7. 4. 2011 | Mladina 14 | Svet
Sarkozyjevo zadnje poletje
Socialistični kandidat Lionel Jospin je moral leta 2002 svoje volivce v drugem krogu pozvati, naj volijo Chiraca, da ne bi zmagal skrajnež Le Pen. Bo moral Sarkozy deset let po tem pozvati svoje volivce, naj volijo socialista, da ne bi zmagala skrajna Le Penova?
Morebitna ponovna izvolitev francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja na predsedniški položaj čez trinajst mesecev, po zadnjih raziskavah javnega mnenja, ni bila še nikoli tako vprašljiva kot v teh dneh. Ne le, da mu v več skrbno zrežiranih javnih nastopih v zadnjem mesecu ni uspelo niti za desetinko odstotka izboljšati podpore volivcev, ki s slabo tretjino glasov še nikoli ni bila tako nizka, ta hip se zdi, da napak iz tega mandata, v katerem je rojakom obljubljal korenito prenovo odnosa družbe do dela in predvsem znatno povečanje kupne moči, pred predsedniškimi volitvami aprila naslednje leto ne bo mogel več popraviti. No, resnici na ljubo tudi nekdanjima predsednikoma, socialistu Françoisu Mitterrandu in njegovemu nasledniku, zmernemu desničarju Jacquesu Chiracu, v zadnjih mesecih prvega mandata ni kazalo dosti bolje. A če je uspelo Mitterrandu v kampanji pred volitvami leta 1988 velik del krivde za nezadovoljstvo državljanov naprtiti kar svojemu izzivalcu in premieru Chiracu, čigar koalicija RPR-UDF je marca 1986 zmagala na parlamentarnih volitvah in zadnji dve leti dejansko vodila državo, je Chirac do drugega mandata prišel še lažje, celo s podporo socialistov. Francozi še niso pozabili hladne prhe, ki so jo doživeli 21. aprila 2002 in je ni pričakoval nihče: v drugi krog volitev se namreč ni uvrstil dotedanji Chiracov socialistični premier Lionel Jospin, s katerim je v kohabitaciji zdržal skoraj pet let, temveč Jean-Marie Le Pen, predsednik skrajno desničarske Nacionalne fronte (FN). Kljub temu da je Chirac v prvem krogu zbral manj kot 20 odstotkov glasov, najmanj od vseh predhodnikov v peti republiki, je proti Le Penu v drugem krogu zmagal s kar 83 odstotki glasov.
Sarkozy v kampanji, ki se je že začela, krivde za naraščajoče nezadovoljstvo državljanov ne bo mogel pripisati nikomur, saj je vseh pet let udobno vladal s premierom iz skupne stranke UMP, Françoisom Fillonom, ki ga je v Matignonsko vladno palačo imenoval že na začetku mandata in ga od tam pred volitvami zagotovo ne bo izpustil. Tudi Sarkozyja bi zato lahko, tako menijo nekateri poznavalci, »rešila« nacionalistična FN, saj se je velik del javnosti zgrozil na dan žena, ko je pariški časnik Le Parisien objavil rezultate javnomnenjske raziskave, po kateri bi v prvem krogu, če bi bile predsedniške volitve te dni, največ glasov prejela Le Penova hči, Marine Le Pen, ki je predsedovanje stranki januarja letos nasledila od svojega očeta. Takšne napovedi so se že začele uresničevati, rezultati nedavnih kantonskih volitev namreč nedvoumno nakazujejo na močno oslabljeno podporo vladajoči UMP, ki je izgubila celo nekaj svojih najzvestejših fevdov po vsej državi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.