Sebastjan Selan: "Približno polovica ministrstev pridobiva ali uporablja naše informacije"

Za institucijo, ki se mora neprestano braniti pred očitki, češ da njene korenine segajo še v čas tajne policije, Udbe ali SDV, se verjetno spodobi, da jo vodi mlad človek. Pred osmimi meseci je to nalogo prevzel 36-letni Sebastjan Selan, doslej najmlajši direktor Sove. Predsednik vlade Borut Pahor ga je na vrh agencije postavil zaradi pritožb o slabem delovnem vzdušju. Še svež je takoj padel v t. i. arhivsko afero, zadnjo izmed zgodb, ki obremenjujejo agencijo. Preden je prevzel direktorovanje, je vodil obveščevalni center v Kopru, še pred tem je delal kot obveščevalec na gospodarskem področju. Intervju z direktorjem Sove ni mačji kašelj. Selan je pogovor vsakih 15 minut prekinil in off-the-record razložil, zakaj ne more odgovoriti, fotograf je bil lahko zraven le na začetku in na koncu.

Imate kdaj občutek, da vam sledijo?

Ne, občutka, da bi me kdo nadzoroval ali mi sledil, nimam. To je eden od tistih strahov, ki jih moraš na tem delovnem mestu prve odpraviti. Jasno je, da si, če si obveščevalec, zanimiv za kakšno tujo obveščevalno službo in da lahko kdo posega tudi v tvojo zasebnost. In ko greš enkrat skozi vsa področja v obveščevalni službi, od klasičnega operativca, prek vseh drugih oddelkov, se srečaš tudi s takšnimi situacijami. A pri tem dobiš osnovno znanje o tem, kako ugotoviti, kdaj ti kdo zares sledi in kdaj si zares ogrožen.

In kako se znebite sledilcev, s hitro vožnjo?

Obstajajo različne metode oziroma načini ugotavljanja sledenja in protisledenja - to je sestavni del obveščevalne obrti.

Šefi obveščevalnih služb intervjujev navadno ne dajejo. Kar nekaj časa je trajalo, da ste na našo prošnjo vendarle odgovorili. Kakšne pomisleke ste imeli in zakaj ste se kljub temu odločili za pogovor?

Nenapisano pravilo pravi, da če ni potrebe, naj se predstojniki obveščevalnih agencij v javnosti ne bi pojavljali. A tako se, žal, o obveščevalnih službah v javnosti govori le ob težavah, sam pa sem želel o Sovi spregovoriti tudi z namenom, da pojasnim razloge, zakaj je ta agencija za državo koristna. Jasno seveda je, da bi rad predstavil dobro in pozitivno stran našega dela - predvsem zagotavljanja varnosti interesov države in državljanov.

Dobro, recimo, da vas vprašam takole: Sovo vodite približno osem mesecev, je ta agencija vladi v tem času, ko jo vodite, postregla s kakšno informacijo, ki je bila vredna milijon evrov?

Glejte, to bi morali vprašati prejemnike naših informacij. Lahko pa povem čisto realno, da smo posredovali informacije, ki so državi prihranile veliko denarja. A res je, da je to težko ovrednotiti. Namreč - kaj pa pomeni neka tajna informacija za neko politično odločitev, ki ima lahko zelo razpršen učinek - časovno in v smislu vpliva na različna področja delovanja države? Kako to izmeriti v denarju? Morda je to še najlažje, ko so tajne informacije povezane z gospodarstvom. Sicer pa v nekaterih aktualnih primerih iz gospodarstva tudi realno vidite, kakšna je lahko teža posameznih odločitev.

S kom največ sodelujete, komu največ poročate?

Približno polovica ministrstev pridobiva ali uporablja naše informacije. Poročamo predsedniku vlade, predsedniku države in parlamenta, ministrom ter drugim državnim uradnikom, ki opravljajo delo, pri katerem si lahko pomagajo z našimi informacijami. Ta poročanja so redna in v različnih oblikah; lahko so ustna, pisna. Naše poročanje je v bistvu vsakodnevno.

Spremljate vse pomembnejše gospodarske posle, v katerih je tako ali drugače udeležena država? Ste recimo spremljali tudi nakup patrij in dogovarjanje posrednikov?

O konkretnih primerih ne morem govoriti, lahko pa vam načeloma povem, da spremljamo vse večje aktivnosti v povezavi s tujino, ki lahko na gospodarskem področju škodljivo vplivajo na interese Slovenije. Se pravi, na varnostnem, političnem in gospodarskem področju moramo spremljati vse aktivnosti ali dogodke, ki lahko s svojimi posledicami povzročajo težave Sloveniji.

Ob aferi WikiLeaks smo brali tudi o pogovoru med Borutom Pahorjem in ameriškim veleposlanikom. Iz njega je bilo jasno, da se za domnevno javnimi razpisi še vedno skrivajo nacionalni interesi. Kako je videti ta svobodni trg iz vaše perspektive? Je zgolj privid, da so se države s svojim vplivom umaknile?

Vsaka država ugotovi, kaj so njene primarne prioritete. Tudi nekatera podjetja sodijo med te prioritete, če so denimo največji plačniki davkov v proračun, če so največji zaposlovalci ali so pomemben gospodarski subjekt v posamezni strateško pomembni panogi. Vse to so nacionalni interesi in še marsikaj drugega.

Imate danes, ob stečajih in sedaj pri nacionalni razprodaji, kamor bi recimo lahko uvrstili načrt prodaje največjega podjetja, Mercatorja, več dela?

V krizah, in kriza se kaže na različne načine, vedno poteka več aktivnosti, ki so za obveščevalne ali varnostne službe pomembne in jih moramo spremljati. Dela je torej več, saj je več tudi različnih interesov.

Recimo, da ste sedaj povedali nekaj o svoji učinkovitosti. Preidimo na drugi del, na afere. Zadnja zadeva demokratični nadzor nad Sovo. Predsednik parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, gospod Černač, vam očita, da onemogočate parlamentarni nadzor. Onemogočili naj bi jih bili že trikrat. Ta očitek je hud, mar ne?

Da, žal imava z gospodom Černačem glede vprašanja v zvezi z vpogledom v arhivsko gradivo SDV nekatere težave pri razumevanju. Več kot trikrat smo mu že pojasnili, zakaj Sova ne more parlamentarni komisiji omogočiti dostopa do arhivskih dokumentov, ki bi jih on rad videl. Mislim, da je tudi v javnosti že znano, da to arhivsko gradivo, v katerega želi gospod Černač pogledati, ni v lasti niti upravljanju Sove. Gradivo je shranjeno v naši stavbi, a je pod dvema ključema in en ključ ima Arhiv Republike Slovenije, ki je tudi upravljavec tega gradiva, drugega pa Sova. Dostop do tega gradiva je mogoč samo ob sočasni uporabi obeh ključev. Tukaj je to gradivo zgolj začasno, dokler v arhivu ne zagotovijo primerno zaščitenega skladišča. In še enkrat, to ni gradivo Sove, ampak gradivo SDV. Sova pa je že večkrat z vsemi pojasnili obrazložila, da bi, če bi bilo to gradivo prosto dostopno brez kakršnihkoli omejitev, lahko to imelo škodljive posledice različnih razsežnosti. Morda samo še pojasnilo - SDV in Sova in tudi vse druge obveščevalne službe po svetu delujejo na obveščevalnem in protiobveščevalnem področju ter izvajajo zelo stroge ukrepe za zaščito svojih tajnih sodelavcev. Pri tem pa je treba jasno poudariti, da Sova nikakor ne deluje na notranjepolitičnem področju, kot je agenciji očital predsednik parlamentarne nadzorne komisije, to je bilo delovno področje SDV - dejavnost Sove je jasno opredeljena z zakonom. Sova ni naslednica SDV in pri svoji sedanji dejavnosti ne uporablja dokumentov iz arhivskega gradiva SDV. Tako da Sova s SDV nima nič skupnega.

A res? Kakšna pa je povprečna starost zaposlenih pri Sovi? Recimo, koliko je še takšnih, ki so bili zaposleni v SDV?

Težko bi vam povedal natančno številko. V bistvu izredno malo. Sova je danes razmeroma mlada organizacija, večina zaposlenih je prišla v agencijo po osamosvojitvi Slovenije. Povprečna starost je 44 let, kar denimo pomeni, da so ob osamosvojitvi imeli v povprečju okrog 24 let. S tem, da morate upoštevati še, da so se zaposleni v tej agenciji prej upokojevali predčasno, s približno 50 leti.

Kaj pa to pomeni, da je bila SDV predhodnica Sove na obveščevalnem področju?

To pomeni, da so metode dela pri obveščevalni in protiobveščevalni dejavnosti podobne - to velja za vse obveščevalne službe in tudi za SDV in Sovo. Nam je še zmeraj v interesu, da se tajni viri ali viri informacij SDV pri obveščevalni in protiobveščevalni dejavnosti ohranjajo prikriti. Želimo tudi poudariti, da je identiteta tajnega vira najstrožje varovan podatek v vsaki obveščevalni službi. Kljub zgodovinskim dogodkom in ne glede na transformacijo dejavnosti so ti viri informacij korist tega področja, torej Slovenije.

Toda parlamentarna nadzorna služba vendarle ima licenco za ravnanje s tajnimi podatki in ima pravico do vpogleda v vaše delo prav zaradi demokratičnega nadzora. V tem smislu je tudi nerazumljivo, zakaj je vpogled v te dokumente dobila varuhinja človekovih pravic.

Po našem mnenju je med parlamentarno komisijo za nadzor nad obveščevalnimi službami in varuhinjo človekovih pravic pomembna razlika glede tega primera. Da, parlamentarna komisija je pristojna za nadzor sedanje dejavnosti naše agencije. Toda dokumenti SDV niso dokumenti Sove. Parlamentarna komisija ima vse možnosti nadzora nad sedanjimi aktivnostmi agencije, vse drugo pa ni njena pristojnost.

A vendarle, po eni strani se sklicujete na dokumente, ki so pri vas, češ da jih še uporabljate oziroma da so v njih še aktivne informacije, sedaj pa razlagate, da nimate s temi informacijami nobene zveze?

Nikoli nismo dejali, da te dokumente še zmeraj uporabljamo, ponavljali pa smo, da bi z razkritjem teh dokumentov lahko razkrili naše aktualno delo, ker so na področju obveščevalne dejavnosti metode podobne. Razumete? Ti dokumenti niso sestavni del našega dela, ti dokumenti odražajo način dela v preteklosti, s čimer se odraža tudi način dela v sedanjosti.

Varuhinja torej lahko pogleda v dokumente, ker se osredotoča na kršenje človekovih pravic, parlamentarna nadzorna komisija pa je omejena le na sedanje, aktivne dejavnosti. Je to vaše stališče?

Da. In glede tega obstaja med nami in predsednikom komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami ta razlika.

Ampak tudi vi, ki ste šef sedanje Sove, ste pregledovali dokumente, s katerimi domnevno nimate nič, parlamentarna komisija pa tega ne more.

Tukaj moram pojasniti celotno zgodbo. Še v času direktorovanja gospoda Rupnika, mojega predhodnika v Sovi, ki ga je imenovala vlada Janeza Janše, je Sova prvič v pogovorih z arhivom ugotovila, da obstaja interes za varovanje vsebine nekaterih dokumentov.
Tedaj je že direktor Rupnik naročil pregled teh dokumentov v skladu z načinom dela iz leta 2008, ko so ravno tako še v mandatu Janševe vlade del arhivskega gradiva SDV označili s stopnjo tajnosti TAJNO.
Pri pregledu drugega dela je Sova, še vedno pod Rupnikovim vodstvom, spomladi 2010 ugotovila, da gre tudi pri drugem delu za istovrstno gradivo in da je zanj potrebno enako varovanje. Zato je namestnik direktorja agencije maja Arhivu RS poslal dopis, v katerem so jasno navedeni strani, poročila in bilteni, ki po mnenju Sove niso za objavo. Ko sem sam julija lani prevzel funkcijo direktorja Sove, sem to začeto delo direktorja Rupnika zgolj nadaljeval. V javnosti se je potem zadeva razplamtela šele v začetku letošnjega leta - gospod Omerza pa je formalno vlogo vložil že avgusta 2010. Sam sem pregledal okrog 30 informacij, 30 dokumentov samo zato, ker sem se želel v okviru priprave gradiva za sejo Sekretariata Sveta za nacionalno varnost seznaniti z vsebino tovrstnih dokumentov. Tudi mi smo v teh dokumentih, enako kot prejšnji direktor ali Janševa vlada, videli dva problema. Prvič, da lahko razkritje ogroža nacionalne interese Slovenije. In drugič, da lahko govorimo tudi o kršenju človekovih pravic posameznikov, ki so delali v interesu Slovenije, ali njihovih bližnjih. Zato smo se za mnenje obrnili na varuhinjo človekovih pravic. Omogočili smo ji, da si je zadevo ogledala in se odločila. Kot veste, je tudi ona potrdila naše skrbi.

Kako bi ponazorili, da bi bili z objavo tega skrivnostnega gradiva ogroženi nacionalni interesi?

Če bi te informacije prišle v javnost, bi lahko s kombiniranjem različnih dokumentov identificirali sodelavce SDV in njihove družinske člane, ki so tedaj na primer na mednarodnem področju pomagali pri varovanju interesov Slovenije. Razkrili bi naše interese - torej, kar nas je v preteklosti zanimalo in kar nas zanima še danes. Del problemov je danes še vedno tak, kot je bil pred 30 ali 40 leti.

Ti dokumenti so varovani s sporazumom med arhivom in Sovo, ki je nastal še pod vlado Janeza Janše, a v SDS, kjer vztrajajo pri popolnem dostopu, Janša pravi, da tega sporazuma ne pozna. Ga je Sova obvestila o tem ali ga ni?

Sedaj govorimo o letu 2007 - natančno torej ne morem vedeti, toda sporazum je nastal na podlagi uredbe o izločanju gradiva iz arhiva nekdanje SDV iz mandata Janševe vlade in na podlagi delovanja Šturmove komisije. To pomeni, da je bila po tej logiki vlada obveščena. Konec koncev je bil minister Šturm minister tiste vlade in gospod Janez Janša njen predsednik.

Sova je bila v zadnjih petih letih v vsaj dveh neprijetnih situacijah. Pred sedanjo razpravo o dostopu do arhivov SDV še leta 2006, ko je omenjena Šturmova komisija šla preverjat poslovanje službe. Kako ste doživeli to preverjanje?

Leta 2006 sem bil uslužbenec Sove, vodil sem enega od oddelkov. Na podlagi tega, kar smo doživljali, lahko povem, da je bilo to težko obdobje za agencijo, to je bil čas popolnega nezaupanja tedanje vlade. Posledica tega odnosa je bilo zmanjševanje števila zaposlenih in izguba kar nekaj dobrih kadrov. V samo nekaj letih je agencija izgubila precejšen del svojih zaposlenih.

Z vidika krčenja državne uprave, za t. i. vitko državo je to dobro.

Ja, kar predstavljajte si situacijo, da se v katerikoli organizaciji v tako kratkem času tako občutno zmanjša število zaposlenih. Ali pa, da se skoraj izpraznijo nekateri oddelki - s tem je lahko ogrožena celotna ustanova. V tem času smo poskušali maksimalno izkoristiti vse notranje rezerve. To je bilo težko obdobje, polno nezadovoljstva in slabe motivacije.

Leta 2004 je mesec dni na internetu, vlada je tedaj dejala, da po pomoti, visel podatek o številu zaposlenih v Sovi. Tedaj smo bili kar malo presenečeni, v Sovi naj bi delalo celo 350 ljudi, več kot v marsikaterem ministrstvu. Koliko vas je sedaj?

Podatek o številu zaposlenih je tajen. Vsekakor pa je po mojem mnenju sedaj uslužbencev agencije premalo. In sicer zaradi tega, ker se nekatere stvari na svetu, kot sami vidite, zapletajo, s tem pa se povečuje tudi potreba po informacijah obveščevalnih služb. Če bi primerjali razmerje med številom prebivalcev in številom zaposlenih v obveščevalnih strukturah primerljivih držav, bi ugotovili, da je Sova v tem smislu kadrovsko številčno podhranjena.

Kaj pa se je zgodilo z razkritimi lokacijami, o katerih smo tedaj brali, z računalniškim podjetjem, s kombijem, v katerem je bila najdena mobilna prisluškovalna naprava?

Razumljivo je, da so bile potem te stvari za operativno rabo izgubljene. Nekaj nepremičnin smo predali, za nekatere še urejamo dokumentacijo, kombi recimo smo prodali in tako naprej.

S tedaj razkrito nemško obveščevalno službo, s katero ste delali skupaj v središču Ljubljane, kjer naj bi bili nadzorovali telefonski promet proti Balkanu, ste že spet v dobrih odnosih?

Podatki o mednarodnem sodelovanju agencije so tajni, zato tega ne morem komentirati. Načeloma pa na tem področju velja, da je medsebojno zaupanje izjemno pomembno za uspešnost in učinkovitost sodelovanja med službami. In zaupanje je vrednota, ki se izgrajuje postopoma, dlje časa, izgubi pa se lahko zelo hitro in se nato težko spet vzpostavi.

Kaj pa, če vas vprašam o sodelovanju. Nekoč so bile obveščevalne službe v hladni vojni, med seboj so si konkurirale. Koliko je tega danes?

Tudi na obveščevalnem področju je podobno kot pri sodelovanju v EU. Denimo zato, ker se pojavljajo nekatere mednarodne težave, kot so terorizem, mednarodni organizirani kriminal, proti katerim je treba ukrepati z nadnacionalnim strokovnim povezovanjem. In sodelovanje na teh področjih je odkrito.

Minuli teden je do nas prišla informacija, da sta agenta Sove zaslišala nekega pakistanskega državljana, ki ga je zaposlilo neko računalniško podjetje. Ste v Sloveniji že našli kakšno aktivno celico Al Kaide?

Ko govorimo o zadevah iz programa dela agencije, govorimo o tajnih vsebinah, ki jih ne morem konkretno komentirati. Vendar pa o vseh svojih ugotovitvah redno obveščamo pristojne organe, ki imajo ustrezna izvršna pooblastila. Sicer je po naših ocenah stopnja varnosti v Sloveniji razmeroma visoka.

Le Sova lahko brez strinjanja sodišča snema telefonske pogovore, če je ena izmed strank v tujini. Recimo, če kdo iz Slovenije kliče Sanaderja, ga snemate. Kakšen je obseg te vaše aktivnosti?

Podatke pridobivamo s tajnim sodelovanjem in s posebnimi oblikami dela. A tehnična sredstva so predvsem dopolnitev naših osnovnih aktivnosti; uporabljamo jih le, če ni mogoče drugače pridobivati informacij, če je pridobivanje podatkov nevarno za življenje oseb, ki podatke pridobivajo, ali če so s tem povezani nesorazmerni stroški. Osnovni način dela je pridobivanje podatkov ob pomoči tajnih virov, ki svoje aktivnosti usmerjajo v pridobivanje relevantnih informacij. Po mojem bi bilo idealno razmerje 60-20-20; 60 odstotkov obveščevalnih informacij naj bi pridobili ob pomoči tajnih virov, 20 odstotkov s tehničnimi sredstvi in 20 odstotkov prek javnih virov, mednarodnega sodelovanja in podobno. Tajni viri so torej naše največje bogastvo, in to je tista pandorina skrinjica, ki se ne bi smela odpreti. O podrobnostih glede prisluškovanja seveda ne morem govoriti, lahko pa povem, da se število tako nadzorovanih spreminja. Enkrat je tega več, potem manj. Natančne podatke posredujemo parlamentarni komisiji za nadzor nad obveščevalnimi službami.

Ob razkritju, da je Sova prisluškovala pogovorom med Janšo in Sanaderjem, se je pojavilo vprašanje, ali ima agencija ustavno pravico snemanja pogovorov, ki jih nekdo opravi iz Slovenije v tujino. Ustavno sodišče je odločilo, da Sova to pristojnost ima. Toda ali ta pravica vključuje tudi internet?

Da, to so mednarodni sistemi zvez. Tu torej je analogija. Internet seveda je eden izmed načinov današnje komunikacije, ki so za nas zanimivi. Smo pa zelo restriktivni pri uporabi vseh sredstev, ki pomenijo poseg v človekovo zasebnost.

Kaj pa, če iz Gmaila pišem zaupno pismo svojemu pomembnemu viru, seveda na Gmail. Imate pravico tako pošto prestreči, čeprav sva oba iz Slovenije?

V zvezi s tem vam lahko samo pojasnim, da v skladu z veljavnimi predpisi nadzor in snemanje telekomunikacij v Sloveniji lahko dovoli le predsednik vrhovnega sodišča. Spremljanje mednarodnih sistemov zvez pa odobri direktor agencije. Kot sem že povedal, smo pri vseh ukrepih, ki lahko pomenijo poseg v zasebnost, zelo restriktivni.

In če pri nekem politiku naletite na informacije, ki nakazujejo na utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, kaj naredite?

Zakon o Sovi, 8. člen, nam nalaga, da če naletimo na utemeljen sum kaznivega dejanja, smo o tem dolžni obvestiti generalnega direktorja policije in pristojnega državnega tožilca. In to tudi nemudoma naredimo. To vam lahko povem iz lastnih izkušenj.

Kakšen pa je status dokazov, ki jih predložite?

Naši podatki nimajo dokazne vrednosti. Imajo informativno vrednost.

Številne druge postsocialistične države so prekinile kontinuiteto s starimi službami, t. i. tajnimi policijami. Odpustile so obveščevalce in znova, z novimi kadri, vzpostavile institucijo iz nič. Pri nas tega nismo naredili, zato se še zmeraj najde kdo, ki Sovi očita SDV-jevske korenine. Bi morali popolnoma prekiniti kontinuiteto?

Ne, mislim, da je bila naša odločitev oziroma odločitev tedanjega direktorja VIS, naslednice SDV, gospoda Mihe Brejca pravilna. Delno smo tedaj prelomili kontinuiteto, ko smo razpustili tako imenovani notranji oddelek, torej je tedanja služba nehala spremljati notranjo problematiko, kar seveda ni delo moderne in demokratične službe. Je pa bilo prav, da smo ohranili obveščevalno in protiobveščevalno znanje. Nekatere države, ki so s službami prejšnjih sistemov prelomile veliko bolj drastično, so potem imele težave, ko so z novimi kadri začele delo na mednarodnem obveščevalnem ali varnostnem področju.

Je frustrirajoče, ker zaposleni v Sovi ne morete dobiti priznanja za svoje delo?

Žal je to pač del službe. Kljub temu imamo znotraj agencije dve različni vrsti priznanj. Imamo jubilejna priznanja za 10, 20, 25 in 30 let službe in priznanja za posebne uspehe pri delu. To je nekakšna alternativna oblika nagrajevanja tistih, ki iz razumljivih razlogov javne potrditve za svoje dosežke ne morejo dobiti.

Morda pa je bila temu namenjena tudi Türkova nagrada Tomažu Ertlu. Kaj je ta agencija naredila za osamosvojitev, česar še ne vemo?

Ogromno. Mislim, da je bil tudi to eden izmed pomembnejših razlogov, da se je takratni direktor VIS gospod Brejc odločil, da del službe obdrži in da zaposleni v teh oddelkih še naprej opravljajo svoje delo. SDV je konec osemdesetih let v sklopu notranjega ministrstva del svojih aktivnosti usmerila v podporo osamosvajanju. Aktivnosti so se začele že nekaj let pred osamosvojitvijo, ko je SDV denimo nehala pošiljati informacije v Beograd. Upam, da bo zgodovina pokazala, kako težka je bila ta naloga, ko bodo enkrat dostopni arhivi iz tistega časa. Šele potem bo slika prava.

Ena največjih težav agencije je uničevanje dokumentov v začetku devetdesetih let. Je po vašem vedenju Sova kdaj analizirala ta primer, ste denimo poskušali ugotoviti, kam in zakaj so dokumenti izginili?

Kolikor vem, ne. Ampak sedaj spet govorite o gradivu, ki ni naše. To je bilo gradivo SDV. Naše delovno gradivo je iz poosamosvojitvenega obdobja, gradivo SDV pa je v upravljanju Arhiva RS.

Spremljate tudi delo tujih obveščevalnih služb. Kaj jih zanima o Sloveniji? Jih še zanima slovenska manjšina?

Vsaka država v okviru varovanja nacionalnih interesov postavi okvire delovanja obveščevalnih služb. Ena od naših nalog je tudi, da smo na protiobveščevalnem področju branik pred odtokom informacij, ki bi lahko škodil našim interesom, tako kot smo na področju terorizma prvi obrambni zid. Lahko povem le, da delamo vse, kar je treba, da takšne pomembne tajne informacije ne pridejo do napačnih oseb.

Čeprav imamo včasih občutek, da največ anonimk prihaja prav iz Sove. Zakaj tega ne morete preprečiti?

Anonimke so vedno posledica nezadovoljstva. Odgovornost tukaj nosi vsakokratno vodstvo, ki mora uslužbence primerno motivirati. Sam sem direktor osem mesecev, in kolikor vem, v tem času ni bilo nobene anonimke. Čeprav seveda ni nobenega zagotovila, da je ne bo. Sam se trudim izboljšati delovno ozračje in kmalu bomo spet opravili anketo med zaposlenimi. Pričakujem boljše rezultate, kot so bili lani. Glede na to, da sem se sam, ko sem bil še delavec Sove, v preteklosti srečal z različnimi oblikami pritiskov, nezadovoljstva itd., mogoče lažje razumem, kako izboljšati počutje v tej agenciji. Poleg tega opažamo tudi, da se zelo povečujejo rezultati dela, kar je dober znak.

Kako to ugotavljate?

Znotraj agencije imamo vzpostavljene različne kriterije za ugotavljanje učinkovitosti delovnih procesov - to so denimo število informacij, ki jih pridobimo, kakovost informacij, število pridobljenih tajnih virov in podobno.

Kako se je spremenilo delo v zadnjih, recimo, desetih ali petnajstih letih, odkar ste v Sovi?

Zelo. A le na ravni sredstev, ki jih lahko uporabljamo. Osnovna obrt, to je pridobivanje informacij, je seveda ostala enaka.

Vas v času Googla še potrebujemo?

Google je nova oblika iskanja informacij, ki je hitra in poceni. A Google seveda temelji na javno dostopnih informacijah znotraj ustanov, ki pa so za nas manj pomembne. Delovanje obveščevalnih služb temelji na pridobivanju tajnih informacij, ki so ključnega pomena za odločanje na ravni države, zato so obveščevalne službe bile, so in bodo nepogrešljiv in bistven del vsakega nacionalnovarnostnega sistema.