Dr. Valentin Inzko: »Slogo smo zaigrali, ker si ne želimo prepirov«

Takoj za tem, ko so se 1. aprila končala zadnja pogajanja o številu dvojezičnih krajevnih napisov na avstrijskem Koroškem, so vsi udeleženci, koroški deželni glavar Gerhard Dörfler, odposlanec predsednika države, državni sekretar Josef Ostermayer, in trije predstavniki slovenskih manjšinskih organizacij, Marjan Šturm (Zveza slovenskih organizacij), Bernard Sadovnik (Skupnost koroških Slovencev) in dr. Valentin Inzko, dejali, da je bil dosežen kompromis. Nato se je izkazalo, da se dr. Inzko s kompromisom dejansko ni strinjal, sedaj pa je »njegova« organizacija kompromis o postavitvi 169 dvojezičnih krajevnih napisov zavrnila z zahtevo po 175 napisih.

Marsikdo je pričakoval, da se bo po Haiderjevi smrti odnos do slovenske manjšine spremenil, izboljšal. Kako bi opisali Koroško po Haiderju?

> Haider je na Koroškem dominiral kot malokdo. Bil je velik talent v pozitivnem in negativnem smislu. Ni bilo dneva ali časopisa, da ne bi bilo poročil o njegovih dejavnostih. Bil je omniprezenten, imel je ogromno energije in tudi zamisli. Zaradi tega so si nekateri Korošci želeli, da bi se vsaj en dan v tednu ne poročalo o njem. Potem ko se je smrtno ponesrečil, se taka osebnost ni več našla, v vsej Avstriji ne. Glede Slovencev pa lahko rečem, da je imel dobre osebne odnose s številnimi člani manjšine. Omogočal je marsikatero rešitev v korist manjšine, toda znano je tudi njegovo pismo Koroška bo postala enojezična. Po tem sem mu sam javno odvzel pravico, da me tika; bil je namreč faran naše sveške fare in je tikal vse, pravzaprav pol Koroške. Grenil nas je tudi zaradi do tujcev neprijazne retorike, kar me ne moti samo načelno, temveč tudi zaradi tega, ker je moja soproga tujka, iz Argentine.

Kakšen pa je novi deželni glavar, Dörfler? Je bil on tisti, ki je na pogajanjih zaostroval stališče do manjšine ali tudi predstavnik predsednika republike, gospod Ostermayer?

> Novi deželni glavar je drugačen, je iz družine z osmimi otroki in ima dobro razvit socialni čut. Manjšinsko področje mu je bilo znano zaradi dvojezičnih otroških vrtcev, ki jih je soomogočil že tedaj, ko še ni bil deželni glavar. V novi vlogi skuša rešiti tudi stari spor zaradi dvojezičnih krajevnih napisov. Stališča, ki jih je imel med pogajanji, so se mi zdela nekako statična. Sam bi si včasih želel več fleksibilnosti. Državni sekretar pa je med drugim z ogromno energijo prepričeval teren. To se pravi župane, ki so privolili v predloge, ki sedaj ležijo na mizi.

Pred tednom je bila prva novica, da ste pogajalci dosegli kompromis. Šele čez nekaj dni smo izvedeli, da se vsaj vi s tem kompromisom niste strinjali. Zakaj niste nadaljevali pogajanj, zakaj ste zaigrali slogo?

> Tisti dan so pogajanja trajala osem ur. »Slogo« smo pa »zaigrali« zato, ker je bil izid pogajanj očitno dogovorjen že pred meseci. Mi, torej Narodni svet koroških Slovencev, pa si tudi ne želimo prepirov.

Slišali smo, da naj bi se bila Dunaj in Celovec na tajnih sestankih za vašim hrbtom dogovorila o rešitvi. Na čem temelji ta informacija?

> Iz časopisa Die Presse smo denimo izvedeli, da je imel slovenski veleposlanik na Dunaju »ducate« pogovorov z vsemi faktorji, tudi z deželnim glavarjem. Uradno sem bil sicer obveščen samo o stikih državnega sekretarja Borisa Jesiha z Dunajem in mislim da tudi z deželnim glavarjem. Vendar o vseh drugih podrobnostih pogovorov nisem obveščen.

V NSKS ste ta teden zahtevali 175 dvojezičnih tabel. Kakšna je razlika med doseženim kompromisom, torej med 169 tablami, in to vašo zahtevo? In če vi zahtevate 175 tabel, kako to, da ste po televiziji državnemu sekretarju Ostermayerju kar sami ponudili nov kompromis - 172 tabel?

> Najmanjša, za Zbor narodnih predstavnikov še nekako sprejemljiva številka, ki bi bila na neki način bližje kriterijem avstrijskega ustavnega sodišča, je bila v tisti fazi res 175. Ta številka ima tudi neko drugo logiko. Med samimi pogajanji se je kot mantra pojavljala in ponavljala ponudba prejšnjega zveznega kanclerja Alfreda Gusenbauerja: 163 tabel iz leta 2007. Če k temu dodate 12 krajevnih napisov, ki jih je zapovedalo avstrijsko ustavno sodišče konec marca 2011, pridete do 175. No, ampak to je sedaj že preteklost. Žal mi je, da ta odgovor zveni matematično. Logika 17,5 odstotka nas privede do številke 169 in polovica med to številko in 175 bi bila 172. Ampak pozabite na te kombinacije. Gre za ljudi, ne za številke.

Koliko osebnega interesa je z vaše strani pri tej zahtevi, glede na to, da vaša vas Sveče za sedaj ni vključena v rešitev?

> Ne želim si lex Inzko, posebnega zakona zase, četudi me zadeva boli. Tu je Einspielerjev dom in moj prastric Andrej Einspieler je skupaj s škofom Slomškom leta 1851, pred točno 160 leti, tukaj ustanovil najstarejšo slovensko in koroško založbo, Mohorjevo. Bil je 27 let v koroškem deželnem zboru, njegov bratranec Lambert pa v dunajskem parlamentu. Imeli smo tri dvorne svetnike, med njimi mojega dragega očeta. Poleg tega smo Koroški dali kar osem duhovnikov. Aktivni smo tudi danes in smo zastopani v občini s tremi odborniki. Našemu kulturnemu društvu Kočna v Svečah pa je na besedilo Frana Saleškega Finžgarja napisal napev sam Jakob Aljaž (Kar v srce je mati dala).

Sedaj ste kritični do kompromisa, ki se je ustavil pri 169 tablah. Toda pred leti, ko ste bili še veleposlanik v Ljubljani, ste bili zadovoljni s kompromisom, ki se je ustavil pri nekaj več kot 140 tablah. Zakaj? Kje je razlika?

> Tedaj nisem bil predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Je pa tedanja ureditev predvidela pošteno odprtostno klavzulo, ki bi v neki poznejši fazi omogočala dodatne table, česar aktualna rešitev ne predvideva.

Je tedaj zunanji minister Dimitrij Rupel naredil napako, ko je podprl kompromis iz leta 2007? Kot veste, se je bil pripravljen zaradi tega spopasti tudi z nekaterimi novinarji, kritiki. Kako sedaj gledate nazaj na tiste dogodke?

> Imel je dobro voljo in je hotel koristiti bilateralnim odnosom. Vse drugo je zgodovina.

Nedavno so v Škocjanu tudi slovenski poslanci, tisti, ki so člani avstrijskih Socialnih demokratov, ki naj bi jih manjšina skrbela, glasovali za protimanjšinske sklepe. Recimo za 20-odstotno mejo pri postavitvi krajevnih napisov. Kako naj to razumemo?

> Ja, slovenski poslanec je član socialistične stranke in je bil verjetno vezan na strankarsko disciplino. Več ne bi rad povedal.

Kako »simbolični« pravzaprav so ti dvojezični krajevni napisi? Ali ni pomembnejša finančna podpora vrtcem, šolam in gospodarsko sodelovanje s Slovenijo?

> Se strinjam. Dvojezični krajevni napisi so simboličen problem, a zato, ker se v njih zgostijo vsi problemi. Denimo, če imam napis, sem priznan.

V zadnjih 20 letih se je v nekaterih krajih število pripadnikov manjšine prepolovilo. S kakšnimi ukrepi bi lahko izboljšali njihov položaj?

> Ključ je v tem, da ostane slovenščina družinski jezik, potem so pomembni slovenski otroški vrtci pa šolstvo ter delo v društvih in na občinah. To je po mojem mnenju odločilno.

Če se bodo denimo enkrat odnosi s slovensko manjšino uredili, menite, da se lahko potem tudi Koroška politično spremeni in pusti za seboj nacionalistični balast?

> Mislim da. Živimo v 21. stoletju, čas gre naprej, neustavljivo. Vsi si želimo novo Koroško, Koroško, ki bo uprla pogled naprej, ki bi bila vir pozitivnih novic. Seveda pa si želimo živeti v deželi, kjer je slovenščina spoštovana in tako tudi dodatna vrednost.