Samooskrba s hrano kot projekt Mesta kulture

Zakaj postavljate samooskrbo s hrano kot prednostni projekt, ko pa vas realnost demantira, saj tako polnih polic s hrano ni bilo še nikoli?

> Prehranska varnost me skrbi zaradi vrste razlogov. Prvi je ta, da v svetu upada rodnost prsti; to je povzročilo vnašanje nitratov in strupov v zemljo. Drugi je erozija prsti, tretji pa so podnebne spremembe, ki zaradi nenadnih obratov otežujejo pridelavo hrane. Četrti je upadanje ravni sladke vode, ki poteka po vsem svetu. Peti je doseganje skrajne točke kemizacije kmetijstva: ne izplača se več vlagati v dodatna gnojila, ker je zaslužek od povečanega pridelka manjši od dodatnega vložka. Še dodatni pa je posledica finančne krize, ki je preusmerila špekulativni kapital v hrano.
Zraven pa še dejstvo, da smo Slovenci in Finci zadnji v Evropi po količini kmetijske zemlje, Slovenci smo zadnji po stopnji samooskrbe s hrano, smo pa prvi v Evropi po kvadratnih metrih marketov. Če se zlom na finančnih trgih ponovi pri trgovanju s hrano, je Slovenija najranljivejša država v Evropi.

Ministri za kmetijstvo, ki imajo za seboj velike državne aparate, o samo-oskrbi samo govorijo. Kako bo uspelo prav Mestu kulture udejanjiti samo-oskrbo?

> Hrano smo prepustili nekomu drugemu - supermarketom, s tem pa smo se odrekli nadzoru nad njo. V verigi od vil do vilic je treba povedati kmetom in prebivalstvu, da oba skrajna dejavnika izgubljata, saj s hrano služijo predvsem trgovci. Če to verigo skrajšamo in se znebimo prekupčevalcev, ki mastno služijo, in če preidemo na sezonsko trajnostno naravnano kmetijstvo, bosta na boljšem oba, kmet in urbani človek. Tega bo hrana stala manj, pri tem pa bo jedel še bistveno boljše.

Kako boste prepričali kmete in meščane?

> Tega projekta ne delamo za ljudi, ampak z ljudmi, z njimi se vseskozi dogovarjamo. Uporabljamo rešitve, ki že uspešno delujejo v oblikah partnerskega kmetovanja v Angliji, Franciji, Nemčiji. Najsi bodo kmetije odprtih vrat, kamor pride meščan in si izbere ponujene pridelke, ali upoštevanje načela pridi in si naberi sam; tu gre predvsem za sadje. Kmet lahko potuje s kombijem in prodaja iz vozila na parkiriščih, lahko od hiše do hiše. Nato sistem gajbic, ko ti kmet vsak teden dostavi poljščine in sadje. Radi bi postavili še stopnjo, kjer bi meščane in kmete zbližali s pokrito tržnico, na katero se vsak dan dostavlja hrana. Kmetje bi vozili bodisi sami, bodisi bi sporočili, da imajo toliko in toliko presežkov, in bi tržnični kombi prišel ponje. To bi delovalo z znanim pribitkom na kmetovo ceno, kot neke vrste socialno podjetništvo. Zanimivo je, da smo odkrili, da je to v Mariboru nekoč že uspešno potekalo, imenovalo se je Prehrana in je odlično delovalo; kmetje so sami dovažali pridelke. Toda potem je Prehrano kupil Mercator, snel tablo, vse skupaj zaklenil in zaprl.

Danes imajo trgovci največje marže na živilskem trgu. Kaj vam zagotavlja, da nove tržnice tega ne bodo ponovile?

> Tu gre za tržna načela socialnega podjetništva, ki vsebuje dogovorjen pribitek na kmetovo ceno.

Kdo je vključen v ta projekt?

> Izbrali smo del Maribora - Tezno. Najprej dve osnovni šoli in tri vrtce. Dobili bomo podatke, koliko so otroci pojedli skozi leto po posameznih mesecih. Naša agronomka bo na podlagi teh količin naredila letni program za kmetije. To bomo projicirali na njive, agronomka pa bo posevke razdelila po triletnih kolobarjih za vsako kmetijo, tako da bomo z lastnimi pridelki oskrbovali šole in vrtce vse leto. Letos bomo začeli peči kruh. Celoten krog: od na bližnjih kmetijah pridelane pšenice, prek mlina, ki je v vasi, zdaj stoji, a ga bodo usposobili, in od tam do moke, pa do kmetic, ki bodo na domačijah pekle kruh. Vsak dan torej svež domači kruh za otroke, za kmetije pa dodaten zaslužek.
Letos začnemo s kruhom, drugo leto gremo na njive. Druga stvar pa je sestava jedilnikov, pripravili bomo kuharske tečaje, kjer bodo učili kuhanja sezonske hrane. Po šolah in vrtcih bomo napravili jedilnike, vezane na poljščine, ki bodo v tistem trenutku zrele in torej sveže. Začeli smo se pogovarjati že z bolnišnicami, mariborska klinika bi tudi želela imeti takšno prehrano, in z domom ostarelih na Teznem. V tem paketu bodo še šolski vrtovi, na katere bodo prenesene učne ure.
V program smo vključili dve vrhunski doktorici agronomije, ki pa sta obe brezposelni, ker nasprotujeta uporabi pesticidov. Ena je vrhunska strokovnjakinja za semena, druga pa za ekosistemsko podporo, dajala bo nasvete, kako zastaviti njivo, da ne boš potreboval škropiv. Gre za območje 25 do 30 kilometrov iz mesta.

To je sistem pridelovanja na bližnjih kmetijah, kaj pa lastno pridelovanje hrane v mestu?

> Načrtujemo projekt vrtnarjenja. Ne kot v Ljubljani Janković, ki je na dveh lokacijah določil po 50 parcel na 50 kvadratnih metrih. Gremo v skupno vrtnarjenje, postavljeno kot društvo. Člani imajo svoje vrtove, potem pa imajo v skupnem objektu vsak svojo lopo, zraven pa še prostor z manjšo kuhinjo, skupinski prostor za druženje, za predavanja, zunaj žar za piknike in manjše igrišče. Zamisel je povezati ljudi, tudi s tekmovanji za najlepšo vrtnico, za največjo bučo in podobno. To je žlahtna tradicija, kjer ne gre za individualno vrtičkarstvo, ampak bo to skupnost, organizirana kot društvo, ki bo sklepalo pogodbe neposredno z mestom, nato pa bo samo sprejemalo člane in jim oddajalo zemljo.

Kakšen je odziv?

> Nekaj odmevov v lokalnih medijih in manjši na nacionalnem radiu, toda že po prvem dnevu smo dobili prek 40 želja Mariborčanov po vrtičku. Imel sem tudi več srečanj s kmeti, nazadnje v Jurovskem Dolu, kamor je prišlo rekordno število ljudi. Pristopili so vsi, razen ene kmetije, ki je specializirana za govedo.
K meni je prišel tudi predstojnik mariborske gastroenterološke klinike in profesor na univerzi, prof. Marjan Skalicky, in povedal, da je iz skoraj štiridesetletnih izkušenj ugotovil, da velika večina degenerativnih in rakavih obolenj izvira iz uživanja industrijske hrane in da je treba to ljudem povedati. Da jih ozavestimo, da je industrijska hrana, ki je kemično spremenjena, vir najhujših obolenj sodobnega sveta. Zato se je treba preusmeriti na živo, zdravo sezonsko hrano. Bil sem zelo presenečen, da je medicinsko močna oseba pristopila k našemu projektu. Najin pogovor, ki je trajal skoraj tri ure, je bil izjemno zanimiv, in povabili ga bomo, da bi imel nekaj predavanj o svojih spoznanjih.
Gremo korak za korakom. Šli smo v povezavo z botaničnim vrtom in z največjim zadovoljstvom odkrili, da ima v enem paviljonu popolno opremo za semensko banko.

To novo vrtnarjenje ne bo potekalo tako, da boš šel v semenarno in nakupil vrečke s semeni ter sadike?

> Ne, imeli bomo svojo semensko knjižnico, kjer si boš na začetku sezone sposodil denimo 100 semen, na koncu sezone pa jih boš vrnil recimo 120. Na začetku seveda predvidevam težave pri pridobivanju zadostne količine semen. Naša prva dejavnost bo nabiranje kolekcij semen, dogovorili smo se že z osnovnimi šolami, saj so najboljši iskalci semen otroci. Šli bodo po vaseh, se pogovarjali s kmeti in pridobili po 10, 15 semen redkejših rastlin. Nato pride naslednja stopnja, ko bomo določali sorte, ohranjanje teh sort v zbirki in katalog. Za njo pa pride reprodukcija zbirke; vsaka kmetija bo imela manjši vrtiček, ki bo namenjen samo gojenju semen.

Vaš projekt poteka v okviru Mesta kulture. Vas podpira tudi občina?

> Oglasil se nam je krajinski arhitekt, ki je za diplomsko nalogo popisal vse zelene površine v Mariboru. Razgrnili smo te zemljevide in del teh površin na pogovoru pri podžupanu predlagali v oddajo za vrtnarjenje. Podžupan Kancler je podprl naš projekt, imamo obljubo, da bo do jeseni sprejeta mestna uredba, s katero bo del teh površin namenjen za »community gardening«, urbano vrtnarstvo. Zanimivo je, da smo v uradnih listih iz leta 1968 že našli uredbo, da je mesto Maribor določilo površine za urbano vrtnarstvo, a je to ostalo le na papirju.

Kakšen je namen projekta?

> To je prvi, pilotski projekt v Sloveniji, s katerim želimo dokazati, da je samooskrba mest možna. Z nami sodeluje tudi Pravna fakulteta v Mariboru, kjer bo skupina študentov pregledala zakonodajo, ki ureja dostop hrane od kmetije do kupca. Smo že evidentirali, kje so trgovci naredili prepreke, s katerimi so z raznimi pravilniki onemogočili pretok hrane neposredno od vil do vilic. Te evidence nameravamo predložiti kmetijskemu ministru in mu reči: če ste sprejeli resolucijo, potem spremenite tele pravilnike. Isti paket z nepotrebnimi blokadami bo dobila tudi gospodarska ministrica.

Kdaj bo projekt udejanjen?

> Leta 2012 gremo s semeni na njive. Imam predavanja za vzgojiteljice v vrtcih in svete staršev, enako za šolske učitelje in starše šolarjev, obiskujemo vaške okoliše, ki se javljajo, a ne le iz mariborskega okoliša, tudi z Dolenjskega, iz Mirne in Trebnjega, iz okolice Velenja.

Kako je samooskrba s hrano sploh postala projekt Mesta kulture?

> Ko sem predstavil projekt, so me na začetku čudno gledali: mi smo prestolnica kulture, ti pa o kmetijstvu? Ne, gre za kulturo prehranjevanja. Stoletna izročila prednikov, ki so stoletja preživljali na tem koščku zemlje s svojimi semeni, preživeli pa so prav s samooskrbo. Naša kultura je sam sistem prehranjevanja, ki ni McDonald's ali hotdog. To so rastline, ki rastejo tu že stoletja, to niso hibridi ameriškega Pioneerja, ampak so stare sorte, odporne v našem krajevnem podnebju. Stare sorte, ki tu bivajo že stoletja, saj so iznašle sistem ravnovesja s škodljivci, zato zanje ne potrebuješ škropiv in kemije. Ta tradicionalna znanja, kako pridelovati v ravnovesju z naravo, izginjajo.