R.E.M.: Collapse into Now

+ + + +

Čeprav je skupina R.E.M. danes klasičen primer neodvisnega rock benda, ki je v osemdesetih letih nizal prave male mojstrovine in na svoj način določil tanko mejo med postpunkom in indie-rockom, je njena ustvarjalna energija v drugi polovici devetdesetih let začela počasi kopneti, še posebej po odhodu ustanovnega člana in bobnarja Billa Berryja.

Takrat je skupina za sabo imela že zavidanja vredno kilometrino izkušenega rock benda: več vrhunskih ploščkov iz osemdesetih let, ki so jo iz relativne anonimnosti študentskega neodvisnega rock benda potisnili v sam vrh svetovne mainstreamovske produkcije, zlasti po uspehih albumov Document (1987), Green (1988) in usodnega Out of Time (1991). Uspeh slednjega je skupino predstavil kot vrhunsko stadionsko atrakcijo, mešanica različnih prijemov, ki so se gibali med vplivi americane, folka in indie-rocka, pa ji je ob pomoči prepoznavnega vokala Michaela Stipa in inventivnega načina igranja kitarista Petra Bucka priskrbela izvrstno odzivnost publike in kritike. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da gre za skupino, ki je dobesedno vzniknila v času turbulentnih osemdesetih, kar se je kazalo v njenih besedilih z izrazito družbeno-politično sporočilnostjo. Berryjev odhod je pomenil nekakšen mejnik v ustvarjanju skupine, saj se je brez ključnega ustanovnega člana znašla na spolzkem terenu - kot trio, ki se je poskušal spoprijeti z novimi usmeritvami v popularni glasbi. Albuma Reveal (2001) in Around the Sun (2004) sta bila zgolj bleda približka mojstrovin, kot sta Automatic for the People in New Adventures in HI-FI, saj je skupini grozila nevarnost, da jo bosta pokopala neinventivnost in pomanjkanje sodelovanja med preostalimi člani. Žarek upanja za R.E.M. se je pokazal pred manj kot tremi leti, ko je bend izdal odlično ploščo Accelerate; na njej je opustil nekoliko popovske prijeme in se vrnil k svojim rockovskim koreninam. Podobno pot nadaljuje z novo ploščo Collapse into Now, ki je slogovno nekoliko bolj raznolika od prejšnje, a ravno zaradi tega tudi bolj avtentična. Gotovo gre za najmočnejši izdelek skupine po Berryjevem odhodu, saj ji je v nekaterih skladbah uspelo obdržati surovost in udarnost ploščka Accelerate (skladbe Discoverer, All the Best, Mine Smell Like Honey, That Someone is You), druge pa se naslanjajo na njeno zapuščino s komercialno najuspešnejših plošč, zlasti čudovita ÜBerlin, ki bi jo brez težav uvrstili na Automatic, ali Oh My Heart z močno izraženo poetiko albuma Out of Time. Album zaobjame izrazito bogato stilsko zapuščino skupine in jo v novi preobleki, ob pomoči uglednih gostov (Patti Smith, Eddie Vedder), odkrije danes nekoliko zdolgočaseni rockovski publiki, R.E.M. pa se po manjših spodrsljajih z začetka novega tisočletja predstavi kot sveža, zrela in še zmeraj vročekrvna rockovska atrakcija.