Drago Kos: "Če bi sredi devetdesetih slovenska pravna država delovala, potem večine akterjev teh novodobnih afer sploh ne bi bilo več"

Zadnja razkritja v orožarski aferi, ki ji ljubkovalno pravimo mati vseh afer, so se spet končala v še enem retoričnem spopadu. A sredi devetdesetih je bilo drugače, veliko bolj resno. Tedaj je policija zgodbo skorajda pripeljala do konca. Če je bila to doslej največja konfrontacija med pravno državo in koruptivno politiko, potem politika tega boja zagotovo ni izgubila. Zato lahko danes bivši utemeljeno osumljeni, ki so jih namesto odvetnikov branili kar tožilci, ponavljajo, da so že vse stokrat pojasnili in da jim nikoli ni bilo nič dokazano. Toda spomin je lahko kratek, včasih pa zaradi dreves ne vidimo gozda. Vodja skupine kriminalistov sredi devetdesetih, ki so prvi začeli preiskovati trgovino z orožjem, je bil Drago Kos.

Je za vas v tej inflaciji afer orožarska afera še rojstno mesto aferaške Slovenije?

Da, zagotovo.

Zakaj?

Če bi tedaj, sredi devetdesetih, slovenska pravna država delovala, potem večine akterjev teh novodobnih afer sploh ne bi bilo več na prizorišču, mi pa bi živeli veliko bolj normalno življenje.

Ali to pomeni, da so nekateri ljudje aferaški ali pa da z aferami prikrivajo izvirni greh?

Tega, kar se Janezek nauči, to Janez tudi zna. In pa: Če se vrč, s katerim hodiš po vodo, noče in noče razbiti, potem s tem nadaljuješ.

Še preden je javnost izvedela za orožarske posle, ste vodili skupino kriminalistov, ki jih je preučevala. Kako se je začela preiskava?

Začelo se je tako, da so policisti na različnih koncih Slovenije začeli odkrivati večje količine orožja. Sam sem prišel v Ljubljano leta 1993, malo za tem je izbruhnila Depala vas, ko smo že zasegli nekaj orožja, katerega izvora nismo znali pojasniti.

Pri posameznikih?

Da, pa v stanovanjih, v avtomobilih. Govoric, češ da je to orožje dejansko namenjeno nadaljnji preprodaji, je bilo čedalje več in kmalu smo ugotovili, da je Slovenija polna teh primerov.

Kdaj je to bilo?

Konec leta 1993 ali v letu 1994. Na policiji smo se zato odločili, da začnemo preiskavo. Še preden je vlada sprejela kakršenkoli sklep, smo že začeli prvo operativno akcijo, ki se ji je reklo Ovira. Za začetek smo želeli odpreti vsa slovenska carinska skladišča, ker so obstajale informacije, da je orožje uskladiščeno prav tam. To je bila glavna akcija, s katero smo želeli preprečiti nezakonito trgovino z orožjem. Poleg te akcije je obstajalo še več posameznih operativnih obdelav, v katerih so sodelovali policisti s policijskih uprav, ki so se osredotočali na posamezne dogodke.

Ali niso prve informacije o trgovini z orožjem prišle iz Hrvaške?

Ne, niti slučajno. S Hrvati smo imeli velike težave tudi po tem, ko smo na naši strani že ugotovili, kaj se dogaja. Od njih smo želeli pomoč, a so nam neuradno jasno dali vedeti, da oni to orožje uporabljajo za obrambo domovine, in zaradi tega niso niti slučajno želeli sodelovati z nami.

Čeprav bi se lahko z razkritjem te trgovine orožje za Hrvaško pocenilo?

Bolj verjetno orožja več nikoli ne bi dobili. Metode, ki jih je Hrvaška uporabljala zato, da je do orožja prišla, so bile na meji zakonitosti, če ne že prek nje. Recimo, ko smo mi v Sloveniji odvzeli prostost določenim osumljencem iz Hrvaške, zaradi trgovine z orožjem ali celo zaradi trgovine z drogami, so se vsi izkazali z vizitkami najpomembnejših ljudi iz hrvaške politike. Razložili so nam, da delajo za državo. Potem nam je postalo jasno, da na tak način, torej s pomočjo Hrvaške, preboja ne bomo dosegli.

A tudi kasneje, ko so na Hrvaškem vojno že dobili, tamkajšnji politiki nikakor niso bili pripravljeni o tem odkrito govoriti. Molčijo celo župani. Zakaj?

Sam sem se pogovarjal z več hrvaškimi župani. V neformalnem pogovoru so kar iskreni, razložijo, kako so stvari potekale, hkrati pa, da nimajo nikakršnega interesa tega ponavljati v sodnih postopkih, ker je dokumentacija, ki je ostala, primerna še za druge stvari. Recimo za kakšno izsiljevanje. Ta dokumentacija obstaja na Hrvaškem in v Bosni, prepričan sem, da tudi v Beogradu, v arhivih bivšega KOS-a ali Udbe. Ampak ta stvar je preveč eksplozivna, da bi jo kar tako potrošili. Po drugi strani pa Hrvaška, Bosna ali Srbija nimajo interesa za razkrivanje dokumentov tudi zato, ker bi se potem izkazalo, da so tudi one same kršile resolucije OZN.

Do kakšnih dokumentov ste torej v preiskavi lahko sploh prišli?

Tedaj je bilo treba za vsak izvoz in uvoz orožja pridobiti soglasje treh ministrstev: obrambnega, notranjega in zunanjega. Zaradi tega noben del trgovine z orožjem dejansko ni bil legalen. Da bi to dejstvo zakrili, je po določenem času notranje ministrstvo izdalo ukaz, da je treba dokumentacijo, ki je spremljala transporte orožja do meje, uničevati. Policisti bi torej morali to dokumentacijo sproti uničiti. Na našo srečo pa vse policijske uprave tega niso počele, ker so policisti vedeli, da stvar ni čista, in so se s tem hoteli zavarovati. In tako smo zbrali kar precej pisnih dokazov.

Približno kdaj ste dobili jasno sliko o tem, kaj se v Sloveniji dogaja?

Po približno dveh letih intenzivne preiskave. Sprva smo mislili, da gre za zgolj posamezne primere, ki nimajo širšega pomena. Tudi zato, ker so bile odkrite pošiljke orožja manjše. Potem pa smo naleteli na vse več primerov in tudi količine orožja so rasle. To niso bili več avtomobili, ampak vlačilci in ladje. Kmalu smo ugotovili, da so pri tem sodelovali nekateri deli legitimne oblasti v Sloveniji. Recimo obveščevalci obrambnega ministrstva, policija in pa pripadniki takratne Varnostno-obveščevalne službe (VIS), ki so bili prepričani, da počnejo nekaj zakonitega oziroma nekaj, kar je v skladu s takratno slovensko politiko. Prihajalo je celo do nekaterih nesmiselnih incidentov. Recimo, ko je kriminalistična policija zaznala veliko količino orožja na trgu. Tedaj so šli v akcijo, na terenu pa smo se srečali s kolegi iz VIS-a, ki so varovali prodajalce orožja. Takrat je med obema skupinama skorajda prišlo do oboroženega spopada.

Kakšna je torej realna slika trgovine z orožjem, ki ste jo dobili po dveh letih?

V bistvu je bila stvar kar enostavna. V Sloveniji smo razpolagali z velikimi količinami orožja, shranjenimi v skladiščih bivše JLA, s katerimi nismo imeli kaj početi, Hrvati in Bošnjaki pa so tedaj orožje nujno potrebovali in so bili v začetku pripravljeni plačati vsako ceno. Ko so posli stekli, so nekateri fantje ugotovili, da je mogoče s tem veliko zaslužiti. Ne samo s starim orožjem JLA, ampak tudi z uvozom in izvozom. Vsak, ki je tedaj na Hrvaškem ali v Bosni potreboval orožje, se je oglasil pri nas. To so bili včasih državni predstavniki, drugič župani občin, poveljniki občinskih štabov. Spomnim se tedanjega župana Reke, ki je plačal orožje, pa pošiljke ni dobil. Prišel je na obrambno ministrstvo in ni hotel oditi, dokler mu denarja ne vrnejo. Ko ga je dobil, so mu sledili do meje in ga strašili. Neki drugi ekipi iz druge občine so na obrambnem ministrstvu pomotoma izročili blagajniški prejemek, zato so jim potem še v Sloveniji, ko so se ustavili na malici, vlomili v avto.

Prej ste dejali, da je bila tedaj vsaka trgovina z orožjem ilegalna. Toda v resnici nam je vsem jasno, da je bilo tedaj v strateškem interesu Slovenije, da pomagamo Hrvaški in Bosni.

Že že, ampak ne po dvajsetkratni ceni. Mi smo tedaj izpadli kot pravi vojni dobičkarji. Kmalu se je s preprodajo orožja začel ukvarjati vsak, ki je imel priložnost in pet minut časa. Zato je potem počasi prekipelo tudi Hrvatom in Bošnjakom. Kar spomnite se, kako je Alija Izetbegović prišel prosit Milana Kučana, naj jih več ne »lupimo«. Bošnjaki so tedaj naše predstavnike prosili, ali jim lahko uredijo še kak drugi kanal, kjer ne bodo plačevali tako visokih zneskov. Tako je prišlo do zgodbe, povezane z mariborskim orožjem, ki ga je razkril prav Janša.

Vemo, da je uvoz orožja šel tudi prek Italije in Avstrije. Ali tam niso imeli težav z resolucijami OZN?

Kriminalisti tedaj nismo mogli dobiti pomoči od nobene druge države. To je bil velik problem. Večina transportov je bila res ladijskih, a sosednje države so vedele, kaj se dogaja. Del pa je šel tudi po kopnem. Ko so odkrili mariborsko orožje, sem bil na Dunaju. A namesto da bi nam avstrijska policija pomagala, so hoteli iz nas izčrpati čim več podatkov. Meni je bilo tako hitro jasno, da brez vednosti in privolitve nekaterih držav ta trgovina ne bi delovala. Edina izjema je bila Madžarska, kjer niso imeli pojma. Na Madžarskem smo denimo odkrili orožarski račun, povezan z mariborskim orožjem. Njihova policija nam je korektno ponudila vso pomoč. Tako smo tudi dobili vse informacije o tem, kdo je na račun nakazoval denar in kdo je denar z njega dvigoval.

Odprtje računa je seveda zahteval tožilec. Ko pa ste želeli odpreti račun v Avstriji, vam ni uspelo, mar ne?

Da, tam sta bila dva računa, eden je pripadal notranjemu ministrstvu, drug obrambnemu.

Koliko orožarskega denarja je skozi ta dva računa pristalo v zasebnih žepih?

To je izračunal Jelko Kacin, potem ko je za Janšo prevzel obrambno ministrstvo. Izračunal je, koliko orožja iz skladišč JLA je zmanjkalo in po kakšnih cenah je bilo to orožje prodano. Nam, kriminalistom, pa teh podatkov niso želeli dati.

Zakaj? Zato ker je bila poleg Janeza Janše v trgovino vpletena tudi LDS?

O tem, kdo je bil vpleten, danes nima več smisla govoriti. Jasno je, da takrat nihče ni ostal čistih rok. Saj vemo, kdo je tedaj vodil obrambno ministrstvo in kdo notranje. Fantje iz MNZ so tedaj, in to je nesporno, preprodajali na primer tisto orožje, ki smo ga našli na Brniku. Denar iz te trgovine so nosili na račun, imenovan Dragica, v Avstrijo. To brniško orožje je primer posla, kjer smo kriminalisti dobili izredno natančne podatke o tem, koliko kosov orožja in za kakšno vrednost so preprodajali. Mi smo vedeli, koliko so Slovenci plačali trgovcu Omanu. Dobili smo dokumente, ki so dokazovali višino provizije. In ko smo to sešteli, se je posel seštel do centa, ne do dolarja, do centa natančno.

Kaj pa posli in računi, ki so bili v Švici ali v Liechtensteinu?

Glavna sta bila ta dva avstrijska računa, na njiju se je stekala umazana gotovina. Se pravi, to je bil nesporno denar nezakonitega izvora, ki se je tudi nezakonito porabil. Je pa bilo še nekaj drugih računov, za katere nismo bili prepričani, ali so tam naložena nezakonita sredstva ali je šlo za nakup orožja, ki ga je tedaj potrebovala Slovenija, za svojo lastno oborožitev ob osamosvojitvi.

Dobro, če se vrneva k tema dvema avstrijskima računoma: orožarska afera bi bila pojasnjena, če bi vi tedaj dobili vpogled v ta dva računa. Potem bi vedeli, kdo je denar tja nosil in kdo ga je dvigoval. Drži?

Da, potem bi vedeli čisto vse.
Koga krivite, da do teh podatkov niste mogli priti?
Krivec, da ni bilo sodnega epiloga, je posebna tožilska skupina, ki tega kljub številnim našim predlogom in predlogom OVS ni zahtevala od preiskovalnega sodnika in ki jo je takrat vodila Barbara Brezigar.

Ampak če ste želeli vpogled, ste morali imeti utemeljen sum, in verjetno vam je bilo vsaj približno jasno, kdo je tja nosil denar in kdo ga je dvigoval.

Seveda, vpogled v račun Dragica smo zahtevali ob vložitvi kazenske ovadbe zaradi odkritega orožja na Brniku. Pri zahtevi za odprtje drugega avstrijskega računa pa je bila podlaga ovadba tedanje vojaške obveščevalne službe, ki je račun odkrila. Tedaj smo kriminalisti in vojaška obveščevalna služba že delali z roko v roki. V obeh primerih je šlo za zelo konkretne sume. Ko sem sam dobil izpiske z madžarskega računa, mi je bilo vse jasno. In to isto bi se zgodilo tudi, če bi dobili vpogled v oba avstrijska računa. Žal je tedanje tožilstvo to preprečilo.

Koliko ovadb ste tedaj skupaj vložili policisti zaradi trgovine z orožjem?

Približno dvajset, če štejemo tudi tiste, ki so jih vložile posamezne policijske uprave. Na Koroškem smo denimo v eni hiši našli sto kosov orožja. To je bila denimo ena, manjša ovadba.

Ovadbe so zbirka dokazov. Ker so bile skoraj vse ovadbe zaustavljene na tožilstvu in ker potem tudi ni prišlo do sodnega preizkusa, me zanima, kaj je bil za vas tisti glavni corpus delicti, dokaz, da je npr. Janez Janša ali Igor Bavčar s krogom ožjih sodelavcev ravnal koruptivno?

Glavni dokaz so bili izpiski telefonskih pogovorov. Iz teh izpiskov se je točno videlo, kdo je vedel za nezakonito preprodajo orožja in kdo je pri tem sodeloval. A to niso bili izpiski, ki bi jih pridobili na policiji, ker smo preiskavo začeli razmeroma pozno. Je pa k sreči takratni VIS spremljal trgovino.

VIS je tudi prisluškoval, mar ne?

Ja, točno zaradi tega so bili ti telefonski izpiski največ vredni. Zaposleni na VIS-u, ki so nam povsem zakonito in korektno dali te izpiske, so zaradi tega imeli potem tudi hude težave.

Izpiski so bili pridobljeni legalno?

Da, na podlagi odredbe sodišča. Njihovi legalnosti ni nihče ugovarjal.

In poleg teh telefonskih izpiskov, kaj še je bil za vas glavni dokaz?

Orožje seveda. Orožja smo zasegli toliko, šlo je za tisoče in tisoče kosov, da je prav neverjetno, da za te količine ni nihče odgovarjal. Mislim, da še za prekršek ne. Seveda pa smo zasegli tudi kar nekaj dokumentacije.

Koliko ljudi pa je bilo glede na te podatke vpletenih v kriminalno dejavnost?

Skupaj smo glede na te zbrane dokaze za trgovino z orožjem utemeljeno osumili okrog 20 posameznikov, zaposlenih na obrambnem in notranjem ministrstvu.

V bistvu Janeza Janšo in Igorja Bavčarja s skupino ožjih sodelavcev?

Ovajali smo samo tiste, za katere smo imeli konkretne in utemeljene razloge za sum, da so aktivno sodelovali pri prodaji. Če je bil kdo na položaju in je zgolj vedel za trgovino, ga nismo vključili v spis, sicer bi lahko ovadili res ogromno ljudi.

Zakaj pa tožilci - nekateri so vam sprva celo pomagali pri ovadbah - potem niso hoteli prevzeti pregona?

Dva tožilca, ki sem jima ovadbe dal v pregled, nista imela vsebinskih pripomb, kljub temu pa na primeru nista želela delati, saj sta vedela, koliko pozornosti bo stvar deležna znotraj njihovih vrst in predvsem v politiki. Rezultat našega dela je bil na koncu skorajda smešen. Razen pri mariborskem orožju, kjer je zadeva šla do glavne obravnave, je bila zahtevana le ena sodna preiskava zoper enega od operativcev pri odkritju orožja na brniškem letališču. Na to mi je preiskovalni sodnik rekel, da dokler imamo takšne tožilce, odvetnikov sploh ne potrebujemo. Preiskovali so namreč prav operativca, ki je bil zelo sposoben in res predan državi, vse pomembnejše akterje so izpustili. Še danes trdim, da je bila tista ovadba zaradi brniškega orožja zoper Janšo in Bavčarja ter še nekatere druge najboljša, kar sem jo sam kadarkoli napisal, bila je desetkrat preverjena in v njej stoji vsaka pika.

Kljub temu pa vseh dokazov vendarle niste mogli dobiti. Nedavno ste omenili, da vam nekatere priče niso hotele dati, poleg nekaterih dokumentov, celo video posnetkov. Za kakšne dokaze je šlo?

Gre na primer za slike ali VHS-posnetke transportov. Priče so nam razlagale, da to gradivo imajo, vendar nam ga niso hotele izročiti. Na te posameznike, ki se tudi danes oglašajo, sem bil jezen že tedaj. Eno je namreč, če kaznivega dejanja ne moreš dokazati iz objektivnih razlogov, drugo pa je, če ti ljudje, ki imajo dokaze, teh dokazov ne želijo dati. In sicer zato, da iz čiste kriminalne zgodbe kujejo svojo lastno politiko. Vsem sem jasno razložil, kdaj katero kaznivo dejanje zastara - a se jim to sploh ni zdelo pomembno. Pomembno je bilo, da bodo te dokaze oni sami uporabili, »ko bo čas«. Izraz »ko bo čas« pa vemo, kaj pomeni. Gre za lansiranje informacij za lastne potrebe.

Vaši kolegi so med preiskavo zaslišali Janeza Janšo in Igorja Bavčarja, čeprav so vam s tožilstva to želeli preprečiti. Kako uspešno sta se branila?

Janša sicer ni povedal kaj koristnega, a je bil na razgovoru korekten, Bavčar pa je bil zelo oster, saj tožilcu ni pustil, da bi mu postavljal vprašanja. Namesto tega je on postavljal vprašanja tožilcu. Česa takšnega ne prej ne kasneje nisem videl.

Je imel tudi Janez Drnovšek interes, da se preiskava ustavi?

Poznam samo zgodbo o Rudolfa Mogetu, ki pravi, da naj bi mu Drnovšek svetoval, naj neha z delom parlamentarne preiskovalne komisije, čemur naj bi se Moge, kot veste, tik pred oddajo poročila tudi uklonil in zato njegovo poročilo, ki sicer vsebuje čisto vse o trgovini z orožjem v Sloveniji, nikoli ni bilo sprejeto. A tudi nam je hitro postalo jasno, ko nismo mogli dobiti ključnih dokumentov in ko tudi obrambno ministrstvo pod Kacinom ni hotelo sodelovati, da so vmešani vsi, da so se politično zaradi trgovine z orožjem želeli vsi spopadati, nihče pa zares ni hotel pomagati pri preiskavi. Ko smo recimo prvič napisali poročilo o trgovini z orožjem, v katerem smo seštevali kamione in ladje, je poročilo naslednji dan objavil Dnevnik na prvi strani. Takoj me je poklical notranji minister Andrej Šter in me začel nadirati, zakaj smo dokument dali ven. A sem mu nato dokazal, da ga mi novinarjem nismo posredovali. Posredovali so ga iz vlade.

Afera je ponovno izbruhnila zaradi informacije, da naj bi Janša in Bavčar dobivala 250 tisoč evrov podkupnine za vsak transport orožja iz Luke Koper proti Hrvaški. Vi na takšno informacijo pri svoji preiskavi niste naleteli?

Ne, nismo. To je zame nov podatek. Mi tedaj denimo sploh nismo vedeli za takšne aranžmaje, po katerih je Slovenija zgolj omogočala transport.

Ste tedaj preverjali tudi osebno premoženje ljudi, ki so se pojavljali v vaših ovadbah? Kacin je zadnjič govoril o Andreju Lovšinu, ki da je rad menjaval audije A6.

Ne, za to nismo imeli podlage. Spomnim pa se, da smo pri preverjanju nekaterih manj pomembnih posameznikov ves čas ugotavljali, da imajo nekateri svoj premoženjski status malce višji, kot bi ga lahko imeli, glede na plačo. To, da je imel Lovšin rad dobre avtomobile, pa je bilo znano.

Nazadnje se je Janša na obtožbe odzval z odgovorom, češ, poglejte moje osebno bogastvo, ki ni vredno več kot dva avtomobila Katarine Kresal. Kje je torej ta denar?

Ljudje denar trošijo za različne stvari. Nekateri za izboljšavo svojega premoženjskega statusa, drugi investirajo v svoje dejavnosti, recimo za svoje politične projekte. Skorajda prepričan sem, da so - tako na grobo - nekateri na levici orožarski denar potrošili za osebne namene, na desnici pa za najrazličnejše politične projekte.

Mislite, da bomo o vpletenosti ljudi in o tej trgovini izvedeli še kaj, če bo Ljubica Jelušič umaknila oznako zaupno z dokumentov, ki jih še hranijo na obrambnem ministrstvu?

Da, prav gotovo. Ti dokumenti bi lahko narisali dejansko sliko, izvedeli bi za cene, kdo so vpleteni, ugotovili bi lahko višino protipravno pridobljene koristi. Čeprav sam mislim, da obrambno ministrstvo te oznake ne bo umaknilo. Spet zato, da uporabim izraz, ki so ga uporabljali prav vsi, ker bo mogoče kdo te dokumente uporabil tedaj, ko bo »čas za to«.

Na koncu so vas ustavili tožilci. Če ste pri preiskavi prišli že tako visoko, do dveh ministrov, zakaj niste naredili še enega koraka, zakaj niste ovadili tožilke, če je ta po vašem delovala nezakonito?

Bili smo praktično edini, ki smo želeli raziskati trgovino. Zavirala nas je tako politika kot tudi tožilstvo. In konec koncev lahko tudi tožilca ovadiš le tožilcu. Razmere pa so bile tedaj že absolutno pregrete. Odnosi med policijo in tožilstvom so bili katastrofalni, z Brezigarjevo smo se prepirali o tem, ali lahko zaslišimo Janšo, zgodila se je tudi Depala vas ...

Se vam zdi, da se je na podlagi vseh teh razprav okrog orožarske afere stanje korupcije v Sloveniji izboljšalo ali se vzorec zgolj nadaljuje?

Sam mislim, da se nadaljuje. Glavni problem je v tem, ker v Sloveniji skoraj ni nobenega tveganja. In če ni tveganja, si politiki upajo marsikaj. Mogoče bo sedaj ta zadeva s Thalerjem komu končno dala misliti.

Zoran Thaler je odstopil, toda ali se po vašem mnenju kazenski odgovornosti lahko izmaže z izgovorom, da se je z lobisti, ki so mu ponujali podkupnino, pogovarjal samo zato, ker je hotel preveriti, kdo stoji zadaj?

Nikakor, s tem izgovorom je v primeru morebitnega sodnega postopka pač ne bo odnesel, trenutno je preveč podatkov, ki kažejo na povsem nekaj drugega.

Od 60 evropskih poslancev, ki so jih preizkusili angleški novinarji, so se v past ujeli trije. Je za vas to šokantna statistika ali vseeno spodbudna informacija?

Če upoštevamo zgolj statistiko, je samo 5 % nasedlih poslancev še kar spodbudna informacija, ki pa povsem zbledi ob dejstvu, da so to izvoljeni člani najvišjega predstavniškega telesa v Evropi, ki že vrsto let poudarja, kako pomemben je boj proti korupciji. To so ljudje, ki jih je Evropa izvolila, ker jim je zaupala, da bodo najpomembnejše odločitve na celini sprejemali odgovorno, predvsem pa pošteno, zdaj pa tole ...

Zdaj delujete tudi kot svetovalec na Hrvaškem. S Hrvaško smo se v zadnjih mesecih večkrat primerjali. Po eni strani je Sanader priprt, kar dokazuje, da je tam korupcija veliko hujša. Ali pa se tam le bolj učinkovito spopadajo s korupcijo, medtem ko v Sloveniji koruptivni politiki še naprej vodijo svoje projekte. Kateri odgovor je po vašem mnenju pravi?

Imena so povsem nepomembna, a tudi s postopkom proti Sanaderju so hrvaški tožilci dokazali, da za njih ni nedotakljivih. Pri nas takšnega občutka še vedno nimam. Je pa res, da se je situacija glede tega vsaj na policiji v primerjavi z leti 2004-2008 precej izboljšala. Videli bomo tudi, kaj bo prinesla nova metla na tožilstvu.

V aferi Patria ste se Janši pohvalili, da ste ga branili. Ste se tako branili pred očitki, češ da ste politično pristranski?

Nisem se hvalil in nisem ga branil, povedal sem dejstva: komisija ni imela kredibilnih informacij, ki bi Janšo osebno povezovale z zadevo.

Tik preden je novi vodja protikorupcijske komisije Goran Klemenčič z vami prekinil pogodbo, vas je tudi kritiziral, češ da ste mu v omarah pustili okostnjake. Kako odgovarjate?

Klemenčič ni nikoli govoril o okostnjakih. V javnosti korektno pravi, da mu je ostalo veliko zadev, ki jih komisija ni mogla rešiti, ker je bila kadrovsko podhranjena.

Klemenčič vam je dejal, da niste imeli sistema, po katerem bi selekcionirali primere, ki ste jih vzeli v obravnavo. V opoziciji so v tem videli dokaz, da ste delovali selektivno - politično?

Primerov nismo selekcionirali, saj smo se ukvarjali z vsakim primerom enako. Že brez tega smo bili namreč deležni očitkov, da delamo politično selekcijo. To se bo zgodilo tudi Klemenčiču, toliko že poznam našo politiko.

Če je bilo vse v redu, zakaj pa je novi vodja komisije z vami prekinil pogodbo?

Ocenil je, da me več ne potrebuje. Čeprav je res, da je na vsakem kupu lahko samo en petelin, bi v obratni situaciji sam verjetno ravnal drugače, a njegova odločitev je bila olajšanje tudi zame.

Pa ne ocenjujete, da je nova protikorupcijska komisija izredno uspešna in da tudi zelo uspešno sodeluje npr. s policijo ali z nacionalnim preiskovalnim uradom (NPU)?

Seveda je komisija npr. pri aretaciji tožilca profesionalno korektno izpeljala postopek, še vseeno pa je najpomembnejši tisti, ki je prišel vse to prijavit. Saj bi tudi mi takšnega človeka takoj peljali na policijo. Tudi mi smo imeli nekaj takšnih primerov, le da tedaj policija včasih ni vedela, kaj storiti. Tukaj se torej vidi prednost NPU-ja.