Integrirano segregirani otroci

Osnovna šola Frana Metelka Škocjan, 4,3 kilometra od romskega naselja Dobruška vas, 78,7 kilometra od ministrstva za šolstvo. V njej 325 osnovnošolcev, od tega 54 romskih učencev. Te poučujejo tudi ločeno od učencev, pripadnikov večinskega prebivalstva, jemljejo jih iz razredov in z njimi delajo v ločenih učilnicah. Samo romske otroke. Ali »bršljinski model« poučevanja romskih otrok v ločenih učilnicah ali celo v od poslopja šole ločenih stavbah v praksi še živi? Smo še vedno priča segregaciji, ki je posledica takega načina dela z romskimi otroki in je bila pred leti vsaj na papirju odpravljena iz šolskega sistema?
Spomnimo se. Odkar oblasti vztrajajo, da morajo romski otroci obiskovati osnovno šolo, to izobraževanje spremlja segregacija. V Osnovni šoli Leskovec pri Krškem so romske otroke dolga leta poučevali v baraki poleg šole. Samo zato, ker so bili Romi. Kasneje je bilo pod pritiski stroke ločevanja vedno manj, uradno je bilo prepovedano, saj se je Slovenija z nacionalno strategijo zavezala k popolni integraciji romske populacije v družbo. Potem so se leta 2005 na Osnovni šoli Bršljin v Novem mestu uprli starši neromskih otrok pod vodstvom Silva Mesojedca (SDS, tudi vodja najbolj znane civilnodružbene organizacije s protiromskimi cilji). Ti starši so vodstvu šole in ministrstvu za šolstvo pod vodstvom podpredsednika SDS Milana Zvera zagrozili, da svojih otrok ne bodo več pošiljali v šolo, če romskih otrok ne bodo ločili od njihovih otrok. Ministrstvo je zato pripravilo »bršljinski model«, ki je predvideval ločeno poučevanje romskih in neromskih otrok. Model so na bršljinski osnovni šoli sprejeli z odprtimi rokami, šli so celo tako daleč, da so za romske otroke odprli poseben vhod v šolo. Ta model so potem hitro posvojile številne druge osnovne šole, ki imajo med učenci tudi romske otroke. Da gre za model »v nasprotju s stroko in z zakonom«, je v posebni izjavi zapisalo 33 doktorjev znanosti, podprla pa sta jo tudi varuh človekovih pravic in Združenje ravnateljev osnovnih šol. Nasprotovanje je izrazil takratni predsednik republike dr. Janez Drnovšek, uvedbo modela je označil za korak »v popolnoma nasprotno smer, daleč stran od tistega vrednostnega sistema, ki smo ga v Sloveniji sprejeli«. In navsezadnje, ko je leta 2006 Slovenijo obiskal komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope Alvaro Gil - Robles, je slovenskim oblastem predlagal, naj »pregledajo in spremenijo izvedbeni model, ki so ga sprejele za Bršljin, in zagotovijo popolno integracijo romskih otrok v normalne razrede pri vseh predmetih. Model mora biti revidiran v posvetu s strokovnjaki za izobraževanje in z romskimi predstavniki.« Bršljinski model, ki je bil pripravljen za obdobje treh let, se je iztekel leta 2008.

Bršljin v Škocjanu

Pred časom so se pojavile govorice, da na Osnovni šoli Frana Metelka Škocjan romske otroke v času pouka ločujejo od neromskih otrok. Vsekakor informacija, kakršno velja preveriti na kraju samem. Milan Novak in Lili Grm sta oče in mama dveh fantkov. Starejši, David, ima devet let in hodi v tretji razred škocjanske osnovne šole. Lili Grm, ki je v preteklosti kot romska pomočnica že delala v šoli, pojasnjuje, da so se tudi takrat romski otroci pogosto igrali po hodnikih, medtem ko so bili njihovi neromski vrstniki pri pouku. Grmova zadnja leta ne dela več v šoli, zato razmer ne pozna iz prve roke. Je pa opazila, da je v nekaterih delovnih zvezkih njenega sina več nepopisanih strani kot izpolnjenih nalog. V šoli so ji pojasnili, da je tako zato, ker pri nekaterih urah vzamejo njenega in tudi druge romske otroke iz razreda in jim pri razumevanju snovi pomagajo ločeno: »Zdaj vidim, da je bila napaka, da sem v to privolila kot v sprejemljiv način dela. Izločajo jih po dve ali tri šolske ure na dan. Ne glede na to, pri katerem predmetu ga vzamejo iz razreda, vedno potem z njim delajo matematiko. Od narave in družbe jih redno jemljejo in ta delovni zvezek je zato toliko bolj prazen.« Milan Novak razlaga, kako neki romski učenec v sedmem razredu vsak dan pri pouku preživi največ šolsko uro ali dve: »Enostavno mu pustijo, da gre ven, vsi zadovoljni, saj se jim ni treba ukvarjati z njim pri pouku. Kako bi pa vi zdržali šest ur pri pouku, če bi na mizo dobili list papirja in svinčnik in navodilo, da kaj narišite ali napišite ali zračunajte tisto, kar znate. Je to pošteno?« Lili Grm omenja nekega drugega romskega učenca, ki je prav tako že v sedmem razredu, pa »ne zna sešteti pet plus pet in ne zna pisati s pisanimi črkami«. V praksi, razlagajo Davidovi starši, vzamejo romske otroke iz razreda tudi, kadar učitelji razlagajo težjo snov in potrebujejo mir, da jo kakovostno razložijo. Romski otroci bi namreč le še pogosteje kot navadno spraševali, češ da ne razumejo in da potrebujejo dodatno razlago. »Hvala bogu, da otrok sprašuje, če ne razume. A tako, kot se dela sedaj, ne bo nikoli razumel,« pravi Novak. Starši teh otrok tudi sami pogosto niso hodili v šolo in otrokom, ki jim manjka razlaga učitelja, doma sploh ne znajo pomagati pri usvajanju snovi, ki se je učijo v šoli.
Ravnateljica škocjanske osnovne šole Irena Čengija Peterlin pojasnjuje, da na šoli izvajajo integriran način poučevanja romskih učencev, a hkrati priznava, da za romske otroke »poteka učna pomoč tudi ločeno, če izvajalec dodatne strokovne pomoči in učitelj presodita, da je taka oblika za obravnavo in usvajanje neke snovi najoptimalnejša«.

Romski in naši učenci

Ko smo se z ravnateljico pogovarjali v Škocjanu, je za razločevanje romskih in neromskih otrok uporabila izraza »romski« in »naši« učenci. Je šlo zgolj za jezikovni spodrsljaj in so v resnici vsi otroci na osnovni šoli enako njeni oziroma njihovi? Čengija Peterlinova je kasneje pojasnila, da se je tako izrazila, da bi jo »razumeli, na koga mislim, ko sva govorila. Sicer so vsi učenci naše šole in so vsi enako naši.«
Pa je res tako? Čengija Peterlinova pravi, da so »romski učenci na naši šoli deležni celo večje pozornosti in spoštovanja kot neromski učenci, saj potrebujejo več časa, da se prilagodijo, da ''sprejmejo'' učitelja za svojega, da vzpostavijo občutek varnosti«. Milan Novak pa nasprotno meni, da »romskega otroka pogosto v šoli ne spoštujejo dovolj«. Njegov starejši sin v šoli pridno napreduje iz razreda v razred. »Svoje otroke učim, da mi ne smejo lagati in mi morajo povedati, kaj se jim dogaja, tudi v šoli,« pravi Grmova. Ko je David začel obiskovati tretji razred, je mami povedal, da ga je nova učiteljica presedla za mizo v zadnji vrsti, prislonjeno k zidu in obrnjeno stran od table. Da mora pri pouku gledati v steno, je povedal prvi dan, potem še drugi dan, tretji dan ... »Saj veste, majhni otroci imajo včasih bujno domišljijo, zato sem šla to preverit v razred in vse je bilo res. Učiteljica mi je pojasnila, da so se ravno tisti dan pogovarjali s hišnikom, da bi dobili kakšno mizo, pa saj bi bilo treba samo mizo obrniti in bi otrok lahko sodeloval z drugimi. Bila sem šokirana in sem šla k ravnateljici in k socialni delavki. Opravičili so se mi in poudarili, da mize ni bilo mogoče premakniti,« pojasnjuje Grmova. Čengija Peterlinova zdaj pravi, da se je to zgodilo zaradi nove postavitve klopi in stolov, ki po metodologiji Korak za korakom ni več klasična, ampak učenci sedijo in delajo po t. i. ustvarjalnih kotičkih: »Tako se zgodi, da so kdaj učenci, ne glede na etnično ali kakršnokoli drugo pripadnost, tudi s hrbtom obrnjeni proti tabli ...«
Spet drugič je David staršem razlagal, kako so ga učenci zaprli v železno omaro za žoge. Njegova mama je spet odšla v šolo in učiteljica ji je pojasnila, da se njen otrok v to omaro zapira sam, da otroci tega niso počeli. Grmova se je tudi to odločila preveriti na svoje oči: »Pridem zjutraj ob osmih v šolo, vsi otroci so bili v razredu in sem jih pred učiteljico vprašala, kako je bilo z zapiranjem mojega otroka v tisto omaro. Otroci so drug za drugim dvigali roke in naštevali imena otrok, ki so mojega Davida zapirali v omaro za žoge.«

Novi bršljinski model?

Čengija Peterlinova pojasnjuje, da romske otroke ločujejo od drugih na podlagi znanja oziroma predznanja, ki ga učitelj preveri na začetku šolskega leta. V sodelovanju z izvajalcem dodatne strokovne pomoči učitelji določijo tudi predmete, kjer učenec potrebuje največ pomoči, in obliko pomoči ter se odločijo, v kakšnem obsegu mu bodo to zagotovili zunaj oddelka, v ločenem razredu.
Podobnosti s formulacijo iz bršljinskega modela ni mogoče spregledati. V bistvu gre za podoben način dela. Tudi tam je sistem predvideval ločevanje otrok na podlagi znanja, v praksi pa je bil idealen izgovor za ločevanje romskih otrok od neromskih. To so odkrito priznavali tudi na Osnovni šoli Bršljin, kjer sploh niso skrivali, da bodo ločene skupine izključno romske. In so tudi bile. Kljub temu je tedanji šolski minister Milan Zver razlagal, da gre za model ločevanja otrok, ki je v skladu z nacionalno politiko integracije, vključevanja romskih otrok. Enako zdaj zagotavlja ravnateljica škocjanske osnovne šole Čengija Peterlinova, ki je sicer pred leti sodelovala pri implementaciji bršljinskega modela. Tega zdaj noče komentirati, ker je njeno sodelovanje trajalo zgolj eno leto, a dodaja, da je na škocjanski šoli »svojo karierno pot začela kot učiteljica za izvajanje fleksibilne diferenciacije za romske učence v 3. in 4. razredu. To pomeni, da sem ločeno poučevala predmeta matematika in slovenščina.« Poleg tega še dodaja, da so bili rezultati ločenega poučevanja boljši kot pri integriranem pouku, »v smislu, da so bili romski učenci bolj motivirani za delo, ker so imeli ''svojo'' učiteljico, enostavnejše je bilo izvajanje učne pomoči, ker je bila skupina majhna in je delo potekalo na več nivojih ...« V tem je treba verjetno iskati navduševanje ravnateljice nad novimi možnostmi ločenega poučevanja romskih otrok, ki naj bi jih zadnja leta izvajali na podlagi programov zavoda za šolstvo.

Zavod za segregacijo?

Iz pojasnil, ki so jih pripravili na uradu za razvoj šolstva pri ministrstvu za šolstvo, ne izhaja, da bi katera od osnovnih šol izvajala delno ločevanje otrok. Na podlagi katerih zakonov, podzakonskih aktov ali dokumentov ministrstva je danes mogoče ločevanje romskih otrok od preostalih v osnovnih šolah, nas je zanimalo. Sledil je pričakovan in jasen odgovor: »Taki zakoni ali podzakonski akti ne obstajajo.« Pa vendar romske otroke v praksi ločujejo od neromskih, menda se na ministrstvu tega zavedajo? »S tem ministrstvo ni bilo seznanjeno, če pa bi bili opozorjeni na konkreten primer, bi v skladu s pristojnostmi ukrepali.« Na konkreten primer, katerega okoliščine bi se splačalo preveriti, opozarjamo mi. Hkrati pa se postavlja vprašanje, kako ministrstvo sploh preverja, kako se posamezne osnovne šole v praksi lotevajo zagotovo zahtevnega vprašanja izobraževanja romskih otrok. »Po zakonu o organizaciji in financiranju je Zavod RS za šolstvo institucija, ki je odgovorna za spremljanje in svetovanje pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na šolah.« Prav zavod za šolstvo je v pogovoru omenila tudi Čengija Peterlinova, in sicer, da otroke danes ločujejo na podlagi programov tega zavoda. Gre seveda za isti zavod, ki je pred leti na Zverovo željo pripravil bršljinski model. In potem naj ta zavod nadzira, kako se izvajajo aktivnosti ministrstva, ki naj bi bile po njihovih zagotovilih »vse usmerjene v inkluzijo romskih učencev«? Krog je tako sklenjen, isti ljudje pripravljajo programe in nadzirajo izvajanje teh programov. Ker je izobraževalni proces tajen, vse temelji na zaupanju. V praksi dejansko nihče nima pravice preveriti, kako, koliko in v katerih primerih v osnovnih šolah ločujejo romske učence od neromskih.
In navsezadnje, gre za isti zavod za šolstvo, ki je takoj po izteku bršljinskega modela leta 2008 na svoji spletni strani objavil nov projekt, v okviru katerega naj bi izdelali nov poseben model za izobraževanje romskih otrok. Projekt, ki ga je kot nosilka podpisala mag. Marta Novak, je predvideval »oblikovanje in spremljanje modela vzgoje in izobraževanja otrok/učencev Romov v RS OŠ (individualni program za delo z učencem posameznikom s poudarkom na formativnem spremljanju razvoja posameznega učenca)«. In to čeprav je ministrstvo že ob uvedbi bršljinskega modela, torej pod ministrom Zverom in tudi kasneje pod ministrom Lukšičem, obljubljalo, da je bršljinski model edinstven, začasen in se ne bo nikdar več ponovil.
Projekt so sicer na prigovarjanje Amnesty international Slovenije takoj umaknili s spleta. Pa so se mu tudi dejansko odrekli? So ga potihoma uvedli in ga zdaj izvajajo v osnovnih šolah? Se izvaja tudi na Osnovni šoli Frana Metelka Škocjan?