Lazar Stojanović: "Ljudje večinoma hočejo zvedeti, kaj se je zgodilo, ne pa se spraviti"

Lazar Stojanović (66), srbski režiser, publicist in urednik, je v bivši Jugoslaviji postal znan po dokumentarno-igranem filmu Plastični Jezus. Zaradi »protirežimske« narave filma je bil obsojen leta 1971 na tri leta zapora, film pa je ostal do leta 1990 v bunkerju. Med tistimi deli, ki so najbolj razburila javnost, pa je tudi leta 1993 posneti film Srbska epika. Gre za dokumentarno-psihološki portret voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića. Haaški tribunal za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji ga je uvrstil med dokazno gradivo v procesu proti Karadžiću. Pretresljiva pa je njegova filmska pripoved z naslovom Škorpijoni-spomeničarji, v kateri brez reza uporabi dvanajstminutni posnetek masakra srbske specialne policijske enote nad Bošnjaki v Bosni. Stojanović v zadnjem času kot regionalni direktor koordinira medijsko kampanjo Rekom z namenom ustanoviti Regionalno komisijo za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih in drugih kršitvah človekovih pravic, ki so se zgodili v devetdesetih letih na območju nekdanje Jugoslavije.
Lazar Stojanović od leta 1990 živi v New Yorku v Združenih državah Amerike. Več let je bil tudi prevajalec v Združenih narodih. Na Balkanu pa snema filme in zdaj poskuša z Rekomom čim bolj osvetliti krvavo dogajanje zadnjih balkanskih vojn.

Pobuda Regionalne komisije za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih in drugih kršitvah človekovih pravic (Rekom) je namenjena soočanju ljudi z dejstvi, s seznanjanjem o dejanskem dogajanju in o posledicah vojn. Na celotnem območju, kjer je bila vojna. Zakaj kar naenkrat potreba po (vnovičnem) ugotavljanju dejstev?

> Zato ker bi v skoraj vseh etničnih okoljih radi pozabili na vojno, jo spravili z dnevnega reda, čeprav mnoge zgodbe še niso povedane. Pa tudi zato, ker številni ljudje, ki so izgubili svoje najbližje zaradi novo nastalih držav, ne morejo ugotoviti, kaj se je zgodilo z njimi, če so se morebiti znašli drugje. V vsaki na novo nastali državi pa iščejo resnico o vojni in o tem, kaj se je dogajalo, le za pripadnike njihove etnične večine, drugo jih ne zanima. Uveljavljena je podobna logika kot po drugi svetovni vojni, ko so o spominu nanjo odločale le zmagovalke, na sodiščih pa so bili obsojeni le Nemci in noben Američan, čeprav je denimo padec atomske bombe na Hirošimo napad na civiliste in zato zločin. Ne pravim, da bi moral kdo v zapor, treba pa je dogajanje doreči in pravilno ovrednotiti. To je namen Regionalne komisije za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih in drugih kršitvah človekovih pravic.

Nekaj podobnega so komisije za resnico in spravo, ki so jih ustanovili po državljanski vojni v Ugandi in po odhodu diktatorskega režima v Čilu.

> Okrog dvajset takšnih gibanj je bilo po svetu. Pokazala so se kot dobra praksa za ugotavljanje resničnega dogajanja. Toda pri nas je posebna situacija, saj je ta proces treba speljati v šestih državah, ki so nastale iz bivše Jugoslavije. Zato pri ugotavljanju dejstev o vojnih zločinih in kršenju človekovih pravic ni mogoč nacionalen pristop, saj je ta preveč omejen z ozkimi političnimi interesi. Danes je jasno, da politik iz Republike srbske ne bo priznal zločinov, storjenih nad Bošnjaki, in obratno. Zato se je treba tega dela lotiti širše in čim bolj izključiti nacionalni moment. Zdaj smo usmerjeni predvsem v okolja, kjer je šibka komunikacija s sosedi. To so zagotovo Kosovo-Srbija, Republika srbska-Federacija BiH, pa tudi posamezni deli na Hrvaškem. Moram pa takoj poudariti, da delovanje komisije, če bo zaživela, ne bi bilo namenjeno pravnim razmerjem, ne ugotavljanju Resnice, ampak le dejstvom. Ljudje večinoma hočejo zvedeti, kaj se je zgodilo, ne pa se spraviti. Vsak ima pač svojo resnico. Nihče ne bo hrvaških braniteljev prepričal, da nimajo prav. Naj ostanejo pri svojem.

Pravite, da hočete najprej dobiti informacije o mrtvih?

> Da. Poskušamo povezati ljudi, ki iščejo informacije o svojcih tako, da ustvarjamo mrežo med ljudmi s Kosova, iz Hrvaške, Srbije in BiH. Ali se bomo imeli radi, ni bistveno. Dobro je, da se razvije komunikacija, ki lahko vodi k spravi. Če bo prišlo do nje, pa je drugo vprašanje.

Zagotovo pa na tako nacionalno mešanem območju, ki je zaznamovano z vojno, ni lahko vzpostaviti komunikacije med ljudmi iz različnih držav?

> Doslej smo imeli okrog 130 posvetovanj z različnimi skupinami. Na njih so sodelovale družine žrtev, vojni veterani, taboriščniki, novinarji, pravniki, poslanci in mladi. Ljudem želimo dopovedati, da imajo skupni interes, a se ga ne zavedajo. Trenutno so v ospredju posveti s pripadniki nevečinskih skupnosti, kot iz politične korektnosti imenujem nacionalne manjšine. Zamislite si, da se na takšnem posvetu srečata politični vodja Albancev iz srbske občine Preševo, kjer so Albanci v Srbiji, in srbski vodja iz Kosova. Lahko ugotovita, da imata povsem enak obrazec političnega reagiranja in isti politični problem. Obe skupnosti iščeta način za ohranitev svoje identitete in se hkrati integrirati v družbi in državi. Spoznata, da imajo pripadniki manjšine isti problem, ki je univerzalen. Sicer pa so »nevečinski« narodi na tem prostoru neverjetna sila. Niso bolj številni od Srbije, Hrvaške ali Bosne, jih je pa več kot vseh prebivalcev Črne gore, Kosova, Makedonije ali Slovenije. Ta potencial želimo ozavestiti.

Toda radi bi, da Rekom postane nekakšna meddržavna institucija za območje nekdanje Jugoslavije, ki bi jo potrdili parlamenti. Pot do takšne podpore bo trnova, saj politiki niso naklonjeni nikakršnim institucionalnim meddržavnim organom.

> Praktično smo na samem začetku motiviranja državnih organov za naš projekt. Vanj povezujemo stotine civilnodružbenih ustanov, prek facebooka smo dobili že okrog tri tisoč podpornikov iz vseh držav nekdanje Jugoslavije. Ljudi pridobivamo za našo pobudo na različne načine. V nekaterih mestih organiziramo koncerte, v Ljubljani smo imeli gledališko predstavo, spet drugje bomo ubrali drugačno pot. Bistveno je, da vidijo ljudje v naši pobudi dober namen, kar nam tudi, sodeč po pogovorih z njimi, uspeva. Toda to so le nekakšne iniciativne kapsule za to, da v kampanji, ki se bo začela 13. aprila in trajala do 15. junija, zberemo vsaj milijon podpisov iz vseh koncev regije in od drugod za ustanovitev Rekoma. Zanj ugledni pravniki že pripravljajo načrt zakona. Ko ga potrdijo parlamenti, dobi Rekom pristojnosti in tudi potrebna finančna sredstva za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih in kršenju človekovih pravic.

Govorite le o dejstvih, ne pa o pravnih kvalifikacijah dogajanja.

> Da. Zato nimamo nikakršne povezave s pravosodnimi organi v državah. Karkoli bi odkril Rekom, to ne bo nič drugega kot dejstva. Ne bo določal krivca za zločine, ne žrtev. Ne bo dajal pravnih kvalifikacij dejanj. Rekom mora v treh letih zbrati gradivo o dogodkih in dejanjih in na podlagi tega lahko nato pravosodje sproži določene postopke, zgodovinarji pa pišejo knjige. Iz vsega tega gradiva se bodo zagotovo pokazale različne interpretacije dogodkov in dejanj, soočeni bomo z več resnicami, kajti vsak bo zase iskal tista dejstva, ki ustrezajo njegovi resnici. Gre za občutljivo tematiko in zato morajo biti ljudje, ki bodo delali v tej meddržavni komisiji, verodostojni, pošteni in zavezani objektivnemu ugotavljanju dejstev. V njej bodo pravniki, zgodovinarji, sociologi, vojaki. Ne gre nam za določanje resnice, ne za spravo, pa tudi ne za oživljanje bratstva in enotnosti na socialističen način in vsiljevanje komu, da mora koga imeti rad. Za demokracijo namreč ni potrebna ljubezen, ampak tolerantnost do drugega in drugačnega. Če pa se kdo do pripadnika manjšine obnaša netolerantno, bi se morala na njegova pleča zrušiti država s težo tone peska.

Med nevladnimi organizacijami v posameznih državah boste gotovo dobili močno podporo. Pa se za takšno odkrivanje dejstev o zločinih in kršitvah človekovih pravic zavzemajo tudi cerkve, ki jim nekateri pripisujejo pomemben delež krivde za krvavo dogajanje na Balkanu?

> Strašansko pomembno je, da so našo pobudo podprle verske skupnosti, ki so očitno spoznale, da je to prava pot ne le za ugotovitev dejstev o vojnih zločinih in kršenju človekovih pravic, ampak je lahko tudi osnova za vzpostavljanje miru med ljudmi in narodi. Posebej v Bosni so verske skupnosti prepoznale potrebnost takšne pobude. Sicer pa smo zamejili našo pobudo s tem, da v njej ne smejo sodelovati tiste organizacije, ki zavračajo javno priznanje vojnih zločinov in nasprotujejo kakršnikoli komunikaciji med državami v regiji. Pobuda Rekom je bila zelo dobro sprejeta tudi v Evropski uniji, ki je naš glavni donator, med večjimi sta tudi Nizozemska in Danska, finančno pa nas podpirajo tudi nekatere fundacije. Vsega skupaj imamo okrog 60 donatorjev.

Kako se odzivajo na vašo pobudo v Sloveniji?

> Bili smo zelo prijateljsko sprejeti. Tudi mediji nas v glavnem podpirajo. Prav navdušen sem bil nad Mariborom, kjer sta dva medija namenila naši pobudi precej pozornosti. Pričakujemo, da nas bodo v Sloveniji podprli z okrog 30.000 podpisi, kar bo lep rezultat.

Sprehodiva se v tem pogovoru še skozi vašo življenjsko pot. Morda najprej zato, ker so vas prej zanimale predvsem psihološke motivacije posameznikov, zdaj pa ste usmerjeni v odkrivanje dejstev. Tudi v Rekomu.

> Kot novinar sem bil na enajstih bojiščih. Nikoli s puško v rokah. Marsikaj sem videl, kar je ljudi šokiralo. Mene ni. Ne šokirajo me mrtvi ljudje in požgane hiše, ampak me vedno znova šokira, da so lahko normalni ljudje zlahka zmanipulirani.

Neznosno lahkost manipuliranja z ljudmi ste pokazali tudi v filmu Srbska epika.

> Urednikom na BBC-ju smo ponudili projekt za film o srbski mitologiji, kjer bi prikazali povsem drugačno sliko kot komentatorji in avtorji kratkih novic. Glavnemu protagonistu v filmu, Radovanu Karadžiću, pa smo omogočili, da se predstavi sam v svoji vlogi. Gre za strategijo, ki pravi: dajte jim dovolj dolgo vrv, pa se bodo sami obesili. In delovalo je. Gusle so bile lajtmotiv, ki je držal skupaj film. Karadžić igra na gosli in nas prepričuje, da je potomec Vuka Karadžića. Potomstvo dokazuje tudi z luknjico na bradi. Film smo snemali v Tršiću, ki je okrog 150 kilometrov oddaljen od Žabljaka, od koder je doma Radovan Karadžić, ki zagotovo nima niti najmanjše sorodstvene vezi z Vukom. Človek preprosto laže. In veliko so lagali v tem filmu. Pa še s svojo poezijo se je predstavil v filmu. Ni se nam bilo treba opredeljevati za to ali ono stran, film je sam zgovoren. Sicer pa so v vseh mojih filmih dialogi, ki so živi in sestavljeni iz raznih izsekov izjav, a brez mojega komentarja. Takšne filme je težje narediti, vendar publika zazna, kaj je denimo rekel Karadžić, in tega ne pripisuje Lazarju Stojanoviću. Filmu zato bolj verjamejo.

Kako so se odzvali na Srbsko epiko v Karadžićevem štabu in v Srbiji?

> Beograjska televizija ga ni predvajala, saj je bil to čas Slobodana Miloševića. Veliko pa so ga prikazovali po svetu. Dogajalo pa se je marsikaj. Ti isti ljudje, s katerimi smo delali film, denimo šef Karadžićeve propagande Todor Dutina, so povsod govorili, da smo naredili dobro stvar. Slišal je, da so Muslimani v Londonu še pred prikazovanjem filma protestirali, češ, kako se lahko prikazuje film o Karadžiću kot pesniku in zdravniku, v resnici pa je vojni zločinec. In Dutina je poklical našega londonskega sodelavca Paula Pawlikowskega, mu povedal, da je s filmom naredil veliko dobrega za srbsko stvar, in mu sporočil, da je zmeraj dobrodošel med Srbi. Toda filma še ni gledal. Ko so dobili kopijo filma, pa Pawlikowski ni mogel več ne v Srbijo, kaj šele v Bosno. Prepoved je trajala deset let.

O filmu Srbska epika se je veliko govorilo. Očitali so vam tudi, da ste prikazovali samo srbske vojne zločine in zločince, ne pa tudi hrvaških in muslimanskih.

> V tem filmu ni zločinov. Govori o srbskem mitu. Zlahka bi lahko, če bi mi kdo dal denar, naredil film o hrvaški mentaliteti. Ne bi bil prav epika, ampak bi ga lahko naslovil s Hrvaške bratomorne popevke. Film Srbska epika temelji na tezi, da Srbija živi v mitu. Da je ta mit ena velika laž, ni bilo težko dokazati. Moral sem le izbrati verze, ki nimajo veze z realnostjo. Vse takšne pesmi, vključno s Karadžićevimi, ki govorijo o Srbiji, da »nije mala, nije mala, triput ratovala i opet če, ako bude sreče«. Jaz slučajno vem, da je originalni tekst te pesmi: »... i opet če, mirovati neče ...« V to vojno je šlo 75 odstotkov ljudi zato, da zaplenijo hladilnik in videorekorder. Pa da lahko sproti še koga posilijo. Iz Srbije je šlo ogromno vikend vojakov v Bosno. Tam pa so bili tudi mudžahidi, ki so prišli v Bosno zato, da bi prišli do državljanstva, ki bi jim omogočilo pot v Evropo. Albanci pa so kar naenkrat postali veliki domoljubi, pred tem pa so živeli predvsem od tihotapljenja mamil in belega blaga. Državo so jim naredili Združeni narodi. Marsikaj vem, saj sem šest let in pol delal v šifrirni službi Združenih narodov. Pa razmislite! Jasno je, da korupcija na Hrvaškem sega v sam vrh, če aretirajo bivšega predsednika vlade Sanaderja. Če srbski tajkuni s kokainsko trgovino kupijo in privatizirajo zemljo in podjetja, pa se nihče ne sprašuje, od kod jim milijarda dolarjev za te posle, samo po sebi govori o tem, v kakšni državi živimo. Zdaj je jasno, da je ta denar od kokaina. Razmere na Kosovu pa so najbolj žgoče. Pa ne zato, ker bi imelo prebivalstvo Kosova drugačno miselnost kot drugi, ali zato, ker so druge narodnosti, ampak zato, ker imajo slabo oblast, ki so jo postavili ZN. Oblast, ki ne deluje.