Ostala je samo fasada

»Prišli so na oblast, da bodo delali drugače, sedaj pa delajo bolj radikalno isto,« meni filozof dr. Rastko Močnik o razmerah znotraj leve koalicije in znotraj največje vladne stranke, Socialnih demokratov, v katero naj bi vdirala »liberalna tematika, proti kateri stranka očitno ni imuna«. Močnik komentira zadnji primer Zorana Thalerja in se sprašuje: četudi je Thaler nedolžen, kako je pravzaprav mogoče, da poslanec, ki je izvoljen na listi socialnih demokratov, v parlamentarno proceduro vloži dopolnilo v imenu velekapitala, s katerim se intimno strinja? Je to zgolj nesrečno naključje ali še en dokaz, da je med socialnimi demokrati, v koaliciji in v Sloveniji, »stara levica« disciplinirana prav po partijsko, kot trdi Močnik? Vprašajmo se torej, kaj se je pravzaprav zgodilo s socialdemokratskim programom, z vsemi tistimi obljubami o obdavčitvi kapitalskih dobičkov in obremenitvi najpremožnejših ter prerazporeditvi profitov k srednjemu sloju ali najrevnejšim ...

Zaščitimo premožne!

Leta 2008 so stranke sedanje koalicije, še posebej pa Pahorjevi socialni demokrati, pohod na oblast začele z obljubo o novi solidarnosti. Zmago so dosegle po predvolilnem razpoloženju leta 2008, ko so v javnosti prevladovale »tajkunske« teme - razprave o nepravičnem bogatenju maloštevilnega sloja ljudi. Ni šlo le za subjektivni vtis, te usmeritve so potrjevale tudi nekatere raziskave. Preučevalec neenakosti z Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Tine Stanovnik je recimo ob pregledu podatkov o plačani dohodnini ugotovil, da se je enakost v Sloveniji najbolj poslabšala ravno leta 2007, ko je začela veljati dohodninska reforma vlade Janeza Janše, ki je znižala davke na kapitalske dobičke in dohodke najpremožnejšim z utemeljitvijo, da je treba »spodbuditi aktivnost najproduktivnejšega sloja«. Tako se je v Sloveniji predvsem zaradi tega še okrepil sloj najbogatejših, to je elite 160 tisoč tistih z najvišjimi dohodki.
Zaradi tega so v političnem novoreku staro, konservativno besedje, kot je »svetilnik« ali »Slovaška«, zamenjali novi zemljepisni pojmi, kot je »Skandinavija«, ali solidarnostne fraze tipa »nobody left behind«. Prvič po osamosvojitvi je oblast in priložnost v roke dobila socialdemokratska vlada. Da pri novi frazeologiji ni šlo le za puhlice, dokazujejo nekateri konkretno obljubljeni projekti iz tistega časa. Največja in najpomembnejša obljuba, zapisana v koalicijski pogodbi, je bila tista, po kateri naj bi v Sloveniji splošno davčno olajšavo zvišali na raven letnega zneska minimalne plače. Tak ukrep bi bil nedvomno eden največjih korakov naprej h krepitvi socialne države po letu 1994, ko je vlada Janeza Drnovška uvedla minimalno plačo in prvič odločno povečala progresivnost obdavčitve osebnih dohodkov. Če bi ukrep obveljal, bi se denimo bruto minimalna plača izenačila z neto izplačili, to pomeni, da bi denimo danes znašala več kot 700 evrov.
Denar za to je koalicija želela dobiti od bogatejših. O tem so pričale izjave vseh odgovornih ob prevzemu oblasti. Po več interventnih ukrepih zaradi gospodarske krize je finančno ministrstvo leta 2009 končno začelo uresničevati tudi ta del koalicijske pogodbe. Sprva so preučili možnost, da bi zvišali davek na kapitalske dobičke, ki ga je Janševa koalicija porezala. A so izračunali, da je od 25 do 80 milijonov evrov več pobranega davka na ta račun premalo za reformo, še posebej, ker bi s tem lahko kakšnega kapitalista tudi prestrašili. Zato so reformo tedaj zamrznili, kot je pojasnil minister za finance Franc Križanič. Nato pa so na ministrstvu v skladu s koalicijsko pogodbo napisali predlog nove dohodninske reforme, s katero so želeli uvesti dva nova dohodninska razreda. Z njima so želeli obremeniti vrhnji sloj 36 tisoč najbogatejših, ki na leto zaslužijo več kot 43 tisoč evrov bruto. S tem bi razbremenili nižji in srednji sloj, saj bi lahko splošno davčno olajšavo dvignili na raven celoletne minimalne plače.
Delo je bilo resno. Koalicija je na to temo imela tri kroge pogajanj za zaprtimi vrati, a kljub temu se je poskus, kot se še spomnimo, končal prav klavrno. Križaniča, ki je zgolj omenil možnost reforme, je Borut Pahor pokaral, češ da »kot minister za finance govori preveč in premalo disciplinirano«. A ne samo zaradi Pahorja oziroma liberalne struje znotraj SD, reforma je tedaj propadla tudi zaradi LDS, kjer so začeli zagovarjati stališče, znano še iz vlade Janeza Janše, da cilj davčne politike ne sme biti »dodatno obremenjevanje najproduktivnejšega dela prebivalstva ...«. K temu so spin dodali še lobisti. V trenutku, ko je minister Križanič omenil, da bodo v vladno proceduro poslali izhodišča za dohodninsko reformo, s katero bi obremenili premožnejše, je bila v javnosti »razkrita« sicer napačna ali manipulativna analiza družbe KPMG, ki naj bi dokazovala, da je Slovenija najbolj obdavčena država na svetu. Čeprav podatki niso držali, je v javni razpravi dohodninska reforma umrla.
Ta, prvi resnejši socialdemokratski poskus pa se ni končal s popolnim polomom, ampak z novo obljubo. Borut Pahor je po pokopu dohodninske reforme na vprašanje, ali vlada vendarle še načrtuje obdavčenje luksuza, po seji vlade konec leta 2009 suvereno odgovoril pritrdilno. Na dodatno vprašanje, kdaj bi ga obdavčili, pa: »Čim prej.« France Križanič je kasneje v intervjuju za Mladino pojasnil, da je Pahor s tem mislil nepremičninsko reformo. »Pred krizo smo menili, da takšen nepremičninski davek ne bo višji od sedanjega zneska za stavbno nadomestilo. V nadaljevanju pa vendarle lahko to postane pomembnejši vir, še posebej, če gremo v reformo financiranja občin, po kateri bi se občine same financirale s tako rekoč ''svojimi'' davki, tudi z nepremičninskim, in manj prek neposrednih subvencij iz državnega proračuna.« Po njegovem bi moral biti tak »učinek na koncu podoben, kot je sedaj pri dohodninskih razredih«. Ker koalicija ni bila sposobna sprejeti več drugih reform, s katerimi je nameravala po ukrepih Janševe vlade ponovno obremeniti premožnejše, je torej upanje investirala v nepremičninski davek.
Čas je tekel, na geodetski upravi so vzpostavljali bazo, na finančnem ministrstvu in v koaliciji pa oblikovali predlog novega davka. Sprva je bil nepremičninski davek predviden zgolj kot zamenjava za sedanje nadomestilo za stavbna zemljišča, po propadu dohodninske reforme pa je vzniknil načrt, po katerem bi ta davek prevzel funkcijo socialnega korektiva. Pač, kdor si je gradil vile in vlagal v nepremičnine, naj za to plača več. Po zadnjem zakonskem predlogu bi večina plačevala letni davek v višini 0,1 odstotka vrednosti nepremičnine, z 0,3 odstotka pa so želeli obdavčiti »luksuz«, recimo prazne nepremičnine, očitno kupljene z namenom špekulacije. Po izračunih na finančnem ministrstvu bi tako dobili še vsaj 160 do 250 milijonov evrov več. Ti milijoni niso nujno potrebni le za finančno stabilnost, potrebni so tudi za izvedbo nekaterih drugih reform, recimo spremenjenega načina financiranja občin, po katerem bi občine šele zares postale finančno neodvisne od države.

Sestanek na Gregorčičevi

Medtem ko je predsednik vlade Borut Pahor ta teden javnost prepričeval, da tudi po aferi Thaler, ki ji je sledil še zaplet z njegovim državnim sekretarjem Andrejem Horvatom in potem s poslancem Luko Jurijem, ostaja zvest svojim načelom, se je v zakulisju zgodil veliko pomembnejši dogodek. Vsak torek ob 14. uri se na Gregorčičevi ulici v Ljubljani v kabinetu predsednika vlade na rednem koalicijskem posvetu sestanejo štirje sodelavci. Borut Pahor vodi sestanek, v sejni sobi poleg njega sedijo Karl Erjavec, Katarina Kresal in Gregor Golobič. Uradnega ali javno objavljenega dnevnega reda nimajo, na sporedu so vedno aktualna vprašanja ali teme, ki jih je treba politično uskladiti pred četrtkovo vladno sejo. Lahko so sami, lahko pa glede na temo medse kdaj pa kdaj povabijo še kakšnega ministra. V torek, recimo, je ta čast doletela Franca Križaniča, ministra za finance; koalicijski veljaki so se odločali prav o uvedbi nepremičninskega davka.
Trenutek je bil dobro premišljen. Davka, ki naj bi končno pravičneje obremenil prebivalstvo, pristrigel peruti špekulantom, uredil nepremičninsko zmedo in končno zarezal v tisto nakopičeno premoženje, kamor davčna uprava sedaj ne more poseči, del koalicije ne želi uvesti v predvolilnem letu 2012. Še zadnja priložnost je zato druga polovica tega leta, torej 1. julij. Da pa bi zakon začel veljati julija, bi ga morala vlada v parlamentarno proceduro poslati na seji ta teden. Obstajajo sicer še nekatere hitrejše proceduralne možnosti, da bi zakon do junija vendarle sprejeli po nujnem ali skrajšanem postopku, a so te pri nepremičninskem zakonu manj verjetne. Sestanek koalicijskih veljakov pri Pahorju pretekli torek je bila torej ena od zadnjih realnih priložnosti za uvedbo nepremičninskega davka. In to priložnost je koalicijsko vodstvo ponovno izpustilo.
Katarina Kresal, predsednica LDS, ki je potrdila, da je bil na torkovem dnevnem redu nepremičninski davek, je sicer sporočila, da davek še naprej ostaja v koalicijskem usklajevanju, a glede na vsa doslej znana dejstva postaja vse očitneje, da želi vrh koalicije to reformo politično oportuno potisniti v roke naslednji garnituri politikov. Podobno je pred tem ravnala že vlada Janeza Janše. To potrjujejo tudi izjave nekaterih poslancev. Bogdan Čepič, poslanec SD in predsednik parlamentarnega odbora za finance in monetarno politiko, je denimo dejal, da je zaradi razvoja dogodkov »zaskrbljen«, poslanec Zaresa Vili Trofenik, ki je sodeloval pri koalicijskem usklajevanju zakona, pa je ogorčen. Trdi, da reformo ustavlja »vrh koalicije s svojimi političnimi kalkulacijami, ki cinca in misli, da bomo zaradi tega izgubili volitve. Sam pa menim, če sem malce žaljiv, da četudi ta davek uvedemo, nižje naš ugled ne more več pasti,« je dejal.
Tehničnih razlogov, zaradi katerih zakona o tem davku ne bi vložili v zakonodajno proceduro, naj ne bi bilo več, zato Trofenik ne razume, zakaj Mitja Gaspari »Križaničevega in Pahorjevega cincanja« ne preseka. Edino še preostalo vprašanje je namreč, ali naj bodo z davkom obremenjena tudi kmetijska zemljišča, a to naj bi bilo vprašanje za 10 do 12 milijonov evrov. Zaradi tega napoveduje, da bo skupina poslancev, če se Pahor, Golobič, Kresalova in Erjavec ne bodo odločili, zakon sama vložila v proceduro. Celo dr. Marjan Senjur, predsednik fiskalnega sveta pri Pahorjevi vladi, ki sam zagovarja zvišanje nekaterih davkov in v nekaterih primerih tudi dohodninsko reformo, s katero bi obremenili premožnejše, priznava, da »ta vlada pri davkih zaradi prevelike občutljivosti ni naredila veliko«. Zaradi tega gre Slovenija po njegovem po poti vse večjega zadolževanja, to pa v javnosti zbuja manj polemik kot morebitna uvedba novih davkov.

Minimalni socialdemokrati

Zviševanje davkov ni seveda nikoli priljubljena poteza. A denar od pobranih davkov gre za šolstvo, zdravstvo, z drugimi besedami za skupno dobro. Katera država ima po različnih merilih najboljše zdravstvo, šolstvo in največ socialnih pravic? V kateri deželi je najmanj korupcije? V kateri državi je dohodkovna enakost največja na svetu? To je Danska, kjer povprečna družina z dvema otrokoma in s povprečnimi dohodki državi in njenim socialnim službam nameni skoraj 36 odstotkov svojega bruto dohodka. V Sloveniji, denimo, izračunano po metodologiji OECD, le 27 odstotkov. Kot je povedal Trofenik, ki je bil nedavno na Danskem, znaša tam nepremičninski davek 1,2 odstotka vrednosti nepremičnine, v Sloveniji pa je politični problem že uvedba davka, ki je v relativnem smislu desetkrat nižji od »danskega«. Tudi Križaničeva propadla dohodninska reforma je bila v resnici približno petkrat manj drastična od dohodninske reforme nekdanjega finančnega ministra v vladi LDS Dušana Mramorja.
Vprašanje torej ni več, ali Borut Pahor s takšno politično oportunostjo ogroža nekatere reforme, ki potekajo - zdravstveni minister Dorijan Marušič bi recimo potreboval kakšnih 100 milijonov evrov za odpravo dodatnega zdravstvenega zavarovanja. V resnici bi se bilo treba vprašati po načelih, ki jih podpisujejo v SD. Morda je zaradi finančne krize mogoče razumeti, zakaj ta vlada sprejema nekatere ukrepe, ki pomenijo korak stran od socialne države, recimo pokojninsko reformo pa fleksibilizacijo delovnopravne zakonodaje in podobno, toda zakaj v vodo padajo skorajda vsi socialdemokratski ukrepi? Navsezadnje recimo zakon, po katerem bi bili v nekaterih primerih delavci upravičeni do dobička. Borut Pahor se je tej zamisli uprl v imenu gospodarske rasti in konkurenčnosti. »V Sloveniji ima oblast kapital, bi bilo smiselno zapisati v ustavo,« je tedaj dejal Bojan Kontič, vodja poslanske skupine SD, ki je menil, da so bili v stranki »zelo blizu rešitvi, ki bi pomenila miselni preskok v naši državi, da bi se torej zavedeli, da je tudi človek ravno tako pomemben kot kapital. A nam, žal, ni uspelo,« pravi.
Tako ni čudno, da se še največji socialni demokrati v tej socialdemokratski vladi počutijo vse bolj nelagodno. Recimo najstarejši med poslanci, član SD Miran Potrč: »Tudi pri delu našega članstva obstaja mnenje, da nismo več socialdemokratska stranka. Z vidika tega trenutka nas mnogi res ne doživljajo kot socialne demokrate. To mnenje sprejemam in razumem. Ob posamičnih ukrepih se tudi sam počutim nelagodno. Lahko bi rekel, da se jezim, ker mnoge rešitve niso najbolj socialdemokratske,« je dejal Potrč, ki sicer poudarja, da je »njihova« vlada v prvih dveh letih naredila precej za blaženje položaja ljudi, ko je denimo zvišala minimalno plačo, sprejela ukrepe proti zapiranju delovnih mest in podobno. Tudi Miloš Pavlica, sekretar v kabinetu predsednika vlade, pristojen za socialni dialog, je dejal, da ta vlada »ni dovolj socialdemokratska. Absolutno.« Čeprav prav tako dodaja, da so »v danih razmerah« poskušali ohraniti okostje socialne države.
Ali torej sedanja SD z Borutom Pahorjem na čelu je socialdemokratska stranka? Pustimo, da na to vprašanje odgovori strankin »ideolog«, šolski minister dr. Igor Lukšič, ki je leta 2006 napisal program stranke, v katerem je njeno politično ideologijo poskušal navezati na tradicijo Trubarja, Prešerna, Cankarja, Kvedrove in Maistra. »Žal v koaliciji ni volje za razpravo o davkih in o kvalitetni državi,« pravi. Po njegovem prevladuje razprava o t. i. minimalni državi. »Tempo diktirajo tisti, ki so samo za varčevanje, ne pa hkrati za kakovost ali predvsem za kakovost države,« odgovarja Lukšič, ki sicer še opozarja, da gre pri socialdemokraciji tudi za »uvajanje klime, v kateri prihajajo do izraza boljše lastnosti ljudi«, in ne »ti ali oni vojaki«, zaradi česar sam ne želi delovanja stranke reducirati na delovanje nekaterih posameznikov.
Zato pa se je mogoče strinjati z Močnikom, ko pravi, da je v Sloveniji »stara levica« očitno zelo dobro disciplinirana, celo prav po partijsko. Tu in tam, je še dejal Močnik, se kdo znotraj stranke »malce razburi«. Mogoče porobanti, se razjezi in podobno, a nazadnje znotrajstrankarska razprava ostane brez političnih posledic. V resnici model Skandinavije ali Danske, ki ga je koalicija ponujala na začetku, le ni bil mišljen tako resno. Ostajamo torej še naprej v »slovaškem« scenariju.