Sarkozyjevo zadnje poletje

Morebitna ponovna izvolitev francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja na predsedniški položaj čez trinajst mesecev, po zadnjih raziskavah javnega mnenja, ni bila še nikoli tako vprašljiva kot v teh dneh. Ne le, da mu v več skrbno zrežiranih javnih nastopih v zadnjem mesecu ni uspelo niti za desetinko odstotka izboljšati podpore volivcev, ki s slabo tretjino glasov še nikoli ni bila tako nizka, ta hip se zdi, da napak iz tega mandata, v katerem je rojakom obljubljal korenito prenovo odnosa družbe do dela in predvsem znatno povečanje kupne moči, pred predsedniškimi volitvami aprila naslednje leto ne bo mogel več popraviti. No, resnici na ljubo tudi nekdanjima predsednikoma, socialistu Françoisu Mitterrandu in njegovemu nasledniku, zmernemu desničarju Jacquesu Chiracu, v zadnjih mesecih prvega mandata ni kazalo dosti bolje. A če je uspelo Mitterrandu v kampanji pred volitvami leta 1988 velik del krivde za nezadovoljstvo državljanov naprtiti kar svojemu izzivalcu in premieru Chiracu, čigar koalicija RPR-UDF je marca 1986 zmagala na parlamentarnih volitvah in zadnji dve leti dejansko vodila državo, je Chirac do drugega mandata prišel še lažje, celo s podporo socialistov. Francozi še niso pozabili hladne prhe, ki so jo doživeli 21. aprila 2002 in je ni pričakoval nihče: v drugi krog volitev se namreč ni uvrstil dotedanji Chiracov socialistični premier Lionel Jospin, s katerim je v kohabitaciji zdržal skoraj pet let, temveč Jean-Marie Le Pen, predsednik skrajno desničarske Nacionalne fronte (FN). Kljub temu da je Chirac v prvem krogu zbral manj kot 20 odstotkov glasov, najmanj od vseh predhodnikov v peti republiki, je proti Le Penu v drugem krogu zmagal s kar 83 odstotki glasov.
Sarkozy v kampanji, ki se je že začela, krivde za naraščajoče nezadovoljstvo državljanov ne bo mogel pripisati nikomur, saj je vseh pet let udobno vladal s premierom iz skupne stranke UMP, Françoisom Fillonom, ki ga je v Matignonsko vladno palačo imenoval že na začetku mandata in ga od tam pred volitvami zagotovo ne bo izpustil. Tudi Sarkozyja bi zato lahko, tako menijo nekateri poznavalci, »rešila« nacionalistična FN, saj se je velik del javnosti zgrozil na dan žena, ko je pariški časnik Le Parisien objavil rezultate javnomnenjske raziskave, po kateri bi v prvem krogu, če bi bile predsedniške volitve te dni, največ glasov prejela Le Penova hči, Marine Le Pen, ki je predsedovanje stranki januarja letos nasledila od svojega očeta. Takšne napovedi so se že začele uresničevati, rezultati nedavnih kantonskih volitev namreč nedvoumno nakazujejo na močno oslabljeno podporo vladajoči UMP, ki je izgubila celo nekaj svojih najzvestejših fevdov po vsej državi.

Najbolj nepriljubljeni predsednik

Francoski javnomnenjski inštitut IFOP je v raziskavi v začetku marca zaznal ponoven padec podpore vprašanih sedanjemu predsedniku za dve odstotni točki glede na prejšnji mesec. Ne le, da so bili z njegovim vladanjem zelo zadovoljni le še štirje odstotki vprašanih, 25 odstotkov jih je bilo zmerno zadovoljnih, znatno se je povečalo predvsem število zelo nezadovoljnih, ki jih je bilo že 34 odstotkov. Z 71 odstotki nezadovoljnih državljanov je presegel bivšega predsednika Chiraca, a tudi samega sebe, saj se je s tako klavrnim rezultatom zaradi pokojninske reforme oktobra lani že moral sprijazniti. Kako pa je Sarkozyju uspelo postati najbolj nepriljubljen desničarski predsednik pete republike? Podrobnejša analiza omenjene raziskave razkriva, da mu podpora upada v vseh sociodemografskih skupinah, tudi med starejšimi od 65 let, ki so leta 2007 izdatno pripomogli k njegovi izvolitvi. Pustimo ob strani pokojninsko reformo, proti kateri niti sindikati niso našli prepričljivih argumentov - javnost vala njihovih protestov ni podprla, socialisti pa so obljubili, da jo bodo, če se jim uspe naslednje leto zavihteti na predsedniški položaj, razveljavili, in ponovno uvedli upokojitev pri šestdesetih. Sarkozyja naj bi spomladi naslednje leto pokončal niz napačnih političnih odločitev in odzivov na dogajanja, med katerimi na prvem mestu nista finančna in gospodarska kriza, saj je njun vpliv Francija z velikimi državnimi vložki v banke razmeroma uspešno omejila. Profesor Roland Cayrol, ugledni politični analitik, pravi, da afera zdaj že bivše zunanje ministrice Michèle Alliot-Marie (MAM) izpričuje, da so predstavniki oblasti povsem izgubili stik z realnostjo in da očitno ne živijo na istem planetu z ostalimi državljani. Železna MAM, ki je pred zunanjimi zadevami vodila že vsa represivna ministrstva v državi, v Tuniziji v času, ko je režim na ulicah že streljal protestnike, ni le letovala, tudi ni le »prisostvovala« pri dvomljivih poslih svojih staršev, sploh pa ni naključno letela v zasebnem letalu tiranovega prijatelja, tunizijskega mogotca Aziza Mileda. Francoski satirični tednik Le Canard enchaîné je razkril, da je MAM potovanje vnaprej načrtovala do minute, novinarji javnega televizijskega kanala France 2 pa so šli še dlje, dokazali so, da je v zvezi z njim javnosti večkrat lagala. Kako bi krvoločna ministrica ravnala s protestniki v prvih dneh tunizijske vstaje, je pojasnila kar v parlamentu, ko je predlagala, naj da Francija prijatelju Ben Aliju na voljo svoje varnostne sile, »ki so povsod po svetu cenjene za urejanje takšnih zadev«. Ko se je po valu zahtev za njeno razrešitev nekega nedeljskega večera v nacionalnem TV-dnevniku pojavil Monsieur le Président de la République, ki naj bi rojakom pojasnil odločitev za več zamenjav v vladi, dotedanje vodje diplomacije, ki je ministrstvo na orsayskem nabrežju Sene vodila le nekaj mesecev, ni niti omenil. V sedemminutnem govoru se je dotaknil razvoja dogodkov v arabskem svetu, oznanil imenovanje Allaina Juppéja za novega zunanjega ministra ter naznanil nekaj izzivov, s katerimi naj bi se država soočila do konca njegovega mandata.
Zdi se, da je bila afera z MAM za državljane kaplja čez rob. Dobili naj bi potrditev, da si ministri te vlade domišljajo, da so nedotakljivi in da lahko z davkoplačevalskim denarjem počnejo kar se jim zljubi. Njihovo obnašanje je že vsa štiri leta daleč od Sarkozyjevih predvolilnih obljub o »brezhibni republiki«, ki naj bi jo pod njegovo taktirko vodili le najboljši in najzaslužnejši posamezniki. Razen predsednika senata, tudi člana vladajoče UMP, Gérarda Larcherja, ki mu je v treh letih s krčenjem izdatkov za službena stanovanja, avtomobile in druge ugodnosti senatorjev uspelo privarčevati kar 50 milijonov evrov, ne predsednik, za katerega je znan izrazito nezdrav odnos do denarja in moči, ne poslanska skupina vladajoče večine v tem mandatu nista zmogla pripraviti obljubljenega zakonskega predloga o nezdružljivosti funkcij poslanca in župana.

Nevarnost, imenovana DSK

Sarkozyju se ob tako nizki podpori volivcev in ob dejstvu, da kar 63 odstotkov rojakov nasprotuje njegovi kandidaturi naslednje leto, seveda ne obeta nič dobrega; po mnenju vodilnih političnih komentatorjev se bo tudi libijska intervencija, s katero si v imenu »človekovih pravic« namerava vsaj za kanček povečati podporo javnosti, naposled obrnila proti njemu. Marsikdo namreč še ni pozabil maškarade, ki jo je osovraženemu Gadafiju sredi francoske prestolnice ob vsesplošnem negodovanju domače javnosti, priredil prav Sarkozy. Tudi v njegovi UMP bi v naslednjih mesecih utegnilo prevladati mnenje, da se za kandidaturo sploh ne bo smel odločiti, saj naj v njenih vrstah ne bi bilo niti enega sarkozyjevca več. Ne nazadnje ambicij za predsedniški položaj ne skriva priljubljeni župan Bordeauxa in novoimenovani zunanji minister Juppé, številni so prepričani, da ga je Sarkozy na ta položaj postavil prav zato, da mu pred volitvami ne bi hodil v zelje. Iz istega razloga bo svoj položaj do konca mandata najbrž zadržal tudi premier Fillon, ki ga podpira skoraj polovica vprašanih v raziskavi IFOP.
Manj verjeten se zdi presenetljivo dober rezultat skrajne desnice, saj naj bi bilo trenutno priljubljenost Marine Le Pen mogoče razumeti bolj kot izraz nestrinjanja s politiko vladajoče koalicije in kot poziv socialistom, naj vendar že predstavijo program vladanja za naslednjih pet let in izberejo kandidata, ki mu bo mogoče zaupati.
Čeprav se je še pred meseci zdelo, da bo treba na volitvah spomladi 2012 računati tudi z nekaj sredinskimi obrazi in z zadnjim Chiracovim premierom, golistom Dominiquom de Villepinom, tem zdaj javnomnenjske raziskave ne namenjajo posebne pozornosti.
Že dolgo pa je znano, da bo tokrat odločilna izbira kandidata socialistov, ki jo ti napovedujejo za sredino leta. Tekma za kandidata stranke sicer zanima več njenih veljakov, šteli pa naj bi le dve imeni, morda tri. Glavna sekretarka stranke Martine Aubry, François Hollande, bivši glavni sekretar in nekdanji življenjski sopotnik Ségolène Royal, Sarkozyjeve protikandidatke na zadnjih volitvah, ter direktor Mednarodnega denarnega sklada, Dominique Strauss-Kahn (DSK). Tega je Sarkozy novembra 2007 ob podpori tedanjega šefa evrskega območja preračunljivo predlagal za francoskega kandidata za vodenje najpomembnejše finančne ustanove na svetu, saj je upal, da se ga bo odkrižal do septembra 2012, ko naj bi mu, pol leta po predsedniški tekmi, potekel mandat. Še vedno pa niso potihnila ugibanja, da bi DSK Sarkozyja premagal že na prejšnjih volitvah, če člani socialistične stranke za kandidatko ne bi izbrali Royalove. Seveda DSK zaradi položaja, ki ga zaseda, morebitne kandidature še ne more napovedati, se pa nedvomno zaveda, da ga rojaki vidijo kot rešitelja. To so dokazali tudi ob njegovem nedavnem obisku Francije, ko se je moral po službeni dolžnosti udeležiti vrha G 8 in G 20 v Parizu, saj je med novinarji dobesedno završalo. Njegova žena, priljubljena novinarka Anne Sinclair, je že večkrat nedvoumno izjavila, da si v ZDA zaradi še enega morebitnega moževega mandata pri MDS-ju ne želi ostati. DSK pa je tudi večkrat priznal, da mu ženino mnenje veliko pomeni.
Vse mogoče javnomnenjske raziskave Strauss-Kahnu že vsaj leto dni napovedujejo gladko zmago proti Sarkozyju in zdi se, da se Francozom petnajst let po smrti zadnjega socialističnega predsednika Mitterranda toži po novem očetu naroda. Ne le, da verjamejo v njegove državniške sposobnosti, kljub namigovanjem na njegove občasne skoke čez plot, se jim zdi časten in moralen človek, kakršnega naj bi Francija po petih letih samovoljnega vladanja, divjega bogatenja in neizpolnjevanja predvolilnih obljub potrebovala bolj kot kadarkoli.
Marine Le Pen je pretkana populistka, ki ji priljubljenost najbrž raste tudi zato, ker ji je nedavno uspelo z ministrstva za notranje zadeve pridobiti prave podatke o številu nezakonitih priseljencev v državi, ki jih je uradna politika prikrivala. Nestrpnejšemu delu javnosti je dokazala, da Sarkozy ni tako goreč izganjalec tujcev, za kakršnega se predstavlja - seveda ni pozabila dodati, da najbrž ne bo nič tudi iz za to pomlad obljubljene javne razprave o položaju islama v državi, tako kot pred njo iz razprave o nacionalni identiteti, za kateri naj bi zamisel dobil prav na vrtu Nacionalne fronte.
Ali je Sarkozy na pragu svojega zadnjega poletja v visoki francoski politiki, v tem trenutku še ni mogoče reči. Dejstvo pa je, da tudi njegovi najbolj zvesti privrženci iz poslanskih vrst, začenjajo izgubljati upanje, da bi se še lahko izvlekel iz nezavidljivega položaja in ponovno zmagal. To potrjujejo vse glasnejše neuradne izjave nekaterih njegovih ministrov. Ti naj bi se, v primeru, da bi postal šef države po prvem krogu tako imenovani tretji človek, že pripravljali na poziv svojim volivcem, naj v drugem krogu v skrinjice oddajo glas za socialističnega kandidata.