pa strelja?

> Gre za sistem ustrahovanja, ki ga je začel Gadafi, ko je dejal, da mora Libija počistiti s podganami, s čimer je mislil protestnike. Najprej je uporabil plačance iz Čada in Nigra, da so terorizirali ljudi, zdaj je to prepustil svojim, recimo temu, posebnim enotam in one naj bi opravile s podganami. Nenehno krožijo naokoli v avtomobilih brez registrskih oznak in v nekaterih delih Tripolisa imajo na razpolago tudi tanke. Zaradi njih je zelo težko organizirati kakršnokoli zborovanje, ker če je na ulici pet ljudi v skupini, bodo streljali na nas. Poleg tega je težko karkoli organizirati tudi zato, ker nimamo interneta, ne moremo pa niti pošiljati SMS-sporočil, tako da je nemogoče razširiti pozive.
Edina možnost za zborovanja, ki jo vsi poznamo, je po petkovi osrednji molitvi. Takrat se zberejo večje množice, odvisno od tega pač, koliko ljudi sprejme posamezna mošeja. Pred to, kamor zdaj zahajam tudi sam, je bilo na začetku protestov ubitih šest ljudi, tako da je tam zelo napeto. To Gadafijevi vojaki vejo, zato so jo prejšnji petek obkolili, in ko smo začeli prihajati ven, so streljali v zrak ter med nas vrgli solzivec, da smo se razbežali. V ljudi so se tudi zaletavali z avti in podobno. Zelo se bojijo množic, zato je ena največjih mošej dejansko zaprta, saj je preblizu središča, kjer so pred tedni potekale največje demonstracije.

Kako doživljaš bombardiranje Tripolisa?

> Da, vsako noč poteka uničevanje vojaških oporišč, ki so v Tripolisu in zunaj njega, in to razločno slišimo. Kar se tiče mojega doživljanja bombardiranja, imam zelo mešane občutke. Doživeti to nikakor ni prijetno in dejstvo je, da zaradi njega umirajo tudi nedolžni ljudje, vendar smo hkrati v brezizhodnem položaju, ko je nekdo pač moral nekaj ukreniti glede tega. Navsezadnje bo mogoče bomba padla tudi na mojo hišo, to me seveda skrbi, vendar sem vseeno srečen, ker bo to pomagalo odstraniti Gadafija.
Nisem edini, ki je razklan glede teh stvari, med ljudmi potekajo precej žolčne razprave. Namreč tudi ljudje, ki ne podpirajo Gadafija, so proti vojaškemu posredovanju Zahoda v Libiji. Pravijo, da Zahod v resnici ne podpira nas, civilistov, ampak da to, kar zdaj počne, počne zaradi nafte in drugih interesov in da bo iz Libije naredil nov Irak. Zato tudi sam slišim očitek, kako sem lahko naklonjen zahodnemu posredovanju. V redu, ampak kdo nas je pa pripeljal v ta položaj? Zdaj bomo mi odgovorni za napade tujih sil, bomo krivili žrtve, torej sami sebe? Znašli smo se v položaju, ko nam je Gadafi uperil pištolo v glavo, in vsi vemo, da je zmožen izstreliti naboj, zmožen je čisto vsega. In kaj lahko storimo? Nimamo orožja, nimamo nič, kako naj zavrnemo pomoč iz tujine? Gadafi bi prehitro zmagal in ta vojaški napad nanj nam zdaj kupuje čas, da se lahko organiziramo.
Je sicer bržkone tudi res, da si je Zahod vzel čas, da bi videl, kako se bodo stvari razpletle. Če bi Gadafi hitro zatrl opozicijo, bi na Zahodu najbrž negodovali, češ tega mu res ni bilo treba, ampak stvari bi se kmalu vrnile v stare tirnice. Toda razmere so postajale vse bolj zapletene in vse bolj nevarne in nazadnje so najbrž na Zahodu sprevideli, da če mu dopustijo zmago, bo marsikaj postalo vprašljivo. Gadafi bi bil sposoben destabilizirati razmere tudi v kakšnem Egiptu ali Tuniziji, ker se enostavno ne zna ustaviti.

Kaj meniš, da se bo zgodilo zdaj?

> Tega nihče zares ne ve, ampak dobro je recimo to, da je Gadafi popolnoma izgubil vzhod države, tja ne more več napredovati. Vendar uporniki zdaj potrebujejo orožje, ker čeprav Gadafi ne more več uporabljati zračnega prostora, lahko še vedno vodi kopensko vojno. Njegovi vojaki zdaj nosijo tudi civilne obleke, ostrostrelci prežijo na ljudi vsepovsod in sam pravi, da brez boja ne bo odšel s prestola. Po vsej verjetnosti je zdaj pred nami kopenska vojna in stvari se bodo poslabšale, preden se bodo izboljšale. Tripolis pa bo Gadafijeva zadnja utrdba.

Lahko ljudje zapustijo Tripolis?

> Nisem prepričan, ker sam nočem zapustiti mesta. Dejstvo je, da ga obkrožajo vojaške postojanke in slišal sem, da so vojaki ljudem, ki so odhajali proti Tuniziji, jemali dokumente, denar in podobno, dejansko so jih ropali, predvsem Egipčane in druge tuje delavce. Pred afriškimi veleposlaništvi v Tripolisu so dolge vrste ljudi, ki se očitno poskušajo vrniti v svoje države in imajo zdaj morda težave s tem, ker so bili tu ilegalno. Treba je opozoriti, da je delo v mestu zaradi množičnega odhoda poceni delovne sile skoraj povsem zastalo, in to se pozna povsod, od gradbeništva do pekarn. Nekatere javne službe, kot je denimo čiščenje ulic, za zdaj še normalno delujejo v središču mesta, s čimer želi režim sporočiti, da je nekako vse v redu, vse čisto in tako dalje. A mi, ki tu živimo, vemo, da ni tako, in se pripravljamo na najhujše. Ljudje se vsako jutro napotijo po hrano, skrbijo, da imajo zaloge plina, bencina pa očitno počasi že primanjkuje. Danes sem na poti v središče mesta videl dolge kolone avtomobilov. To torej vidiš zjutraj, čez dan in zvečer pa nihče, ki nima nujnih opravkov, ne gre ven. Sedimo doma in gledamo televizijo. In čakamo.