31. 3. 2011 | Mladina 13 | Kultura
Drugačnost kot talent?
Kako smo si pri poročilih oddahnili od razvedrilnih oddaj
Slovenija ima talent
© Miro Majcen
V nedeljo zvečer smo si po vseh nuklearnih katastrofah, vojnah in aferah s podkupovanjem evroposlancev zaželeli malce sprostitve, zato smo preklopili na POP TV, kjer so teden dni prej začeli drugo sezono šova Slovenija ima talent. Morda smo res že malce pozabili, kakšni bizarneži so lani nastopili na odru te oddaje, saj se je tokratna želja, da bi se vsaj za uro ali dve oddahnili od vseh grozot tega sveta, kmalu izkazala za precej naivno.
Tokrat nam k sreči ni bilo treba poslušati fušanja predjamske človekinje Tjashe Zhidan, a pevcem brez posluha kar ni in ni bilo videti konca. Morda si je še največ naše naklonjenosti izborila gospa Marija, ki je oponašala Whitney Houston, ob kateri očitno v varnem zavetju doma rjovijo vsi neodkriti talenti. Marija je bila vse življenje prepričana, da zna peti, zdaj pa se je komisiji, v kateri še vedno sedijo Lucienne Lončina, Branko Čakarmiš in Brane Kastelic, stoično zahvalila, da jo je razsvetlila, da pač ne zna. V istem paketu se je znašel tudi profesor z novomeške gimnazije Robert Šupe, posebnež, ki pa ga imajo dijaki radi, sploh odkar repa svoj lastni komad, v katerem je od popravljanja kontrolk “že čist zadet”. Komisiji se je zdela zgodba dovolj zanimiva za zviševanje gledanosti, zato se je Šupe prebil v nadaljnje tekmovanje.
Resnici na ljubo je bilo med nastopajočimi tudi nekaj zanimivežev. Mladenič, ki je na glavi balansiral stol in kolo, Lončinove sicer ni prepričal, a sta ga Braneta vseeno spustila naprej. Morda zato, da bo v prihodnjih oddajah na glavi balansiral svetlolaso žirantko. Vsesplošno navdušenje pa so požele plesalke, sploh kabarejska skupina, v kateri je Kastelic prepoznal “potencialne zmagovalke”. Tudi sicer je ob razgaljenih dekletih vzdihoval še bolj kot lani in se na koncu že skoraj obupano zahvaljeval POP TV, da ga je povabila v žirijo. Nastop večera je ob retro terasnem duetu Nostalgija, ki je zaigral Miša Kovača in s tem orosil oko menda najtršega člana žirije Čakarmiša, nedvomno pripadel Muryju. Mury je res simpatičen fantič, morda celo dekle, še sam ne ve točno. A njegov glas, ki naj bi mu pomagal do zmage v bitki talentov, je hripavo piskajoč. Ko govori in ko poje. Je pa žirija zelo strpna do njega in mu želi vse najboljše. Tako si po njegovem nastopu nismo bili povsem na jasnem, ali naj ploskamo od navdušenja zaradi odkritega javnega sprejemanja drugačnih ali pa naj protestno ugasnemo televizijo, ker Muryjev talent, kot kaže, vidijo v njegovi drugačnosti.
Bistveno manj težav z gledanjem in poslušanjem smo imeli ob ponedeljkovih Odmevih, ki jih je premierno vodil Igor E. Bergant. Če je bilo ob njegovem predhodniku Tomažu Bratožu gostom včasih nerodno, ker se mu vprašanja kar niso hotela odlepiti od jezika, od Berganta ves čas potihoma pričakujemo, da nam bo razložil, kateri norveški smučar je ravnokar povozil količek. A njegov neskriti talent bodo očitno šaljive domislice, saj nam je za začetek svoje prve oddaje odrecitiral uvod pesmi “Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi”. Bergant je za zdaj morda še bolj kot v slovenščini suveren v nemščini (v pogovoru v živo je briljiral), vsekakor pa je v Odmevih z njim zavel prepotreben svež veter.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.