Gilberto Gil: "Moramo nadaljevati, nadaljevati delo, ustvarjanje"

Gilberto Gil govori z rokami in njegovi stavki se pogosto končajo na konicah prstov. Dlani kažejo in objemajo neizgovorjeno in oči iščejo, ali sogovornik vidi, o čem govori. V črni Adidasovi trenirki sedi po tonski vaji pred koncertom v drugem nadstropju goriškega teatra Verdi. Oseminšestdesetletnik je droben glasbeni velikan, ki je iz brazilske glasbe naredil glasbo sveta, v Brazilijo pa s svojo glasbo prinesel najmodernejše, svobodomiselne in najboljše izraze sveta. Igral je s Pink Floydi, s skupino Incredible String Orchestra in z Jimmyjem Clifom. Vedno je razumel, da je vse, z glasbo vred, tudi politično. Zaradi ustvarjanja in preizkušanja mej svobode pod tedanjo vojaško diktaturo sta s prijateljem Caetanom Veloso leta 1969 pristala v zaporu. Nekaj mesecev kasneje sta morala za tri leta v izgnanstvo.
Leta 2003 je Gilberto Gil sprejel ponudbo novoizvoljenega brazilskega predsednika Luiza Inácia Lule da Silve in naslednjih pet let vodil ministrstvo za kulturo. Vpeljal je sodelovanje s Creativi Commonsi, za polovico povečal znesek državnega denarja, namenjenega kulturi, in začel izvajati program kulturnih točk, ki so informacijska in ustvarjalna vozlišča, odprta za vsakogar, njihovo idejno zasnovo pa so povzele že številne države, med drugimi tudi Italija.
Danes je spet samo in tudi glasbenik. V zadnjih treh letih je izdal tri plošče in spet in spet igral navdušeni in predani publiki. V petek, 8. aprila, bo ponovno nastopil v Ljubljani, v Cankarjevem domu, tokrat s sinom Bemom in z izjemnim čelistom Jaquesom Morelenbaumom.

Rodili ste se blizu Salvadorja, mesta glasbe.

> Da. Salvador je mesto kulture. Je izrazno zelo močno mesto, ki govori na glas in se kaže navzven.

Že pri dveh letih in pol ste mami rekli, da boste glasbenik. Kakšni zvoki so vas obkrožali, ko ste odraščali?

> Najprej je bil radio. V hiši smo imeli radijski tranzistor in poslušali smo lahko Rio, Sao Paulo, Salvador. Izbira programov je bila pestra. Z živo glasbo, s pevci in pevkami, ki so nastopali v Riu ali Sao Paulu. Prek radia je vse prišlo do nas. Pa plošče. Hkrati je bila glasba tudi za vogalom. To je bila glasba kmetov, delavcev, ljudi s podeželja. Prihajali so z različnih koncev okoliške pokrajine. Prišli so ob sobotah na veliki semenj. Tam so se srečali, prodajali meso, zelenjavo, različne reči. In prišli so glasbeniki. Pevci, trubadurji. Prišli so in peli in začarali. To je bilo moje iniciacijsko okolje. Pela mi je tudi mama. Pa babica. To je bilo to. Radio in podeželski glasbeniki.

Pri desetih, ko ste se preselili v Salvador, pa ste se začeli glasbe učiti?

> Na začetku me je vzgajala in učila babica doma. Abeceda, prve številke, zvoki. Bila je upokojena profesorica. Leta dolgo je učila na osnovni šoli, in ko se je upokojila, je ostala pri nas. Ko sem se rodil, je bila tista, ki je v hiši prevzela izobraževanje. Predstavila mi je črke, številke ... Pri desetih sem se preselil v Salvador, da bi nadaljeval šolo. Takrat mi je mama rekla, da je čas, da začnem upoštevati in uresničevati svoje želje.

Nekje ste omenili, da z očetom zdravnikom in mamo učiteljico niste odraščali v tipični črnski družini, da so vas starši skoraj varovali pred tistim svetom in usmerjali bolj v »belsko« kulturo, hotenja.

> Po svoje. Ločitev se je tedaj zdela nekako naravna. Moji starši so bili predstavniki srednjega razreda, v tem pa je bilo redko najti črnce. Črnci so bili revni, zelo revni ljudje. Bili so sužnji in vstopiti v delavsko družbo, v socialni razred delavcev, je bila težka naloga. Tudi za moje starše ni bilo preprosto. Črnci so tedaj veljali za predstavnike nižjih družbenih slojev. A mama in oče sta to pot prehodila in se dvignila do srednjega razreda.

Bili ste torej družina redkih, ki jim je uspelo. Kakšne vrednote so vas obdajale? Je bilo v življenju mogoče doseči karkoli?

> Če govorimo o vedenju, je šlo za temeljne, trdne moralne vrednote. Poštenost. Bodi priden, delaj prav, delaj dobro. Razvijaj prijateljstvo, prijateljuj z dobrimi ljudmi. Izogibaj se težavam. Zelo strogo, jasno. A hkrati odprtost za umetnost, svobodo izbire, da si sam izbereš poklic, to, kaj želiš početi. Združitev poštenosti in odprtosti.

Leta 1968 ste s Caetanom Veloso izdali ploščo Tropicália: ou Panis et Circencis, iz katere je zraslo gibanje Tropicalico, konkreten znak vaše naklonjenosti svobodi in svetovnemu povezovanju.

> Zgodaj sem spoznal vesolje kulture, filmov, glasbe, plošč. Poslušal sem ameriške, francoske, italijanske pevce in glasbenike. Obkrožala sta me slikarstvo in kiparstvo in se me dotikala. Toliko različnih reči ...

Kako so te reči prišle do vas?

> Salvador je bil zares zelo kulturno mesto. Mesto kulture. Univerza je bila naklonjena umetnosti, gledališču, filmom, glasbi. Na univerzi smo imeli glasbene seminarje, na katere so vabili posebne goste, glasbenike, od slavnih pianistov do dirigentov. Hodili smo na koncerte, v kino ... vse. Tam mi je postalo jasno, kako razsežna, široka je ustvarjalnost. Kako daleč seže umetniška ustvarjalnost.
Ko smo začeli s Tropicalico, je bilo to naše ozadje, ki nam je rabilo za podlago in smo ga imeli možnost živeti v Bahii (brazilska zvezna država). Imeli smo izkušnjo avantgarde. Čutili smo, kaj pomeni. Vedeli smo, kaj pomeni biti drzen, suveren. Vedeli smo, kaj pomeni, da sežeš
iz konvencionalne škatle, začneš ustvarjati reči, jih iznajdeš, na novo najdeš. Izzivaš. Tropicalica je bila gibanje, ki nam je dalo možnost, da smo naredili vse to. Da smo bili drugačni.

Nekoč ste opisali svoje delovanje kot spoznanje, da ste vi svet in da je svet, kar ste vi. Je to še vedno moderno, razširjajoče se gibanje?

> Vsekakor. Danes te ideje misli in čuti še več ljudi. Hkrati so postale bolj konvencionalne, del vsakdanjega prepričanja. Da smo del sveta, je nekaj, kar čuti vsa brazilska družba. Ne le srednji razred, ampak vsi deli družbe, tudi revni sloji. Čutijo, da pripadajo človeški formuli, globalni družbi. To je današnja resničnost Brazilije. Ne vem, ali lahko to razumemo kot uspeh. Kajti s tem, ko smo del te globalne zmesi, izgubimo veliko dobrih stvari iz preteklosti.

Kot denimo?

> Toliko reči ... dobro hrano, na primer. To, da si globalen, v Braziliji pogosto pomeni, da moraš jesti fast food. Gre za mešanico dobrih stvari, ki si jih priboriš, in dobrih stvari, ki jih izgubiš, spustiš iz rok. To velja za to mešanico globalizacije kjerkoli, ne le v Braziliji.

Ampak ko vi govorite o globalizaciji, govorite o glokalnem. Globalnem in lokalnem.

> Da, to je dobra mešanica, to je iskanje ravnotežja. Minimalnega ravnotežja, ki ga potrebujemo in si ga zaslužimo. To je glokal.

Kako ga uravnotežiti?

> Tako, da preučiš posledice vsega, kar vzameš. In jemlješ z obeh strani, iz tradicije in iz inovacij, tehnologije, znanosti, potrošništva in sveta, ki ga imamo globalno. Hočemo najboljše z obeh strani. Najboljšo kombinacijo obeh svetov. Ta pa je stvar individualne presoje, neodvisna od tvoje bistrosti in znanja. Gre za intuicijo, kaj vzeti in kaj ne. Glavni izziv za nas danes, na tem križišču, na točki, kjer živimo, je videti in si izrisati, kaj vidimo na obzorju. Kako naj nadaljujemo, kako stvari izboljšati ... Moramo še povečati hitrost ali naj se raje nekoliko odmaknemo, uporabimo zavore in se ozremo tudi nazaj, v pretekle čase. Ali je treba, da tako hitimo, ali ne? To imam v mislih, ko pravim glokal. Ostati malo lokalen, droben, obkrožen z majhnimi skupnostmi. Morda ne ponoreti in drveti s to tehnološko hitrostjo, ki jo imamo, samo naprej.

Mislite, da gremo prehitro?

> Gremo. To pa zato, ker sta hitrost in pospešek vrednoti modernih družb.

Ampak vi ste, ko ste bili minister za kulturo, uporabili tehnologijo, da ste okrepili lokalni utrip. Kako?

> Tako, da smo ljudem predstavili ta civilizacijski proces, to globalno moderno tehnološko dogajanje. Na kulturnih točkah, ki smo jih vpeljali v Braziliji, so ljudje dobili inštrumente, tehnologijo, kamere, snemalnike, računalnike, vse, da so se lahko sami povezovali, uporabili splet, gradili mostove do različnih ljudi in tako nadgradili in razširili svoje možnosti, da se predstavijo, da predstavijo svojo kulturo, svoje ustvarjanje in delo, ju prodajo zunanjemu svetu. S tem jih hkrati poganjaš, pospešuješ njihov korak, gib, glas. Pokažeš jim, kako dragoceni so, ker so, kar so. In kako zelo dragoceno bi bilo, da ohranijo nekaj tega, kar so. Daš jim možnost, da uporabijo hitrost in pospešek globalnega sveta, da ohranijo lokalnost. Mislim, da je to eden glavnih izzivov današnje civilizacije. Poglejte, kaj se je zgodilo na Japonskem. Jedrska energija je nekaj dobrega in je plod stoletij in stoletij inovacij, iskanja, znanstvenega razvoja, a hkrati je nekaj novega, kar je lahko tudi nevarno. Potrebna je previdnost, pozornost. Posledice in rezultati lahko škodijo. Zelo zmuzljivo in težko je stvari pravilno ovrednotiti in uravnovesiti.

Zdaj imate skoraj triletno distanco in lahko od daleč pogledate na delo, ki ste ga opravili, ko ste bili kulturni minister. Mislite, da ste zasadili nekaj, kar se ne bo zlahka izruvalo in pokosilo?

> Vsekakor. Nekatere reči bodo ostale za vselej. Ni jih več mogoče obrniti nazaj. Predvsem razprave, ki smo jih začeli. O vlogi kulture, ko se bolj uveljavljajo državljanstvo, pravice in dolžnosti posameznika kot člana družbe, materialnega bogastva in kulturnega, duhovnega bogastva, zavedanja in vedenja o njem. To je brazilska družba zaobjela in sprejela za svoje. Nadaljuje se in se bo, ne glede na to, kdo bo v vladi. Tudi nove tehnologije, internet, kiberprostor, njegova vloga v življenju ljudi in vednost, kaj lahko s tem naredijo. Hkrati nevarnosti, ki so povezane s tem. Ljudje so sedaj nekako »zinstrumentirani«, prepojeni z znanjem, kako te instrumente uporabiti. To bo ostalo. Vedo, kaj vse je lahko in je kultura. Prej sta bila kultura in občutek za kulturo nekaj precej umetnega, »posebej narejenega«. Kultura je bila v muzejih, v starih zgradbah, med spomeniki, to je bilo nekaj slikarjev in klasičnih glasbenikov. To so ljudje poznali kot kulturo. Težko so razumeli, da je kultura tudi, kar delajo vsak dan, da so to stvari, ki jih naredijo podzavestno, da so to lahko gibi, zvoki, ki jih ustvarjajo, oblike, vzorci, ki jih zasnujejo. V favelah ali na podeželju. Bilo je težko. Še vedno je. Da prepričaš in utrdiš ljudi v prepričanju, da je tudi to, kar delajo oni, kultura, da imajo aktivno pravico posegati v kulturno ustvarjanje, da so lahko njegov del. Dali smo jim priložnost, da svoje delo pokažejo, odkrijejo, prodajo ... vse, kar smo naredili, stvari, ki smo jih začeli, in nekatere, ki smo jih samo potisnili naprej, ker so bile zamišljene že prej, vse je danes neizogibni del brazilske družbe.

Iz Evrope je bilo fantastično gledati, kako ste zaobjeli odprto kodo, copyleft. Tu se zdi to skoraj nemogoče, ker nam je to predstavljeno kot pravica do lastnine. A vi ste dokazali, da če sta ideja in želja, je pot. Postavili ste se po robu farmacevtskim podjetjem, Microsoftu, vlada uporablja odprtokodne programe ...

> Morali smo povedati družbi, da je vloga države ... seveda tudi, da zagotavlja in vzdržuje uresničevanje prava, da je na strani pravne države. A vendar je včasih naloga države, da vidi in prepozna, da pravo ni zadovoljivo in učinkovito, da ne zadostuje, da ni pravo. Da je včasih, kar pravijo, da je na nasprotni, na drugi strani prava, v resnici na pravi strani in gre v pravo smer. To je treba poudariti, ljudem pokazati in razložiti. Država ima dolžnost, da prepozna, da je treba zakone spremeniti. Ko smo predstavili copyleft, Creative Commons, procese peer-to-peer in vlogo novih tehnologij, je bil to naš cilj. In to je danes vse bolj tehnološki imperativ. Stvari so, da si jih delimo.

Kako se to prepleta z vašo zamislijo, kaj naj bi glasba ustvarjala in predstavljala v različnih kulturah?

> Glasba to tehnologijo, razvoj in nove možnosti uporablja. Premika in redefinira se s tehnološkimi dosežki in novostmi. To počnejo mladi. Vse se zelo hitro spreminja. Dostopni so jim tako rekoč vsi instrumenti sveta. Glasba in zvoki se spreminjajo, kajti vsak posameznik, praktično kjerkoli, ima na voljo te izjemne možnosti uporabe in oblikovanja. Seveda je lahko to tudi tvegano. Izgubiš lahko veliko lepih stvari iz preteklosti, če samo hitiš v nove možnosti. A to je to. Moramo biti odprti, iskati ravnotežje. Poudarjati, da so nove smeri nekaj fantastičnega, a da moramo biti previdni in iskati pravo kombinacijo.

Sami ste vedno veliko koncertirali, a zanimivo je, da odprtost, pretok informacij in glasbe, potiska glasbenike nazaj med ljudi, na koncerte. Internet v tem pogledu ne zbližuje le na daljavo, ampak tudi na dotik, približa.

> Po svoje oblikuje drugačno kulturo. Zbližuje ljudi, krepi se dialog, stik, več je tega, kar si lahko delimo vsi. To spreminja stvari. Spreminja glasbo, kulturo in spreminja trg. Gledališča, glasbeni klubi, bari, nove inventivne oblike združevanja ljudi za javne predstavitve ali predstave, vse te reči se oblikujejo na novo. Stare oblike umetniškega predstavljanja in izražanja ter srečevanja s publiko se spreminjajo.

Koliko je glasba orodje izobraževanja ali razširjanja idej, vrednot, vedenja?

> Vsekakor je glasba tudi to. Ne glede na to, ali te to skrbi ali ne, ali o tem razmišljaš in glasbo analiziraš na ta način ali ne. Glasba je izobraževalna, ker je kultura. Je del ljudi, njihovega bivanja. Kako se povezujejo, se med seboj sporazumevajo, vplivajo drug na drugega in spreminjajo drug drugega. Lahko ima pozitivno ali negativno sporočilo.

Vaši začetki so bili revolucionarni. Zaradi njih ste bili v zaporu, izgnali so vas iz države. A kasneje ste sami priznali, da ste, tudi z vstopom v politiko, našli načine, kako svoje delovanje, ustvarjanje oblikovati bolj uravnoteženo.

> Gre za jezik. Jezik spremeniš, besede prilagodiš, morda proti bolj zdravim oblikam nasprotovanja ali vzporejanja različnih mnenj. Vstopiš in se spustiš v konfrontacijo, ne da bi pri tem začel vojno. Kako to narediti? To je nekaj, česar te naučijo leta. Ko čas mineva, se naučiš, kako na različne, drugačne načine uporabiti, instrumentalizirati svojo inteligenco, občutljivost, intuicijo in energijo. Gre za zorenje, zrelost. Ponudi se popolnoma drugačna slika, kaj je življenje in kako se z njim spoprijeti. Kdo je prijatelj in kdo sovražnik. Kako ravnati s prijateljem in kako s sovražnikom. Dobro in slabo presojaš drugače.

Ampak ali v svojem sinu Bemu, s katerim igrate, in v drugih mladih glasbenikih še vedno vidite in najdete revolucionarnega duha ali so tudi oni bolj uravnoteženi?

> Naj povem tako: ne verjamem, da sprememba življenja v globalnem smislu ali spremembe znotraj življenja spremenijo našo notranjost, kdo smo, kdo smo ljudje, človeški temelj človeških bitij. Ostanemo človeški. Še vedno lahko presojamo, razmišljamo, ločimo, zaobjamemo, kaj pomeni sprememba, kaj pomeni enakost, kaj pomeni razlika. Mladi so še vedno sposobni videti in razumeti, da so razlike včasih instrument neenakosti, a da je enakost včasih grožnja različnosti. To je druga oblika ravnotežja, ki ga moramo ves čas iskati in vzdrževati. Izogibati se različnosti vedno, ko razlike krepijo neenakost. In se izogibati enakosti vedno, ko enakost ogrozi različnost. To je zelo težko in izmuzljivo, a zelo nujno.

Koncertirate zelo veliko, a na Kitajskem še niste bili.

> Ravno sedaj, po evropskem delu turneje, grem na Kitajsko in v Južno Korejo.

Je vaš ves svet? Se kje konča?

> Naš je. Naš svet. Ne vem, ali se kje konča. Znanost obljublja mejo neskončnosti. Želje so podobne. Ko govorimo o željah, smo brezkončni. Nimamo ciljne črte. Odprti smo za več in več in še več. To je eden od razlogov, da danes pospešek in hitrost razumemo kot vrednoti. Pospeševati in pospeševati, brez mej, brez ovir, naprej, naprej in čez, vedno čez, to je edina meja. Iti čez mavrico. To je naš svet. Zelo lep je. Prelep svet. A treba ga je uporabljati previdno.

V Sloveniji smo dolgo imeli en ideal, EU. Evropa tradicionalno gleda na zahod, zgleduje se po Ameriki. Kam danes gleda Brazilija?

> Brazilija postaja ena od igralk v tej igri. Gleda vase, a hkrati navzven. Prostranost, kulturna in rasna širina, ki jo imamo v Braziliji, možnost različnih življenjskih slogov, vse to daje Braziliji možnost, da je model. Ne model, ki bo hegemonističen ali ki bo prevladal nad drugimi modeli, ampak model, ki bo nekje vmes, na sredini, eden od mnogih. Alternativa. Za težke razmere, v katerih se je znašla Evropa, v katerih so ZDA. Vodilna vloga v civilizacijskem procesu, ki so jo Evropa in ZDA dolgo imele in živele, sedaj peša. Obrobne družbe imajo vse močnejši in glasnejši glas. Eden od glasov je tudi glas Brazilije.

Kaj danes pomeni biti Brazilec?

> Vse to. Imeti globok občutek pripadnosti samemu sebi, temu, kaj smo sami ustvarili, oblikovali, vzgojili, kar je za nas lokalno, a hkrati tudi pripadanje svetu.

Vaše izkušnje so bile veliko bolj krute, od suženjstva do diktatur, ki jih je financiral Zahod.

> Toliko, kot so bile krute za katerokoli civilizacijo. Evropejci so preživeli marsikaj. Rimski, grški imperij, tlačanstvo, vpade, kolonializem ... Evropa je izkoristila priložnosti, si zagotovila koristi, ki so ji omogočile prednost, napredek. Zato v sedanjost vstopa z nekaj prednosti, a ta polzi med prsti, vse manj je je. V Braziliji se nam marsikaj, kar je Evropa doživela prej, dogaja zdaj.

Leta 2008 ste imeli turnejo Broadband v New Yorku in Amy Goodman vas je vprašala, kaj je sporočilo koncerta. Danes ste na turneji String Concert. Kakšno je danes sporočilo?

> Ni namernega sporočila. Pomen lahko vpijete iz tega, kako se vas koncert dotakne. Vašega telesa, ušes, misli. Zelo preprosto je. Prostor srečanja je dom in naslov so srca ljudi. Sporočilo je tam. Jaz sem tu in prenašam sporočilo od doma. Vi tu naravnate svoj radijski sprejem na to sporočilo. Tuning. To je sporočilo koncerta, kot je ta. Ni drugega. Nobenega vnaprej zamišljenega političnega ali umetniškega sporočila ni. Dejstvo je, dogodek je. Zgodi se. V tem smislu je singularen. Posameznost, enkratnost. S te točke se lahko vse kar nenadoma začne. V Rimu mi je gospa, ki je prišla na koncert, rekla, da se ji je zdel šamanski. To je čutila ona in to je bilo sporočilo, ki ga je vzela s seboj.

Kaj vas žene naprej?

> Življenje. Življenje. To, da sem živ. In neizogibnost tega, da sem živ. Neizogibno je. Dokler ne umrem, ni druge možnosti. Treba je živeti.

Življenje je glasba in ustvarjanje?

> Zame vsekakor. Številka ena. In potem družina, dom, Brazilija, Bahia, planet in naprej ... Zbudim se vsako jutro, odprem oči in vidim: »A, tukaj sem, svet je tu, oba sva tu, nobenih izgovorov.« Ni izgovorov. Moramo nadaljevati, nadaljevati delo, ustvarjanje. Peti, ustvarjati glasbo, se pogovarjati. In želim si, da bi še dolgo trajalo.