24. 3. 2011 | Mladina 12
Jani Kovačič in Blaž Ogorevc
Ko sva se z Janijem menila, kam bi krenila na večerjo, in se je odločil, da greva na ta žur, mi je pomenljivo namignil, da me bo odvlekel na tak kraj, kjer se bo povrnilo romantično zanesenjaško razpoloženje z njegovih prvih nastopov še iz sladkih študentskih časov.
© Borut Krajnc
Potem pa sva se s foto Krajncem vozila nekam v temo, nekam v globino zakraselega primorskega zaledja, čez neke v sen pogrezajoče se vasice in se, misleč, da se tam ob večerih še vedno zbirajo vaščani, ustavljala pred vaškimi kapelicami, upajoč, da bova izbrskala kakšen napotek. Toda nikjer ni bilo nikogar in še osamljeni psi niso več bevskali v noč, kot se je dogajalo v minulih romantičnih časih, kadar je v vas vstopil tujec. Jani na najine telefonske klice ni odgovarjal in le tista prazna konzerva piva, ki sem si jo nabavil na neki bencinski črpalki še na avtocesti, se mi je skoraj porogljivo kotalikala med nogami. Skratka, bila sva malo izgubljena in vse, o čemer sva bila takole geografsko povsem prepričana, je bilo samo, da se nad nama boči skoraj prazno zimsko nebo. Končno pa sva le dobila neko zvezo, gospodar hiše, kamor smo krenili, naju je, medtem ko sva vozila, vodil kar po telefonu. Zdaj pa prečkajta dvorišče bližnje kmetije in se tam na zadnjem koncu vključita na kolovoz, so se glasila res zapletena napotila, brez katerih več kot očitno ne bi prišla prav nikamor. Potem sva se spet jagala čez neke nizke in zmršene hoste, dolgo in tipajoče, dokler se na vsem lepem ni vse skupaj skoraj pravljično razprlo. Neka stara, resda precej razmahana hiša, skozi katero je zaradi premnogih razprtih špranj nagajivo vel vetrc, je bila zaradi tiste mrakobne samote še posebno poudarjeno slovesno razsvetljena, vsenaokrog pa se je motalo večje število upokojenih hipijev in drugih mlajših progresivcev, pa to ne tistih ljubljanskih salonskih važičev, temveč tistih klasičnih, popolnoma neupogljivih. Še nisva dobro izstopila iz avta, pa je tam od razsvetljenih vrat že prikrilil Jani, me zgrabil pod roko in odvlekel tja do neke odprte šupe, ki se je naslanjala na zadnjo steno hiše. No, da vidiš, kaj bomo danes jedli, je hripavo zagrgral. Kuhinja, če bi se tistemu seveda sploh lahko tako reklo, že takole na prvi pogled ni izpolnjevala osnovnega higienskega minimuma. Tiste uboge sprhnele deske, ki so jo nekje do prsi visoko razmejevale od okolnega ščavja, je pač niso zmogle ubraniti pred vdorom razne navlake. Na steptanih prstenih tleh pa je veselo in živo plapolalo in zaraščena »kuharja« sta si dala opravka z zelo veliko in težko litoželezno peko. Ko sta dvignila pokrov, me je skoraj vrglo na rit, kajti na tako veličasten požeruški prizor v pravem rabelaisovskem razkošju in obilju naletiš le redko. Neki divji prašič je tam notri v družbi gamsovega hrbta, pokrit z goro zlato skorjičastih krompirčkov, presunljivo rdečih korenčkov, sveže zelenega pora in druge zelenjave, izcejal svoje žlahtne sokove v omamno dišečo paro. No, to je to, je navidezno hladno zaključil Jani, čeprav je bilo v njegovem glasu čutiti rahel ponos, češ ali sploh vidim, kam, v kakšen izgubljen hipijevski raj me je privlekel. Za pijačo se pa sam pobrigaj, je še navrgel in odvihral po opravkih. Čakal ga je namreč še nekakšen polprivatni glasbeni nastop. Tiho sem odkrevsal do gospodarja, tudi z njim sem se kot z večino drugih sicer tako bolj medlo od nekod že poznal, ter mu namignil, da bi vsemu navkljub tudi jaz kaj malega srknil. Na njegov vprašujoči pogled, češ kaj pa bi, sem skromno pojasnil, da od alkohola tako ali tako pijem samo pivo, vino in žgane pijače. Odvlekel me je tja do neke vegaste mizice, ki se je kar krivila pod težo prej omenjene raznolikosti. Potem sem s tistim belim plastičnim kozarčkom v roki postopal od družbice do družbice ter neobvezno poklepetaval zdaj to in zdaj kaj popolnoma drugega. Res ne vem, čemu se razni važiči tako zgražajo in porogljivo zmrdujejo nad temi ubogimi plastičnimi kozarčki, iz katerih je vendarle v nekaterih okoljih in ob nekaterih priložnostih tako slastno piti. Tam spodaj v tisti gmajni in družbi bi cingljanje kristalnih kozarcev zvenelo popolnoma nenaravno, če že ne bogoskrunsko, pa še škoda bi jih bilo, saj bi jih, po mojem mnenju, večina končala le kot nevredne črepinje.
Ko sva se z Janijem menila, kam bi krenila na večerjo, in se je odločil, da greva na ta žur, mi je pomenljivo namignil, da me bo odvlekel na tak kraj, kjer se bo povrnilo romantično zanesenjaško razpoloženje z njegovih prvih nastopov še iz sladkih študentskih časov. Že prej sem namignil, da sem premnoge goste na tej čudni veselici nekako poznal, čeprav so mi naplavine časa malo zabrisale njihova imena in nekdanje obraze. A ko sem ob lagodno počasnih, a modrijanskih požirčkih žganjice tuhtal in mozgal, se mi je ob marsikaterem liku, ki se je motal tam naokrog, hipno razjasnilo, oho, saj res, s tem ptičem smo ga pa pred mnogimi leti biksali v Ferentu ali morda v Šumiju. Presenetila me je nenavadna zvestoba in vztrajnost njihovih prepričanj, čeprav se morda nekatera zdijo že preživeta. Včasih smo bili pač taki nemirni študenti anarhohipijevskih opredelitev, a potem se je večina umirila in ukrotila ter se podredila mirnemu in običajnemu glavnemu življenjskemu toku. Nekateri pa so izginili. In zdaj jih sem pa tja srečaš popolnoma takšne, kot so bili pred desetletji na kakšnih samotnih in ubogih kmetijicah, še vedno povsem zaraščene in dolgolase, oblečene v zastarele hipijevske kostumčke, vsi do slednjega pa so nekakšni zasebni filozofi in umetniki. Morda je bil najbolj hecen in opazen predstavnik tovrstnih nostalgikov prav moj dobri prijateljček, zdaj žal že pokojni Feo. Kar nekaj let sva ga neizmerno biksala po Ljubljani, premnogi lokali so bili skoraj najina zasebna last, potem pa je nekega dne sam pri sebi sklenil, da Ljubljano pravzaprav sovraži. Tu še dihati več ne morem, je tožil. In nenadoma je izginil v tisti svoj Sužid. Odtlej smo ga le še redko videvali. Seveda ni postal nedružaben, a družil se je predvsem le z raznimi lokalnimi frajerji, pa tudi svojega poprejšnjega umetniškega delovanja ni opustil, le da je neizmerno preziral vse, kar se je tovrstnega dogajalo v institucijah. Morda je ravno zato tam na tistem improviziranem koncertku Jani posvetil en komad prav njemu, saj je bil to brez dvoma kraj, kjer bi se počutil domače in lepo.
Potem je vse skupaj učinkovalo kot na neki v temine samotne gošče potopljeni veselici razigranih škrateljcev, ki so radostno pili, prigrizovali, cvilili ter poplesovali v sicer gluhi tihoti. Znameniti Izolčan in za zdaj še nesojeni župan tega primorskega mesteca Mef (ampak na volitvah sem bil pa vendarle kar tretji, mi je gofljal nazaj, ko sem ga pikal, da je tokrat popušil) je z Obale privlekel neke zvočnike ter nekakšno feršterkarijo, Jani pa se je nekako spečal s Kar Češ Brass Bandom, sedmimi mladeniči, ki so v projektu Dizel Slavček & Godba na dihala tam na neprivzdignjenem podiju zašprudlali z neko prijazno profesionalnostjo in, hvalabogu, brez kakšne globoke intelektualnosti. Jani se je ob njih spremljavi kot že navadno spet drl, kakor da bi mu kdo pulil nogo iz telesa. Vmes smo polzeli po drugih sobah in hodničkih, srknili kakšen droben požirek na tem vogalu in drugega na drugem ter frcnili zbadljivko zdaj na levo in zdaj na desno. Ko pa smo dvignili pokrove pek in je opojni vonj dobesedno planil izpod njih, res ne bi bil rad na mestu tistega divjega pujsa, pa tudi če bi bil zgolj gamsov hrbet, bi mi vsako upanje, da se bo od mene razen oglodanih kosti ohranilo še kaj drugega zemeljskega, zgrmelo v najgloblji prepad. Neizmerno okusen je bil tudi krompir in prilezel sem celo do novega gastronomskega odkritja; ti gomoljčki so še okusnejši, če jih po vsakih nekaj grižljajčkih krepko poplakneš z žganjem. Predvsem pa me je presenečala nenavadna prijaznost te na videz dokaj divje druščine, tako da se mi je nekajkrat kar milo storilo. Denimo, Jani me je enkrat kasneje, ko se je noč že prevešala v jutro, z navdušenjem vprašal, kaj pa sir, tisti kozji sirček, si poskusil? Da je menda res vrhunski, je še dodal, jaz pa sem lahko le žalobno odvrnil, da ga še videl nisem. Jani se je pognal v tisti prostor, ki naj bi bil nekakšna kuhinja, a se od tam vrnil rahlo poparjen z le dvema klavrnima koščkoma tega znamenitega sira v pesti. Je pač že pošel, je turobno oznanil, a to zgago je zapazil tudi gospodar hiške. In ni minilo več kot nekaj hipov, ko je na mizo, za katero smo posedali, prispel zvrhano poln krožnik sveže narezanega globoko rumenega sirčka.
A čeprav je imel Jani kar nekaj dela tam zadaj za mikrofoni, sva našla dovolj časa za zelo raznolike klepete. Ker pač nisva skupaj služila vojske, sva to vsaj pri starejših še vedno zelo priljubljeno, če že ne obvezno gostilniško debato zamenjala za hvalisanje študentskih let. Kajti bila sva sošolca in celo prijateljčka na tistem takrat vse bolj zloglasnem oddelku za filozofijo. Tam smo bili zbrani prav čudni in raznoliki ptiči. Nekateri so bili zelo pametni, vendar sem pa tja kakšen že toliko, da mu je to kar malo škodilo. Izstopili so iz običajnega praktičnega razmišljanja in v popolni predanosti »ljubezni do modrosti« ob hujskajočem odobravanju nekaterih tudi že malo nestvarnih profesorjev postali, če se milo izrazim, nekakšni hecni, a nezlonamerni posebneži. Mi drugi, tisti z bolj sančopansovsko naturo, smo se ob njihovih donkihotskih izpadih vselej neizmerno zabavali, čeprav smo jih zaradi njihove modroslovne patetike tudi rahlo, a brez vsake hudobije, prezirali. Denimo, to je bilo za posrat, prava božanska komedija, kadar so kanili prešlatati kakšno punco, pa ne, da bi ji storili še kaj bolj resnega. No, potem so bili pa še tisti, ki so bili za filozofsko razmišljanje tako usposobljeni kot tlakovci na ulici. Še dandanes mi je v srcu malce nelagodno, ko se spomnim nekega takega sošolca tam spodaj z Obale, ki se je ves prvi letnik trudil kot najbolj napet bik, včasih nemočno besnel in drugič obupaval v brezupu, a nikakor ni in ni mogel razumeti niti enega samega samcatega Heglovega stavka. Po enem letu se je v povsem razžarjenem obupu vendarle vdal in globoko užaljen in neizmerno sovražen do filozofske misli potepel nazaj na morje. O sebi je imel namreč zelo visoko, če že ne vzvišeno mnenje, a ta filozofija se mu je dobesedno kar rogala v obraz. Toda Bog (naj mu bo večna slava!) ga je temu manku navkljub vendarle veličastno nagradil. Že na samem začetku, ob naši osamosvojitvi, je kot poslanec vstopil v parlament in tam še dandanes gladi tiste mnogim tako zaželene klopi.
In medtem ko smo se navadni študentki prepuščali lagodnemu, precej gostilniško neobveznemu življenju, so v naš mir nenadoma prihrumeli izpiti. Nam nadrejenih profesorjev in doktorjev že od začetka nismo jemali povsem resno, še več, pogosto smo hrumeli nad njimi in njihovimi zahtevami. Imeli smo sicer samo kakšnih pet ali šest predmetov, a vsak od njih je bil neznansko obilen in zamršen. Profesor doktor Debenjak nam je, samo kot primer, na enem prvih predavanj njegove famozne marksologije naštel obvezno literaturo, pogled na katero pa je zahteval res moža trdnih in neizmerno hladnih živcev. Nekaj zapleteno globokoumnih del nemške klasične filozofije (Kant, Fichte, Scheling, Hegel) je bilo naštetih pa seveda zbrana dela Marxa in Engelsa, ki sta tudi slovela po zelo obilnih knjigah, potem pa so se zvrstili še razni Feuerbachi, Plehanovi, Stalini, Lenini, Kautskyji, Marcuseji in celo Titoti. Skratka, če povzamem kar v osnovnih merskih enotah, zanesljivo kakšen dober meter visok kup debelih neljubeznivih knjižur v utrujajočem in radost branja ubijajočem drobnem tisku, pa še vse so bile prav brez vsakih vabljivih slik. Ja, tegale se pa kar takoj lotite, nam je svetoval profesor, kajti zalogaj je precej obilen. Oh, smo zgroženo zavpili nekateri, pa saj jih je kar polovica v nemščini. Menim, da mora vsak filozof še kako dobro obvladati ta jezik, je bil lakoničen on, pri tem pa seveda spregledal, da nam je bil tudi pri vsakem drugem predmetu predpisan enako visok tovor duhamornega in izčrpavajočega branja. Pa smo se spogledali, Jani in še nekaj podobnih ptičev, češ če oni ne spregledajo, da so nam zadali nerešljivo nalogo, nam pač preostane le še blef. Kakšna dva dneva pred samim izpitom smo se srečali na nekakšnem strateškem posvetu, Jani, pa tisti Vojko, ki se je po približno dveh ali treh letih naveličal filozofije in postal mornar, pa jaz in še neki taki faktorji, a smo le srkali pivo in zmigovali, češ bo že kako, dokler ni v restavracijo vstopil eden izmed tistih pametnih piflarjev, ki je svoj študentski ugled uspešno širil in utrjeval kakšna dva ali tri letnike pred nami. (Tudi danes prav rad kaj pomodruje v elitnih političnih krogih in prek medijev, a ga ne bom imenoval, kajti ta subjekt zelo rad vse stvari »razčisti« in pri tem zapade v brezkončne polemike in tako v žlahtnem slogu visoke filozofije nazadnje nihče več ne ve, kaj in zakaj se sploh prepiramo.) Ha, smo mu zaklicali prek miz, zdaj pa pridi lepo k nam in nam razloži, kaj moramo pravzaprav znati za tale izpitek in kakšne cake ter finte ima stari. Gledal nas je, kot da bi mu zaklali mamo, ter skoraj hlipal, joj, prejoj, pojutrišnjem imate izpit, pa sploh še niste pogledali Ökonomisch-philosophische Manuskripte? Kazalo je, da se globoko zaveda, kako v naši družbi nepopravljivo krha svoj ugled, zato jo je ob prvi priložnosti tako zgroženo stisnil, da se mu je že itak mršava ritka kar vsesavala v čreva. Toda na izpitu smo se vseeno pojavili. Štirje kandidati smo se nadrenjali v doktorjevo malo pisarnico, tisti Vojko pa Jani, neki predstavnik tistih za filozofijo izgubljenih in jaz. Tovariš Debenjak se je brez dvoma zavedal stresa, v katerem smo se znašli, zato je pričel dolgovezno, a pedagoško sproščujoče kramljati kar tam neke neobvezne stvari, v ničemer povezane s samim izpitom. Tistemu nesrečnemu filo-luzerju pa je prav to zakuhalo, v nemoči negotovosti je rdel, se tako potil, da je kar spreminjal agregatno stanje iz trdnega v tekoče, vmes pa s cmokom v ustih tiho momljal, oh, naj že enkrat prične z vprašanji, naj že enkrat vse to mine. Potem se je doktor Božidar vendarle lotil dela in se kot na prvega najprej obrnil prav nanj, a tudi tokrat po njegovem mnenju s sproščujočim pedagoškim humorjem. No, oba dobro veva, je tehtno pričel, da Ljubljana leži na potresnem območju. Poglobiva se v neko sicer fiktivno, a zelo grozno situacijo. Mesto kar nenadoma strese strahoten sunek, ki med drugim popolnoma zruši tudi našo fakulteto. Z Vojkom in Janijem smo se pri tem domišljijskem prizoru zadovoljno in privoščljivo muzali, tisti filo-luzer pa je kar bledel. Tudi dragocena knjižnica našega oddelka bi v celoti zgrmela tja dol na Aškerčevo. Vse knjige bi bile močno poškodovane in študenti prostovoljci bi morali ta zaklad nekako spraviti v red. Tako bi prav vam pristala v rokah neka poškodovana knjiga, brez platnic in kakršnekoli druge oznake. Kako bi vedeli, da je to eno temeljnih del ruskega misleca in revolucionarja Plehanova? Ubogega piflarčka je začrvičilo, brnenje med histeričnim preklapljanjem vezi med možganskimi celicami se je skoraj jasno čulo, saj je bilo to res vprašanje za kakšnega Sherlocka Holmesa. Potem pa se mu je hipno razjasnilo. Ha, je zmagoslavno kliknil, pogledal bi tja na zadnjo stran, tik pred ovitkom, tam vedno še enkrat natisnejo pomembnejše podatke o knjigi. Profesorju je pogled ugasnil, oh, tudi tista stran bi bila uničena, je zavzdihnil ter se z upanjem ozrl v nas druge. Seveda je bilo vsem jasno, da je le malce enigmatično postavil enostavno vprašanje, ki bi se glasilo: povejte nekaj osnovnih značilnosti sloga in osnovnih vsebin dela tega Georgija P. Takoj smo sprejeli igro. Z vso sočnostjo smo pričeli opisovati, kako bi sedli na prašne razvaline in zalistali tisti bedni ostanek, pozorno sledili, ali bi na ohranjenih straneh naleteli na kakšen izrazit vpliv Hegla, pazili na odnos neznanega avtorja do anarhizma ... Brbotali smo obilno, a čeprav zgolj samo tista enostavna dejstva iz gimnazijskega učbenika, je bil prof. dr. navdušen, le tistemu prvemu siromačku je moral obzirno namigniti, da se bosta pač morala še enkrat videti. A ker so se mu podobni zlomi pripetili tudi pri drugih predmetih, je študij opustil. Toda kljub temu se mu je nasmehnila sreča, saj se je kmalu priženil na neko premožno kmetijo z zelo dobro utečeno gostilno in mu »ljubezen do modrosti« pravzaprav ni bila več potrebna. Huje je bilo s tistim drugim uspešnim piflarjem, ki smo ga pred izpitom poprosili za nekaj nasvetov. Tam nekje na hodnikih fakultete me je nekaj dni zatem s škodoželjno privoščljivostjo povprašal, kako je bilo kaj na izpitu. Pa sem se le pohvalil, z desetko namreč. To mi je pa res všeč, da v vsakem zlomu odkriješ tudi kanček humorja, me je zmagoslavno hahljajoč trepljal po rami. Vendar ga je čez čas pričelo glodati, kaj je pravzaprav res, zato se je vrnil k meni, mi rekel, da tistega o desetki ne verjame, in naj mu pokažem indeks. To sem seveda radostno storil. Zlobni žar v očeh mu je v hipu zamrl in v zavesti, da na tem svetu ni več prav nobene pravice, jo je odkuril navzdol po stopnišču, da se mu je že itak mršava ritka ponovno kar vsesavala v čreva.
Skoz gmajno, ki je obraščala hiško, v kateri smo se veselili, so počasi v prazno polzele nočne ure, midva pa sva se iz hipa v hip domislila še kakšne nove prigode, se malo napihovala z revolucionarno študentsko preteklostjo, zašla v čase najinih profesur, njegove še vedno trajajoče in uspešne ter moje resda zelo kratkotrajne in skoraj sramotne, saj me je tisti slavni gimnazijski učiteljski zbor v zavesti, da so krepko udarili mimo, ko so se sploh ukvarjali z mano, odslovil z namigi na moje povsem nepedagoške prijeme. Tja proti jutru sva zaromala celo v estetiko, čeprav se ne eden ne drugi, vsaj kar se osebne prakse tiče, torej tako imenovanega ustvarjanja umetniških izdelkov, na tem področju ne čuti za kakšno posebno avtoriteto. Jani mi je z njemu tako lastno prostodušnostjo pravil, da še sam v resnici ne ve, na katerem področju sploh deluje, je pesnik ali glasbenik. Tam spodaj na hodnikih Cankarjevega doma, kjer je imel nekakšen službeni intermezzo med poučevanjem filozofije na gimnaziji, je nekoč naključno srečal nekega eminentnega slovenskega pesnika in tega je po dveh ali treh posrkanih kozarčkih zgrabila sicer skrbno skrivana odkritosrčnost. Kar skočil je k njemu in mu navdušeno zatrjeval, da ima glasbeno fantastične komade, ki jih izvaja z redko dramatičnostjo, ampak da so, žal, besedila čista šlamparija. Jani je to vzel na znanje in šel. Drugi dan se je spet motal po službenih opravkih tam okrog omenjenega šanka, ko pa ga je v primež zgrabil od prej omenjenega pesnika prav nič manj slovit glasbenik. Ta se je vse tja do nebes vzhičeno razvnemal nad veličino pesniških metafor, prefinjenostjo in duhovitostjo ironičnih obratov in podobnih pesniških spretnosti v njegovih besedilih, a hkrati tožil nad praznostjo in nedodelanostjo uglasbitve ter zmajeval tudi nad izvedbo, saj se mu je zdelo, da se fant tako nekultivirano dere, da to poslušalce pravzaprav žali. Jani je tudi to vzel na znanje in šel.
Potem se je tam spodaj na Primorskem pričelo daniti. Tudi jaz nisem natanko vedel, kaj sem, toda vzel sem to na znanje in šel.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.